Jedro

Ugotovitve izvedencev, da težave tožnika niso bile take intenzitete, da bi se lahko pojavila duševna motnja, da tožnik ni imel duševnih bolečin, še ne pomeni, da tožnik ni imel duševnih bolečin zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Obstoj oziroma neobstoj duševnih bolečin je v presoji sodišča. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so pri tožniku zaradi izbrisa obstajale nevšečnosti, zmotno pa je nadaljnjo stališče, ki temelji na mnenju izvedencev, da same nevšečnosti, ki izvirajo iz nastalega protipravnega izbrisa še ne pomenijo tiste stopnje, ki bi ustrezala pojmu duševnih bolečin. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu II Ips 80/2021 pojasnilo, da odškodnina zaradi neupravičenega izbrisa posamezniku pripada, če izkaže, da je zaradi tega trpel. Trpljenje je stanje, pri katerem kdo čuti hude telesne ali duševne bolečine oziroma neugodje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi: „I. Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna plačati tožeči stranki 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2022 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

II. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 11.306,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 3.317,38 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**_Oris spora skozi povzetek tožnikove trditvene podlage_**

1. Tožnik je 3. 2. 2011 vložil tožbo in kasneje pripravljalne vloge, v katerih je zatrjeval, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva,1 zaradi česar mu je nastala premoženjska in nepremoženjska škoda, zato je od toženke zahteval, da mu plača denarno odškodnino za materialno in nematerialno škodo. Tožnik je zatrjeval, da je izbris povzročil: da obstaja pri njem motenost njegovega socialnega funkcioniranja, da je onemogočena njegova delovna zmožnost, da je porušeno njegovo duševno ravnotežje, da v življenju ne more več normalno funkcionirati, da je postal klošar, da je prizadeta njegova duševna celovitost, da se je osebnostno spremenil, da je postajal vse bolj depresiven in suicidalen, da trpi zaradi nastale kronificirane prilagoditvene motnje in depresivne faze, da je duševno zbolel, da se je zdravil v psihiatričnih bolnišnicah, da je postal invalid tretje stopnje, da je bil izpostavljen katastrofični izkušnji, da so mu nastale težje in trajne psihične motnje, da je osebnostno spremenjen, kar je potrdil izvedenec A. A., ki je izpovedal, da je del depresivnosti tudi posledica izbrisa, da je izbris povzročil prilagoditveno motnjo in če ne bi bilo izbrisa, take prilagoditvene motnje tožnik ne bi imel, da je razpadla njegova družina, da je njegova hčer naredila samomor, da je izgubil obrt in s tem vir preživljanja, da ni sposoben opravljati pridobitnega dela, da je izgubil socialni status in osebno identiteto, da se je porušilo njegovo življenje, da je bil izpostavljen nevarnosti deportacije, da je izgubil osnovne pravice, ki so vezane na prebivališče, vključno s pravicami do opravljanja dela, do javnega zdravstva in socialnih pravic, da je v času prestajanja zaporne kazni poskušal narediti samomor, da je postal depresiven in obupan, da se počuti ničvrednega, da je bil potisnjen ob zid, da je pretočil na hektolitre solz, da se mu je podrl svet, da mu je država vzela vse - osebne dokumente, identiteto, svobodo gibanja, volilno pravico, pravico do lastnine na nepremičnini, da mu je bilo dvanajst let onemogočeno, da bi prijavil bivališče, da bi sklenil delovno razmerje, da bi uporabljal vozniško dovoljenje. Tožnik je zatrjeval, da iz teh razlogov trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, zaradi okrnitve svobode, zaradi posega v osebnostne pravice, kar utemeljuje priznanje denarne odškodnine.

_**Dosedanji potek postopka**_

2. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju izdalo delno sodbo in delno vmesno sodbi P 280/2011-III z dne 10. 2. 2016, v kateri je odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju delno utemeljen, v kolikor se nanaša na nepremoženjsko škodo v znesku 504.680,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, z delno sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode, s katerim je tožnik zahteval, da mu „toženka plača odškodnino zaradi izgube dohodka v znesku 95.320,00 EUR za čas od izbrisa iz registra podjetnikov z dne 31. 8. 1995 do sprejema tožnika v državljanstvo z dne 9. 7. 2003 v znesku 1.000,00 EUR mesečno“.2

3. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom II Cp 1917/2016 z dne 7. 12. 2016 odločilo, da se pritožba tožnika zoper delno sodbo zavrne, ugodilo pa je pritožbi toženke in vmesno sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.3

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 504.680,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (I), in tožniku naložilo, da povrne toženki pravdne stroške v višini 11.427,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (II).

**_Povzetek pritožbenih navedb_**

5. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za zaslišanje psihiatrinje B. B. in osebnih zdravnikov tožnika C. C. in D. D. 7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo ravnanje toženke zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva protipravno, zato je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

8. Tožnik je imel zaradi izbrisa duševne bolečine, zato je upravičen do odškodnine, kot jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom.

9. Toženka je zaradi izbrisa za dvanajst let odvzela tožniku njegove osebne dokumente in vozniško dovoljenje, onemogočila mu je trajno bivanje v Republiki Sloveniji, odvzela mu je pravice državljana, onemogočila mu je pridobitev zaposlitve. Zaradi izbrisa je bila tožniku okrnjena svoboda in dostojanstvo, grobo je bilo poseženo v njegove osebnostne pravice, zmanjšale so se njegove življenjske zmožnosti, njegovo duševno zdravje je bilo prizadeto, njegova prihodnost je bila negotova, zato ni uspel zaživeti normalnega življenja. Izbris je vplival na tožnikovo partnersko življenje, povzročil je, da je tožnik zapadel raznim odvisnostim, da je bil v osebnih stiskah in v strahu pred izgonom iz države. Vse te okoliščine so tožnika zlomile, zato je trpel duševne bolečine in mu je nastala nepremoženjska škoda.

10. Prvi izvedenec psihiater A. A. je navedel, da so pri tožniku posttravmatske stresne motnje nastopile kot odgovor na stresni dogodek, ki je povezan z izbrisom, in se kaže v obliki depresije. Ugotovil je, da se je prilagoditvena motnja pri tožniku začela pojavljati v letu 1992 in je postala kronificirana. Drugi izvedenec E. E. je v mnenju opozoril na razlike pri ugotovitvah lečečih psihiatrov in izvedencev o vzrokih nastanka tožnikovih zdravstvenih težav, pojasnil pa je, da je tožnikovo psihično stanje posledica več vzrokov, med njimi tudi doživljanja hude stresne situacije zaradi izbrisa.

11. Tretje izvedensko mnenje, ki sta ga za Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete izdelala izvedenca psihiatrinja F. F. in klinični psiholog G. G., je izdelano nestrokovno. Izvedenec G. G. praktično ni opravil pogovora s tožnikom. Tožnik je izpolnil le pisni test v petnajstih minutah, nato je dvajset minut čakal, da bi se izvedenec vrnil, pa se ni, zato je po navodilu uslužbenke izvedenca G. G. odšel. Tožnik je opravljal test na pokvarjeni testni aparaturi, kar je potrdil izvedenec na zaslišanju. Izvedenec G. G. je povedal, da je tožnik opravljal test CRD ter testa MMPI in MCMI. Nenavadno je, da je tožnik opravil tri teste v petnajstih minutah in ob pokvarjeni testni aparaturi. Vsi navedeni testi med strokovnjaki veljajo za neustrezne, ker ne jamčijo standardiziranosti testa in tudi ne zadostne zanesljivosti in veljavnosti. Izvedenec G. G. je odklonil izročitev testov sodišču, omalovaževal je druge strokovnjake, kot je H. H. H. H. je v poročilu o kakovosti psiholoških izvedenskih mnenj podal stališče, da so v strokovni javnosti sporni in brez dokazne vrednosti testi, ki jih je opravil G. G. Ker je obstajal dvom v pravilnost mnenj obeh izvedencev, bi sodišče moralo postaviti novega izvedenca, kot je predlagal tožnik. Psihiatrinja B. B., ki je tožnika zdravila v letu 2006-2007, je navedla, da je na tožnika rušilno vplivalo dejstvo, da se je znašel v situaciji izbrisanega. Zato gre pri tožniku za trajno osebnostno spremenjenost po katastrofični izkušnji. Tožnikova delovna zmožnost je resno okrnjena, zato ima tožnik malo možnosti, da bi še kdaj uspešno delal. 12. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker tožniku ni priznalo nobene odškodnine. Tožnik bi bil upravičen vsaj do minimalne odškodnine.4

13. Tožnik predlaga, da se zadeva dodeli drugemu sodniku.

_**Odgovor na pritožbo.**_

14. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva, da ji tožnik plača pritožbene stroške.

Odločitev o pritožbi

15. Pritožba je delno utemeljena.

_**Presoja pritožbenega sodišča**_

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima tožnik Bpp, višina tožbenega odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo pa nerazumno odstopa in je povsem neprimerljiva z odškodninami, ki jih sodna praksa priznava oškodovancem, ki so bili protipravno izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, tudi ob predpostavki, da bi bila v postopku izkazana vsa dejstva, kot jih zatrjuje tožnik v zvezi z nepremoženjsko škodo.

17. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za postavitev novega izvedenca, kakor tudi za zaslišanje prič – zdravnikov, ki so zdravili tožnika, ker je bilo v postopku prepričljivo ugotovljeno, da duševne motnje pri tožniku niso posledica izbrisa, marveč drugih vzrokov. Strokovne ugotovitve iz izvedenskega mnenja Medicinske fakultete, zaslišanje izvedencev, ki sta sodelovala pri izdelavi tega mnenja, in izkustvena ocena sodišča prve stopnje, potrjujejo, da je nemogoče, da bi se psihotično stanje oziroma duševno obolenje tožnika, kot ga zatrjuje, lahko vzpostavilo in manifestiralo šele nekaj let potem, ko je prenehalo protipravno stanje, ki je bilo povezano z izbrisom, ob tem, da so izkazane številne druge okoliščine, ki so nedvomno bile izključni (samostojni) dejavnik/vzrok tožnikovih psihičnih motenj, zaradi katerih se je tudi psihiatrično zdravil. 18. Izkazane so bile pomanjkljivosti pri izdelavi mnenja kliničnega psihologa G. G., ker testna baterija CRD ni delovala, vendar sta bila izdelana tudi testa MMPI in MCMI, ugotovitve kliničnega psihologa pa so enake ugotovitvam psihiatrinje, zato ni odločilno, da izvedenec klinične psihologije ni želel izročiti podatkov iz testov, na podlagi katerih je podal izvedensko mnenje, in pritožbeno stališče o neustreznosti testov, ker ne gre za standardizirane teste, ki jih priznava stroka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta izvedenca G. G. in F. F. na zaslišanju dovolj izčrpno pojasnila, kakšni so rezultati testov in preiskav, ter da sta odgovorila na vsa vprašanja strank v tej smeri.5

19. Sodišče prve stopnje je pravilno podvomilo v strokovne ugotovitve izvedenca A. A., ki je glede tožnikovega duševnega stanja podajal nedoločene in predvsem nasprotujoče odgovore, še posebej glede izvora teh tožnikovih težav oziroma ali so te težave v vzročni zvezi z izbrisom, hkrati pa se je utemeljeno postavil dvom v izvedenčevo nepristranskost.6 Pritožba se zato neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odločitvi upoštevati ugotovitve tega izvedenca, ob tem, da izpostavlja le tiste ugotovitve izvedenca, ki ustrezajo „pričakovanemu dejanskemu stanu“, kot ga je v postopku zatrjeval. Enako velja za pavšalno pritožbeno sklicevanje na mnenje drugega izvedenca E. E., ki je sicer predlagal, da se glede na zapletenost zadeve imenuje za izvedenca Medicinska fakulteta.

20. V postopku je bilo izdelanih več izvedenskih mnenj, izvedenci so bili zaslišani, sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo razloge, zaradi katerih je sledilo mnenju Medicinske fakultete in ne preostalim mnenjem izvedencev, v mnenju Medicinske fakultete ni bilo nejasnosti ali nasprotij, zato se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti novega izvedenca.

21. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja odločilna dejstva; da je toženka izbrisala tožnika iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992, da mu je 9. 7. 2003 podelila državljanstvo Republike Slovenije, da je tožnik preživljal neprijetno obdobje zaradi težav, ki so povezane z izbrisom, ki niso bile take intenzitete, da bi se pri tožniku lahko pojavila duševna motnja, da je imel tožnik zaradi izbrisa neprijetnosti, ki pa niso dosegle stopnje, ki bi ustrezale pojmu duševnih bolečin.

22. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na materialnopravne določbe, ki utemeljujejo pravno presojo glede (ne)utemeljenosti tožnikovega odškodninskega zahtevka.7 V skladu s sodno prakso je izhajalo iz predpostavk, da tožnikov odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva utemeljuje ugotavljanje dejstev, ki so povezana z enotno odmero odškodnine, da sta pri določanju višine odškodnine iz naslova nezakonitega izbrisa odločilna čas, v katerem posameznik ni imel urejenega statusa, in posebna - izredna intenzivnost duševnih bolečin, ki jo izkazujejo druge okoliščine (strah, izgon iz države, ločenost od družine, posledično propad zakona, družinske vezi, težje zdravstvene posledice in podobno), vendar je glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotna materialnopravna ocena sodišča prve stopnje, da tožnikove nevšečnosti, ki izvirajo iz nastalega protipravnega izbrisa, še ne pomenijo tiste stopnje, ki bi ustrezala pojmu duševnih bolečin, s tem, da je pravilna ugotovitev, da tožnikove duševne motnje, zaradi katerih se je psihiatrično zdravil oziroma se zdravi, in s tem povezane težave, niso v vzročni zvezi z izbrisom.

23. Tožnikove teze, da je izbris „rušilno“ vplivali na tožnikovo duševno zdravstveno stanje, zaradi katerega se je psihiatrično zdravil, ne potrjujejo števila dejstva – ne gre le za strokovno mnenje izvedencev, tudi številne druge okoliščine ne potrjujejo te tožnikove teze. Razpad zakonske zveze,8 odjava iz registra samostojnih podjetnikov,9 izvrševanje kaznivih dejanj, številne kazenske ovadbe, izogibanje kazenskim postopkom, prestajanja zaporne kazni, poskus samomora ter samomor tožnikove hčere niso povezani z izbrisom, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ter pri tem navaja prepričljive razloge, s tem, ko se (tudi) sklicuje na izvedensko mnenje Medicinske fakultete. Iz tega mnenja izhaja, da se pri tožniku prepletajo lastnosti disocialne osebnostne motenje, anksioznost in depresivnost ter odvisnost od alkohola in od psihoaktivnih substanc (PAS) ter da izbris ni v vzročni zvezi s tožnikovimi duševnimi motnjami. Prepričljivo je bilo ugotovljeno, da bi se distresno intenzivno stanje, kot ga zatrjuje tožnik, moralo pokazati najkasneje v času šestih mesecev od izbrisa, da pri tožniku ni bila izkazana postravmatska stresna motnja, obdobja med izbrisom in tragičnimi dogodki so bila tudi predolga, da bi se lahko potrdila teza, da je izbris vplival na prilagoditveno motnjo. Nobenega dvoma ni, da izbris ni povzročil ali bil sprožilni mehanizem za duševno motnjo, kot jo zatrjuje tožnik, to ugotovitev dodatno potrjujejo že navedeni spremljajoči dejavniki, ki so povzročali številne travmatične dogodke pri tožniku, kot so kazenski postopki za raznovrstna kazniva dejanja, izogibanje tem postopkom, številne težave v družini, do katerih je imel tožnik indiferenten odnos, opustitev obrti, ki ni povezana z izbrisom, in podobno.

24. Pravilna je ugotovitev sodišča, da je toženka ravnala protipravno v času od izbrisa tožnika iz stalnega prebivalstva do podelitve državljanstva, to pa je tudi obdobje, znotraj katerega je pritožbeno sodišče ocenilo tožnikove duševne bolečine, ki utemeljujejo priznanje denarne odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.10 Zmotna je pritožbena teza, da že protipravnost ravnanja toženke, ker je izbrisala tožnika iz registra stalnega prebivalstva, daje tožniku upravičenje do denarne odškodnine, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik izkazal obstoj škode, ki je v vzročni zvezi s tem izbrisom, in sicer v bistveno omejenem obsegu glede na njegovo trditveno podlago, in še to zgolj v tistem delu, v katerem (tudi) sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja Medicinske fakultete ugotavlja, da je imel tožnik zaradi izbrisa „vrsto neprijetnosti in da gre za neprijetno obdobje.“11

25. Ugotovitve izvedencev, da težave tožnika niso bile take intenzitete, da bi se lahko pojavila duševna motnja, da tožnik ni imel duševnih bolečin, še ne pomeni, da tožnik ni imel duševnih bolečin zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Obstoj oziroma neobstoj duševnih bolečin je v presoji sodišča. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so pri tožniku zaradi izbrisa obstajale nevšečnosti, zmotno pa je nadaljnje stališče, ki temelji na mnenju izvedencev, da same nevšečnosti, ki izvirajo iz nastalega protipravnega izbrisa, še ne pomenijo tiste stopnje, ki bi ustrezala pojmu duševnih bolečin. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu II Ips 80/2021 pojasnilo, da odškodnina zaradi neupravičenega izbrisa posamezniku pripada, če izkaže, da je zaradi tega trpel. Trpljenje je stanje, pri katerem kdo čuti hude telesne ali duševne bolečine oziroma neugodje. V konkretnem primeru je tožnik prav to zatrjeval, ko je opisoval, kako je bil stisnjen ob zid, kako je pretočil hektolitre solza, izkazana je bila njegova žalost in strah, ki ni bila zgolj posledica alkoholizma, zasvojenosti z drogami, kazenskega pregona in neurejenih družinskih razmer, katerih vzrok za razpad je v izključni domeni tožnika. Ali povedano drugače - nezakoniti izbris je dodatno prispeval k neugodju, ki ga je tožnik v zvezi z izbrisom doživljal od izbrisa do pridobitve državljanstva. Tudi sodišče prve stopnje ugotavlja na podlagi izvedenskega mnenja Medicinske fakultete, da je tožnik preživljal neprijetna življenjska obdobja zaradi težav povezanih z izbrisom, da je bil tudi iz tega razloga depresiven. V kontekstu protipravnega posega toženke v osebnostne pravice tožnika te ugotovitve zadostujejo za priznanje denarne odškodnine, ob upoštevanju že navedenih spremljajočih okoliščin, ki so sicer intenzivneje kot izbris vplivale na vsakdanje neugodje pri tožniku v času izbrisa. Presoja (ne)obstoja in intenzitete duševnih bolečin je v domeni sodišča, kot je bilo že pojasnjeno, zato ni odločilno, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik ni trpel duševnih bolečin zaradi izbrisa. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu neutemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju, namesto, da bi samo na podlagi ugotovljenih dejstev opravilo materialnopravno presojo obstoja duševnih bolečin pri tožniku, ki utemeljuje priznanje denarne odškodnine.

26. Tožnik ni uveljavljal denarne odškodnine v upravnem postopku. Višina odškodnine, kot jo določa Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPOIRSP),12 v tem postopku ni odločilna, je pa eden izmed primerjalnih kriterijev, kar velja tudi za sodno prakso v zvezi s pravdnimi postopki, v katerih so izbrisani uveljavljali odškodninske zahtevke, ker so menili, da jim zaradi izbrisa nastala večja škoda, kot jim je bila priznana odškodnina v upravnem postopku, pa so bili njihovi zahtevki zavrnjeni oziroma je bilo njihovim zahtevkom, ob izkazanih izjemnih okoliščinah, ugodeno. Primerjava teh dejstev in ocena specifičnih okoliščin konkretnega primera pokaže, da tožnik ni upravičen do odškodnine v višini, kot jo priznava ZPOIRSP, ker je imel izbris glede na intenziteto nelagodja, kot ga je povzročil, bistveno manjši vpliv kot druge že opisane okoliščine, ki so pri tožniku intenzivirale negativne občutke (npr. neugodje in strah pred kazenskim pregonom, kazenskimi ovadbami zaradi suma storitve kaznivega dejanja tatvine, goljufije, ogrožanja z nevarnim sredstvom, izsiljevanja, spolnega nasilja, itd., glej dopis PP (B14), kazenskim postopkom, kazensko obsodbo in prestajanjem kazni zapora, itd.), pa vendar je tudi izbris (so)vplival na nelagodje tožnika, kar posledično utemeljuje obstoj duševnih bolečin ter priznanje denarne odškodnine v višini 3.000,00 EUR. Priznano denarno odškodnino pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravično glede na intenziteto posega v tožnikove osebnostne pravice in s tem povezane nevšečnosti oziroma nelagodja v času izbrisa, ki so pri tožniku povzročile duševne bolečine, ob upoštevanju spremljajočih okoliščin, ki so sicer bolj intenzivno vplivale na tožnikove negativne občutke v njegovem vsakdanjem življenju v času izbrisa.

**_Odločitev pritožbenega sodišča_**

27. Pritožbeni razlogi so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo, tako kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**_Glede stroškov pred sodiščem prve stopnje_**

28. Vsaka pravdna stranka je upravičena do stroškov: za nagrado za postopek 2.827,50 EUR, za nagrado za narok 2.610,00 EUR, za nagrado za pritožbeni postopek 3.480,00 EUR, za PTT stroške 20,00 EUR, tožnik pa še za prevozne stroške v višini 401,11 EUR. Ti stroški so glede na uspeh priznani tožniku v višini 46,93 EUR (0, 5 %), toženki pa v višini 8.892,81 EUR (99,5 %). Za novo sojenje pred sodiščem prve stopnje je vsaka stranka upravičena do stroškov v višini 2.490,00 EUR, glede na uspeh so priznani tožniku stroški v višini 14,94 EUR (o,6 %), toženki pa v višini 2.475,06 EUR (99,4 %). Tožniku so priznani stroški v višini 61,87 EUR, toženki pa v višini 11.367,87 EUR. Po pobotanju teh stroškov mora tožnik plačati toženki 11.306,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

**_Odločitev o pritožbenih stroških_**

29. Tožnik je upravičen do pritožbenih stroškov, kot jih je priglasil, in sicer, za pritožbeni postopek 412,80 EUR in za materialne stroške 20,00 EUR. Glede na uspeh, ki je 0,6 %, je upravičen do pritožbenih stroškov v višini 2,58 EUR. Toženka je upravičena do stroškov za pritožbeni postopek 3.320,00 EUR in za PTT 20,00 EUR, glede na uspeh, ki je 99,4 %, je upravičena do pritožbenih stroškov v višini 3.319,96 EUR. Po pobotanju mora tožnik plačati tožnici pritožbene stroške v višini 3.317,38 EUR, ki jih mora plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1 V tožbi in kasnejših vlogah je zatrjeval, da mu je škoda nastala tudi iz razloga, ker ni pridobil državljanstva Republike Slovenije. 2 L. št. 223-236. 3 L. št. 265-274. 4 Tožnik se sklicuje na odločbo VSL II Cp 1969/2016. 5 Glej sklep II DoR 545/2010. 6 Podrobneje o tem - glej 18. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 7 Glej 7. - 12. in 14. tč. sodbe – v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče te materialnopravne podlage znova ne povzema. 8 Dodatno v tej zvezi glej navedbe toženke iz 8. (še posebej v tem delu navedbe tožnikovega brata) in 9. tč. odgovora na tožbo, ki jih tožnik ni prerekal, in zapis razgovora CSD (B 29). 9 Tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo je sodišče prve stopnje zavrnilo z delno sodbo (l. št. 233-234), pritožbeno sodišče pa je pritožbo tožnika zavrnilo s sodbo in sklepom II Cp 1817/2016 z dne 7. 12. 2016 (podrobneje glej razloge iz 10. tč. te sodbe in sklepa - l. št. 272-274). 10 Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) – kar velja tudi za navedbe iz tretjega odstavka na strani 4 pritožbe, kjer se tožnik sklicuje tudi na sodbo in sklep VSL II Cp 1969/2016. 11 Glej 21. tč. sodbe. 12 Za vsak mesec izbrisa je določena odškodnina v višini 50,00 EUR – drugi odstavek 7. člena ZPOIRSP.