Jedro

Situacijski načrt gradbenega okoliša Bled iz leta 1937 ne pomeni spremembe pravnega statusa in ne more biti dokaz, da je bilo podržavljeno zemljišče gradbeno, tudi ob pogoju, če bi obravnaval parcele, ki so predmet denacionalizacijske odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožečih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano delno odločbo upravičencu A.A. določil odškodnino v višini 23.960,16 DEM v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada, za podržavljeno premoženje in sicer za podržavljene parc. št. 738, 739, 737, 197/1, 198/2, k.o. ... in parc. št. 859/9, 845/2 in 845/3, k.o. ... (1. točka izreka); za zavezanca določil Slovenski odškodninski sklad (2. točka izreka); naložil, da je zavezanec dolžan izročiti obveznice s pripadajočimi 6 % obrestmi od 1. 7. 1996 dalje (3. točka izreka); višji zahtevek vlagateljev za odškodnino je zavrnil (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je podan pravni temelj za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin, ki so bile podržavljene na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, ki je predpis naveden v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) na podlagi več odločb. Parcele, ki so predmet odločanja so v lasti fizičnih oziroma civilno pravnih oseb, kar pomeni oviro za vrnitev v naravi po določbi 16. člena ZDen. Pri izračunu odškodnine je organ upošteval 44. člen ZDen in je izračunal na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije in ugotovil, da je vrednost kmetijskih zemljišč, za katere se določa odškodnina 30.122,71 DEM. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo v času podržavljenja premoženje obremenjeno s hipotekarnimi bremeni, v skupni vrednosti 138.940,00 DEM. Iz sklepa Okrajnega sodišča Jesenice z dne 25. 1. 1949 opr. št. II 136/48-13 izhaja, da je na nepremičninah, ki so ostale v lasti A.A., ostala terjatev v znesku 88.921,60 DIN, terjatev za nepremičnine, ki so prešle v last države v znesku 50.018,40 DIN, pa se je prenesla na državo. Terjatev B. v deležnem znesku 50.018,40 DIN, ki je po zgoraj navedenem sklepu prešla v splošno ljudsko premoženje, preračunana po Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 27/1992) znaša 4.701,70 DEM in jo je upravni organ upošteval pri izračunu odškodnine za podržavljene nepremičnine. Po izdaji poročila so vlagateljice denacionalizacije zatrjevale, da so bile obravnavane nepremičnine nezazidano stavbno zemljišče, ker naj bi se nahajale znotraj gradbenih okolišev ter bi jih zato bilo potrebno ovrednotiti kot stavbno. Ne strinjajo se tudi s poračunavanjem hipotekarnih bremen, glede na določbo 33. člena ZDen, ki določa, da se nepremičnine vrnejo prostih hipotekarnih bremen, ki so nastala po njihovem podržavljenju. Upravni organ navaja, da je breme dokazovanja, da so bila zemljišča, ki so predmet vračanja v času podržavljenja v gradbenem okolišu na vlagateljih. Po preteku roka vlagateljice dokazil o svoji trditvi niso predložile, zato je organ določil odškodnino za kmetijsko zemljišče. Pri obračunu pa je upošteval tudi hipotekarno breme, ki ga je nosila država.

Drugostopni organ je pritožbo tožečih strank zavrnil. Na ugovor glede gradbenih zemljišč je navedel, da so bile parcele v času podržavljenja po katastrski kulturi travniki, njive in gozdovi, kar so tudi v času vračanja. Po podatkih Občine Bled zemljišča vse doslej niso bila s prostorskimi akti namenjene za gradnjo. Stališča, da so bila zemljišča v času podržavljenja navedena v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje in namenjena za gradnjo vlagateljice niso dokazale s predložitvijo ustreznih planskih aktov iz časa podržavljenja. Sklicevale so se na regulacijski načrt za Bled, ki naj bi bil izdelan na podlagi Gradbenega zakona iz leta 1931. Vendar pa so dokumenti, na katere se sklicujejo vlagateljice bili obravnavani pri ugotavljanju statusa nekaterih drugih zemljišč v k.o. ... Situacijski načrt gradbenega okoliša Bled iz leta 1937 je le dokument o pripravi k sprejetju planov stanovanjske ali komunalne gradnje in ne predstavlja konkretnih planov stanovanjske in komunalne gradnje, takšno stališče je sprejelo tudi sodišče v sodbah U 308/2008 in I U 1253/2009. Drugih dokazil o statusu zemljišča v času podržavljenja pa niso predložile. Pravilno pa je upoštevana tudi vrednost hipotekarnega bremena.

Tožeče stranke izpodbijajo odločbo upravnega organa in menijo, da vrednost premoženja, ki je bilo podržavljeno, ni bila pravilno ugotovljena. Podržavljena zemljišča so se nahajala znotraj gradbenih okolišev Občine Bled, kar je bilo moč nedvoumno ugotoviti iz prikaza urbanističnih planskih aktov, ki so bili sprejeti na podlagi Gradbenega zakona iz leta 1931. Zemljišča so se nahajala neposredno ob obstoječih objektih ter jih je bilo mogoče že tedaj komunalno opremiti brez večjih stroškov. Zemljišče je bilo res podržavljeno kot kmetijsko zemljišče, vendar je potrebno ugotoviti, da so po paragrafu 132 Gradbenega zakona morali imeti vsi turistični kraji svoje ureditvene zasnove, ki so se morale izdelati predvsem po določilih iz prvega dela Gradbenega zakona. Izdelava ureditvenih zasnov v smislu določb Gradbenega zakona (paragraf 3.,7. in 10.) sodi v dolžnost občine. Tako je bil regulacijski načrt Bled zasnovan na temelju določb tega zakona, za kar zagotovo na UE obstojijo listine, poleg tega pa so te listine sestavni del upravnega spisa. Vsa podržavljena zemljišča so sodila znotraj regulacijskega načrta, se pravi znotraj načrta stanovanjske in komunalne gradnje. Agrarna reforma iz leta 1949 je prehitela nacionalizacijo iz leta 1958, kar pomeni, da je bilo zgolj in samo naključje, predhodno izvedenega drugega postopka, zaradi odvzema zemljišča. V tej denacionalizacijski zadevi, sicer glede drugih zemljišč, je bil izveden dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki je ugotavljal gradbene okoliše. Izvedenec je upošteval veljavne dokumente glede gradbenih okolišev. Operiral je s situacijskim načrtom gradbenega okoliša na Bledu iz leta 1937, ki je bil izdelan na podlagi Gradbenega zakona iz leta 1937. Te dokumente je v spis vložila tožeča stranka, pridobila pa jih je neposredno na Slovenski odškodninski družbi. Ti dokumenti so zadostni dokaz za določitev odškodnine glede na stanje podržavljenih zemljišč. Upravni organ prve stopnje je na podlagi navedenih dokumentov v območju Upravne enote Radovljica izdal že več denacionalizacijskih odločb, ter strankam priznal odškodnino, zavezana stranka pa je to odškodnino izplačala. V konkretnem primeru pa prav nasprotno od ustaljene prakse tega ne prizna, pri čemer pa ne navede enega samega argumentiranega razloga. Temu nezakonito sledi tudi tožena stranka, ko navaja, da so bili zgoraj navedeni dokumenti, na katere se sklicuje tožena stranka, obravnavani pri ugotavljanju statusa drugih zemljišč v k.o. ... Ravno zato, ker so se našli dokumenti, ki dokazujejo status stavbnega zemljišča, bi mogla oba upravna organa posvetiti več pozornosti presoji tega dokumenta in enotno odločiti v vseh primerih, katere nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije, zajema ta dokument, ne pa povsem nezakonito šteti, da se je to obravnavalo pri nekaterih drugih zemljiščih. Predlaga odpravo odločbe prvostopnega organa in zahteva povrnitev stroškov.

Stranki z interesom v tem postopku SOD in B.B. na tožbo nista odgovorili.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen pravni status nepremičnin, za katere je bila z odločbo o denacionalizaciji določena odškodnina.

Tožeče stranke zatrjujejo, da so bila podržavljena zemljišča ob podržavljenju nezazidana stavbna zemljišča ter je zato posledično odškodnina, ki je določena v višini za kmetijska zemljišča, napačna. Iz relevantnih dejstev, ki so bila del ugotovljenega dejanskega stanja ob izdelavi poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve, je izhajalo, da so podržavljene nepremičnine kmetijska zemljišča. Da bi ta dejstva kazala drugače (akt o podržavljenju, katastrski in zemljiškoknjižni podatki iz časa podržavljenja) tožeče stranke ne zatrjujejo in tudi niso v pripombah na poročilo. Zaradi zatrjevanja, da gre za nezazidana stavbna zemljišča, jim je v postopku na prvi stopnji organ dal možnost, da svoje trditve dokažejo in predložijo v dokaz ustrezne dokumente. Kot izhaja iz vlog novih dokazov niso predložile, zato je organ, po mnenju sodišča pravilno, ocenil zatrjevanja za nedokazana.

Enako, torej da gre za nedokazan status gradbenih zemljišč, izhaja tudi iz obrazložitve drugostopnega organa. Sodišče soglaša z razlogi drugostopnega organa, da situacijski načrt gradbenega okoliša Bled iz leta 1937, ki so ga tožeče stranke omenjale v vlogi z dne 3. 6. 2009 in je bil kot dokaz obravnavan pri ugotavljanju statusa nekaterih drugih zemljišč v k.o. ..., ne pomeni spremembe pravnega statusa. Tako spremembo, upoštevno v denacionalizacijskem postopku, skladno s stališčem Ustavnega sodišča izraženega v odločbi U-I-42/93 z dne 15. 12. 2004, lahko povzroči le konkreten plan stanovanjske ali komunalne gradnje. Dokument, ki je izdelan v fazi priprave k sprejetju planov stanovanjske ali komunalne gradnje, ne predstavlja akta, ki spremeni status zemljišču (tudi ne po Gradbenem zakonu). Situacijski načrt, ki nima značilnosti kot jih je sodišče navedlo, ne more biti dokaz, da je bilo podržavljeno zemljišče gradbeno, tudi ob pogoju, če bi obravnaval parcele, ki so predmet denacionalizacijske odločbe (enako stališče je Upravno sodišče zavzelo v sodbah U 308/2008 z dne 16. 7. 2008 in I U 1253/2009 z dne 28. 4. 2010). Tožeče stranke torej nimajo prav, da našli dokumenti dokazujejo status in bi se zato morali upoštevati. Dokaz o statusu zemljišča tudi ne more biti materialnopravna določba – paragrafa 132 Gradbenega zakona, iz katere tožeče stranke izpeljujejo obveznost občine, da ustrezne akte sprejme. Tožeče stranke tudi ne morejo biti uspešne s sklicevanjem na odločanje organov v podobnih primerih. Glede na izkazan status zemljišč ob podržavljenju kot kmetijskih (oziroma nedokazan status gradbenih zemljišč) je bila odškodnina pravilno določena.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.