Jedro

Zgolj ugotovitev, da je tožnik predhodno za mednarodno zaščito že zaprosil na Hrvaškem in v Bolgariji, kjer na odločitev ni počakal, brez obstoja drugih posebnih okoliščin primera, dopušča možnost pridržanja osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Dublinski uredbi, kar bi bilo v izrecnem nasprotju s prvim odstavkom njenega 28. člena.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-514/2022/6 (1222-14) z dne 25. 2. 2022 odpravi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba), hkrati pa je odločila, da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni od 23. 2. 2022 od 11.20 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica odobrila zahtevo za ponovni sprejem oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz depeše Policijske uprave Koper izhaja, da je tožnik skupaj z drugimi tujci ilegalno vstopil iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo in bil 14. 2. 2022 ob 22.30 uri prijet s strani slovenske policije. Pri podaji prošnje je povedal, da je za mednarodno zaščito zaprosil na Hrvaškem, a ni dobil odločitve.

3. Ob seznanitvi z ukrepom o omejitvi gibanja je v razgovoru povedal, da na Hrvaškem ni počakal na odločitev migracijskega organa. Moral bi počakati tri mesece do razgovora. Hrvaška mu ni bila všeč. Hrvaško je zapustil, ker so mu rekli, da mora počakati leto dni, da bi lahko začel delati. V Slovenijo je prišel delat. Dejal je, da je zaprosil za mednarodno zaščito samo na Hrvaškem. V Bolgariji naj bi dal samo prstne odtise. Na odločitev v Bolgariji ni počakal, ker tam ni želel ostati. Bival je v azilnem domu v Sofiji.

4. Tožena stranka nadalje navaja, da tudi iz baze prstnih odtisov EURODAC izhaja, da je zaprosil za mednarodno zaščito že v Bolgariji in na Hrvaškem. Pri svoji odločitvi se sklicuje na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe, iz katerega izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v 84.a členu opredeljuje objektivne kriterije, na podlagi katerih se presoja nevarnost pobega posameznega prosilca. Med temi kriteriji je tudi ta, če je prosilec predhodno že vložil prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustil (3. alineja 84.a člena ZMZ-1).

5. Tožena stranka znatno nevarnost pobega utemeljuje s tem, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v dveh drugih državah članicah in ni počakal na odločitev. Glede Hrvaške je povedal, da je bil razlog za zapustitev, ker ni mogel takoj delati, v Bolgariji pa mu ni bilo všeč. Iz teh odgovorov ni razvidno, da bi bil v podajo prošenj v Bolgariji in na Hrvaškem prisiljen. Ob podaji prošnje je sicer dejal, da bo ostal v Sloveniji, vendar mu tožena stranka glede na pretekla dejanja ne verjame. Tožnik ni podal nobenih utemeljenih razlogov za zapustitev Bolgarije, kot razlog, zakaj je zapustil Hrvaško, pa je navedel, da ni mogel začeti takoj delati, to pa ni utemeljen razlog za zapustitev, saj status prosilca za mednarodno zaščito ni namenjen pridobitvi delovnega dovoljenja. Glede na pretekla ravnanja je mogoče utemeljeno sklepati, da bo samovoljno zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil njegovo predajo Hrvaški ali Bolgariji. Čeprav je omenil, da je njegov cilj Slovenija, pa tožena stranka utemeljeno domneva, da ne bo počakal na odločitev pristojnega organa, ker to ni storil niti v Bolgariji niti na Hrvaškem. Glede na vzorec njegovih ravnanj, ko je že dvakrat samovoljno zapustil državi, v katerih je podal prošnji za mednarodno zaščito, tožena stranka sklepa, da če mu gibanje ne bi bilo omejeno na Center za tujce, bi samovoljno zapustil Azilni dom. Možnosti za varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju Azilnega doma, niso ustrezne in je le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Slovenije.

6. Tožnik v tožbi navaja, da niti v Bolgariji niti na Hrvaškem ni prostovoljno vložil prošnje za mednarodno zaščito. V Bolgariji mu je bolgarska policija le vzela prstne odtise in zahtevala vrnitev nazaj v Turčijo. Ni bil seznanjen, kaj podpisuje, nihče mu ni povedal, da ne sme zapustiti Bolgarije do konca postopka, tolmač pri podaji prošnje ni bil prisoten. Prošnjo je podpisal proti svoji volji. Nenamensko je zapustil Bolgarijo, še preden je bilo odločeno o njegovi prošnji. Podobno je bilo tudi na Hrvaškem. Na Hrvaškem je pod grožnjo, da ga bo policija ponovno vrnila nazaj v Bosno in Hercegovino, kot se je pred tem že zgodilo, pristal, da podpiše dokument, za katerega je kasneje ugotovil, da gre za prošnjo za mednarodno zaščito. Ni bil seznanjen, kaj sploh podpisuje, nihče mu ni povedal, da ne sme zapustiti Hrvaške do konca postopka, tolmač pri podaji prošnje ni bil prisoten, razgovor bi imel šele čez tri mesece, delati pa bi lahko začel šele čez eno leto. Ves čas je bila njegova ciljna država Slovenija, česar pa mu tožena stranka ne verjame. Tožnik ni bil zaprt v zaprtem delu Azilnega doma, ampak je bil nastanjen v odprtem delu do 23. 2. 2022. To pa pomeni, da če bi hotel oditi iz Slovenije, bi lahko že odšel, vendar ni. Ukrep pridržanja na prostore v Centru za tujce pomeni poseg v pravico do osebne svobode in ni v skladu z načelom sorazmernosti. Ker ZMZ-1 pozna več stopenj prisilnosti ukrepov pridržanja, mora tožena stranka v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je ukrep sorazmeren. Morala bi upoštevati tožnikove osebne okoliščine, to pa je, da je bil v izvorni državi ogrožen s strani talibanov. Poleg tega ima tožnik zdravstvene težave s srcem, zaradi česar je bil odpeljan na pregled v Zdravstveni dom v Postojni, kjer je dobil zdravila. Tožniku odvzema prostosti ne bo mogel nihče povrniti. Tožena stranka ni raziskala, ali je mogoče sklepati, da bo tožnik pobegnil tudi iz Republike Slovenije. Zgolj ugotovitev, da je že prej vložil prošnjo v drugih dveh državah članicah EU in jih je pozneje zapustil, ne zadostuje za ugotovitev, da je izrazito begosumen. Vsakršna zapustitev države članice ne more biti objektivni kriterij begosumnosti. Izpodbijani sklep je nezakonit tudi iz vidika uporabe manj prisilnega ukrepa, to je omejitev gibanja na območje Azilnega doma. Sklicevanje na to, da dva varnostnika in receptor v Azilnem domu ne moreta zagotoviti učinkovitega manj prisilnega ukrepa, je nezakonit razlog. Nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce se mora nanašati na okoliščine v zvezi z prosilcem, ne pa zgolj in pretežno na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v Azilnem domu. Poleg tega so z dnem 24. 2. 2022 v EU nastopile novega pomembne okoliščine, ki se nanašajo na begunce. Gre za begunce iz Ukrajine, ki bežijo tam zaradi vojaškega napada Rusije na njihovo ozemlje. Treba je potegniti določene vzporednice z enakim položajem beguncev iz Afganistana. Tudi tam so se razmere čez noč spremenile. Treba bo začeti sprejemati odločitve na področju politike sprejemanja beguncev brez diskriminacij torej za vse begunce enako. V nadaljevanju ob sklicevanju na internetni članek v zvezi s številnimi ukrajinskimi begunci, ki jih je Bolgarija že sprejela, še meni, da zaradi te nove okoliščine Bolgarija ne bo mogla ponovno sprejeti oseb, ki so v preteklosti tam že zaprosili za mednarodno zaščito, pa na odločitev niso počakali. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnik prijet s strani Policijske postaje Piran in to dokazuje, da ni želel sam zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ampak je bil njegov namen oditi naprej. Ne sprejema tega, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji pod prisilo. Če je živel v begunskem kampu tri tedne in mu ni bilo omejeno gibanje, to pomeni, da je bil tam prostovoljno in ni mogoče verjeti, da bi bil prisiljen v vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Enako se je zgodilo na Hrvaškem. Bil je nastanjen v azilnem domu v Zagrebu vse do zapustitve Hrvaške. Iz slednjega sledi, da je bil v obeh državah prostovoljno, saj je živel v azilnem domu mesec dni in ni bil prisiljen vložiti prošnje za mednarodno zaščito, če je toliko časa živel v obeh državah. Tožnik je prvenstveno sam odgovoren za to, da se pozanima, kaj podpisuje in ker je bil nastanjen v azilnem domu med ostalimi prosilci je lahko utemeljeno sklepal glede tega, kaj je podpisal. Pri prošnji na Hrvaškem je tudi sam rekel, da je zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, ampak še ni dobil odločitve, torej je vedel, kaj počne in kaj je podpisal. Sam je rekel, da je dobil prevod prošnje v svojem jeziku. Glede navedbe, da je bil do 23. 2. 2022 na odprtem oddelku v Azilnem domu v Sloveniji tožena stranka pojasnjuje, da je bil pred podajo prošnje nastanjen v sprejemnih domih Azilnega doma na varovanem območju, torej se ni prosto gibal. Tožena stranka tudi meni, da je načelo sorazmernosti ukrepa pravilno uporabljeno. Drži sicer, da je tožena stranka posegla v tožnikovo osebno svobodo, vendar je bil tak poseg dopusten, saj je po Dublinski uredbi državam članicam dovoljeno, da osebam omejijo gibanje. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

8. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da Bolgarije ne bi zapustil, če bi mu tamkajšnji organi povedali, da mora ostati do konca postopka. Tega pa mu ni nihče obrazložil. Enako je bilo tudi na Hrvaškem. Ne more biti izkazana njegova znatna begosumnost zgolj zaradi tega, ker so mu bili iz dveh držav odvzeti prstni odtisi, kar je razvidno iz sistema Eurodac. Poleg tega je bil tožnik v Sloveniji na odprtem delu Azilnega doma in se je lahko prosto gibal tudi zunaj Azilnega doma. Če bi hotel pobegniti, bi to že storil v tem obdobju, vendar ni. Slovenija mu je bila tudi ves čas potovanja njegova ciljna država.

9. O zadevi je sodišče odločilo že s sodbo I U 250/2022 z dne 7. 3. 2022. Vrhovno sodišče je pritožbi tožnika ugodilo in navedeno sodbo razveljavilo s sklepom I Up 76/2022 z dne 6. 4. 2022 in jo vrnilo naslovnemu sodišču v nov postopek. Presodilo je, da naslovno sodišče pri dokazni oceni znatne nevarnosti pobega ni upoštevalo dodatnih kvalificiranih okoliščin tožnika, s tem pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo.

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče je že na glavni obravnavi dne 7. 3. 2022 izvedlo predlagane dokaze, zato sedaj ponovne glavne obravnave ni opravilo. Na glavni obravnavi dne 7. 3. 2022 je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Ta je zaslišan na glavni obravnavi povedal, da ko so prišli v Slovenijo, jih je policija najprej odpeljala na policijsko postajo, od tam pa v Azilni dom. Njega so skupaj z bratrancem odpeljali v Azilni dom, kjer so nameščene družine. Tam je bil približno 9 dni, po tem so ga odpeljali v Ljubljano, kjer je imel razgovor. Iz Ljubljane so ga nato odpeljali v Center za tujce v Postojni. V odprtem delu Azilnega doma je bila hrana dobra, ljudje so bili pošteni, oddelek je bil odprt, kar pomeni, da je lahko odšel v mesto in se vrnil nazaj. Če bi želel oditi, bi že odšel, tu mu je všeč. Namen ima še naprej ostati v Sloveniji.

12. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 28. člen Dublinske uredbe v povezavi z 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po 5. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja v skladu z 28. členom Dublinske uredbe. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Pri tem navedena uredba močno omejuje možnost pridržanja, kot je razvidno tudi iz njene uvodne izjave 20. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Dublinske uredbe pa lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. V tretjem odstavku tega člena Dublinska uredba še določa, da naj pridržanje traja čim manj časa. Nazadnje, 2.(n) člen Dublinske uredbe zahteva, da mora ugotovitev obstoja nevarnosti pobega temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom in jih je treba uporabiti glede na okoliščine posamičnega primera.

13. Ob upoštevanju navedenih izhodišč tožena stranka po presoji sodišča ni zanesljivo ocenila izkazanosti merila iz tretje alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1. Tožena stranka je sicer pravilno ugotovila, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v dveh drugih državah članicah EU, kjer na odločitev ni počakal. Glede Hrvaške je povedal, da je bil razlog za zapustitev, ker ni mogel takoj delati, v Bolgariji pa mu ni bilo všeč. Tožena stranka je na podlagi navedenega sklepala, da je glede na njegova pretekla ravnanja pričakovati, da bo zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil njegovo predajo Hrvaški ali Bolgariji.

14. Glede na navedeno in v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 76/2022 z dne 6. 4. 2022 je sodišče pri odločanju o tej zadevi upoštevalo še druge dodatne kvalificirane okoliščine na strani tožnika. Pri tem je štelo, da bi zgolj ugotovitev, da je tožnik predhodno za mednarodno zaščito že zaprosil na Hrvaškem in v Bolgariji, kjer na odločitev ni počakal, brez obstoja drugih posebnih okoliščin primera, dopuščala možnost pridržanja osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Dublinski uredbi, kar bi bilo v izrecnem nasprotju s prvim odstavkom njenega 28. člena.

15. Sodišče je kot bistveno okoliščino v tem primeru štelo dejstvo, da je bil tožnik po prijetju s strani policije odpeljan v Azilni dom v Logatcu. Tam je bil nastanjen devet dni. Ker gre za nastanitev odprtega tipa in je imel možnost prostovoljnih izhodov, kot je povedal pred sodiščem, tožena stranka pa tega ni zanikala, je iz doma tudi odhajal, vendar se je vsakokrat v Azilni dom tudi vrnil. Tožnik je povedal, da če bi želel zapustiti Slovenijo, bi jo zapustil že takrat. Ker tega namena ni imel, je v Sloveniji ostal. 16. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni izkazala obstoja utemeljene nevarnosti pobega tožnika. Po presoji sodišča na obstoj utemeljene nevarnosti pobega ni mogoče sklepati zgolj s tem, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil že v Bolgariji in na Hrvaškem, kjer na odločitev ni počakal, in da je izjavil, da je v Slovenijo prišel delat, čeprav mu to glede na njegov status še nekaj časa ne bo omogočeno. Še zlasti ob upoštevanju 15. točke uvodnih določb Recepcijske direktive II, ki izrecno določa, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja, bi morala tožena stranka svojo odločitev opreti na dovolj jasne in nedvoumne okoliščine, kar pa v konkretnem primeru ni storila. V kolikor bi namreč sledili stališču tožene stranke in sprejeli njene dokaze kot zadostne, bi to lahko vodilo v omejevanje gibanja vsakemu prosilcu, ki za mednarodno zaščito ni zaprosil v prvi varni državi, in ki izjavi, da ima svojo ciljno državo. To pa po presoji sodišča ni bil niti namen niti cilj Recepcijske direktive II, sicer bi bilo tako tudi jasno zapisano

17. Glede na navedeno je tožena stranka napačno sklepala, da znatno nevarnost tožnikove begosumnosti vzpostavlja že izpolnitev kriterija iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1, zato je napačno uporabila drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III. Posledično je zmotno ugotovila tudi dejansko stanje, saj pri svoji dokazni oceni znatne nevarnosti pobega ni upoštevala dodatnih kvalificiranih okoliščin tožnika.

18. Ob takem stanju stvari je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, saj v obravnavani zadevi niso podani pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do preostalih navedb strank v postopku.