Jedro

Tožeča stranka (bivši delodajalec) in toženec (delavec) sta se v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v I. točki sporazumela, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati, v II. točki pa je zapisano, da stranki s tem sporazumom ugotavljata, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nimata medsebojnih pravic in obveznosti. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da določba II. točke sporazuma pomeni, da sta se stranki odrekli tudi medsebojnim pravicam in obveznostim, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, to je nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule, do katere je bil upravičen toženec in odškodnini za nespoštovanje konkurenčne klavzule, ki je predmet tega spora. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da bi se s tožencem ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dogovorila karkoli drugega, kot izhaja iz podpisanega sporazuma. V kolikor bi stranki hoteli, da določbe pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule in odškodnino za nespoštovanje konkurenčne klavzule, še naprej veljajo, bi se morali o tem dogovoriti in to zapisati v sporazumu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Tožena stranka A.A. je dolžna tožeči stranki B. d.o.o., plačati 23.105,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.“ (točka I izreka).

Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 1.277,95 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti dalje, pod izvršbo (točka II izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo in meni, da je sodišče prve stopnje v postopku do izdaje izpodbijane sodbe zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno oziroma nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v postopku do izdaje izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama obstaja sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2013 (v nadaljevanju: sporazum), v katerem sta stranki v II. točki ugotovili, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nimata medsebojnih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da sta se pravdni stranki v II. točki sporazuma tudi dogovorili, da s tem preneha veljati tudi konkurenčna klavzula, ki je bila dogovorjena v 11. členu pogodbe o zaposlitvi. Konkurenčna klavzula je obveznost iz delovnega razmerja, ki jo morata delodajalec in delavec posebej pisno dogovoriti, v nasprotnem konkurenčna klavzula ne velja, pri čemer se konkurenčna klavzula nanaša na obdobje po prenehanju delovnega razmerja. Ker v primeru konkurenčne klavzule ne gre za temeljno pravico oziroma obveznost iz delovnega razmerja, ki velja že na podlagi ZDR, ampak jo je potrebno med delavcem in delodajalcem posebej pisno dogovoriti, bi se pravdni stranki tudi glede prenehanja ali neuveljavljanja konkurenčne klavzule morali posebej in izrecno dogovoriti. Prenehanje delovnega razmerja namreč samo po sebi ne pomeni, da je prenehala tudi pravica in obveznost iz konkurenčne klavzule. Ker iz navedenega sporazuma izrecno ne izhaja, da se tožeča stranka (delodajalec) s podpisom sporazuma odpoveduje tudi uveljavljanju konkurenčne klavzule, II. točke sporazuma tudi ni mogoče tolmačiti na način, da logično vključuje tudi odpoved konkurenčni klavzuli. Še posebej, ker sta priči C.C. in D.D. izpovedali in kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da ob prenehanju delovnega razmerja govora o konkurenčni klavzuli sploh ni bilo, saj je tožena stranka povedala, da gre delati k družbi E., ki ne opravlja konkurenčne dejavnosti. Priči sta še izpovedali, da bi, v kolikor bi tožena stranka povedala, da gre delati h konkurenci, konkurenčno klavzulo nesporno uveljavljali. Povedali sta še, da sta II. točko sporazuma razumeli na način, da so na dan prenehanja delovnega razmerja izpolnjene vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, nista pa tega določila razumeli na način, da s prenehanjem delovnega razmerja preneha veljati konkurenčna klavzula. OZ glede razlage pogodb določa, da je pogodbena določila potrebno razlagati, kot se glasijo oziroma na način, kot so jih podpisniki razumeli (82. člen OZ), kar v konkretnem primeru pomeni, da II. točke sporazuma ni mogoče razlagati kot da vsebuje tudi odpoved konkurenčni klavzuli, saj v tej točki ni govora o konkurenčni klavzuli. Ker je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da iz II. točke sporazuma logično izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da preneha veljati konkurenčna klavzula, je sodišče prve stopnje v tem delu tudi zmotno uporabilo materialno pravo ter nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Glede na navedeno tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožeče stranke ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa naj odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena, zato naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu v postopku na prvi stopnji ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, sodišče prve stopnje pa je sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki je ustrezno obrazložena, v zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

7. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so naslednja: - toženec je bil pri tožeči stranki nazadnje zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 10. 2011 na delovnem mestu „projektni vodja – predstavnik v tujini“; - v 11. členu pogodbe o zaposlitvi je bila dogovorjena konkurenčna klavzula v skladu s takrat veljavnim 38. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) za čas 24 mesecev po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je bila tožeča stranka dolžna tožencu za spoštovanje konkurenčne klavzule plačevati 1/3 povprečne mesečne plače mesečno pod pogoji, ki so določeni v 3. odstavku tega člena, toženec pa se je zavezal delodajalcu plačati odškodnino najmanj v višini osmih mesečnih plač za primer nespoštovanja konkurenčne klavzule; - tožencu je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo z dnem 29. 4. 2013 na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (B 4) z dne 29. 3. 2013, ki je bil sklenjen na pobudo toženca oziroma na njegov pisni predlog z dne 19. 3. 2013 (B 3), iz katerega izhaja, da je razlog „sporazumne odpovedi pogodbe o zaposlitvi“ nespoštovanje toženčeve osebnosti, poniževanje in mobing s strani nadrejenih; - v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi sta se stranki v I. točki sporazumeli, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati in da se prenehanje pogodbe izvede 29. 4. 2013, v II. točki pa je zapisano, da stranki s tem sporazumom ugotavljata, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nimata medsebojnih pravic in obveznosti.

8. Za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu je bistveno vprašanje, ali je z določbami I., zlasti pa II. točke sporazuma, prenehala veljati konkurenčna klavzula iz 11. točke pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da na podlagi določb sporazuma, zlasti II. točke sporazuma, ni pravne podlage za vtoževano odškodnino zaradi kršitve konkurenčne klavzule s strani tožene stranke, ki je bila predvidena v 4. odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 10. 2011, ker je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati v celoti, vključno z določbo 11. člena. Oprlo se je na določbo 13. člena pogodbe o zaposlitvi, po kateri je pogodbo o zaposlitvi dopustno spremeniti le s soglasjem obeh pogodbenih strank. S sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi sta se stranki v I. točki dogovorili za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, v II. točki pa spremenili oziroma odpravili tudi veljavnost konkurenčne klavzule iz 11. člena pogodbe o zaposlitvi, saj sta izrecno zapisali, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da stranki nimata več nobenih medsebojnih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja.

9. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da določba II. točke sporazuma pomeni, da sta se stranki odrekli tudi medsebojnim pravicam in obveznostim, ki izhajajo iz 2. in 4. odstavka 11. člena pogodbe o zaposlitvi, to je nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule, do katere je bil upravičen toženec in odškodnini za nespoštovanje konkurenčne klavzule, ki je predmet tega spora. Zlasti zato, ker je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov, tako listinskih kot izpovedi toženca in zaslišanih prič, pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi se s tožencem ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dogovorila karkoli drugega, kot izhaja iz podpisanega sporazuma. Pritožbeno sodišče ne vidi utemeljenih razlogov za dvom v verodostojnost toženčeve izpovedi v zvezi z okoliščinami, v katerih se je odločil za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Izpovedal je namreč, da je podal predlog za sklenitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi po predhodnih pogovorih s tožečo stranko in da so s strani tožeče stranke sicer vztrajali pri konkurenčni klavzuli, ko pa je omenil, da ima določene pravice iz konkurenčne klavzule tudi on sam, so mu povedali, da denarja za to ni. Na sestanku so se nato dogovorili za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi z datumom 29. 4. 2013. Iz izpovedi priče C.C. je mogoče ugotoviti, da se na sestanku sicer niso dogovarjali o tem, da bi se tožeča stranka odrekla konkurenčni klavzuli, v sporazumu pa o konkurenčni klavzuli tudi niso zapisali ničesar, ker so se sporazumno dogovorili, potem ko je toženec pojasnil, da gre k delodajalcu, ki ne bo opravljal enakih ali podobnih storitev. Povedala pa je tudi, da v primeru, ko delavec pove, da bo zaposlen v podjetju, ki ne posega v dejavnost tožeče stranke, nimajo zadržkov, da delavcu ne bi omogočili prestopa in da so smatrali, da se lahko razidejo sporazumno, ker so bili seznanjeni, da se bo toženec zaposlil v podjetju E.. Toženec pa je v svoji izpovedi izpostavil, da je sporazum podpisal v prepričanju, da nima več nobenih pravic niti obveznosti do tožeče stranke, če bi vedel, da ga zavezuje konkurenčna klavzula, pa ga ne bi podpisal. 10. Glede na izpoved toženca, pa tudi priče C.C. je očitno, da je bil sporazum s sporno II. točko podpisan v okoliščinah, ko niti tožena niti tožeča stranka nista razmišljali o uveljavljanju konkurenčne klavzule, pri čemer ni nepomembno, da je tožeča stranka tožencu v zvezi s konkurenčno klavzulo v začetnih pogovorih, še preden je sam – na sugestijo generalnega direktorja - predlagal sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, pojasnila, da za te namene (to je plačevanje nadomestila delavcu) nima denarja. Toženec je bil zato utemeljeno prepričan, da zapis v II. točki sporazuma pomeni, da nima več nobenih obveznosti niti pravic do tožene stranke, tudi iz naslova konkurenčne klavzule ne. Če pa je tožeča stranka mislila drugače, ne bi smela tožencu dati v podpis sporazuma v takšni vsebini. V povezavi z navedenim tudi ni odločilnega pomena dejstvo, da se po prenehanju zaposlitve pri tožeči stranki toženec ni zaposlil pri E., s katero se je sicer dogovarjal za zaposlitev, ampak pri drugem delodajalcu in da o tem tožeče stranke ni obvestil. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna presoja, da se II. točka sporazuma nanaša na ureditev vseh medsebojnih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja med strankama, torej tudi tistih, ki so povezane s konkurenčno klavzulo iz pogodbe o zaposlitvi, saj je vsebina II. točke sporazuma jasna in nedvoumna. Vsebuje namreč izrecno ugotovitev, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da stranki sporazuma nimata medsebojnih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. Pritrditi pa je potrebno zaključku sodišča prve stopnje, da bi se glede na vsebino I. in II. točke sporazuma stranki, v kolikor bi hoteli, da določbe 11. člena pogodbe o zaposlitvi še naprej veljajo, o tem morali dogovoriti in to zapisati v sporazumu. Zlasti bi bila to dolžnost delodajalca, to je tožeče stranke kot ekonomsko in po položaju močnejše stranke v delovnem razmerju, ki je sporazum v taki vsebini očitno tudi sama pripravila. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165., 154. člen ZPP).