Jedro

Dejstvo, da se je tožnik pri opravljanju dela, vzpel na lestvi največ do tretje prečke (kar je pogosto tudi v vsakdanjem življenju), kaže na to, da ni šlo za nevarno dejavnost, tako da ni podana objektivna odgovornost za škodo, ki jo je utrpel. Glede na to, da je tožnik sam postavil lestev in sicer pod prevelikim kotom in na neprimerno podlago (delno na leseno podlago in delno na pesek oziroma zemljo), zaradi česar je v trenutku, ko se je začel vzpenjati, lestev zdrsnila navzdol in je padel ter utrpel škodo, ni podana niti krivdna odgovornost prvotožene stranke (delodajalca) ali drugotožene stranke (zavarovalnica, pri kateri ima delodajalec odgovornost zavarovano).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik in tožena stranka sama krijeta svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu morata toženi stranki solidarno plačati 1.310.000,00 SIT odškodnine za škodo, ki jo je utrpel, ko je med varjenjem nadstreška padel z lestve. Tožnika je zavezalo, da mora prvotoženi stranki plačati stroške postopka v višini 22,84 EUR ter drugotoženi stranki stroške postopka v višini 683,17 EUR.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno odločbo razveljavi in nadomesti z novo, podredno da se zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje ter toženima strankama naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi tožnik navaja, da je opravljal nevarno dejavnost, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Opravljal je delo na lestvi, kjer se ni mogel normalno držati, glede na to, da je v rokah držal orodje. Sodišče je napačno zaključilo, da tožnik ni opravljal nevarne dejavnosti z ugotovitvijo, koliko od tal je stal. Glede na naravo dela, bi moral tožnikov nadrejeni delavec ves čas spremljati delo in tožnika opozoriti, v kolikor lestev ni primerno prislonil. Skupaj s sodelavcem bi moral pridržati lestev, na kateri je stal tožnik. V kolikor bi tožnikov nadrejen delavec M.S. in sodelavec V.K., ki sta bila neposredno prisotna pri delu pridržala lestev, se ta prav gotovo ne bi speljala in tako do nesreče ne bi prišlo. M.S. bi, kot nadrejeni delavec, se moral zavedati, da lahko lestev glede na podlago zdrsne, saj kot je sam izpovedal, podlaga ni bila ravna in prav tako je izpovedal, da bi se dalo delo opraviti varneje, vendar na to sploh ni pomislil. Po tožnikovem prepričanju je šlo za nevarno delo, poleg tega je pa tudi podana krivdna odgovornost delodajalca, saj ni bilo delo organizirano varno. Tožnik je v pritožbi tudi predlagal, da ga sodišče oprosti plačila sodne takse, ker njegovi dohodki in dohodki njegovih družinskih članov niso visoki in bi plačilo takse ogrozilo njegovo preživljanje in preživljanje družinskih članov.

Drugotožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je pritožba tožnika v celoti neutemeljena in je predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo še dodatnih stroškov postopka. Drugotožena stranka navaja, da je tožnik delal na višini do enega metra, kar ne predstavlja dela na višini in s tem ne predstavlja nevarne dejavnosti, saj je uporaba lestve (3 stopnice na lestvi) normalna tudi v vsakdanjem življenju in za njeno ni potrebno posebno znanje, ampak zadostuje normalna previdnost. Dejstvo je, da tudi iz nobenih drugih trditev tožnika ne izhaja, da bi šlo v konkretnem primeru za nevarno dejavnost, zaradi katere bi bila drugotožena stranka objektivno odgovorna. Tožnik je bil delavec, z dolgotrajnimi izkušnjami in bi lahko sam predvidel oziroma bi se moral zavedati, da lahko lestev, glede na podlago zdrsne, saj je opravil izpit iz varnost in varstva pri delu in bi zaradi slednjega lahko predvidel, da ima postavitev lestve na neenako podlago lahko neprijetne posledice. Tožniku tako ni uspelo dokazati ne objektivne in ne krivdne odgovornosti tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo storjenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da dejstvo, da se je tožnik vzpel po lestvi največ na tretjo prečko, kaže na to, da ni šlo za nevarno dejavnost. Tožnik je napravil po lestvi največ tri korake, na ta način pa se delo pogosto izvaja tudi v vsakdanjem življenju. V zvezi s tem se je sodna praksa že izrekla, da za škodo, ki nastane z delom, ki se občasno kot nenevarno izvaja tudi v vsakdanjem življenju in za katero ni potrebna posebna skrbnost, temveč le previdnost, delodajalec ni objektivno odgovoren. Tožnik je dne 20. 7. 2005 na kontejnerju skupaj, s sodelavcem M.S. in V.K., varil nadstrešek in delo je opravljal na lestvi.

Kot je izpovedal tožnik, je lestev postavil sam in vzpenjajoč na lestev je v eni roki držal ščit in v drugi pištolo za varjenje, zato je po lestvi hodil, ne da bi se držal in ko se je povzpel na višino, približno meter in pol od tal, mu je lestev spodletela. Tožnik je izpovedal, da so bila tla delno peščena in delno lesena in teren je bil nekoliko nagnjen. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič A.K., M.S. in V.K. ugotovilo, da je imel tožnik pri opravljanju dela noge največ na višini enega metra, saj je bil nadstrešek, ki ga je varil, v višini 2,2 metra, kar pri telesni višini tožnika 170 cm pomeni, da je imel noge na višini, nižji od enega metra. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da lestev v konkretnem primeru ne predstavlja nevarne stvari in vzpenjanje po lestvi do višine enega metra tudi ne pomeni takšne dejavnosti, ki bi pomenila posebno nevarnost za delavca, še posebej glede na to, da je bil tožnik za tako delo usposobljen in je bil izkušen vzdrževalec objektov. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni šlo za delo s povečano nevarnostjo in zato tudi ne obstaja objektivna odgovornost drugotožene stranke ter posledično tudi prvotožene stranke.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je drugotožena stranka krivdno odgovorna, ker sodelavca, ki sta delo opravljala skupaj s tožnikom, nista držala lestve, med tem ko se je tožnik nanjo vzpenjal in v kolikor bi lestev držala, do nezgode ne bi prišlo. Priča M.S. je izpovedal, da so lestev držali le, kadar je šlo za delo na višini, v konkretnem primeru pa ne, ker je šlo, po njegovi oceni, za varno delo in do nesreče ne bi prišlo, če bi tožnik lestev postavil pod pravim kotom in na zemljo oziroma pesek. Tudi priča A.K. je izpovedal, da bi morala lestev biti naslonjena pod kotom 75 stopinj in na ravni podlagi, da ne bi prišlo do padca, zdrsa in obračanja lestve oziroma da se ta ne zvrne. Priča V.K. je izpovedal, da je tožnik tudi pri varjenju prejšnjih treh konzol uporabljal isto lestev in da s sodelavcem tudi pri varjenju teh konzol nista držala lestve, prav tako tožnik ni predlagal, da mu naj držita lestev. Priča pa je tudi izpovedal, da je lestev zdrsnila ob kontejnerju navzdol in v tem primeru, tudi če bi lestev držala, ne bi mogla preprečiti padca tožnika, saj njegove telesne teže in lestve ne bi mogla zadržati.

Glede na to, da je tožnik sam postavil lestev in sicer pod prevelikim kotom ter na neprimerno podlago, delno na leseno, delno na pesek oziroma zemljo, je v trenutku, ko se je začel vzpenjati in je bil na lastni višini enega metra, lestev z zgornjim delom zdrsnila ob kontejnerju navzdol in zaradi tega je prišlo do padca, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni dokazana ne objektivna ne krivdna odgovornost drugotožene stranke in s tem posledično tudi prvotožene stranke, pri kateri ima svojo odgovornost zavarovano drugotožena stranka. Tožnik je imel dolgoletne izkušnje na delovnem mestu vzdrževalec, imel je opravljen izpit iz varstva pri delu in bi zato moral predvideti, da ima postavitev lestve na neenako podlago in pod napačnim kotom lahko posledice. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in naslednji) v 9. členu določa, da mora delavec delo opravljati z tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih ljudi, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da bi moral tožnikov nadrejeni delavec, glede na naravo dela, ves čas spremljati delo tožnika in ga opozarjati, da mesto, kamor je prislonil lestev, ni primerno. Prav tako se neutemeljeno v pritožbi sklicuje tožnik, da v kolikor bi nadrejeni delavec M.S. skupaj s sodelavcem držal lestev, ne bi prišlo do nesreče in da bi se moral nadrejeni delavec predvsem zavedati, da lahko lestev glede na podlago zdrsne. Priči sta prepričljivo izpovedali, da je bilo potrebno držati lestev le, kadar se je opravljalo delo na višini in da delo tožnika, ki ga je opravljal na višini do enega metra, ni predstavljalo dela na višini, zato tudi ni bilo potrebno držati lestve in prav tako sta priči prepričljivo izpovedali, da tudi, če bi lestev držala, ne bi mogla preprečiti zdrsa ob kontejnerju, kar se je dejansko zgodilo v predmetni zadevi, saj ne bi mogla obdržati lestve skupaj z delavcem na njej. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni ravnal v skladu z določbo 2. odstavka 9. člena ZVZD, ko je postavil lestev pod prevelikim kotom in delno na zemljo, delno na leseno podlago. Zdrs lestve in posledično padec tožnika lahko pripišemo izključno nepazljivemu ravnanju tožnika, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da drugotožena stranka ni odgovorna za nastalo škodo in je utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z 2. odstavkom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Odgovor na pritožbo ni prispeval k večji razjasnitvi stvari, zato tožena stranka glede na določbo 155. člena ZPP sama krije svoje stroške postopka.