Jedro

Ob pomanjkanju psihiatrične dokumentacije sodno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku pred 20. 2. 2017 ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in je posledično tožbeni zahtevek v delu na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen.

Tožniku niti, če bi bilo mogoče popolno izgubo delovne zmožnosti in torej I. kategorijo invalidnosti ugotoviti že od 11. 9. 1995 dalje, ne bi bilo mogoče priznati pravice do invalidske pokojnine. Z dopolnjeno pokojninsko dobo 7 mesecev in 4 dni niti v tem primeru namreč ne bi izpolnjeval pogoja gostote dobe za priznanje vtoževane invalidske dajatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe se krijejo iz proračunskih sredstev Delovnega sodišča v Mariboru.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 8. 12. 2015 (I. točka izreka). V odločbi št. ... z dne 11. 8. 2015 je dodalo nov odstavek, tako da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela od 6. 7. 2015 dalje, s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu z omejitvijo, da gre za lažja fizična dela, kjer desnica služi le v pomoč levici (II. točka izreka). S III. točko izreka je tožbeni zahtevek v delu na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnilo. Toženca je zavezalo k plačilu 136,86 EUR stroškov postopka na račun Delovnega sodišča v Mariboru, preostali stroški do višine 342,15 EUR pa bremenijo proračun (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev. Vztraja, da ni zmožen za delo. Takšna je tudi ocena sodnega izvedenca. Do popolne izgube delazmožnosti ni prišlo šele 20. 2. 2017, saj je bilo že 11. 9. 1995 ugotovljeno, da za delo ni zmožen. V zvezi s tem izvidom je izvedenec menil, da je velika verjetnost, da takrat, ko je bil mlad, res ni bil sposoben za delo. Ker ni bil niti zdravljen niti rehabilitiran, je mogoče zaključiti, da je popolnoma nezmožen za delo že od 11. 9. 1995 dalje. Razlogi sodbe so med sabo v nasprotju. Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev in novo sojenje ter povrnitev stroškov.

3. V odgovoru na pritožbo toženec prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do smiselno zatrjevane kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje odločilne dejanske in utemeljene pravne razloge ter jo je mogoče preizkusiti.

7. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih zavrnilnih odločb o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri tožniku je zaradi posledic poškodbe vseh tročlenih prstov desne roke kot poškodbe izven dela sicer podana III. kategorija invalidnosti od 6. 7. 2015 dalje, saj je s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu z omejitvijo, da gre za lažja fizična dela, kjer desnica služi le v pomoč levici, vendar z dopolnjeno pokojninsko dobo 7 mesecev in 4 dni2 ne izpolnjuje t. i. pogoja gostote dobe za priznanje pravic na temelju III. kategorije invalidnosti.

8. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnikova delovna zmožnost zaradi psihičnega stanja popolnoma izgubljena od 20. 2. 2017, je glede na ustaljeno sodno prakso3, da je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe, tožbeni zahtevek v delu na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnilo. Ob že v predsodnem upravnem postopku ugotovljeni omejeni delovni zmožnosti je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, vendar zaradi neizpolnjenega pogoja gostote dobe brez pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik bi moral za priznanje pravic na temelju III. kategorije invalidnosti dopolniti 8 let in 4 mesece pokojninske dobe. V pritožbenem postopku je tako sporno, ali je popolna izguba delovne zmožnosti podana že pred dokončnostjo izpodbijane odločbe oziroma že od 11. 9 1995 dalje, oziroma ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

9. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2).4 Po 1. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost I. kategorije podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Po 41. členu ZPIZ-2 pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pravico do invalidske pokojnine. Vendar če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni le pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (42. člen ZPIZ-2). Za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, mora torej poleg razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti zavarovanec izpolnjevati še pogoj predpisane minimalne pokojninske dobe, ki mora biti izpolnjena do dneva nastanka invalidnosti. Enak pogoj za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, torej gostota dobe, je v 69. členu ZPIZ-2 določen za invalide II. in III. kategorije, ki ob nastanku invalidnosti še niso dopolnili 65 let starosti in niso vključeni v obvezno zavarovanje.

10. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede izgube delovne zmožnosti razčiščevalo s sodno izvedenskim mnenjem psihiatra, ki je sicer ocenil, da tožnik nima več preostale delovne zmožnosti, vendar je kot datum izgube ob siceršnjem postopnem izražanju nezmožnosti za delo opredelil 20. 2. 2017, ko je bil tožnik prvič celovito in ustrezno obravnavan na Zavodu za rehabilitacijo invalidov. Pojasnil je, da je bil tožnik že kot mladenič na meji možne zaposljivosti in po izgubi dominantne roke še dodatno prikrajšan, saj ni bil vključen v rehabilitacijske, izobraževalne in vzgojne programe. Že tako šibke osebnostne in umske sposobnosti so posledično še dodatno opešale in jih ni mogoče oceniti kot organski psihosindrom, vendar psihiatrična diagnostika ni bila izvedena. Pri takšni oceni in datumu nastanka popolne nezmožnosti za delo je izvedenec ob tem, da je bil tožnik obravnavan 11. 9. 1995 in nato šele 20. 2. 2017, v vmesnem obdobju pa, razen psihološkega izvida z dne 24. 5. 2016, pri psihiatru ni bil niti pregledan, niti ni bila izvedena psihiatrična diagnostika, vztrajal tudi na zaslišanju. Čeprav iz rehabilitacijskega poročila z dne 11. 9. 1995 izhaja, da trenutno ni zmožen za delo, je sodni izvedenec prepričljivo izpovedal, da glede na to, da se je tožnik takrat izmikal delu, da je delovno mesto zapuščal, da se je ukvarjal z nepomebnostimi in da so bile doma neurejene razmere, takrat, torej ko je bil mlad, res ni bil zmožen za delo, vendar je šlo le za začasno stanje in po njegovi oceni popolne delovne nezmožnosti takrat še ni mogoče ugotoviti. Do popolne izgube delovne zmožnosti je prišlo, ker v vsem tem času ni bil delovno rehabilitiran. Pritožbene navedbe v smeri obstoja popolne nezmožnosti za delo v smilsu I. kategorije invalidnosti že 11. 9. 1995 dalje torej niso utemeljene.

11. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodno izvedensko mnenje jasno, popolno in strokovno. Podano je na podlagi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije ter osebnega pregleda. Sodni izvedenec se je izrecno opredelil tudi do rehabilitacijskega poročila z dne 11. 9. 1995. Ob pomanjkanju psihiatrične dokumentacije sodno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku pred 20. 2. 2017 ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in je posledično tožbeni zahtevek v delu na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen. Pojasniti pa je potrebno, da tožniku niti, če bi bilo mogoče popolno izgubo delovne zmožnosti in torej I. kategorijo invalidnosti ugotoviti že od 11. 9. 1995 dalje, ne bi bilo mogoče priznati pravice do invalidske pokojnine. Z dopolnjeno pokojninsko dobo 7 mesecev in 4 dni niti v tem primeru namreč ne bi izpolnjeval pogoja gostote dobe za priznanje vtoževane invalidske dajatve.5

12. Glede na vse predhodno navedeno je bilo potrebno na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik, ki ga v pritožbenem postopku zastopa odvetnica, dodeljena na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči,6 s pritožbo ni uspel, stroški pritožbe bremenijo proračunska sredstva Delovnega sodišča v Mariboru.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Tožnik je bil 7 mesecev prostovoljno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, 4 dni pa na temelju delovnega razmerja. 3 Na primer VIII Ips 82/2014. 4 ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 5 Dopolniti bi moral 1,6 let pokojninske dobe. 6 Odločba BPP 262/2017 z dne 27. 10. 2017.