Jedro

Iz tožnikovega ravnanja je po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Glavna obravnava se začne znova.

II. Tožba se zavrže.

Obrazložitev

**K I. točki izreka**

1. Sodišče je po zaključku glavne obravnave ugotovilo, da je treba dodatno razjasniti posamezna pomembna vprašanja, zato je na podlagi določbe 292. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa.

**K II. točki izreka**

2. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo alinejo 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

3. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in priznanje statusa begunca oziroma statusa subsidiarne zaščite, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

4. V odgovoru na tožbo se je toženka v bistvenem sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe.

5. Dne 18. 7. 2023 je sodišče prejelo dopis toženke, da je tožnik 7. 7. 2023 samovoljno zapustil azilni dom, kje je bil nastanjen, zaradi česar je bil izbrisan iz evidence in tožnikovo sedanje prebivališče toženki ni znano. Ker toženka ne ve, kje se tožnik nahaja, predlaga, da sodišče tožbo zavrže, saj tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje predmetnega upravnega spora. Toženka je še navedla, da s strani nobene od države EU do 18. 7. 2023 ni prejela zahteve za ponovni sprejem tožnika.

6. Tožnikova pooblaščenka je po prejemu obvestila toženke in poziva sodišča, v vlogi, prejeti dne 31. 7. 2023, navedla, da s tožnikom ni uspela stopiti v stik, da ne ve, kje se tožnik nahaja, da tožbe ne umika.

Tožba ni dovoljena.

7. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

8. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat poudarilo, da čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji.1 Tudi v obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.2 Poleg tega imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice, ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1).3 Tako je Ustavno sodišče v sklepu Up-3936/07 dne 4. 7. 2008, ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti presodilo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v omenjeni zadevi zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili, sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zavrglo.

9. Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na navedeno obvestilo tožene stranke je namreč 7. 7. 2023 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

1 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020 (6. točka obrazložitve). 2 Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 92/2013 z dne 21. 3. 2013, I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012, I Up 300/2013 z dne 29. 8. 2013, I Up 116/2016 z dne 5. 5. 2016 in I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016 in I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020. 3 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020 (6. točka obrazložitve).