Jedro

Pri toženi stranki je zaradi odpovedi naročil ter zaradi neuspeha tožene stranke na razpisu v septembru 2014 prišlo do zmanjšanja obsega dela in upada prihodkov v letih 2013 in 2014 v primerjavi z letom 2012 in zato do slabših rezultatov poslovanja ter do likvidnostnih težav. Zaradi navedenega je bila tožena stranka prisiljena ukrepati in zmanjšati število delavcev. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, potrebnosti oziroma smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela pa sodišče ne more presojati, ker so te odločitve v pristojnosti delodajalca. Tožena stranka je dokazala obstoj poslovnega razloga, tako organizacijskega kot ekonomskega razloga, iz 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Tako je tožena stranka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ob dokazanem obstoju poslovnega razloga, ki je bil utemeljen in je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR-1, ko je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reparacijski zahtevek ter zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 12 bruto tožnikovih plač zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom: - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odpravnino v višini 2.170,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2014 (pravilno: do plačila), v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka) in - zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, priznanje in plačilo vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo (pravilno: nadomestilom plače) v višini 798,15 EUR bruto (na mesec), z dodatkom na delovno dobo, obračunom in vplačilom predpisanih davkov in prispevkov, zamudnih obresti od neto zneskov ter prijavo tožnika v obvezno matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, vse do 16. 1. 2015 in plačilom denarnega povračila v višini dvanajstih bruto tožnikovih plač (II. točka izreka); - sklenilo, da se umik tožbe za znesek regresa za letni dopust za leto 2014 v višini 798,15 EUR z zamudnimi obrestmi vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi (1. točka izreka sklepa) in da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka sklepa).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del (II. točko izreka) sodbe in zoper odločitev o stroških tožeče stranke v izpodbijanem sklepu iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni ter ugodi zahtevku tožeče stranke glede nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka na prvi in drugi stopnji.

Sodišče prve stopnje je storilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP, in sicer po 14. in 15. točki, saj se izrek sodbe v povezavi z obrazložitvijo ne more preizkusiti. Določene listine je upoštevalo v nasprotju z vsebino teh listin, izpovedi prič pa povzelo v nasprotju z njihovimi dejanskimi izpovedbami. Tožeča stranka je zatrjevala, da razlog, ki ga navaja tožena stranka kot ekonomski in organizacijski razlog, na dan podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, t. j. 3. 10. 2014, ni obstajal ter da je fiktiven. Sodišče v točki 5 obrazložitve sodbe navaja, da je ekonomski razlog pri toženi stranki podan, ker to izhaja iz predloženega „obračuna prihodkov na območju A.“ ter da je na podlagi teh stroškov in prihodkov ocenilo, da tožena stranka že v letu 2013 ni imela ekonomske računice za zaposlitev dveh ali celo treh varnostnikov. Izračuni tožene stranke, prikazani v listini „obračun prihodkov na območju A.“, so prirejeni za potrebe tega sodnega postopka. Iz navedenega obračuna niso razvidni vsi prihodki tožene stranke, ki se nanašajo na naročila naročnikov glede dela v A., niti iz njega ne izhaja, da bi obstajalo pri toženi stranki negativno stanje ter da bi bili prihodki bistveno nižji od odhodkov. Obrazložitev sodišča je zato v tem delu, glede ekonomskega razloga, nepojasnjena in v nasprotju z listinami. Sodišče prve stopnje tudi navaja, da je tožena stranka morala ukrepati, ko se je njena likvidnostna situacija poslabšala, še zlasti potem, ko ni uspela na razpisu v septembru 2014, ni pa obrazložilo, na podlagi česa je to ugotovilo, saj listin o tem ni, tožena stranka pa tudi ostalih listin, niti poslovnih rezultatov, ni predložila, čeprav je zatrjevala, da ne gre samo za negativno poslovanje območja A., ampak za zmanjševanje prihodkov pri delodajalcu kot celoti, zaradi česar ne more več pokrivati sredstev za tri oziroma dva varnostnika na območju A.. Ekonomski razlog je neizkazan in neobrazložen z listinami, s pričami - izpovedjo direktorja, pa tožena stranka ni mogla nadomestiti trditvene podlage glede negativnega poslovanja.

Nadalje sodišče v točki 5 obrazložitve sodbe navaja, da gre za organizacijski razlog, ker se je zmanjšal obseg dela varnostnika na območju A., saj je sledilo samo izpovedi B.B., ne pa tudi C.C., za katerega je štelo, da ne more opravljati večjega obsega dela, kot ga opravlja B.B., ker ga nadomešča. Pričanju C.C. je sledilo samo v obsegu, da nadomešča prevoz gotovine pri 5 ali 6 naročnikih in opravlja varovanje pri polnjenju bankomatov, sicer pa je ostala razlika med pričanjem B.B. in C.C. o obsegu dela nepojasnjena. Iz zapisnika z dne 16. 1. 2015 izhaja, da je iz izpovedi B.B. mogoče ugotoviti, da ne vozi gotovine iz D., ne dela obhoda E., ne pobira gotovine F., opravlja obhod samo G. in intervencijo Osnovne šole H., ne dela pa v I. in J.. Izpoved C.C. je drugačna, in sicer, da vozi gotovino iz D., pobira gotovino v F. kot tudi opravlja intervencijo pri polnjenju bankomatov. Sodišče ni pojasnilo, ali je glede obsega dela sledilo izpovedi B.B. ali izpovedi C.C., torej kakšen je bil dejanski obseg dela, ki ga B.B. v času svojega dela kot varnostnik dejansko opravlja glede pobiranja denarja kot intervencij in polnjenja bankomatov. Listin v zvezi z delom tožeče stranke oziroma B.B. in C.C. pa tožena stranka ni dostavila.

Obrazložitev dežurstva in pripravljenosti ter s tem tudi dejanski čas dela B.B. je v nasprotju z navedbami tožeče stranke, ki vse od januarja 2014 dela ni več opravljala v A.. B.B. je bil od meseca marca dalje na območju A., torej je nadomeščal ali opravljal delo tožeče stranke. Sodišče je dežurstvo in pripravljenost obrazložilo z uporabo delovne obleke ter obrazložilo, da intervencija v delovni obleki ne pomeni, da se zaradi tega stalna pripravljenost spremeni v delovni čas, pri čemer je spregledalo, da se je tožeča stranka v pogodbi o zaposlitvi s toženo stranko izrecno dogovorila, da se sme delovna obleka oziroma uniforma nositi samo v službi. Odločitev sodišča je v nasprotju z listino - pogodbo o zaposlitvi tožeče stranke, iz katere izhaja, da se delovna obleka lahko nosi le v času službe, kar je pomenilo, da se tudi intervencijo šteje za delo oziroma službo in se ta del spremeni v (efektivni) delovni čas. Zato so utemeljene navedbe tožeče stranke o stalni pripravljenosti kot o efektivnem delovnem času, ki bi pomenil stalno pripravljenost 24 ur na dan.

Nadalje sodišče ni obrazložilo svoje odločitve, zakaj je sledilo izpovedbama K.K. in direktorja, da je bila pod istimi pogoji ustno ponujena pogodba o zaposlitvi za delo varnostnika v A., na način, kot je bilo določeno za B.B., C.C. in tožniku in da je tožeča stranka tako ponudbo tudi odklonila. Na sestanku dne 22. 1. 2014 je bila tožeča stranka z direktorjem sama, direktor pa je o ekonomskih razlogih ni obvestil niti ji ni ponudil dela, kot ga sedaj opravlja B.B.. Tožeča stranka je direktorju samo navedla, da delo z enim varnostnikom v A. ni možno in da je možno le z dvema zaradi obsega dela, vendar odgovora s strani direktorja ni nikoli ni prejela. Sestanka 31. 1. 2014 ni bilo, je pa tega dne tožnik s strani K.K. prejel samo nov urnik za delo, vendar ne več za delo v A., ampak drugje, na urniku za delo v A. pa je bil že določen B.B.. Tega tožena stranka nikoli ni prerekala ali dokazovala drugače. Sodišče ni uspelo obrazložiti navedb tožeče stranke o neenaki obravnavi tožeče stranke pri ponudbi drugega dela napram njegovemu sodelavcu C.C., iz listin, ki jih je predložila tožena stranka, pa ponudba dela tožniku, ne izhaja.

Dejansko stanje v zvezi z ekonomskimi in organizacijskimi razlogi je bilo nepopolno ugotovljeno, prav tako pa ni bilo ugotovljeno, zakaj je ravno tožeča stranka prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi kot varnostnik in ali je dejanski razlog za odpoved fiktivne narave. Že ekonomski in organizacijski razlogi so bili fiktivni, tožeča stranka pa je prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker ni podpisala sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je 3. 10. 2014, ko je prenehala delati v L. d.o.o. in M., prejela odpoved, ker dela zanjo na območju A. ni bilo več, ker ga je opravljal drugi delavec. Na območju A. ni bilo več pogojev za delo tožnika najmanj od januarja 2014, ko ni bilo pogojev za delo treh varnostnikov, ampak samo dveh, oziroma kasneje niti dveh, ampak samo enega, ki bi imel dežurstvo 24 ur na dan. Tožeča stranka je zatrjevala, da je odpoved prejela zato, ker je toženi stranki navedla, da način, ki ga misli uvesti na območju A. - delo samo z enim varnostnikom, ni možen zaradi obsega dela. Že zaradi tega je bila premeščena najprej v N., nato v O., v O. pa je prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se o zatrjevanih dejstvih tožeče stranke glede fiktivnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede na to, da tožeča stranka ni želela podpisati sporazuma z dne 3. 10. 2014, sploh ni opredelilo. Dejstev v zvezi s fiktivnim odpovednim razlogom (odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov je imela prikrito drugo prenehanje delovnega razmerja - sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi) tožena stranka ni prerekala. Zaradi neprerekanih navedb tožeče stranke glede sporazuma o prenehanju delovnega razmerja bi moralo sodišče že iz tega razloga, ker sta se stranki skušali dogovoriti za drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov razveljaviti.

Nepopolno so ugotovljeni ekonomski in organizacijski razlogi, na katere se sklicuje tožena stranka. Ekonomski razlog ni izkazan z nobeno listino, ta razlog pa naj bi pogojeval tudi organizacijski razlog, da se je tožena stranka odločila, da so namesto dveh varnostnikov imela samo enega, ker ji prihodki tega ne omogočajo. Samo pričanje direktorja o tem, da so določeni naročniki odpovedali pogodbe ter da je prišlo do zmanjšanja obsega poslovanja tudi na finančnem področju, z listinami ni izkazano. Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje glede obsega dela varnostnika na območju A., še zlasti, ker gre za nasprotje med izpovedmi B.B. in C.C. kot tudi tožeče stranke, o obsegu dela na tem območju. Efektivni delovni čas oziroma pripravljenost oziroma dežurstvo je sodišče opredelilo napačno glede na napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z nošenjem orožja in obleke, in razporedom prostega časa v času pripravljenosti.

Nadalje sodišče ugotavlja ponudbo drugega dela tožniku samo na pričanju direktorja tožene stranke, čeprav je tožeča stranka zatrjevala, da ponudbe o delu na območju A. niti ustno niti pisno ni prejela. Neugotovljeno je dejansko stanje v zvezi z zatrjevanjem tožeče stranke, da je bilo na območju A. in P. več varnostnikov ter da tožena stranka ne pojasni, zakaj je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela le tožeča stranka. Sodišče namreč v točki 4 sodbe zavrača navedbe tožeče stranke, da tožena stranka ni upoštevala predpisanih kriterijev. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi tožena stranka morala uporabljati kriterije za določitev presežnih delavcev za delovno mesto „varnostnik“, saj gre za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka bi torej morala obrazložiti, na osnovi česa se je odločila, da pogodbo o zaposlitvi odpove ravno tožeči stranki, ker je na območju A. imela zaposlene tri varnostnike, na območju P. pa več varnostnikov, o čemer tudi listin ni dostavila.

3. Tožena stranka ugovarja vsem pritožbenim navedbam tožeče stranke in višjemu delovnemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz ekonomskih in organizacijskih razlogov. Obseg dela na območju A. se je tako zmanjšal, da se na tem območju ustvarja dohodek v višini, ki omogoča zaposlitev samo enega varnostnika namesto treh. Zaradi slabih poslovnih rezultatov je bila tožena stranka prisiljena spremeniti organizacijo dela. Delo je organizirala tako, da se opravlja z enim varnostnikom z občasnim nadomeščanjem tega varnostnika zaradi zagotavljanja tedenskega počitka, dopustov in bolniške odsotnosti. Ekonomske in organizacijske razloge je tožena stranka v tem postopku dokazala, saj je bilo ugotovljeno, da niti za enega varnostnika ni mogoče zagotoviti dela v polnem delovnem času. Vse zaslišane priče so potrdile, da traja delovna obveznost enega varnostnika od 1 do 2 ur dnevno, to pa je potrdil tudi varnostnik, ki sedaj opravlja to delo. Tožniku je tožena stranka večkrat ponudila druge možnosti zaposlitve, vendar je tožnik vse ponudbe tožene stranke zavrnil. Tožnik je delo varnostnika v A. zavrnil na sestanku dne 22. 1. 2014 in še ustno dne 31. 1. 2014, kot je razvidno iz zapisnika z dne 22. 1. 2014, ki je priložen odgovoru na tožbo. Na poravnalnem naroku pa je toženka še enkrat ponudila tožniku delo varnostnika v A. ter poleg tega še možnost na območju O. ali R., vendar je tudi to ponudbo zavrnil. Tožena stranka je storila vse, da bi tožniku ohranila zaposlitev, vendar je bilo očitno, da tožnik nima interesa ohraniti zaposlitev, zato bi bilo nepravično do tožene stranke, če bi sodišče pritožbi ugodilo. Nikakor pa ni mogoče sprejeti stališča tožnika, da bi morala tožena stranka organizirati delo na način, kot si je organizacijo dela zamislil tožnik.

4. V dopolnitvi pritožbe, ki je bila vložena 20. 3. 2015 (torej po preteku pritožbenega roka, zaradi česar je ni mogoče upoštevati), je tožeča stranka navedla, da je na spletnih straneh Zavoda RS za zaposlovanje našla objavljen razpis tožene stranke za prosto delovno mesto varnostnika za območje A., kar po njenem mnenju dokazuje, da drugačne organizacije pri toženi stranki ni bilo.

5. V odgovoru na dopolnitev pritožbe pa je tožena stranka pojasnila, da je prosto delovno mesto objavila kot nadomestilo za C.C., ki je dne 10. 23. 2015 predlagal sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi (kopijo sporazuma je tožena stranka priložila odgovoru). Tožnik se na prosto delovno mesto ni prijavil, čeprav ima prednost pri zaposlitvi, je pa izjavil, da ga delovno mesto delavca C.C. ne zanima.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

8. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. To velja tudi za obrazložitev sodbe v zvezi z obstojem ekonomskega razloga, ki je narekoval organizacijske spremembe in odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, glede katerega pritožba neutemeljeno očita sodišču, da ni izkazan, oziroma da ugotovitve sodišča prve stopnje ne temeljijo na listinah, ker tožena stranka ustreznih listin ni predložila. Sodišče prve stopnje je obstoj ekonomskega razloga v zadostni meri obrazložilo zlasti v 5. točki obrazložitve sodbe in se utemeljeno oprlo na predložene obračune prihodkov na območju A., iz katerih je razviden upad prihodkov v letu 2013 in 2014, pa tudi na izpoved direktorja tožene stranke. Pritožba neutemeljeno graja obrazložitev izpodbijane sodbe tudi v delu, ki se nanaša na obstoj organizacijskega razloga kot podlage za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker se je zmanjšal obseg dela varnostnikov za območje A., pri čemer izpostavlja, da je sodišče sledilo samo izpovedi priče B.B., ne pa tudi C.C.. Tudi v tem delu je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti, ker je obrazložitev ustrezna in nima očitanih pomanjkljivosti, dokazna ocena pa prepričljiva in skladna z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo tako na izpoved direktorja tožene stranke, ki ji ni mogoče odrekati verodostojnosti zgolj iz razloga, ker tožena stranka ni predložila sodišču še dodatnih listin v zvezi s poslovanjem tožene stranke, pravilno pa je dokazno ocenilo tudi izpovedi zaslišanih prič B.B. in C.C. (ki je nadomeščal B.B. v primeru odsotnosti na delovnem mestu v A.), ki se med seboj bistveno ne razlikujeta (glede obsega dela, ki se je zmanjšal) ter K.K..

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožba pri tem le splošno navaja, da je sodišče določene listine upoštevalo v nasprotju z vsebino teh listin, izpovedi prič pa povzelo v nasprotju z njihovimi dejanskimi izpovedbami, vendar iz izpodbijane sodbe in iz podatkov v spisu ni mogoče ugotoviti, da bi šlo za takšna nasprotja.

10. Tožeča stranka navedeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Če se stranka z dejanskimi ugotovitvami, dokazno oceno, pravno presojo oziroma z razlogi sodbe ne strinja, oziroma če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče stališčem stranke pritrjevalo, to še ne pomeni, da so razlogi pomanjkljivi, nejasni oziroma v nasprotju. V takšnem primeru sploh ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

11. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

12. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so zlasti naslednja: - Tožeča stranka je bila pri toženi stranki od 1. 1. 2003 dalje zaposlena na delovnem mestu varnostnika II na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2002, sklenjene za nedoločen čas in sicer za polni delovni čas za opravljanje dela na sedežu družbe v R. in zunaj sedeža na delovnem nalogu na področju P. in širše okolice.

- Tožena stranka je tožniku dne 3. 10. 2014 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po izteku 52 dnevnega odpovednega roka. Odpoved je utemeljila z nezmožnostjo zagotavljanja dela na področju P. in širše okolice, zaradi zmanjšanja obsega dela oziroma naročil na tem območju ter zaradi likvidnostnih težav. Tožena stranka je tožniku delo najprej zagotovila pri hčerinski družbi v O. na delovnem nalogu L. in z nadomeščanjem začasno odsotnih delavcev, po vrnitvi dveh delavcev na delo zaradi prenehanja bolniške odsotnosti pa delodajalec delavcu dela ni mogel več zagotavljati niti pri delodajalcu niti v hčerinski družbi M. d.o.o., kot izhaja iz odpovedi.

- Iz izpovedi direktorja tožene stranke izhaja, da so na območju A. delali trije varnostniki. Po odpovedi toženkinih storitev s strani S. v letu 2012 prihodki niso pokrivali niti stroškov plač na tem območju. Kot izhaja iz obračuna prihodkov na območju A., je prihodek v letu 2012 znašal 46.855,00 EUR, v letu 2013 je upadel skoraj za polovico, na 26.388,70 EUR, v letu 2014 pa na 21.300,00 EUR. Toženka, ki že v letu 2013 ni imela ekonomske računice za zaposlitev dveh ali celo treh varnostnikov, je sredstva za plače teh delavcev prelivala z drugih območij, ki so poslovala pozitivno. Potem ko tožena stranka ni uspela na razpisu septembra 2014, pri katerem je naročnik potreboval štiri varnostnike, se je likvidnostna situacija še poslabšala, tako da je bila tožena stranka prisiljena ukrepati in zmanjšati število delavcev.

- V P. se je eden od varnostnikov upokojil, eden pa je odpovedal pogodbo o zaposlitvi, zato je tožena stranka tožnikovima sodelavcema na območju A. lahko zagotovila delo v P. Tožena stranka je sklenila pogodbo o zaposlitvi z B.B. za 40 ur tedensko z efektivnim delovnim časom od ene do tri ure dnevno od ponedeljka do petka in ob sobotah po 30 minut, preostali delovni čas izven efektivnega delovnega časa pa mora biti zaradi morebitnih intervencij v kraju bivanja oziroma v bližini in dosegljiv po telefonu.

- Pogodbo o zaposlitvi s spremenjenimi pogoji glede delovnega časa (do tedaj se je delo opravljalo v t. i. „ruskem urniku“, tako pogodbo o zaposlitvi je imel tudi tožnik) je tožena stranka ustno ponudila tožnikovemu sodelavcu C.C., vendar nanjo ni pristal, kot je bilo ugotovljeno iz izpovedi K.K. in direktorja, pa je bila pogodba pod temi pogoji ustno ponujena tudi tožniku, vendar jo je odklonil. Tožnik je bil mnenja, da bi bila glede na obseg dela potrebna zaposlitev dveh varnostnikov v A. in da dela v 24 urnem dežurstvu ne more opravljati le en varnostnik.

13. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi pravilne ugotovitve, da je tožena stranka pravilno izvedla postopek v zvezi z odpovedjo ter da je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni – organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, ZDR-1), izpolnjeni pa so tudi pogoji za zakonito odpoved iz drugega odstavka istega člena ZDR-1. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 89. člena ZDR-1, ki v 1. alinei prvega odstavka določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, v 2. odstavku pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je za vse pravice in obveznosti, ki jih pogodba o zaposlitvi ne ureja, med strankama veljala Kolektivna pogodba za dejavnost zasebnega varovanja, ki pa je prenehala veljati z 2. 1. 2006 (sklep o ugotovitvi prenehanja Kolektivne pogodbe za dejavnost zasebnega varovanja – Ur. l. RS, št. 55/2007), zato ni bilo podlage za uporabo v 17. členu navedene panožne kolektivne pogodbe določenih kriterijev pri določanju presežnih delavcev, ZDR-1 pa pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev posebnih kriterijev za izbiro delavcev, ki jim bo podana odpoved, ne predpisuje.

14. Pravilna je ugotovitev, da je poslovni razlog – tako ekonomski kot organizacijski, dokazan, saj jo izvedeni dokazi potrjujejo. Pritožbene navedbe tožeče stranke s tem v zvezi niso utemeljene, saj odpovedni razlog nikakor ni fiktiven – dejstvo je, da je zaradi odpovedi naročil ter zaradi neuspeha tožene stranke na razpisu v septembru 2014 prišlo do zmanjšanja obsega dela in upada prihodkov v letih 2013 in 2014 v primerjavi z letom 2012 (kar za območje A. izhaja iz predloženega obračuna prihodkov) in zato do slabših rezultatov poslovanja ter do likvidnostnih težav. To dokazuje zlasti obračun prihodkov na območju A., za katerega tožeča stranka sicer le pavšalno zatrjuje, da naj bi bili „izračuni tožene stranke ….. prirejeni za potrebe tega sodnega postopka“, vendar takšnih pavšalnih navedb ni mogoče upoštevati. Nesprejemljivo pa je tudi stališče pritožbe, da bi bilo ekonomski razlog oz. poslabšanje poslovnih rezultatov pri toženi stranki kot celoti ter dejstvo, da je tožena stranka prelivala dohodke iz drugih območij dela, ki so poslovala pozitivno, na območje A., možno dokazovati le z listinami. Nikakršnega dvoma ni o tem, da je bil s temi odločilnimi dejstvi seznanjen zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je o tem izpovedal, zaslišan pred sodiščem. Če njegova izpoved ni podprta še z dodatnimi listinskimi dokazi, pa to še ne pomeni, da ni verodostojna. Zlasti ne zato, ker v pritožbi ni nobenih utemeljenih razlogov, ki bi kazali nasprotno. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Z izvedenimi dokazi je bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem poslovnega razloga (ekonomskega in organizacijskega), zato je bil utemeljeno kot nepotreben zavrnjen tudi predlog (tožene stranke) za postavitev izvedenca za oceno finančnega poslovanja tožene stranke oziroma potrditev dejstva, da negativno poslovanje ne omogoča zaposlitve dveh varnostnikov (na območju P. oziroma A.), za kar se je v pogovorih z direktorjem zavzemal tožnik.

15. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, potrebnosti oziroma smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela pa sodišče ne more presojati, ker so te odločitve v pristojnosti delodajalca. Takšno je enotno stališče sodne prakse (npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 175/2011 z dne 17. 9. 2012 in druge – baza Ius Info, spletna stran VS RS). Sodišče v poslovne odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na racionalizacijo delovnega procesa in spremembe v organizaciji dela delodajalca, ne more posegati niti preverjati njihove potrebnosti in smotrnosti - v okviru spora za presojo zakonitosti odpovedi lahko preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je dokazan tudi organizacijski razlog (v povezavi z ekonomskim razlogom) za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, potem ko je preverilo tudi obseg dela varnostnika oziroma njegovo zmanjšanje na območju A.. Kot je že navedeno, se sodišče ne more spuščati v ocenjevanje primernosti sprememb v organizaciji dela, za katere se je tožena stranka odločila na območju A., kjer se delo opravlja le z enim delavcem (B.B., ki ga je v primeru odsotnosti nadomeščal C.C.) s spremenjenimi pogoji glede delovnega časa. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje s tem v zvezi, obrazloženo zlasti v 6. točki obrazložitve sodbe. Pritožba si očitno napačno razlaga stališča sodišča prve stopnje glede opredelitve pripravljenosti na delo, dežurstva oziroma efektivnega delovnega časa, tudi v povezavi z intervencijami, ki se morajo opravljati v delovni obleki (čas, ko se opravlja intervencija, v času, ko je delavcu odrejena pripravljenost na delo, nedvomno spada v efektivni delovni čas), kar pa za presojo zakonitosti odpovedi niti ni bistvenega pomena.

17. Ni sprejemljivo stališče pritožbe, da naj bi bili ekonomski in organizacijski razlogi fiktivni, saj je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko obstajal in je dokazan. Tožnik sicer zatrjuje, da je prav on prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi le zato, ker ni podpisal sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, poslovni razlog pa naj bi bil le navidezen. Ni mogoče šteti, da je odpoved nezakonita že zato, ker naj bi bila, kot trdi tožnik, fiktivna v tem smislu, da je imela prikrito prenehanje delovnega razmerja po sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ker tožena stranka dejstev v zvezi s fiktivnim odpovednim razlogom ni prerekala (zaradi česar naj bi se štela za priznana v smislu 1. odstavka 214. člena ZPP). Iz navedb in stališč tožene stranke v pisnih vlogah in na obravnavi tekom postopka na prvi stopnji je razvidno, da se s takšnim zmotnim stališčem tožeče stranke ni strinjala, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi.

18. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ZDR-1 toženke ni več zavezoval k preverjanju, ali je bilo tožnika mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih in mu v takem primeru ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, kot je bilo urejeno po 3. odstavku 88. člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami – ZDR). Zato ni odločilnega pomena okoliščina, ali je tožena stranka tožniku ponudila zaposlitev pod spremenjenimi pogoji (z drugačnim delovnim časom) na območju A. ali ne. Ne glede na to je sodišče prve stopnje to preverjalo zaradi zatrjevane diskriminacije tožnika. Na podlagi izvedenih dokazov (zlasti izpovedi C.C., K.K. in direktorja tožene stranke) je pravilno ugotovilo, da je bila zaposlitev (na območju A. s spremenjenim delovnim časom) ponujena tako C.C. kot tudi tožniku, pa sta jo oba odklonila ter da je tožena stranka oba delavca glede ponudbe dela pod spremenjenimi pogoji obravnavala na enak način. Ker tožnik drugih diskriminatornih okoliščin ni zatrjeval, je pravilno presodilo, da redna odpoved ni neutemeljena (oziroma nezakonita) zaradi diskriminacije. Tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene. Zlasti glede na vsebino zapisnika sestanka o spremembah na delovnem nalogu v A. (B 2) je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izpoved direktorja in K.K. in na tej podlagi ugotovilo, da je bilo delo v A. (24 urno dežurstvo) ponujeno tudi tožniku. Poleg tega je že iz odpovedi razvidno, to pa se je potrdilo tudi v dokaznem postopku, da je tožena stranka potem, ko se je obseg dela na območju A. zmanjšal in je delo pod spremenjenimi pogoji opravljal le še en varnostnik (drugi pa ga je le nadomeščal med odsotnostjo), tožniku odrejala dela na drugih območjih in je nadomeščal delavce, ki so bili odsotni zaradi bolniške oziroma zaradi izrabe letnih dopustov, nato pa so potrebe po njegovem delu tudi na drugih območjih (v N. in O.) prenehale, zaradi česar je tožena stranka prav tožniku utemeljeno podala redno odpoved. Če je tožena stranka poskušala doseči zmanjšanje števila delavcev najprej s ponudbo sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar je po ZDR-1 dopustno, in če ni upoštevala tožnikovega mnenja, da na območju A. delo le z enim varnostnikom v 24 dežurstvu ni možno glede na obseg dela, pa to samo po sebi še ne pomeni, da je bila kasnejša redna odpoved tožniku podana iz šikanoznih razlogov.

19. Tožena stranka je tožeči stranki zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ob dokazanem obstoju poslovnega razloga, ki je bil utemeljen in je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR-1, ko je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reparacijski zahtevek ter zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 12 bruto tožnikovih plač zavrnilo.

20. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

21. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).