Jedro

Po 3. točki 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Gre za objektivno (ne subjektivno) neizvršljivost odločbe, ki je lahko pravna ali dejanska.

V obravnavanem primeru gre za odločitev o premoženjskopravni pravici oziroma o vprašanju izvršitve odločbe o premoženjskopravni pravici (določitev odškodnine v obveznicah za podržavljeno premoženje) in smrt stranke v takem primeru pomeni le to, da namesto stranke, ki je umrla, pravica, obveznost ali pravna korist preide na njenega pravnega naslednika (50. člen ZUP).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 4904-2/2014/10 z dne 5. 2. 2015, se odpravi v 1., 2., 3., 4. in 5. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A.A. se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopni organ) je v pritožbenem postopku (zaradi vložene pritožbe A.A. – v tem upravnem sporu stranke z interesom) z izpodbijanimi točkami izreka odločilo: 1. Odločba Upravne enote Maribor, št. 351-61/1993/81 (7004) z dne 28. 11. 2014, se odpravi v 1. točki izreka; 2. Odločba Upravne enote Maribor, št. 351-00-061/93-338 z dne 7. 11. 2001 se v 2. in 3. točki svojega izreka izreče za nično; 3. Pravne posledice, nastale iz 2. in 3. točke izreka odločbe Upravne enote Maribor, št. 351-00-061/93-338 z dne 7. 11. 2001, se odpravijo; 4. Odločba Upravne enote Maribor, št. 351-00-061/93-338 z dne 7. 11. 2001, se v točki 2 po novem glasi: Zavezana stranka Slovenski državni holding d.d. je dolžan izročiti obveznice v višini 16.128,78 DEM skrbniku za posebni primer in prevzemnici A.A.; 5. Odločba Upravne enote Maribor, št. 351-00-061/93-338 z dne 7. 11. 2001, se v točki 3 po novem glasi: Skrbnik za posebni primer za denacionalizirano premoženje po pokojnima upravičencema je A.A. V obrazložitvi je drugostopni organ v zvezi z izpodbijanimi točkami izreka navedel, da je prvostopni organ napačno ravnal, ko je zavrnil predlog stranke z interesom A.A. za izrek prvostopne odločbe z dne 7. 11. 2001 za nično iz razloga po 3. točki 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Drugostopni organ se je strinjal s pritožbo, da se odločitev dejansko ne more izvršiti. V odločbi z dne 7. 11. 2001 je bil kot skrbnik za posebni primer določen C.C., ki pa je umrl 18. 3. 2002, in ki mu odločba ni bila vročena, temveč je bila vročena A.A. šele 27. 12. 2002. Odločba je torej postala pravnomočna 12. 1. 2003. Ker je odločba postala formalno izvršljiva šele v času, ko je bil vlagatelj zahteve za denacionalizacijo in istočasno skrbnik za posebni primer pokojni, to pomeni, da je odločba postala dejansko neizvršljiva v tem delu in zato nična. Drugostopni organ je zato sam odločil o stvari, kot izhaja iz izreka te odločbe.

2. Tožnik je vložil tožbo, ker je bilo v postopku napačno uporabljeno materialno pravo in so bile kršene določbe postopka. Ničnost po 3. točki 279. člena ZUP ni podana, saj četudi je skrbnik po izdaji odločbe umrl (na dan izdaje odločbe pa je bil še živ), bi bilo odločbo o izročitvi obveznic možno izvršiti, saj se po 14. členu Uredbe o izdaji obveznic in izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad, v takem primeru obveznice izročijo neposrednim dedičem upravičencev, ki bi se izkazali s pravnomočnim sklepom o dedovanju. A.A. je sklepa o dedovanju po pok. D.D. in po pok. E.E. predložila 29. 7. 2013 ob vložitvi zahteve za izročitev obveznic. Takrat je bilo ugotovljeno, da je 10 – letni zastaralni rok za izročitev obveznic že potekel. Tožnik zato meni, da ničnostni razlog ni podan in predlaga sodišču odpravo odločbe v izpodbijanih točkah izreka.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

4. Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo navedla, da je prvostopni organ še pred pravnomočnostjo in izvršljivostjo odločbe z dne 7. 11. 2001 vedel, da je skrbnik mrtev, da se odločba glasi na mrtvega človeka in mu zato ni mogoče izročiti obveznic. Prvostopni organ bi moral zato odločbo popraviti po uradni dolžnosti. Ker odločba z dne 7. 11. 2001 ni bila perfektna in zakonita, kot taka nima pravne veljave. Njeno dejansko neizvršljivost pa izkazuje tudi dejstvo, da se obveznice nahajajo pri tožniku. Stranka z interesom se je sklicevala še na vse svoje navedbe v upravnem postopku. Predlagala je zavrnitev tožbe s stroškovnimi posledicami.

5. Tožnik je še navedel, da je bila odločba vročena A.A. v letu 2002, ki je takrat imela možnost vložiti pritožbo zaradi skrbništva. Prav tako je imela možnost sprožiti postopek dedovanja, h katerima se je priglasila šele 2. 4. 2010. 6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče se strinja s tožnikom, da je zaključek drugostopnega organa, da je podan razlog za ničnost 2. in 3. točke izreka odločbe prvostopnega organa, št. 351-00-061/93-338 z dne 7. 11. 2001, napačen (2. točka izreka izpodbijane odločbe) in da je zato posledično napačna tudi odločitev drugostopnega organa v 1., 3., 4. in 5. točki izreka izpodbijane odločbe.

8. Po 3. točki 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Gre za objektivno (ne subjektivno) neizvršljivost odločbe, ki je lahko pravna ali dejanska. Tako tudi sodna praksa (primerjaj npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, U 1141/94 z dne 10. 7. 1996).

9. Iz podatkov spisa (in kar je nesporno med strankami) izhaja, da je bil z odločbo, št. 351-00-061/93-338 z dne 7. 11. 2001, kot skrbnik za posebni primer določen C.C., ki je umrl 18. 3. 2002, kar pomeni, da je bil ob izdaji odločbe (še) živ. Že zaradi povedanega izdana odločba ni bila neizvršljiva, ne glede na to, da je po njeni izdaji skrbnik za posebni primer umrl. V obravnavanem primeru gre namreč za odločitev o premoženjskopravni pravici oziroma o vprašanju izvršitve odločbe o premoženjskopravni pravici (določitev odškodnine v obveznicah za podržavljeno premoženje) in smrt stranke v takem primeru pomeni le to, da namesto stranke, ki je umrla, pravica, obveznost ali pravna korist preide na njenega pravnega naslednika (50. člen ZUP). Tako situacijo pa predvideva tudi v tožbi citirana določba 14. člena Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad, po kateri mora pravni naslednik upravičenca iz 67. člena Zakona o denacionalizaciji, če zahteva izročitev obveznic, priložiti tudi sklep o dedovanju s potrdilom o pravnomočnosti (tretji odstavek). Zaradi smrti skrbnika za posebni primer tako izdana odločba ni ne pravno in ne dejansko neizvršljiva (slednje namreč meni drugostopni organ), saj se lahko izvrši tako, da se obveznice izročijo pravnemu nasledniku (oziroma pravni naslednici) v odločbi določenega skrbnika za posebni primer glede na zgoraj citirane materialnopravne določbe. Sodišče se zato tudi ne strinja z naziranjem stranke z interesom, da bi moral prvostopni organ že po uradni dolžnosti popraviti svojo odločbo po tem, ko je izvedel, da je skrbnik za posebni primer umrl, saj je prvostopni organ po tem, ko je za to dejstvo izvedel, odločbo pravilno vročil njegovi pravni naslednici, tj. stranki z interesom A.A., ki se zoper odločbo tudi ni pritožila in je zato ta postala pravnomočna in izvršljiva 12. 1. 2003. Dejanske neizvršljivosti odločbe pa tudi ne izkazuje dejstvo, da se obveznice še danes nahajajo pri tožniku, saj jih tožnik (kot izhaja iz tožnikovih navedb v postopku in v tožbi) stranki z interesom ni izročil, ne zato, ker stranka z interesom ni bila določena kot skrbnica za posebni primer v odločbi z dne 7. 11. 2001, pač pa zato, ker je stranka z interesom izročitev obveznic zahtevala po preteku zastaralnega roka 10-let za izvršitev odločbe (prvi odstavek 356. člena Obligacijskega zakonika).

10. Glede na povedano je sodišče tožbi zaradi napačne uporabe materialnega prava ter kršitve določb postopka na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, odločbo v 1., 2., 3., 4. in 5. točki izreka odpravilo ter jo vrnilo drugostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral drugostopni organ, sledeč pravnemu mnenju sodišča in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, o pritožbi stranke z interesom A.A. zoper 1. točko izreka odločbe prvostopnega organa, št. 351-61/1993/81 (7004) z dne 28. 11. 2014, ponovno odločiti.

11. Ker ZUS-1 ne ureja vprašanja stroškovnega zahtevka strank z interesom, je sodišče odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom (ta je v tem upravnem sporu nastopala na strani toženke) sprejelo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1.