Jedro

V četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 je za obstoj trpinčenja zahtevano, da morajo biti ravnanja, ki ga tvorijo, ponavljajoča. Vprašanje ponavljajočega se ravnanja se presoja glede na okoliščine posameznega primera, za ugotovitev obstoja trpinčenja pa je ključna presoja teh ravnanj kot celote. Obdobje, v katerem je bil odnos med tožnikom in nadrejeno A. A. obremenjen z opisano komunikacijo, je sodišče prve stopnje ocenilo kot kratko, saj je bil vmes odsoten z dela zaradi bolniškega staleža. Ni nujno, da je podlaga za odškodninsko odgovornost le trpinčenje, ki traja daljše obdobje. Bistveno je, da se takšno ravnanje oziroma vedenje ponavlja, saj pri enkratnem žaljivem oziroma očitno negativnem ravnanju o trpinčenju ni mogoče govoriti, za kar pa v obravnavanem primeru, glede na zgoraj povzete prvostopenjske ugotovitve, ni šlo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi glede zahtevka za plačilo odškodnine zaradi mobinga v znesku 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in glede odločitve o stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije v znesku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova diskriminacije in mobinga v skupnem znesku 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe ter za povrnitev stroškov postopka. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 1.303,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Ne strinja se z dokazno oceno, da tožena stranka ni kršila načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Vztraja, da je bil pri odločitvi za odpoved pogodbe o zaposlitvi neenako obravnavan v primerjavi z ostalimi zaposlenimi, ki so še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki in niso prejeli odpovedi zaradi zdravstvenega stanja. Diskriminacijo tožnika na temelju te osebne okoliščine v postopku sprejetja odločitve za podajo redne odpovedi bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, četudi je že bilo pravnomočno odločeno, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Konfliktno in nespoštljivo obnašanje A. A., ki se je nanašalo na več delavcev in ne samo na tožnika, so potrdile vse priče. Dokazan je ponavljajoč se vzorec graje vrednega vedenja nadrejene do delavcev, ki je bil proti tožniku usmerjen bolj izrazito (še posebej žaljivo in negativno) kot proti ostalim, kar je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo kot nepomembno. Tožnik je več mesecev doživljal mobing, pri čemer je posledice čutil dlje časa po prejeti redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da občutki, ki jih je doživljal ob ravnanju nadrejene in jih še vedno občuti, niso šibki, pri čemer število obiskov psihiatra samo po sebi še ne pomeni, da škoda zaradi izpostavljenosti trpinčenju ni nastala. Obnašanje nadrejene je izrazito oslabilo psihično zdravje tožnika, saj občutki ponižanosti, manjvrednosti in osramočenosti nikakor niso zanemarljivi. Neizvedba dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki bi podal mnenje o posledicah, ki jih je tožnik utrpel zaradi izpostavljenosti trpinčenju na delovnemu mestu, predstavlja kršitev tožnikove pravice do izjave, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe v delu presoje nastale škode, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba brez pridobitve izvedenskega mnenja nima vseh odločilnih razlogov ter temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, kot tudi ne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu zavrnilo že zato, ker je menilo, da trpinčenje ni podano oziroma ni ugotovilo elementov protipravnega ravnanja tožene stranke in vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in škodo, izpodbijana sodba ne more vsebovati ugotovitev o okoliščinah, ki se nanašajo na škodo ter na višino vtoževane odškodnine. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek o nemožnosti preizkusa izpodbijane sodbe, kot tudi ne očitek o kršitvi pravice do izjave.

6. Tožnik v tem sporu od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi diskriminacije v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 2.000,00 EUR ter plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu v znesku 4.500,00 EUR.

7. Kot pravilno poudarja pritožba, so poleg tožnika vse priče, ki so bile podrejene nadrejeni delavki A. A., potrdile objektivno neprimernost, nespoštljivost in žaljivost njene komunikacije z vsemi podrejenimi delavci, pri čemer sta bila takšne komunikacije najbolj deležna tožnik in B. B., ker sta ji bila neposredno podrejena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so priče potrdile večino očitkov tožnika - da je A. A. o njem govorila, da nima kaj delati, da itak ne dela nič, da je len in nesposoben, da je imela pripombe v smislu kaj sploh rabi računalnik, saj nima kaj delati z njim, da ga je kam poslala, ga nakričala, da je uporabljala žaljivo mimiko, ter da nikoli ni vedel, kako z nadrejeno postopati, en dan so veljala ena navodila, naslednji dan nasprotna. Na podlagi ugotovljenega je presodilo, da je bila komunikacija vodje A. A. s tožnikom in drugimi zaposlenimi pri toženi stranki sicer neprimerna in žaljiva, vendar pa v navedenem ni prepoznalo elementa sistematičnosti ali ponavljanja kot tudi ne usmerjenosti proti posameznemu delavcu, zato je zaključilo, da tožnik ni bil trpinčen. S takšnim zaključkom se pritožbeno sodišče ne strinja, kar je tudi ključni razlog za delni uspeh tožnikove pritožbe.

8. V četrtem odstavku 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je za obstoj trpinčenja zahtevano, da morajo biti ravnanja, ki ga tvorijo, ponavljajoča. Vprašanje ponavljajočega se ravnanja se presoja glede na okoliščine posameznega primera, za ugotovitev obstoja trpinčenja pa je ključna presoja teh ravnanj kot celote.1 Obdobje, v katerem je bil odnos med tožnikom in nadrejeno A. A. obremenjen z opisano komunikacijo, je sodišče prve stopnje ocenilo kot kratko, saj je bil vmes odsoten z dela zaradi bolniškega staleža. Ni nujno, da je podlaga za odškodninsko odgovornost le trpinčenje, ki traja daljše obdobje. Bistveno je, da se takšno ravnanje oziroma vedenje ponavlja, saj pri enkratnem žaljivem oziroma očitno negativnem ravnanju o trpinčenju ni mogoče govoriti, za kar pa v obravnavanem primeru, glede na zgoraj povzete prvostopenjske ugotovitve, ni šlo. Tožnik je bil v času od približno aprila do junija 2022 in od konca avgusta do vključno septembra 2022 na delu malo več kot tri mesece oziroma vsaj slabe štiri mesece, kar je po presoji pritožbenega sodišča dovolj dolgo in dovolj skoncentrirano obdobje, v katerem je bilo mogoče izvajati trpinčenje na delovnem mestu, saj ZDR-1 ne določa, v kakšnih razmakih oziroma kako strnjena morajo biti posamezna ravnanja, da bi jih bilo mogoče šteti za ponavljajoča se ali sistematična.2 Gre za pravni standard, katerega vsebina v obravnavanem primeru ne more biti vprašljiva, saj med navedenima obdobjema ni bilo daljše prekinitve, po tožnikovi vrnitvi z bolniškega staleža pa se je slaba in žaljiva komunikacija tudi nadaljevala, kar gre razumeti kot del sistematičnega ravnanja tožene stranke (oziroma neposredno nadrejene tožniku).

9. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za trpinčenje, ker opisana komunikacija A. A. ni bila usmerjena zgolj proti tožniku. Opredelitev trpinčenja na delovnem mestu iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1 navaja, da gre za graje vredna dejanja, usmerjena proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Takšne zakonske dikcije ni mogoče razumeti tako ozko, da bi moralo biti graje vredno ali žaljivo dejanje namenjeno le konkretnemu posamezniku, temveč je mogoče ugotoviti trpinčenje na delovnem mestu tudi v zvezi s skupino (podrejenih) delavcev. Ni pomembno, ali se je A. A. do vseh podrejenih ali le zoper enega obnašala oziroma komunicirala na neprimeren in žaljiv način, temveč je bistvenega pomena to, da tisti eden dokaže, da se je nedopustno ravnanje izvajalo (tudi) zoper njega, v konkretnem primeru torej da je bil tožnik neposredno deležen komunikacije, ki kot žaljiva in neprimerna ne sodi v delovno okolje.

10. Po prvem odstavku 47. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Ker gre torej za obveznost delodajalca varovati dostojanstvo delavca pred nedopustnimi ravnanji vseh navedenih, namen tožene stranke oziroma nadrejene delavke (izključitev tožnika iz delovnega procesa) z vidika obstoja elementov trpinčenja na delovnem mestu ni bistven, niti ni naveden kot znak trpinčenja v določbi 7. člena ZDR-1. Bistveno je, ali komunikacija nadrejene objektivno gledano predstavlja graje vredno oziroma očitno negativno, žaljivo ravnanje, ki presega mejo dopustnega na delovnem mestu.

11. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik kot protipravno ravnanje, v posledici katerega je utrpel škodo, dojemal odločitev tožene stranke, da ne obstoji več potreba po tožnikovem delovnem mestu, iz česar naj bi izviralo bistvo konflikta in slabe komunikacije, nima podlage v izvedenem dokaznem postopku kot tudi ne v tožnikovi trditveni podlagi. Ni res, da je tožnik šele potem, ko je sodišče odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga potrdilo kot zakonito, začel izpostavljati negativno obnašanje nadrejene A. A. in mu pripisovati škodo. Tožnik je namreč že v tožbi zatrjeval, da se je po odhodu zaposlene C. C. začelo tako ustno kot pisno žaljenje s strani nadrejene, kar je ocenil za izpostavljenost mobingu v okviru delovnega razmerja. Trdil je, da se ga je z ravnanjem A. A. poniževalo in nanj gledalo z manjvrednostnim odnosom, da je bila komunikacija redoma obremenjena s konfliktnostjo, da je v času trajanja zaposlitve psihično trpel in s težavo prihajal na delo, saj se je ravnanje tožene stranke odrazilo v njegovem počutju in je potreboval psihiatrično obravnavo. Toženi stranki je očital, da je kršila dolžnosti iz 47. člena ZDR-1, saj je dopuščala konstantne neprimerne psihične pritiske ter žaljive komentarje A. A. proti njemu. Nadalje je iz prve pripravljalne vloge razvidna trditev, da je bil tožnik dnevno obremenjen s konfliktnostjo v komunikaciji, pri čemer ga je nadrejena delavka sistematično oziroma pogosto in dlje časa napadala z namenom ali učinkom izključitve iz delovnega razmerja. V drugi pripravljalni vlogi je ravnanje A. A., ki ga je štel za izpostavljenost trpinčenju na delovnem mestu, še konkretiziral s primeri žaljivih pripomb oziroma njenega neprofesionalnega in žaljivega odnosa. Ob upoštevanju navedenih trditev je neutemeljena presoja sodišča prve stopnje, da tožnik očitke mobinga povezuje oziroma utemeljuje zgolj z izločitvijo iz delovnega procesa, do česar je sicer kasneje prišlo na podlagi zakonito podane odpovedi iz poslovnega razloga. Četudi je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, to namreč še ne pomeni, da ravnanja nadrejene delavke pred odpovedjo niso pomenila nedopustnega ravnanja oziroma trpinčenja na delovnem mestu in da tožnik v posledici tega še v času trajanja delovnega razmerja ni utrpel škode, torej da zatrjevana psihična škoda ni v vzročni zvezi (tudi) z žaljenjem in neprimerno komunikacijo nadrejene. Preuranjen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi mu v posledici ravnanja oziroma komunikacije A. A. nastala škoda.

12. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik v tem sporu podal šibko trditveno podlago v zvezi z nastalo mu škodo, vendar pa trditvam, ki jih je podal v tožbi (da je doživljal moraste sanje, da se mu je pojavljal občasni nemir in občutek manjvrednosti, da je bil dnevno obremenjen s konfliktnostjo, da se je počutil ponižanega, osramočenega, užaljenega, brezizhodno obupanega, da je bil prizadet njegov ponos), ni mogoče očitati, da bi bile preskope oziroma nezadostne za obravnavanje odškodninskega zahtevka zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Prestroga in pretoga je tudi presoja, da je tožnik v dokaz ponudil zgolj eno psihiatrično obravnavo ter da ni pojasnil trajanja in intenzitete duševnih bolečin. Navedel je, da je v času trajanja zaposlitve psihično trpel in da je konstantno prenašanje pripomb zanj predstavljalo hude bolečine.

13. Sicer pa pritožbeno sodišče nenazadnje pripominja, da tožnik odškodninskega zahtevka ni utemeljeval le na podlagi trpinčenja na delovnem mestu, temveč tudi na odškodninski odgovornosti zaradi kršitve oziroma posega v osebnostne pravice, in sicer pravico do osebne integritete in dostojanstva, po splošnih pravilih civilnega prava.

14. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialnopravnih stališč ni ugotavljalo vseh elementov odškodninske odgovornosti, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu odločitve o odškodninskem zahtevku v znesku 4.500,00 EUR z obrestmi razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Zaradi takšne odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, saj je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, ki v tej fazi postopka še ni znan. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in ugotoviti posamezne predpostavke odškodninske odgovornosti ob upoštevanju v tej odločitvi poudarjenih izhodišč in napotil. 15. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, ki se nanašajo na odločitev o odškodninskem zahtevku zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Gre za obsežen sklop odločilnih dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost odškodninskega zahtevka tako po temelju kot po višini, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in bi jih prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče (obstoj vzročne zveze, obseg in višina škode). Ni namreč namen instančnega sojenja prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. S tem bi se tudi poseglo v pravico strank do pritožbe in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Razveljavitev izpodbijane sodbe v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe tudi ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

16. Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova diskriminacije v postopku odpovedi v znesku 2.000,00 EUR zaradi neobstoja protipravnega ravnanja tožene stranke kot enega od elementov odškodninske odgovornosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje. Tožnik je diskriminacijo uveljavljal kot dejanski razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 6. 2023 že v sporu o nezakonitosti te odpovedi. Kot navaja tudi sam v pritožbi, je bilo v tem pravnomočno zaključenem sporu3 ugotovljeno, da mu je bila redna odpoved iz poslovnega razloga podana zakonito in da v postopku podaje odpovedi ni prišlo do neenake obravnave oziroma diskriminacije tožnika zaradi njegovega zdravstvenega stanja, zato je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje na nasprotnem stališču. Ker pritožbeno sodišče v tem delu ni ugotovilo razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in tudi ne razlogov, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbama tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Prim. s sodbo VDSS Pdp 575/2022. 2 Takšno stališče je skladno s sodno prakso, primerjaj odločitvi VSRS VIII Ips 85/2019 in VDSS Pdp 640/2020. 3 S sodbo sodišča prve stopnje Pd 125/2023 z dne 23. 10. 2023 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 589/2023 z dne 22. 2. 2024.