Jedro

Zakonska dikcija „nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda“ je nedoločen pravni pojem, ki ga mora upravni organ vsebinsko napolniti v vsakem konkretnem primeru. Razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka, presega možne okvire razlage, ki jo dopuščajo ustaljene metode razlage prava. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Iz razlogov izpodbijanega sklepa niso razvidne vsebinske okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka presojala nujnost in sorazmernost tožnikovega pridržanja, zaradi česar izpodbijani sklep nima vseh sestavin odločbe po 214. členu ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov številka 2142-46/2023/25 (UOIM1-04) z dne 9. 5. 2023 se odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov številka 2142-46/2023/25 (UOIM1-04) z dne 9. 5. 2023.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje zaradi obstoja razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce, od 8. 5. 2023 od 15.10 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 8. 8. 2023 do 12.10 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je uvodoma razvidno, da je tožnik 23. 2. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito.

3. Socialna služba je 3. 4. 2023 obvestila toženo stranko o tožnikovih kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba) ter grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med tamkajšnje zaposlene in nastanjene.

4. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na poročilo varnostne službe z dne 1. 3. 2023, iz katerega je razvidno, da je tožnik v času zajtrka napadel in večkrat s pestjo zamahnil proti sostanovalčevi glavi. Zaradi neupoštevanja varnostnikovih odredb je bila zoper tožnika uporabljena fizična sila, ker se je upiral, je bil vklenjen s sredstvi za vklepanje, nato pa do prihoda policije pospremljen do prostora za pridržanje. Iz nadaljnjih poročil varnostne službe je razvidno, da je bil tožnik udeležen tudi v pretepu na ... oddelku 7. 3. 2023 ob 13.50 uri in 30. 3. 2023 ob 19.35 uri.

5. Iz dokumentacije izhaja, da je tožnik večkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe ter kljub več opozorilom socialnih delavcev in razgovorom nadaljeval z neupoštevanjem hišnega reda, s čimer ni ogrožal le sebe, ampak tudi ostale v azilnem domu. Iz navedene dokumentacije je razvidno, da pri tožniku ne gre za enkratno kršitev hišnega reda, ampak za ponavljajoča se dejanja. Zaradi kršenja javnega reda in miru je tožnika obravnavala tudi policija.

6. Tožena stranka je tožnika dne 31. 3. 2023 ustno na zapisnik poučila o možnosti omejitve gibanja ob ponavljajočih se kršitvah hišnega reda. Pred razgovorom je bil tožnik seznanjen z vsemi očitanimi dejanji, najprej glede kršenja hišnega reda dne 30. 3. 2023. Pojasnil je, da se je to zgodilo ob 20.45 uri, ko so trije sostanovalci čistili sobo, četrtega pa vprašali, ali jim lahko pomaga, vendar ni želel. Ko so ostali počistili sobo, je prišel navedeni sostanovalec in po tleh polil kavo. Takrat se je med njimi začel fizični prepir. Tožnik je bil seznanjen tudi z dogodki 2. 3. 2023, ko ga je obravnavala policija zaradi pretepa, in z dogajanjem 8. 3. 2023, ko je prav tako prišlo do pretepa. Pojasnil je, da se tega zaveda.

7. Zaradi ogrožanja osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda, je tožena stranka dne 4. 4. 2023 ustno za zapisnik tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, pred tem pa mu je dala možnost izjave. Seznanila ga je z navedenim poročilom varnostne službe z dne 1. 3. 2023, s katerim se je tožnik strinjal. 8. Uradna oseba je od tožnika zahtevala pojasnilo glede njegovih dejanj 7. 3. 2023, o katerih je bila obveščena tudi policija. Izjavil je, da je prišlo do problema s “kolegom”, s katerim sta skupaj prišla iz Srbije. Tožnik mu je posodil denar, ki mu ga ta oseba ni v celoti vrnila. Zato je prišlo do nesporazuma in pretepa. Tožnik je še povedal, da je imel denarne prihranke iz Turčije, kjer je delal, preden je prišel v Evropo.

9. Tožnik je bil seznanjen tudi z uradnim zaznamkom z dne 30. 3. 2023, ko je ob 19.35 prišlo do pretepa, saj je ponovno udaril sostanovalca na ... oddelku, ki je imel vidno poškodovan obraz. O dogodku je bila obveščena policija, ki je prišla ob 20.00 uri, nujna medicinska pomoč pa ob 20.20 uri. Iz tožnikovega pojasnila je razvidno, da ga je prvi udaril sostanovalec, do pretepa pa je prišlo zaradi čiščenja sobe, ker sostanovalec pri tem ni želel sodelovati.

10. Glede na navedeno je tožena stranka dne 5. 4. 2023 sicer izdala sklep, s katerim je tožniku omejila gibanje na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki pa ga je Upravno sodišče odpravilo s sodbo I U 581/2023 z dne 19. 4. 2023. 11. Tožena stranka je bila 8. 5. ponovno obveščena o tožnikovih kršitvah, zaradi česar mu je tega dne ustno na zapisnik izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Pri tem ga je seznanila z zapisnikom z dne 6. 5. 2023, ko je z njim opravila razgovor o možnostih takega pridržanja. Tožnik je pojasnil, da so ga premestili v sobo k A. A., ki ga ni poznal. Ta oseba je bila vinjena, saj je dobila negativno odločbo. Ker je bila živčna, je hotela stresti jezo na tožnika, ki je Sirijec, zaradi česar ga je napadla. Tožnik je dogodek prijavil, ob prihodu varnostnikov pa je A. A. le enkrat udaril. Tožnik je še izjavil, da je zelo priden, odkar je prišel iz Centra za tujce, in da ni nič kriv ter da je on žrtev, saj ga je navedeni sostanovalec pretepel. 12. Uradna oseba je tožnika seznanila s poročilom varnostne službe z dne 6. 5. 2023, da je tožnik močno udaril (počena arkada) sostanovalca A. A., ki je bil odpeljan v bolnico in je bruhal. Tožnik je pojasnil, da ga ni udaril, saj je A. A. veliko večji od njega in da je ta oseba bruhala zaradi vinjenosti. Poleg tega je tožnik zadal le en udarec. Na vprašanje uradne osebe je tožnik še povedal, da jemlje tablete za spanje.

13. Tožena stranka je ocenila, da je tožnik z zgoraj opisanimi dejanji kršil 10. in 11. člen Uredbe. Zaradi ponavljajočih se kršitev je socialna služba z njim opravila več razgovorov, vendar brez učinka.

14. Tožnik je priznal vsa očitana dejanja. Po mnenju tožene stranke je kršil pravila hišnega reda, kljub temu da jih je dobro poznal in da mu jih je socialna služba večkrat ponovila. Uradna oseba je tožnika opozorila tudi na možnost izreka ukrepa omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev hišnega reda. Po oceni tožene stranke je tožnik s svojim obnašanjem vnašal nemir v življenje v azilnem domu, pri tem pa ni ogrožal le sebe, temveč tudi zaposlene in ostale sostanovalce v azilnem domu.

15. Tožena stranka je preverjala tudi učinkovitost ukrepa v primeru omejitve tožnikovega gibanja na območje azilnega doma. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je po njenem mnenju pričakovati, da bi tožnik v tem primeru nadaljeval s kršitvami, saj to potrjuje njegovo vsakodnevno odklonsko vedenje. Po prepričanju tožene stranke omejitev tožnikovega gibanja na prostore azilnega doma ne bi pripomoglo k prenehanju kršitev, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih z istim hišnim redom, ki ga je v preteklosti kljub opozorilom večkrat kršil, s tem pa bi ogrožal sebe in ostale prosilce. Po ugotovitvah tožene stranke vsa dejanja in predlogi socialne službe azilnega doma ter opozorila varnostnikov in posredovanje policije niso imeli nobenega učinka na izboljšanje tožnikovega vedenja. Ob takih okoliščinah pa bi bil ukrep pridržanja na območje azilnega doma neučinkovit. Zato je edina možnost uporaba strožjega ukrepa, torej pridržanja na območje Centra za tujce, saj se lahko le na ta način prepreči tožnikovo ogrožanje sebe, drugih in javnega reda.

_Tožnikove trditve_

16. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo. Predlagal je njegovo odpravo, podrejeno tudi vrnitev zadeve v ponoven postopek.

17. Uvodoma tožnik trdi, da se izpodbijani sklep sklicuje na iste kršitve kot sklep z dne 5. 4. 2023, kar pomeni, da je bilo o njih že pravnomočno odločeno. Po njegovem mnenju je relevanten le dogodek dne 6. 5. 2023, za katerega pa ni bil kriv. S tem v zvezi tožnik pojasnjuje, da so ga premestili v sobo s prosilcem A. A., ki je bil močno vinjen zaradi zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito. Navedena oseba naj bi v nerazsodnem stanju izzivala tožnika in ga nenadoma od zadaj brcnila in udarila v hrbet brez razloga oziroma zato, ker je iz Sirije, on (A. A.) pa iz Maroka. Tožnik naj bi A. A. dejal, da ni razsoden in naj gre spat. Kljub temu A. A. naj ne bi odnehal in naj bi s tožnikom začel pretep. Varnostniki naj bi ju poskušali razdvojiti, vendar se je A. A. upiral in enega poskusil udariti, varnostnik pa ga je s kontroliranim udarcem udaril v glavo. Kljub temu se je A. A. še upiral, zato sta ga šele dva varnostnika obvladala in vklenila z lisicami. A. A. naj bi začel tožnika tepsti pred prihodom varnostnikov v sobo, ga spravil na tla in ga udarjal kleče nad njim tako, da mu je pričela teči kri iz nosa. Tožnik naj bi mu uspel vrniti le en sam udarec, ker se je branil. Trdi, da ga ni poškodoval tako hudo, da bi mu mu zaradi njegovega udarca počila arkada, saj je tožnik bistveno šibkejši od A. A. Močan udarec naj bi A. A. zadal varnostnik, saj ga je A. A. hotel udariti, kar naj bi bilo razvidno tudi iz poročila varnostnika B. B. z dne 6. 5. 2023. V bolnišnico so nato odpeljali le A. A., čeprav je tožnika zelo bolel nos in mu je tekla kri zaradi udarca, ki mu ga je zadal A. A. 18. V nadaljevanju tožnik poudarja, da je imel možnost izjave glede navedenega dogodka. Trdi, da ni kriv, saj tudi iz navedenega poročila varnostnika izhaja, da se je varnostnikom aktivno upiral le A. A. in ne tožnik. Kljub temu A. A. ni bilo omejeno gibanje, čeprav je bil kriv za pretep. Tožnik izpostavlja, da iz dokumentacije ni razvidna njegova možnost postavljati vprašanja pričam; zato naj bi bila podana kršitev 145. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

19. Iz tožbenih navedb je še razvidno, da se lahko tožnik v Centru za tujce prosto giba le po svoji sobi in hodniku do stranišča, sicer pa ga nenehno nadzoruje policija. Poleg tega ima omejen dostop do interneta, telefona in gibanja na svežem zraku ter so mu bile odvzete osebne stvari. Po tožnikovem prepričanju bi morala tožena stranka pri presoji sorazmernosti upoštevati tožnikove osebne okoliščine, saj je priznal navedeno kršitev, vendar je zanjo navedel utemeljene razloge. Meni, da z izpodbijanim sklepom izrečeni ukrep ne pomeni omejitve gibanja, ampak odvzem prostosti iz 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) in drugega odstavka 19. člena Ustave.

20. Po tožnikovem mnenju tožena stranka ni presojala sorazmernosti izrečenega ukrepa. Poudarja, da je bila v obravnavani zadevi storjena le manjša kršitev hišnega reda azilnega doma, v katero je bil tožnik prisiljen, saj se je moral braniti pred napadom sostanovalca in da hipotetično ugibanje, da bo v prihodnosti storil hujše kaznivo dejanje, ni dovolj za presojo, da je odvzem osebne svobode nujno potreben zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Poleg tega iz razlogov izpodbijanega sklepa naj ne bi bile razvidne vsebinske okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka presojala nujnost in sorazmernost tožnikovega pridržanja.

21. V okviru zahteve za izdajo začasne odredbe je tožnik navedel, da se v Centru za tujce slabo počuti, kar vpliva na njegovo poslabšano psihično in splošno zdravstveno stanje, in da mu nihče ne bo mogel nadomestiti dni brez osebne svobode. S tem naj bi bila kršena njegova pravica iz prvega odstavka 19. člena Ustave, kar naj bi že samo po sebi zadoščalo za nastanek težko popravljive škode. Zato predlaga, da sodišče izda začasno odredbo, s katero bo do pravnomočne odločbe stanje uredilo tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati obravnavani ukrep.

_Trditve tožene stranke_

22. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je socialna služba opravila več razgovorov s tožnikom, ki je priznal kršitve. Iz uradnih zaznamkov socialne službe je razvidno, da tožnik kljub več opozorilom ni upošteval hišnega reda in da je bil opozorjen na možnost izreka omejitve gibanja, če bo nadaljeval s kršitvami. Po mnenju tožene stranke stalne kršitve hišnega reda v azilnem domu, iz katerih je razvidno nespoštljivo vedenje do zaposlenih, sostanovalcev, pretepanje in nasilen odnos do drugih prosilcev, predstavljajo resno grožnjo, ki opravičuje izrek obravnavanega ukrepa. Poleg tega je tožnika obravnavala policija.

23. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da je bil tožnik po izreku ukrepa predan policiji zaradi prevoza do Centra za tujce. Začel je vpiti, da ne želi zapustiti prostorov za razgovor. Varnostna služba je zahtevala, naj se tožnik umiri in upošteva navodila. Ko ga je pospremila do hodnika, je ponovno začel vpiti in zavračati odhod v Center za tujce, udarjati z rokami in brcati z nogami. Nato so ga policisti potisnili ob zid in zahtevali, da se umiri in sodeluje, vendar tožnik tega ni upošteval. Zato je bilo uporabljeno sredstvo za vklepanje nog, kljub temu pa je tožnik nadaljeval z vpitjem.

24. Tožena stranka prereka tudi ostale tožnikove navedbe.

_Presoja tožbe_

25. Iz tožnikovih navedb na glavni obravnavi je razvidno, da je njegovo pravo ime C. C. in da je rojen ... 2003. Zato je sodišče v uvodu te sodbe tožnikove osebne podatke navedlo drugače, kot je to razvidno iz uvoda in izreka izpodbijanega sklepa.

26. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

27. Tožba je utemeljena.

28. Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so podani razlogi za odreditev ukrepa omejitve tožnikovega gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, med drugim ko je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).1

29. Iz neprerekanih tožbenih navedb je razvidno, da se lahko tožnik v Centru za tujce prosto giba le po svoji sobi in hodniku do stranišča, sicer pa ga nenehno nadzoruje policija. Poleg tega ima omejen dostop do interneta, telefona in gibanja na svežem zraku ter so mu bile odvzete osebne stvari. To po presoji sodišča pomeni, da obravnavani ukrep po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zaradi česar je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.2

30. Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z navedeno določbo je mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

31. Zato morajo biti pravno odločilna dejstva, na katera se opira odločitev o posegu v osebno svobodo, ugotovljena v z zakonom predpisanem postopku. V skladu s petim odstavkom 84. člena ZMZ-1 se tako lahko ukrep o pridržanju izreče ustno, pri čemer prosilec o tem nemudoma prejme zapisnik, ki vsebuje razloge za izrek ukrepa, zapisnik pa je prosilcu prebran v njemu razumljivem jeziku. Pisni odpravek sklepa pristojni organ izda najpozneje v 48 urah od ustnega izreka sklepa, prosilcu pa ga vroči v treh delovnih dneh od izdaje. Iz teh določb torej izhaja, da pristojni organ o pridržanju odloči ustno in o tem naknadno izda pisni sklep.

32. Tožena stranka se je na podlagi navedenega zakonskega izhodišča sicer sklicevala na zaznamek varnostne službe z dne 1. 3. 2023 ter poročili varnostne službe z dne 7. 3. 2023 in 30. 3. 2023. Vendar pa navedenih listin ni v spisu, ki se nanaša na zadevo, zaradi česar tožena stranka s tem povezanih dejstev v izpodbijanem sklepu ni dokazala. Ob takem izhodišču pa se Upravnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do tožbenih očitkov o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari.

33. Iz listin spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno le, da je tožena stranka obravnavala dogodek 6. 5. 2023, v zvezi s čimer je pridržala tožnika že od 8. 5. 2023, sklep o tem pa je izdala naslednji dan (9. 5. 2023). To pomeni, da je bil sporni ukrep izrečen v okoliščinah, ki zahtevajo takojšnje nujno ukrepanje v javnem interesu, ko je bilo pridržanje po ustnem izreku tudi takoj izvršeno, saj je tožena stranka na podlagi navedenih listin očitno štela, da so odločilna dejstva ugotovljena (4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). V takih okoliščinah, ko ni potrebno niti zaslišanje stranke (tretji odstavek 144. člena ZUP)3, pa že po naravi stvari ni podana zatrjevana očitana kršitev 146.4 in 154.5 člena ZUP, ker tožnik naj ne bi imel možnosti postavljanja vprašanj morebitnim pričam.

34. V obravnavani zadevi je sporna sorazmernost izrečenega ukrepa v zvezi z dogodkom 6. 5. 2023, saj je bila po tožnikovem mnenju storjena le manjša kršitev hišnega reda, ki je ni izzval, ampak se je le branil pred napadalcem A. A. 35. Zakonska dikcija „nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda“ je nedoločen pravni pojem, ki ga mora upravni organ vsebinsko napolniti v vsakem konkretnem primeru. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da lahko sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno poseže samo, če je pri tem uprava prestopila meje dovoljenega, torej prekoračila zakonski okvir razlage takega nedoločenega pravnega pojma.6 Ob takih okoliščinah je vsebinska napolnitev pravnega standarda iz navedene zakonske dikcije primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji sklepa o omejitvi gibanja prosilcu za mednarodno zaščito, ta pa mora svojo odločitev posebej obrazložiti.

36. Po presoji sodišča razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka, presega možne okvire razlage, ki jo dopuščajo ustaljene metode razlage prava. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1, česar kljub izrecnemu tožbenemu očitku ne pojasnjuje niti v odgovoru na tožbo. Šele v primeru, ko bi bila z navedbo zakonske določbe7 jasno opredeljena teža tožnikovih kršitev, bi bila možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa z vidika 82.b člena ZMZ-1. Skladno z njegovim drugim odstavkom se namreč lahko osebo, ko gre za težje kršitve iz tretje, devete in dvanajste alineje tretjega odstavka 82.a člena ZMZ-1, za največ tri dni nastani v posebni, ločeni sobi, ki se nahaja v sprejemnih prostorih azilnega doma, pri čemer se upošteva individualne okoliščine ter sorazmernost kršitve in ukrepa. Iz tretjega odstavka navedenega člena pa je razvidno, da se za težje kršitve iz prve, druge, četrte, pete, šeste, sedme, desete in enajste alineje tretjega odstavka 82.a člena ZMZ-1 izreče ukrep preselitve na drugo nastanitveno lokacijo, torej tudi v Center za tujce po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1. 37. Ob upoštevanju navedenega iz razlogov izpodbijanega sklepa niso razvidne vsebinske okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka presojala nujnost in sorazmernost tožnikovega pridržanja, zaradi česar izpodbijani sklep nima vseh sestavin odločbe po 214. členu ZUP8. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede na navedeno je sodišče kot nepotreben zavrnilo dokaz z zaslišanjem sostanovalca in varnostnikov glede okoliščin pretepa.

38. Po obrazloženem je sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka izpodbijano odločitev na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo.

**K II. točki izreka:**

39. ZMZ-1 glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da ima prosilec zoper sklep o omejitvi gibanja v treh dneh po njegovi vročitvi pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče, pri čemer mora sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odločiti v treh delovnih dneh (sedmi odstavek 84. člena ZMZ-1). Zato veljajo glede izdaje začasne odredbe v postopkih, vodenih po ZMZ-1, splošna pravila ZUS-1. 40. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

41. Zakon ne določa, kakšno škodo je mogoče šteti za težko popravljivo v smislu navedene zakonske določbe in gre za nedoločen pravni pojem, vendar pa mora biti glede na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča taka škoda resna, tožniku mora neposredno groziti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Izdaja začasne odredbe je namenjena povečanju učinkovitosti sodnega varstva, ker zakonska ureditev ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu.

42. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti in s stopnjo verjetnosti izkazati, zakaj je ta škoda zanj težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze.

43. Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s slabim počutjem v Centru za tujce, kar vpliva na njegovo psihično in splošno zdravstveno stanje. Sklicuje se na drugi pododstavek tretjega odstavka 9. člena Recepcijske direktive II9, 10. Meni, da mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člen Listine, kar že samo po sebi pomeni težko oziroma nepopravljivo škodo.

44. V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V takem primeru pa izdaja začasne odredbe ne more temeljiti na samem dejstvu odvzema prostosti, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oziroma v povezavi z njim lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Navedena težko popravljiva škoda pa bi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.11

45. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti že zato, ker tožena stranka ni substancirano prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati (214. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1)12. Poleg tega ni navedla nobenega dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljil prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.13

46. Glede na navedeno, ko je tožnik torej izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težko popravljiva, tožena stranka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitev v tem upravnem sporu začasno zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa.

1 Sodišče Evropske unije je v zvezi z enako določbo točke e tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta že presodilo, da ni v nasprotju s 6. členom Listine, ki ureja pravico do osebne svobode in ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie). 2 Prav tam, 69. točka obrazložitve. 3 Iz zapisnika z dne 4. 4. 2020 je sicer jasno razvidno, da je tožena stranka tožniku dala možnost, da se v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa izjavi o (v uvodu zapisnika navedenih) pravno odločilnih dejstvih. 4 Ureja pravice stranke v posebnem ugotovitvenem postopku, med drugim tudi uresničitev pravice do izjave (tretji odstavek 146. člena ZUP). 5 Ureja namen ustne obravnave. 6 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 59/2019 z dne 9. 10. 2019. 7 Obrazložitev izpodbijanega sklepa mora skladno s četrto točko prvega odstavka 214. člena ZUP obsegati tudi navedbo določb predpisov, na katere se opira sklep. 8 Ob upoštevanju prejšnje opombe mora obrazložitev upravne odločbe v skladu z navedeno določbo obsegati tudi navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. 9 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 10 Glasi se: "Kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti." 11 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2022 z dne 16. 11. 2022. 12 Za oporekanje tako ne zadošča pavšalna izjava, da se "nasprotuje vsem navedbam, razen tistim, ki jih izrecno priznava" (glej na primer sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 64/2007 z dne 23. 5. 2007). 13 Takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022 (19. točka obrazložitve).