Jedro

Zavarovanec toženke je - poleg tega, da je bil imetnik nevarne stvari, zaradi česar je podana njegova objektivna odškodninska odgovornost - k nastanku škode prispeval tudi s premalo skrbno oceno nastale situacije, zaradi česar je mimo tovornjaka vozil z neprilagojeno hitrostjo. Tožnik pa se pred prečkanjem ni prepričal, če lahko to varno stori, ampak je nepremišljeno stekel čez cesto. V primerjavi z ravnanjem toženkinega zavarovanca je bilo njegovo ravnanje bolj malomarno in zelo tvegano. Vozilo toženkinega zavarovanca, ki je bilo pred prečkanjem od njega oddaljeno le nekaj metrov, bi lahko zagledal, če bi se le ozrl na svojo levo stran. Prav tožnikovo ravnanje je pomenilo odločilen prispevek k nastanku škodnega dogodka, saj tedaj, ko je začel prečkati cestišče, zavarovanec toženke glede na povprečen reakcijski čas ni imel več nobene možnosti, da bi trčenje preprečil.

Izrek

Reviziji proti odločitvi o zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna poravnati tožniku odškodnino v višini 9.187,98 EUR z zamudnimi obrestmi. V presežku - za znesek 66.258,52 EUR nepremoženjske škode, za znesek premoženjske škode 163,89 EUR s pripadki in za zamudne obresti od dosojenega zneska za čas od 2. 4. 2004 do 27. 5. 2005 je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženki odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil revizijo tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo pravdne stroške skupaj z zamudnimi obrestmi. Opozarja, da zavarovanec toženke ni zaviral, ampak je na kritično situacijo reagiral z zavijanjem v levo in se nato ustavil na travi na levi strani vozišča. Voznik ni vozil s takšno hitrostjo, da bi lahko vozilo stalno obvladoval in ga ustavil pred vsako oviro, ki jo lahko pričakuje. Ker je tožnika videl in spremljal njegovo gibanje ob tovornem vozilu najmanj že 50 do 70 m pred seboj, bi moral predvideti njegovo ravnanje. Po mnenju tožnika je razmerje njegove sokrivde obratno – tožnik je kriv največ 40%, zavarovanec toženke pa 60%. Poudarja, da je treba skrbnost še v večji meri pričakovati od močnejše stranke, to je od voznika avtomobila. Slednji bi moral biti še bolj pazljiv, ker je že na veliki razdalji zaznal tožnika in bi moral predvideti eventualno prečkanje. Trdi, da mu je pritožbeno sodišče prisodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine kot tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za pretrpljen strah. Meni, da so zahtevani zneski za telesne bolečine, duševne bolečine in strah v celoti utemeljeni. Upoštevaje tožnikovo sokrivdo bi moralo sodišče odškodnino zvišati tako, da bi mu prisodilo 60% zahtevanega zneska. Izpodbija tudi odločitev o zahtevku za povrnitev materialne škode, saj je njegova zavrnitev posledica napačno ugotovljene sokrivde tožnika.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija proti odločitvi o zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Dopustnost revizije proti odločitvama o zahtevkih za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba presojati po vrednosti vsakega od njiju, saj ne temeljita na isti pravni in dejanski podlagi (drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP). V drugem odstavku 367. člena ZPP je določeno, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev (sedaj 4.172,93 EUR). Revizija izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 163,89 EUR premoženjske škode. Ker ta del sodbe ne presega revizijskega praga, revizija proti njemu ni dovoljena. Na podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo.

7. Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka. 370. člena ZPP vezano, izhaja: - da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči 2. 4. 2004, ko je v naselju S. prečkal cesto od bratovega tovornega vozila, ustavljenega na desni strani ceste, proti svoji stanovanjski hiši, - da je kot sopotnik izstopil iz tovornega vozila, ga obhodil okrog zadnjega dela, naredil nekaj korakov vzporedno z njegovo levo stranjo po lokalni cesti, nato pa je spremenil smer hoje in nenadoma začel s prečkanjem ceste proti stanovanjski hiši, - da je tedaj pripeljal zavarovanec toženke, ki je hotel obvoziti tožnika in ustavljeno vozilo, - da je zavarovanec toženke tovorno vozilo, ki je zasedalo 2 m širine desnega vozišča, pred seboj zagledal že na razdalji 50 do 70 m, tožnika pa še nekoliko prej in da je predvideval, da bo tožnik odprl vrata kabine na levi strani vozila, - da je bila hitrost na tem delu ceste s prometnim znakom omejena na 50 km/h, hitrost zavarovančevega vozila pa je bila med 40 in 50 km/h, - da je zavarovanec toženke kršil 27. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP), ki nalaga vozniku, da vedno vozi s tako hitrostjo, da lahko vozilo stalno obvladuje in ga ustavi pred vsako oviro, ki jo lahko pričakuje, - da se tožnik pred prečkanjem ni prepričal, če lahko to varno stori, ampak je kar stekel čez cesto, tako da je cestišče prečkal povsem nepremišljeno in v nasprotju s 84. členom ZVCP, - da je bilo takrat zavarovančevo vozilo od tožnika oddaljeno le 3 do 5 m, zato zavarovanec toženke glede na povprečen reakcijski čas ni imel več nobene možnosti, da bi trčenje preprečil, - da je zavarovanec toženke na kritično situacijo reagiral z zavijanjem v levo in ni zaviral, - da je tožnika zavarovančevo vozilo s sprednjim desnim vogalnim delom oplazilo, ga ob tem zarotiralo, tako da je z zgornjim delom telesa udaril po vetrobranskem steklu, nato pa ob desni bočni strani padel na vozišče. 8. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev revizijsko sodišče zaključuje, da sta nižji sodišči ustrezno ovrednotili delež tožnikove soodgovornosti za nastalo škodo in s tem delež odgovornosti, katere se je na podlagi tretjega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) razbremenil objektivno odgovorni zavarovanec toženke. Prispevek oškodovanca k nastanku škode, o katerem govori navedena določba, se ugotavlja po načelu vzročnosti; pomemben je predvsem objektivni pomen škodljivih posledic oškodovančevega ravnanja. Podlago za delno razbremenitev odgovornosti (objektivno) odgovorne osebe določa tudi 171. člen OZ. Ta za primere, kakršen je tudi konkretni, ko ni mogoče natančno ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, v drugem odstavku določa, da sodišče odškodnino prisodi ob upoštevanju okoliščin primera. Pri tem je bistvenega pomena povečana nevarnost, ki jo za nastanek škode predstavlja motorno vozilo, pomembno je tudi vrednotenje oškodovančevega nepravilnega ravnanja kot (so)vzroka nesreče, kot dodatni okoliščini pa je treba upoštevati tudi skrbnost imetnika motornega vozila in skrbnost oškodovanca. Če je ob tveganju, ki ga za nastanek škode predstavlja motorno vozilo samo po sebi, tudi neskrbno ravnanje voznika prispevalo k nastanku škode, to dodatno vpliva na zmanjšanje prispevka oškodovanca. Velja pa tudi nasprotno: če je oškodovanec ob tem, da že njegovo nepravilno ravnanje predstavlja objektivno pomemben vzrok za nastanek škode, ravnal tudi neskrbno, to še dodatno vpliva na povečanje njegovega prispevka v smislu tretjega odstavka 153. člena OZ (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 32/2009 z dne 14. 7. 2011). Iz zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev izhaja, da je zavarovanec toženke - poleg tega, da je bil imetnik nevarne stvari, zaradi česar je podana njegova objektivna odškodninska odgovornost - k nastanku škode prispeval tudi s premalo skrbno oceno nastale situacije, zaradi česar je mimo tovornjaka vozil z neprilagojeno hitrostjo. Tožnik pa se pred prečkanjem ni prepričal, če lahko to varno stori, ampak je nepremišljeno stekel čez cesto. V primerjavi z ravnanjem toženkinega zavarovanca je bilo njegovo ravnanje bolj malomarno in zelo tvegano. Vozilo toženkinega zavarovanca, ki je bilo pred prečkanjem od njega oddaljeno le nekaj metrov, bi lahko zagledal, če bi se le ozrl na svojo levo stran. Prav tožnikovo ravnanje je pomenilo odločilen prispevek k nastanku obravnavanega škodnega dogodka, saj tedaj, ko je začel prečkati cestišče, zavarovanec toženke glede na povprečen reakcijski čas ni imel več nobene možnosti, da bi trčenje preprečil. Ob upoštevanju navedenega tudi revizijsko ocenjuje, da je tožnik k nezgodi prispeval v večji meri kot toženkin zavarovanec, tako da je odločitev nižjih sodišč o utemeljenosti njegovega zahtevka po podlagi v višini 40% pravilna in v skladu s tretjim odstavkom 153. člena in drugega odstavka 171. člena OZ.

9. Iz ugotovitev nižjih sodišč nadalje izhaja, da je tožnik v obravnavani nezgodi utrpel zlom lobanje in nosne kosti, udarnine možganov z oteklino, udarninsko krvavitev v področje čelnega režnja desne možganske poloble s spremljajočo subduralno krvavitvijo ter zvin leve rame in nateg vratnih mišic. Ugotovitve nižjih sodišč o obstoju, trajanju in stopnji tožnikovih telesnih in duševnih bolečin ter strahu so obširno in podrobno opisane v obrazložitvah njunih sodb, zato revizijsko sodišče, ki je tudi na te ugotovitve vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), teh ne bo ponovno povzemalo. Pri odmeri odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo sta nižji sodišči ustrezno upoštevali merila iz 179. in 182. člena OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju sta sodišči tožniku odmerili odškodnino v znesku 7.000 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 34.000 EUR, za sekundarni strah pa v znesku 2.000 EUR. Skupni odmerjeni znesek odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo 43.000 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 52 takratnih povprečnih neto plač. Ta znesek sodi v okvir odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne vrste škode in tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo. Revizija se zato neutemeljeno zavzema za njegovo zvišanje.

10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP dovoljeni del revizije in s tem tudi tožnikov zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov zavrnilo.