Jedro

Tožniku je bil odvetnik kot pravni strokovnjak dodeljen za pravno svetovanje in zastopanje v postopku obnove kazenskega postopka na podlagi njegove zahteve za odobritev BPP. Samo dejstvo, da tožnik s predlogom za obnovo ni uspel, pa ni razlog za to, da se odvetniku odreče plačilo za opravljeno delo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je organ za dodelitev brezplačne pravne pomoči delno ugodil predlogu odvetnika A.A. za odmero stroškov za opravljeno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) po odločbi Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 62/2018 z dne 26. 2. 2018 in mu priznal znesek 491,09 evrov.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da gre za storitve, ki jih je odvetnik opravil na podlagi odločbe, s katero je bila tožniku dodeljena redna BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v postopku obnove kazenskega postopka. Organ je stroške odmeril na podlagi priglašenega stroškovnika in ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Ugotovil je, da so bile vse storitve, za katere je odvetnik uveljavljal plačilo iz sredstev BPP, dejansko opravljene, le predlog za povrnitev stroškov za posvet s stranko v višini 1.500 točk je ocenil kot pretiran. Ker ga odvetnik ni podrobneje opredelil, ni razvidno, kdaj je bil posamezen posvet opravljen in koliko časa je trajal. Opozoril je, da pride tar. št. 39 v poštev, če gre za samostojno storitev. V tem primeru je bil posvet potreben, ker je odvetnik za tožnika vložil predlog za obnovo postopka, za kar mu je bila priznana nagrada. Priznal mu je 100 točk za skupno eno uro posveta, ker več ni izkazano. Za ostale stroške navaja, da so bili priglašeni v skladu z OT.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga laično tožbo. V njej navaja, da je z odvetnikom komuniciral le po telefonu in pisno, v zaporu pa ga ni nikoli obiskal, čeprav ga je za to prosil. V posledici tega tudi vloga ni bila primerno pripravljena.

4. Od odvetniške pisarne naj bi prejel dve pismi po konvencionalni pošti, in sicer prvo, s katerim so mu vrnili njegove dopise v zvezi z različnimi predlogi za sodne postopke, ter drugo, s katerim mu je bil poslan prvi osnutek vloge predloga ter pooblastilo. Odvetniku naj bi vrnil podpisano pooblastilo in predlog popravka predloga za obnovo. Ko naj bi ga dober teden kasneje poklical z vprašanjem, kdaj bo dobil popravljen osnutek, naj bi izvedel, da je bil predlog za obnovo že vložen. Trdi še, da je odvetnika večkrat klical, pa ga vedno ni dobil, po 17. 8. 2018 pa je zanj postal nedosegljiv, ko je po pošti prejel sklep sodišča in ugotovil, da mu je odvetnik lagal, ko je rekel, da so mu zaposleni poslali napačno izjavo na vpogled. Navaja tudi, da je sicer res, da mu je odvetnik odgovarjal na vprašanja po telefonu tudi, če ga je poklical na domači telefon, za kar pa ne bi potreboval odobrene BPP, saj bi mu na vprašanja po telefonu lahko odgovarjal tudi drug odvetnik brez zahteve po plačilu. Meni, da se odvetnik z njim ni posvetoval, saj mu ni zastavljal vprašanj, temveč je tožnik bil tisti, ki je spraševal, njegove zahteve, da mu predlog, preden ga vloži na sodišče, pošlje na vpogled, pa ni spoštoval. 5. Nadalje navaja, da odvetnik ni sledil njegovim navodilom, da mu osnutek pošlje preden bo vložen na sodišče. V vlogi tako niso bila navedena vsa dejstva, na podlagi katerih je zahteval obnovo, priložena pa je bila ti. vloga obsojenega, ki pa je sodišče ni upoštevalo, ker je bila naslovljena na odvetnika. Če bi odvetnik spoštoval njegova navodila, bi lahko preprečil, da bi sodišču poslal izjavo, tako pa je bilo sodišče seznanjeno z njegovo strategijo, kar ni bil njegov namen. Navaja vsebino, ki je manjkala v predlogu za obnovo (nova dejstva iz njegove zdravstvene kartoteke v UKC; dejstvo, da mu je odobrena BPP za odškodninsko tožbo zoper odvetnika, ki ga je zastopal v kazenskem postopku; da je dogodek na ... 4. 7. 2015 poskus samomora). Ker vloženi predlog ni bil primeren za vložitev na sodišče, se tudi zoper sklep Okrožnega sodišča II Ks 24187/2015 z dne 24. 7. 2018 ni pritožil, saj bi s pritožbami le izgubljal čas in bo raje vložil nov predlog. Opisuje postopek odobritve BPP in trdi, da bi, če bi vedel, kakšen predlog bo odvetnik vložil na sodišče, bi sam sestavil predlog za obnovo postopka. Trdi, da je Odvetniška pisarna Stjepović predlog za obnovo vložila brez njegove vednosti in avtorizacije ter zlorabila pooblastilo, v zvezi z odobreno BPP za odškodninsko tožbo opr. št. BPP 61/2018 pa pol leta po odobritvi z njim še niso vzpostavili kontakta.

6. Meni, da ni razloga za izplačilo nagrade odvetniku, saj mu je njegova pisarna povzročila več škode kot koristi, namen BPP pa ni bil dosežen. Predlaga, da se odvetniški pisarni zaradi neposvetovanja in nespoštovanja zahtev klienta oziroma zaradi nezastopanja interesov klienta in zlorabe pooblastila ne prizna zneska v višini 491,09 evra, tožniku pa se kot upravičencu za BPP določi novega odvetnika B.B. 7. Toženka na tožbo ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V tem upravnem sporu izpodbijan sklep o odmeri nagrade odvetniku se prvenstveno nanaša na odvetnika kot izvajalca BPP, vendar pa se ta sklep po izrecni določbi šestega odstavka 40. člena ZBPP vroči tudi upravičencu do BPP. To je potrebno, ker ZBPP predvideva primere (43., 48. in 49. člen), ko je upravičenec dolžan povrniti sredstva izplačane BPP. S tem pa je izkazan njegov pravni interes, da so stroški odmerjeni v zakoniti višini (glej npr. sodbi Upravnega sodišča I U 1558/2014 z dne 15. 1. 2015 in I U 366/2016 z dne 14. 6. 2016).

10. Po šestem odstavku 30. člena ZBPP je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči. 11. Tožnik organu neutemeljeno očita, da je odvetniku priznal nagrado za posvet s stranko. Tudi če odvetnik tožnika ni osebno obiskal v zaporu, to še ne pomeni, da ta storitev ni bila opravljena, saj izvajanje te storitve ne more biti omejeno le na fizično prisotnost obeh v istem prostoru. Tožnik v tožbi sam priznava, da je med njim in odvetnikom potekala komunikacija, in sicer tako v pisni obliki (po tožbenih navedbah sicer v manjši meri) kakor tudi ustni obliki, po telefonu. Čeprav tožnik trdi, da od določenega trenutka ni imel več dostopa do odvetnika, pa iz njegovih navedb izhaja, da sta se pred tem z odvetnikom po telefonu večkrat pogovarjala. Npr. navaja, da ga je večkrat vprašal, kdaj bo prišel k njemu na razgovor v zapor. V tožbi (na 3. strani zgoraj) tudi priznava, da mu je odvetnik odgovarjal na vprašanja po telefonu, in med drugim trdi tudi, da je odvetnik tako ravnal tudi, če ga je klical na domači telefon. Čeprav tožnik trdi, da je samo on postavljal vprašanja odvetniku, sodišče ne dvomi, da je mogoče v tožbi opisano komunikacijo opredeliti kot posvet v smislu prve alineje 1. točke tarf. št. 39 OT, za katerega je odvetnik upravičen do plačila. Posvet odvetnika stranko namreč zajema tudi nasvete, ki jih daje odvetnik stranki, torej ko odgovarja na njena vprašanja.

12. Toženka je odvetniku po navedeni določbi OT priznala 100 točk. Ker se po tej določbi prizna 50 točk za posvet za vsake začete pol ure, tožnik pa priznanemu številu točk po višini vsebinsko ne ugovarja, sodišče sodi, da ni razloga, da so bile glede na opisani način in obseg komunikacije med tožnikom in odvetnikom, izpolnjeni pogoji za priznanje navedenega števila točk. 13. Tudi iz ostalih tožbenih navedb ne izhaja, da odvetnik ne bi opravil storitev, za katere mu so mu bili z izpodbijanim sklepom priznani stroški, to je vložitev predloga za obnovo kazenskega postopka. Na drugačno odločitev pa ne morejo vplivati niti tožbene navedbe, v katerih tožnik uveljavlja, da odvetnik ni sledil njegovim navodilom v smislu dogovora o predhodni seznanitvi tožnika z vsebino vloge oziroma da ni sledil njegovim navodilom glede strategije in vsebine predloga za obnovo, zaradi česar z njim ni uspel. Tožniku je bil namreč odvetnik kot pravni strokovnjak dodeljen za pravno svetovanje in zastopanje v postopku obnove kazenskega postopka na podlagi njegove zahteve za odobritev BPP. Samo dejstvo, da tožnik s predlogom za obnovo ni uspel, pa ni razlog za to, da se odvetniku odreče plačilo za opravljeno delo.

14. Sodišče k temu še dodaja, da ne drži, da odvetnik ni sledil navodilom v smislu dogovora o predhodni seznanitvi tožnika z vsebino vloge, saj tožnik v tožbi sam priznava, da mu je odvetnik osnutek predloga za obnovo postopka predhodno poslal na vpogled, v zvezi s čemer je tožnik odvetniku odgovoril s predlogom popravkov. Trdi sicer, da naj bi bil med njima tudi nadaljnji dogovor, da mu odvetnik tako popravljeno vlogo ponovno pošlje v predhoden pregled, česar odvetnik ni storil. Hkrati pa mu očita tudi, da je predlogu priložil tožnikovo izjavo, ki je sodišče ni upoštevalo. V zvezi s tem pa iz 9. točke sklepa Okrožnega sodišča II Ks 24187/2015 z dne 24. 7. 2018, s katerim je bilo odločeno o predlogu za obnovo, izhaja, da se je sodišče opredelilo tudi do tožnikove izjave z dne 8. 3. 2018 o napotkih zagovorniku o vsebini vloge za obnovo postopka. Ne glede na to, da je ni štelo za obsojenčev predlog za obnovo, temveč zgolj za njegov napotek zagovorniku, pa iz zadnjega stavka 9. točke obrazložitve sklepa izhaja, da se je opredelilo tudi do v njej „predlaganih“ dokazov.

15. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker (kot izhaja iz obrazložitve te sodbe) dejstva in dokazi, ki jih tožnik navaja v tožbi, niso takšni, da bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.