Jedro

Pravdna dejanja intervenitenta imajo pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil, če niso v nasprotju z njenimi dejanji (4. odstavek 201. člena ZPP), torej v konkretnem primeru za toženo stranko. Po določbi 286. člena ZPP mora res stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na poznejših narokih lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Navedeno zakonsko določbo pa je treba upoštevati predvsem pod pogojem, da je zamudo mogoče pripisati krivdi stranke in če kljub sistemu prekluzij stranki (pred tem) ostane razumna možnost, da se v postopku izreče (primerjaj Aleš Galič, Pravica do kontradiktornega postopka - ustavni vidik, Podjetje in delo 6-7/1999/XXV, str. 1173, 1174). Sodišča morajo kot opravičljiv razlog za poznejšo navedbo novih dejstev in dokazov upoštevati tudi možnost, da stranka nekih dejstev pred tem ni navedla, ker se ob predhodnem teku postopka in zbranem procesnem gradivu še niso izkazala za relevantna. V konkretnem primeru je tako treba upoštevati, da ne gre za nov dokaz, ki bi ga stranka predlagala prepozno, saj stranka izvedbe dokaza z drugim izvedencem ni mogla predlagati prej, preden ni bilo podano izvedensko mnenje prvo določenega izvedenca. Sodišče pa je tisto, ki presodi, ali je izvedensko delo zapleteno, in v tem primeru lahko določi tudi dva ali več izvedencev (245. člen ZPP), oziroma v primeru, če so v mnenjih izvedencev nasprotja, lahko zahteva mnenje drugih izvedencev (254. člen ZPP). Ko se je v postopku v konkretnem primeru zahtevalo mnenje drugega izvedenca, tako tudi ni šlo za nov dokaz v smislu 286. člena ZPP, ampak le za predlog, da se zaradi dvoma v pravilnost danega mnenja pridobi mnenje drugega izvedenca.

Izrek

Revizija se glede odločitve o pravdnih stroških zavrže. V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 850.000 SIT odškodnine z zakonskimi obrestmi od 28.6.2001 dalje do plačila, za v škodnem dogodku na delu pri toženi stranki utrpljeno nepremoženjsko škodo. Tožniku je od vtoževanih 600.000 SIT za telesne bolečine priznalo 300.000 SIT odškodnine, od vtoževanih 200.000 SIT za strah je priznalo 100.000 SIT odškodnine, od vtoževanih 1.200.000 SIT za zmanjšanje življenjske aktivnosti pa je priznalo 450.000 SIT odškodnine. Presežni tožbeni zahtevek nad 850.000 SIT (vtoževano je bilo skupaj 2.000.000 SIT iz naslova nepremoženjske škode) je zavrnilo, prav tako zahtevek za plačilo presežnih zakonskih zamudnih obresti. Tožeči stranki je priznalo 372.051 SIT pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 306.312 SIT pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu spremenilo, tako da tečejo zamudne obresti od prisojene odškodnine 850.000 SIT od 29.5.2001 (datum zaključene glavne obravnave) dalje. V ostalem delu je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta zavrnilo ter prvostopenjsko sodbo v nespremenjenem izpodbijanem zavrnilnem in izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo. Odločilo je tudi, da pritožniki nosijo vsak svoje pritožbene stroške.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima jasnih razlogov o tem, zakaj je sodišče štelo kot pomembno za svojo odločitev predvsem izvedensko mnenje dr. S. Navaja tudi, da tudi višje sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi bilo izvedensko mnenje dr. S. bolj strokovno oz. sprejemljivejše za sojenje v zadevi. Sodišči v zvezi s tem nista podali utemeljenih razlogov. Strinja se z drugostopenjskim sodiščem, da se mnenji obeh izvedencev medicinske stroke odločilno ne razlikujeta, vendar pa meni, da je ravno pri ocenitvi zmanjšanja življenjske aktivnosti prišlo do bistvenega razhajanja, saj sta izvedenca povsem različno ocenila odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti. Navaja, da delo izvedencev sicer ni določanje zmanjšanja življenjske aktivnosti z odstotkom, vendar meni, da taka praksa izvedencev medicinske stroke in njihova numerična ocena hote ali nehote vpliva na sojenje, kar velja tudi za ta primer. Meni, da se je sodišče očitno tudi v tem primeru odločilo, da tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodi odškodnino, ki ustreza nekje trem odstotkom zmanjšanja življenjske aktivnosti. Revident meni, da so ravno iz tega razloga med obema mnenjema odločilna nasprotja, ki jih sodišče ni razložilo. Ni navedlo zadosti razlogov, zakaj ni upoštevalo izvedenskega mnenja izvedenca dr. N. Posledično bi moralo višje prisoditi odškodnino vsaj iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi sicer je po mnenju revidenta odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode še vedno prenizko odmerjena. Glede na dosedanjo sodno prakso in glede na načelo individualizacije odškodnine za nematerialno škodo bi tožniku pripadala najmanj odškodnina, kot jo zahteva v tožbi. Sodišče prve stopnje tako pri prisoditvi odškodnine iz naslova telesnih bolečin ni upoštevalo dejstva, da se bodo pri tožniku bolečine pojavljale tudi v bodoče oziroma se mu pojavljajo pri vsakršnih dalj časa trajajočih fizičnih aktivnostih in je posledično zaradi zmotne uporabe materialnega prava napačno odmerilo odškodnino. Tudi drugostopenjsko sodišče je kršilo materialno pravo, saj je dejstvo, ki ga kot nesporno ugotavlja izvedenec, da še vedno trpi in bo tudi v bodoče trpel telesne bolečine, upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne pa pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin. Navaja, da tožnika telesne bolečine sicer res omejujejo pri njegovi življenjski aktivnosti, vendar pa se pri tem presojajo duševne bolečine, ki jih tožnik zaradi navedenega dejstva trpi, ne pa telesne bolečine, ki jih mora sodišče pri sojenju upoštevati pri odškodnini iz naslova prestanih telesnih bolečin. Glede na ugotovitve izvedencev in glede na izpoved tožnika je po mnenju revidenta tudi odškodnina za strah odmerjena prenizko. Zahteva celotni vtoževani znesek. Sodišči sta se naslonili predvsem na mnenje dr. S., kar po mnenju tožnika ni pravilno. Postavitvi izvedenca dr. S. je revident že ugovarjal, saj je bila po njegovem mnenju tožena stranka s predlaganjem navedenega dokaza prekludirana. Prav tako bi moralo drugostopenjsko sodišče upoštevati, da je tožnik do satisfakcije za pretrpljeno nepremoženjsko škodo prišel šele po osmih letih in bi tudi zaradi navedenega moralo pri tožniku odškodnino prisoditi v višjih zneskih. Navaja, da mu je prvostopenjsko sodišče tudi napačno odmerilo stroške postopka, sodišče druge stopnje pa ni sledilo njegovi pritožbi. Prvostopenjsko sodišče mu ni vrnilo presežka predujma in se mu mora celotni priglašeni predujem upoštevati pri odmeri pravdnih stroškov. Toženi stranki in stranskemu intervenientu pa se lahko priznajo zgolj pravdni stroški, ki so bili potrebni za razjasnitev višine tožbenega zahtevka, stroški, ki so se v pravdi nakopičili zaradi ugotavljanja utemeljenosti tožbeneg a zahtevka pa bi morali v celoti bremeniti toženo stranko in stranskega intervenitenta, saj niso bili potrebni za predmetno pravdno zadevo. Revident predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo. Izvedensko mnenje je le eden od številnih dokazov, ki jih sodnik izvede v konkretni pravdi. V tem pravdnem postopku je sodišče izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke najprej na predlog tožeče stranke. Določilo je izvedenca dr. N., specialista kirurga. Ker se tožena stranka in stranski intervenient z izvedenskim mnenjem dr. N. nista strinjala, je sodišče v postopku angažiralo še izvedenca dr. S. Tako kot ostale dokaze je sodišče ocenilo tudi obe izvedenski mnenji, h katerima je pridobilo še dodatna pisna pojasnila obeh izvedencev. Pri tem je, upoštevaje načelo o prosti presoji dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 36/2004, uradno prečiščeno besedilo), po končni oceni obeh izvedenskih mnenj, ki jo je opravilo ob vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej (tudi dokaza z zaslišanjem tožnika) in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka ugotovilo, da med pridobljenima mnenjema ni odločilnih razhajanj. Ker tožnik mnenju dr. S. tudi ni nasprotoval, in se mnenji odločilno nista razlikovali, je sodišče prve stopnje pretežno izhajalo iz mnenja dr. S., kar je v razlogih sodbe tudi razložilo. Sodba zato nima zatrjevanih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti (zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

Pritegnitev novega izvedenca je predlagal stranski intervenient, potem ko se ni strinjal z danim izvedenskim mnenjem dr. N., in je tudi navajal razloge, s katerimi je utemeljeval svoj predlog. Dokazni predlog za izvedbo dokaza z novim izvedencem medicinske stroke ni bil prepozen. Stranke morajo namreč v postopku navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. člen ZPP). Ta zakonska formulacija sicer govori le o dejstvih, na katera stranka opira svoje zahtevke. Vendar velja isto pravilo tudi za dejstva, na katera stranka opira svoje ugovore. To jasno izhaja iz 212. člena ZPP, ki določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katera opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

Stranka mora torej zatrjevati dejstva, iz katerih izvirajo zahtevki in ugovori, navesti pa mora tudi dokaze, na podlagi katerih je taka dejstva mogoče ugotoviti (Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Ur.l. RS, Ljubljana 2002, str. 256).

Pravdna dejanja intervenienta imajo pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil, če niso v nasprotju z njenimi dejanji (4. odstavek 201. člena ZPP), torej v konkretnem primeru za toženo stranko. Po določbi 286. člena ZPP mora res stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na poznejših narokih lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Navedeno zakonsko določbo pa je treba upoštevati predvsem pod pogojem, da je zamudo mogoče pripisati krivdi stranke in če kljub sistemu prekluzij stranki (pred tem) ostane razumna možnost, da se v postopku izreče (primerjaj Aleš Galič, Pravica do kontradiktornega postopka - ustavni vidik, Podjetje in delo 6-7/1999/XXV, str. 1173, 1174). Sodišča morajo kot opravičljiv razlog za poznejšo navedbo novih dejstev in dokazov upoštevati tudi možnost, da stranka nekih dejstev pred tem ni navedla, ker se ob predhodnem teku postopka in zbranem procesnem gradivu še niso izkazala za relevantna. V konkretnem primeru je tako treba upoštevati, da ne gre za nov dokaz, ki bi ga stranka predlagala prepozno, saj stranka izvedbe dokaza z drugim izvedencem ni mogla predlagati prej, preden ni bilo podano izvedensko mnenje prvo določenega izvedenca. Sodišče pa je tisto, ki presodi, ali je izvedensko delo zapleteno, in v tem primeru lahko določi tudi dva ali več izvedencev (245. člen ZPP), oziroma v primeru, če so v mnenjih izvedencev nasprotja, lahko zahteva mnenje drugih izvedencev (254. člen ZPP). Ko se je v postopku v konkretnem primeru zahtevalo mnenje drugega izvedenca, tako tudi ni šlo za nov dokaz v smislu 286. člena ZPP, ampak le za predlog, da se zaradi dvoma v pravilnost danega mnenja pridobi mnenje drugega izvedenca.

Tudi v primeru, če bi šlo za nov dokazni predlog tožene stranke, tak predlog ne bi bil prepozen. Zakon o pravdnem postopku namreč vsebuje tudi posebne prehodne določbe, ki urejajo uveljavitev nekaterih novosti ZPP, med drugim tudi navedeno uvedbo eventualne maksime pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov. Tako določa, da smejo v primeru, ko je bil pred uveljavitvijo novega zakona že opravljen prvi narok za glavno obravnavo, stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, ki je razpisan po uveljavitvi zakona (3. odstavek 499. člena ZPP). Prvi narok za glavno obravnavo po uveljavitvi novega zakona (veljati je začel je bil 14.7.1999) je bil opravljen 16.8.1999 in na tem naroku je stranski intervenient predlagal pritegnitev novega izvedenca. Dokaza tako tudi v navedenem primeru ne bi predlagal prepozno.

Izpodbijano sodbo je revizijsko sodišče preizkusilo tudi glede zmotne uporabe materialnega prava. To naj bi bilo zmotno uporabljeno, ker da tožniku priznana denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ni v skladu z določbama 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), s katerima so določene pravno priznane oblike nepremoženjske škode in kriteriji za določitev višine odškodnin za posamezne oblike take škode. Materialno pravni preizkus izpodbijane odločbe je sodišče opravilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v pravnomočno končanem pravdnem postopku. V navedenem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik v delovni nezgodi utrpel zvin desnega stopala. Med zdravljenjem, ki je trajalo 1 mesec in 1 teden je trpel srednje hude telesne bolečine 9 dni, lahke 14 dni, še vedno pa je možna lažja obremenilna bolečina pri dolgotrajnih obremenitvah, kot so celodnevna hoja, daljša hoja, dalj časa trajajoče opravljanje dela čepe ali kleče, pri tekanju in skakanju. Ob dogodku je utrpel določene nevšečnosti in sicer preglede v kirurški ambulanti, eno rentgensko preiskavo, tritedensko nošenje mavca in razgibavanje. Utrpel je tudi kratkotrajen primarni strah manjše intenzitete in v obdobju tritedenske imobilizacije z mavcem lažjo obliko sekundarnega strahu, ki se je kazala v zaskrbljenosti, da poškodba ne bo zapustila trajnih posledic. Zaradi poškodbe ima oteklino desne narti, zaradi česar ima občasne težave z dolgotrajno, celodnevno hojo, opravljanjem dela kleče ali čepe, pri nošenju ali prenašanju težjih bremen in pri športnem udejstvovanju, ki zmanjšujejo možnost opravljanja teh opravil, vendar le pri dolgotrajnem obremenjevanju stopala. Če težave nastopijo, mora za nekaj časa razbremeniti stopalo, dovolj je da se usede in težave prenehajo. Ugotovljeno je bilo, da ni opravil, ki jih ne bi mogel opravljati, potrebuje pa več časa, energije, volje, da jih opravi, kar je bilo s strani izvedenca upoštevano.

Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči priznali tožniku naslednjo odškodnino: 300.000 SIT za telesne bolečine, 100.000 SIT za strah in 450.000 SIT za zmanjšanje življenjske aktivnosti, ali skupaj 850.000 SIT.

Po presoji revizijskega sodišča je navedena odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnika v skladu z merili že navedenih določb ZOR, ustrezno individualizirana ter tudi v skladu z odškodninami, ki se za tovrstno škodo priznavajo v drugih podobnih zadevah. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so bile pri odmeri odškodnin za posamezne oblike oškodovančeve škode upoštevane vse okoliščine, ki vplivajo na višino odškodnine, tudi tiste, ki jih tožnik še posebej poudarja v svoji reviziji. Tako je bilo upoštevano, da je tožnikovo zdravljenje potekalo en mesec in en teden in da se telesne bolečine, ki so trajale določeno časovno obdobje, občasno še vedno pojavljajo v prisilnih držah. Upoštevane so bile torej tudi njegove bodoče telesne bolečine. Upoštevano pa je tudi bilo, da ugotovljene težave po končanem zdravljenju niso take narave, da ne bi mogel še vedno opravljati vseh del, kot pred poškodbo, saj ima le težave pri določenih obremenilnih dejavnostih, zaradi česar potrebuje za delo v teh primerih dalj časa, več energije in volje. Pri tem je ocena, da gre za tri odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti samo pomožno merilo. Pomembne so duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jih oškodovani trpi. Res sta sicer za določitev denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pomembna tudi intenzivnost in trajanje škodnih posledic, toda duševno trpljenje ni odvisno samo od teže poškodbe ali okvare zdravja. Na duševne posledice oškodovanca vplivajo vrsta, narava in teža poškodbe ali okvare zdravja pa tudi starost in spol oškodovanca, njegovo zdravstveno stanje pred poškodbo, poklic, ki ga opravlja, družinske razmere, omejitve v prostem času in podobno. Sodišči sta odškodnino za to obliko škode pravilno določili predvsem glede na posledice, zaradi katerih je oškodovančeva normalna aktivnost omejena oziroma otežkočena in odškodnino odmerili po ugotovljenem, da tožnik zmore vsa opravila, nekatera (daljša hoja, klečanje, čepenje, prenašanje težkih bremen, šport) le z več napora. Odškodnina za ugotovljeno škodo je ob vsem ugotovljenem ustrezno visoka in ni prenizko odmerjena, kot meni tožnik.

V obravnavanem primeru revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nekorektnosti v postopku in tudi ni mogoče ugotoviti zlorab procesnih pravic (tožene stranke). V postopku je bil sporen tako temelj, kot višina zahtevane odškodnine. Sodišče je zato najprej angažiralo izvedenca ustrezne stroke zaradi ugotovitve utemeljenosti tožbenega zahtevka, nato pa v nadaljnjem postopku še izvedenca medicinske stroke, najprej specialista kirurga, nato pa zaradi nestrinjanja tožene stranke in stranskega intervenienta z mnenjem tega izvedenca še specialista ortopeda, kar vse je imelo za posledico daljše trajanje postopka. Samo iz tega razloga pa ni mogoče utemeljeno dosoditi višje odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je tako odmerjena po stanju višine te škode na dan odločanja pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 189. člena v zvezi z drugim odstavkom 200. člena ZOR).

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji zatrjevanih kršitev, je revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Sklep o odmeri in priznanju pravdnih stroškov pa ni sklep, zoper katerega bi bila skladno s 384. členom ZPP dovoljena revizija. Ker torej revizija zoper odločitev o pravdnih stroških ni dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče v tem delu zavreči (377. člen ZPP).