Jedro

Okoliščina, da je delodajalec najprej ponujal delavki (čistilki) razporeditev k drugemu delodajalcu (čistilnemu servisu, ki je prevzel pri delodajalcu zaposlene snažilke), in da jo je delodajalec, po njeni odklonitvi takšnega prehoda obdržal na delu, ne onemogoča nadalnjega postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev. Če se je tožena stranka odločila, da dejavnosti čiščenja ne bo več sama izvajala, je ob dejstvu, da tožnica ni hotela k drugemu delodajalcu, lahko izvedla postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev, v katerem je delavki zakonito prenehalo delovno razmerje.

Administrativni tečaj ne predstavlja stopnje strokovne izobrazbe v smislu 2. odstavka 17. člena ZTPDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, pri čemer v izreku niti ni navedlo, kakšen je zahtevek, ki ga zavrača. Zoper takšno sodbo je laično pritožbo vložila tožnica, ne da bi pri tem opredelila, katere pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, v nadaljevanju ZPP/77) uveljavlja. Navaja, da bi zanjo lahko poiskali drugo delo, saj ima poleg osnovne šole še administrativni tečaj.

Tožnica v pritožbi opisuje pogovore, ki so pri toženi stranki potekali v zvezi z prehodom čistilk k drugemu delodajalcu. Tožnica tudi meni, da bi pri odločanju (o prenehanju delovnega razmerja) morali upoštevati, da je ob vojni za neodvisnost doživela stres in napetost, kar je imelo posledice za njeno zdravje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi 2. odst. 365. člena ZPP/77 preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77 in na pravilno uporabo materialnega prava.

Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, v njej pa tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi nejasni ali medseboj v nasprotju.

Iz izreka izpodbijane sodbe sploh ni razvidno, kakšen tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, saj je navedlo zgolj to, da se tožbeni zahtevek zavrne, ni pa povzelo njegove vsebine. Zaradi navedenega ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti.

Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih oz. so razlogi medseboj v nasprotju. Tako prvostopenjsko sodišče ni zavzelo jasnega stališča ali šteje izpodbijane sklepe o prenehanju delovnega razmerja za zakonite, saj je iz obrazložitve moč povzeti, da teh sklepov ni razveljavilo, ker bi tožnici ob pravilnem ravnanju tožene stranke delovno razmerje lahko prenehalo pod neugodnejšimi pogoji. Navedeno seveda ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, zato se bo prvostopenjsko sodišče v nadaljnjem postopku moralo opredeliti glede zakonitosti izpodbijanih sklepov tožene stranke.

Okoliščina, da so tožnici najprej ponujali razporeditev k drugemu delodajalcu in da so jo, po njeni odklonitvi takšnega prehoda, obdržali na delu pri toženi stranki, ne onemogoča nadaljnjega postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev. V kolikor se je tožena stranka odločila, da dejavnost čiščenja ne bo več sama izvajala, je ob dejstvu, da tožnica ni hotela k drugemu delodajalcu, lahko izvedla postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev.

Zdravstvene težave, ki jih navaja tožnica, so v skladu s 36. c in 36. d členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) lahko ovira za prenehanje delovnega razmerja le, če gre za invalidnost ali pa za začasno nezmožnost za delo zaradi bolezni. V konkretnem primeru ni izkazano, da bi bila tožnica v času dokončnosti odločitve o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po njenem delu v bolniškem staležu ali pa da bi imela status invalida. Prav tako ni izkazano, da bi tožnica ob dejanskem prenehanju delovnega razmerja bila v bolniškem staležu. V nadaljnjem postopku se bo prvostopenjsko sodišče moralo nedvomno opredeliti glede zakonitosti izpodbijanih sklepov, pa tudi o pritožbenih navedbah, da bi tožena stranka tožnico lahko razporedila na drugo delovno mesto, pri čemer je potrebno poudariti, da administrativni tečaj ne predstavlja stopnje strokovne izobrazbe v smislu 2. odst. 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, v nadaljevanju ZTPDR). Po tako dopolnjenem postopku pa bo moralo sodišče v izreku odločbe moralo jasno navesti, kakšen tožbeni zahtevek je zavrnilo oz. kakšnemu tožbenemu zahtevku je ugodilo.

Določbe ZPP/77 se v pritožbenem postopku uporabljajo na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), saj je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku. Na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94) pa je pritožbeno sodišče določbe ZPP/77 in ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.