Jedro

Zaključek, da tožnikova izpoved ni verodostojna in je delno prirejena, je sodišče prve stopnje obrazložilo s tem, da se izmika resnici in šele na izrecna vprašanja delno odgovori po resnici, saj je najprej izpovedal, da v službi ni imel težav in so se dobro razumeli, šele na vprašanje predsednice senata pa je priznal, da je dobil več pisnih opozoril. Pritožba zaključek o neverodostojnosti utemeljeno izpodbija. Tožnik je izpoved o tem, da je pri tožencu delal ves čas normalno, brez kakšne težave, s sodelavci je bil super, vodje so bili super ..., podal v okviru odgovora na vprašanje predsednice senata, čez koliko časa (po odpovedi) se je zaposlil. Izpovedi torej ni podal kot odgovor na vprašanje, ki bi se kakorkoli nanašalo na pisna opozorila. Poleg tega je tožnik na nadaljnje vprašanje predsednice senata, ali je prejel kakšno pisno opozorilo, takoj izpovedal, da jih je. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri oceni verodostojnosti tožnika 8. člen ZPP pravilno uporabiti tako, da bi vestno in skrbno presodilo sosledje in vsebino zgoraj izpostavljenih vprašanj, ki jih je sodišče postavilo tožniku, ter tožnikovih odgovorov nanje.

Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je tožnik s tem, ko je iz električnega omrežja izključil priključni kabel avtomatskega merila za merjenje telesne temperature zaposlenim in onemogočil delovanje naprave, ki jo je toženec namestil zaradi obvladovanja epidemije covid-19, storil hujšo kršitev delovne obveznosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), saj je ogrožal vse zaposlene in poslovanje toženca. V zvezi s pritožbeno navedbo, da do takšnega ogrožanja ni prišlo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v skladu s 37. členom ZDR-1 za obstoj kršitve zadošča tudi, če je ta takšne narave, da bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca, torej že potencialna nevarnost. Poleg tega za presojo obstoja hujše kršitve ni zanemarljivo v odpovedi navajano dejstvo, da je toženec zaradi nepravilnega delovanja naprave v preteklosti že dvakrat klical servis, ki je ugotovil, da naprava ni bila pravilno priključena, oziroma kot je izpovedal direktor, je serviser opozoril, da nekdo izklaplja priključek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek, sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in izplačilo denarnega povračila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Vztraja, da napačna označitev pogodbe o zaposlitvi, ki se odpoveduje, pomeni nezakonitost odpovedi. Izpodbija presojo, da mu je bila omogočena pravica do zagovora. O tem sodba ne vsebuje odločilnih razlogov. Očita, da bi sodišče moralo zaslišati priče, ki so bile prisotne na zagovoru in pri očitanem ravnanju. Tožnikovo izpoved je nepravilno ocenilo za neverodostojno oziroma kot prirejanje resnice. Sledilo je neverjetni izpovedbi direktorja, da se je za podpis izredne odpovedi odločil na podlagi ustnega opisa tajnice o tožnikovem zagovoru. Takšno postopanje, tudi če bi bilo resnično, ni dopustno. Če bi bilo direktorju res do seznanitve z zagovorom, bi se ga udeležil, tako pa ni jasno, kaj mu je tajnica sploh povedala. Sodišče ni bilo pozorno na izpoved direktorja, da je tajnica prišla k njemu zato, ker naj bi tožnik zahteval pogovor z direktorjem. To ni enako trditvam toženca, da je prišla k direktorju zaradi podpisa odpovedi. Ta je bila dejansko napisana vnaprej, kar izhaja tudi iz tega, da vsebuje trditve, ki so v nasprotju s tem, kar se je navajalo na zagovoru. Tožnik se ne strinja, da je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, saj njegovo ravnanje ni bilo ogrožajoče, niti ni bilo storjeno z namenom oškodovanja toženca. Nesprejemljivo je tudi stališče, da je bilo zaupanje vanj tako porušeno, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Treba je upoštevati konkretne okoliščine kršitve: kje in kdaj je bil narejen izklop, koliko časa je trajal, prisotnost tožnikovih nadrejenih, ki ga niso opozorili na priklop ipd. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito izredno odpovedana na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pritožba zmotno očita, da je odpoved nezakonita že zato, ker iz nje ne izhaja jasno, katera pogodba o zaposlitvi je bila odpovedana. V izpodbijani sodbi je pravilno ugotovljeno, da je bila tožniku odpovedana pogodba za delovno mesto operater V. Pritožba ne nasprotuje dejstvu, da je delal na tem delovnem mestu. Izpostavlja le, da je zanj sklenil pogodbo o zaposlitvi šele 25. 3. 2019 in ne 1. 6. 2017, kot je zapisano v odpovedi. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da izpodbijana odpoved ni nezakonita zaradi napačne navedbe datuma sklenitve pogodbe o zaposlitvi.

7. Pritožba očita, da bi za pravilno ugotovitev dejanskega stanja o ključnih okoliščinah glede izredne odpovedi (zagovor, podaja odpovedi, očitana kršitev) sodišče prve stopnje moralo zaslišati priče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku res izvedlo zgolj dokaz z zaslišanjem tožnika in direktorja toženca ter prebralo listine, izvedbo ostalih dokazov (niti ni navedeno, katerih) pa zavrnilo le s pavšalno obrazložitvijo, da niso bili potrebni za odločitev. Kljub temu tožnik s pritožbenim očitkom ne more uspeti, saj zaslišanja prič (A. A., B. B., C. C., D. D., E. E.) ni predlagal on (prvi odstavek 7. člena ZPP), temveč jih je glede ključnih okoliščin spora predlagal toženec.

8. Zaključek, da tožnikova izpoved ni verodostojna in je delno prirejena, je sodišče prve stopnje obrazložilo s tem, da se izmika resnici in šele na izrecna vprašanja delno odgovori po resnici, saj je najprej izpovedal, da v službi ni imel težav in so se dobro razumeli, šele na vprašanje predsednice senata pa je priznal, da je dobil več pisnih opozoril. Pritožba zaključek o neverodostojnosti utemeljeno izpodbija. Tožnik je izpoved o tem, da je pri tožencu delal ves čas normalno, brez kakšne težave, s sodelavci je bil super, vodje so bili super ..., podal v okviru odgovora na vprašanje predsednice senata, čez koliko časa (po odpovedi) se je zaposlil. Izpovedi torej ni podal kot odgovor na vprašanje, ki bi se kakorkoli nanašalo na pisna opozorila. Poleg tega je tožnik na nadaljnje vprašanje predsednice senata, ali je prejel kakšno pisno opozorilo, takoj izpovedal, da jih je. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri oceni verodostojnosti tožnika 8. člen ZPP pravilno uporabiti tako, da bi vestno in skrbno presodilo sosledje in vsebino zgoraj izpostavljenih vprašanj, ki jih je sodišče postavilo tožniku, ter tožnikovih odgovorov nanje. Tega, kot izhaja iz obrazložitve pritožbenega sodišča, ni storilo. Ta kršitev je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj je sodišče prve stopnje v posledici ocene o neverodostojnosti tožnika sprejelo nadaljnje dokazne zaključke, in sicer mu ni verjelo, da ni bilo odpovednega razloga, da o odpovedi ni odločal direktor, da je nekdo že vse vnaprej pripravil, da iz prostora, v katerem je potekal zagovor, ni nihče odšel, ...

9. Pritožba zmotno očita, da o pravici do zagovora (drugi odstavek 85. člena ZDR-1) izpodbijana sodba ne vsebuje odločilnih razlogov, s čimer uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, zakaj meni, da je bila tožniku ta pravica omogočena. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, ki predstavljajo uveljavljanje bistvene kršitve 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi direktorja ter nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da je tajnica po tem, ko je tožnik podal zagovor, direktorju poročala, ta pa se je na podlagi zagovora odločil podati odpoved. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnikovi izpovedi, da iz prostora, v katerem je potekal zagovor, ni odšel nihče, torej tudi ne tajnica poročat direktorju, sodišče prve stopnje ni verjelo zaradi zaključka o neverodostojnosti tožnika (oziroma kot je zapisalo na drugem mestu, ker je bil pri svoji izpovedi nenatančen), slednji zaključek pa je, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, obremenjen z ugotovljeno bistveno kršitvijo postopka. Poleg tega se pritožba utemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo napraviti skrbnejšo dokazno oceno listin, kar velja še zlasti ob dejstvu, da je zaslišalo samo tožnika in direktorja. Tako pritožba pravilno poudarja, da je na podlagi podatka zapisnika o trajanju zagovora od 9.00 do 10.15 ure sodišče prve stopnje štelo za izvedljive trditve toženca, da je v vmesnem času tajnica obvestila direktorja o vsebini zagovora, ta pa se je nato odločil za podajo odpovedi. Vestna in skrbna dokazna ocena o resničnosti teh okoliščin pa terja, da jih sodišče prve stopnje pretehta tudi z vidika tožnikovih trditev o tem, da bi bilo zabeleženo v zapisniku o zagovoru, če bi tajnica po zagovoru res odšla do direktorja, ga seznanila z zagovorom in bi ta nato sprejel odločitev o odpovedi, vendar teh dejstev zapisnik ne vsebuje, čeprav je bil sicer napisan tako, da vsebuje podroben potek dogajanja (poleg tožnikove izjave npr. tudi uro začetka in konca zagovora, prisotne, da je tožnik želel slišati izjavo priče A. A., da mu je bila ta prebrana, da se tožnik z njo ni strinjal, da mu je bila vročena izredna odpoved …).

10. Nadalje pritožba utemeljeno očita, da na podlagi splošne izpovedi direktorja o tem, da naj bi mu tajnica, ko je prišla k njemu, obrazložila, "kaj je bilo", še ni mogoče zaključiti, da ga je seznanila s tem, kako je tožnik na zagovoru obrazložil svoje ravnanje; ni jasno, kaj vse mu je povedala oziroma ali mu je zagovor predstavila celovito. Direktor je res izpovedal, da naj bi mu tudi rekla, da je tožnik vse priznal, vendar iz zapisnika zagovora izhaja, da se je tožnik na njem skliceval še na vrsto okoliščin, ki so bile po njegovem mnenju pomembne za presojo očitane kršitve in vztrajal, da ni storil nič narobe. Sodišče prve stopnje bi moralo dejstva o tem, ali je tajnica res prišla k direktorju in kaj natančneje mu je povedala o zagovoru, pretehtati tudi z vidika zatrjevanja tožnika, da je toženec trditev o tajničinem prihodu k direktorju le priredil tožnikovi navedbi o vnaprej pripravljeni odpovedi in navedbi, da se vsebina izredne odpovedi ne ujema s tem, kar se je res dogajalo na zagovoru1. 11.Pritožba očita, da je prvostopenjsko sodišče povzelo le izpoved direktorja, da naj bi tajnici naročil, naj ga po zaključku zagovora zmoti med sestankom, medtem ko ni pretehtalo direktorjeve predhodne izpovedi, ki jo je razumeti v smislu, da je tajnica prišla k direktorju zato, ker naj bi tožnik zahteval pogovor z njim (in torej ne zato, da bi mu prenesla vsebino zagovora). Čeprav je vsebina direktorjeve izpovedi res takšna, kot jo navaja pritožba, je v primeru, če bo prvostopenjsko sodišče v novem sojenju ponovno ugotovilo, da je tajnica po zagovoru prišla k direktorju, po presoji pritožbenega sodišča ključnega pomena le to, ali ga je ob tem seznanila z vsebino zagovora.

12. Po navedbah pritožbe je pravica do zagovora izvotlena, če se šteje za dopustno, da se direktor, ki ni prisoten na zagovoru, lahko odloči podati odpoved potem, ko mu tajnica poroča o vsebini zagovora, oziroma če se šteje za dopustno odpoved, ki je vnaprej pripravljena in podpisana s strani direktorja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ZDR-1 ne določa, da se mora zagovor opraviti pred osebo, ki poda odpoved (ta lahko pooblasti za zagovor drugega), vendar pa se je v takem primeru direktor z zagovorom dolžan seznaniti pred podajo odpovedi. Nadalje se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 131/2016 o tem, da ni nikjer določeno, da delodajalec ne more že pred zagovorom pripraviti izredne odpovedi, pri čemer pa je od zagovora odvisno, ali bo delavec prepričal delodajalca, da ni storil kršitve oziroma da obstajajo druge okoliščine, ki ne utemeljujejo odpovedi.

13. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je tožnik s tem, ko je iz električnega omrežja izključil priključni kabel avtomatskega merila za merjenje telesne temperature zaposlenim in onemogočil delovanje naprave, ki jo je toženec namestil zaradi obvladovanja epidemije covid-19, storil hujšo kršitev delovne obveznosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), saj je ogrožal vse zaposlene in poslovanje toženca. V zvezi s pritožbeno navedbo, da do takšnega ogrožanja ni prišlo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v skladu s 37. členom ZDR-1 za obstoj kršitve zadošča tudi, če je ta takšne narave, da bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca, torej že potencialna nevarnost. Poleg tega za presojo obstoja hujše kršitve ni zanemarljivo v odpovedi navajano dejstvo, da je toženec zaradi nepravilnega delovanja naprave v preteklosti že dvakrat klical servis, ki je ugotovil, da naprava ni bila pravilno priključena, oziroma kot je izpovedal direktor, je serviser opozoril, da nekdo izklaplja priključek. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem napravilo očitno tipkarsko pomoto, saj je zapisalo, da so serviserji pojasnili, "da se naprava _ne_ kvari zato, ker jo je nekdo izklapljal in narobe vklapljal." V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi bilo jasno navodilo in izrecna prepoved, da se naprave ne sme izklapljati, zadosten garant za to, da bi tožnik do konca odpovednega roka lahko opravljal delo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obstoj navodila oziroma prepovedi dejansko navezuje na presojo obstoja hujše kršitve. Toženec je v spis sicer predložil Navodilo za uporabo merilca telesne temperature, iz katerega izhaja, da mora biti za pravilno delovanje naprave ta ves čas priključena, vendar na to dejstvo sodišče prve stopnje niti ni oprlo svoje odločitve.

14. Pritožba izpostavlja, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do trditev tožnika o okoliščinah očitanega ravnanja, in sicer koliko časa je trajal izklop (tožnik je trdil, da le v času nekajminutne pavze), da v tem času ni šel dejansko nihče mimo naprave in ni bila torej nikomur onemogočena izmera telesne temperature (vsi prisotni pa so bili že izmerjeni), da sta bila ob dogodku prisotna nadrejena (A. A. in E. E.), ki ga nista opozorila na ponovni vklop, A. A. naj bi mu celo rekel, da je v redu. Utemeljen je pritožbeni očitek, da gre za okoliščine, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo presoditi v okviru ugotavljanja dejanskega stanja glede obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V zadevi VIII Ips 23/2020 je namreč Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da je pri presoji obstoja tega pogoja treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, pri čemer se "vse okoliščine" nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve, pri presoji "interesov obeh pogodbenih strank" pa je pomembno zlasti medsebojno zaupanje oziroma kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank. V tem sporu je sodišče prve stopnje ugotovitev o obstoju pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 oprlo le na ugotovitev, da je direktor zaradi storjene kršitve izgubil zaupanje v tožnika, torej le na presojo interesa, izostala pa so dejstva in presoja obstoja pogoja z vidika narave, teže in posledice kršitve, ki bi jo sodišče moralo opraviti ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je še zapisalo, da je tudi tožnik izpovedal, da si je želel sporazumnega prenehanja delovnega razmerja in da iz tega izhaja, da je bil tudi na njegovi strani interes, da ne želi nadaljevati delovnega razmerja. Iz tožnikove izpovedi to ne izhaja, že v trditvah pa je tudi nasprotoval resničnosti zapisa v izredni odpovedi, da "stranki skupno ugotovita, da delovnega razmerja ni več možno nadaljevati."

15. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi prvih odstavkov 354. in 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je dolžno v okviru ponovne presoje zakonitosti izredne odpovedi pretehtati vsa vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče, v ta namen po potrebi dopolniti dokazni postopek in o zadevi odločiti ob vestni in temeljiti oceni vrednosti dokazov, ki jo narekuje 8. člen ZPP. Pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti ugotovljenih kršitev oziroma dopolnjevati postopka, saj namen inštančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Poleg tega bi bilo treba v primeru, če bi bila v ponovnem sojenju odpoved ugotovljena za nezakonito, odločiti tudi o uveljavljani sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki še ni bila predmet sodne presoje.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Po trditvah tožnika ne drži zapis v odpovedi, da sta stranki skupno ugotovili, da delovnega razmerja ni več možno nadaljevati.