Jedro

Pri izdajatelju računa gre za neplačujoči gospodarski subjekt, kot jih opredeljuje Uredba v 2. členu. V konkretnem primeru je šlo za navidezne posle. Ker tožnik ni uspel dokazati nasprotnega, gre za zlorabo pravic in posledično nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 10.919,60 EUR in pripadajoče obresti (točka I.), z rokom plačila 30 dni od vročitve, s tem, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov in da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe (točke II. do IV. izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopni organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 10. 2005 do 30. 11. 2006 ter o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 30. 5. 2008, na katerega tožnik ni podal pripomb.

Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je tožnik odbijal vstopni DDV po prejetih računih dobavitelja A. d.o.o. (stran 5 in 6 izpodbijane odločbe). Pri navedeni družbi je z DIN ugotovljeno, da le ta davčnemu organu ni predložila poslovnih knjig in poslovne dokumentacije v zvezi z izdanimi računi za storitve gradbenih del na gradbiščih, ki naj bi jih navedena družba opravila za tožnika. Prvostopni organ med drugim ugotavlja, da navedena družba svoje dejavnosti ni nikjer oglaševala in da ni razvidno, da bi se na sedežu družbe opravljala dejavnost, saj razen poštnega predalčka ni drugih označb in da nima kadrovskih in materialnih pogojev, nima zaposlenih delavcev, osnovnih sredstev (poslovnih prostorov, skladišča, vozila, delovnih strojev in opreme, ipd.), da bi lahko opravila navedene storitve. Odgovorna oseba navedene družbe nima nobenih kvalifikacij in strokovnih znanj potrebnih za opravljanje dejavnosti, za katere izdaja račune. Iz pregleda transakcijskih računov, preko katerih posluje navedena družba, ni razvidno, da bi preko transakcijskih računov poravnavala obveznosti do svojih dobaviteljev oziroma podizvajalcev. Zato tudi ni razvidno, kdo so bili podizvajalci navedene družbe. Poslovne aktivnosti navedene družbe so omejene le na poslovanje s transakcijskimi računi. Plačilu denarnih sredstev istega dne je vedno sledil gotovinski dvig brez dokumentacije za kakšen namen je bila gotovina dvignjena in uporabljena. Družba ni izkazovala obveznosti DDV, s strani davčnega organa ji je bila odvzeta ID številka. Prvostopni organ ugotavlja, da gre za t.i. neplačujoči gospodarski subjekt, kakor takšne družbe imenuje Uredba Komisije ES št. 1925/2004. Navedena družba ni vodila poslovnih knjig in ne davčnih evidenc, kar nedvomno izkazuje, da ni imela namena nikoli resnično poslovati oziroma plačevati davčnih obveznosti v skladu s predpisi. Te navedbe nedvomno dokazujejo, da se to podjetje pojavlja kot fiktivno podjetje in je bilo ustanovljeno ter uporabljeno izključno z namenom neplačevanja DDV. Dne 23. 8. 2006 je prokuristka tožnika B.B. podala ustno izjavo glede poslovnih odnosov z družbo A. d.o.o. Izjavila je, da osebno – niti po telefonu, ni nikoli kontaktirala z nobenim od omenjenega podjetja. Tožnik nastopa na trgu kot podizvajalec gradbenih del, ki se ukvarja izključno z gradbenim inženiringom, kar pomeni, da najema podizvajalce. Naročila za opravljanje del je posredoval navedenemu podjetju, kontaktni osebi za izvajanje del s podjetjem A. d.o.o. sta bila C.C. in D.D..

Iz pregledane dokumentacije v postopku inšpekcijskega nadzora pri tožniku in navedenih ugotovitev v postopku DIN pri davčnemu zavezancu A. d.o.o. izhaja, da ni razvidno, da bi zaračunane storitve na različnih gradbiščih dejansko opravila navedena družba (preko svojih podizvajalcev gradbenih del), kot naj bi to dokazoval tožnik. Prokuristka B.B. je podala izjavo, da je D.D. kooperant tožnika, ki je kot podizvajalec udeležen na raznih gradbiščih. V letu 2005 je tožnik med drugim pridobil tudi dela za E., gradbeni stroj je zagotovil C.C., prevoze pa je poleg ostalih prevoznikov opravljal D.D.. Navedena izvajalca sta jo obvestila, da bosta vse svoje storitve fakturirala preko podjetja A. d.o.o. in zato posredovala potrebne podatke. Ni pa opravila nobenih preveritev, z omenjeno družbo ni bilo sklenjenih nobenih pogodb. Tožnik ni podal nikakršnih dokazov, da bi omenjena kooperanta dejansko opravljala svoje storitve kot podizvajalca omenjene družbe.

Pri pregledu tožnikove poslovne dokumentacije in prejetih računov je bilo ugotovljeno, da so računi pomanjkljivi (ni razvidno, za katera obdobja so bile opravljene zaračunane storitve; računi niso imeli priložene specifikacije opravljenih del). Poročila prevoza in strojna poročila, ki jih je v inšpekcijskem postopku predložil tožnik, so v večini primerov nepopolna in nepregledna. Prvostopni organ podrobno navaja pomanjkljivosti posameznih računov. V nadaljevanju prvostopni organ navaja, kaj vse je neobičajno pri poslovanju tožnika z navedeno družbo (tožnik ne razpolaga s pisno ponudbo navedene družbe...). Tako odgovorna oseba kot pooblaščena oseba tožnika nista izvedli nobene preveritve o delovanju navedene družbe, čeprav bi morali ravnati skrbno (6. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001). Zato prvostopni organ tožniku (odgovorni in pooblaščeni osebi tožnika) očita, da ni opravil ustreznih preveritev o delovanju navedene družbe, prav tako ni dokazal, da so bile zaračunane storitve tudi dejansko opravljene, kar pomeni, da je šlo pri opravljanju gradbenih storitev s strani omenjene družbe za navidezne posle (izdajanje fiktivnih računov). Tožnik je v zvezi s poslovanjem z izvajalcem storitev A. d.o.o. predložil neverodostojne listine. Davčni organ iz predloženih listin ni mogel jasno spoznati medsebojne poslovne povezanosti med tožnikom, podizvajalcem A. d.o.o. (izdajateljem računov) in kooperantoma (podizvajalcema družbe A. d.o.o.) D.D. s.p. in C.C. s.p., ki sta po izjavi tožnika dejanska izvajalca naročenih del. Pri tem se prvostopni organ sklicuje na določbe 76. člena in 77. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), po katerih mora davčni zavezanec za svoje trditve predložiti dokaze.

Prvostopni organ nadalje ugotavlja, da poslovanje preko omenjene družbe nima nobene ekonomske logike, saj navedena družba ni bila sposobna samostojno izvesti takšnega obsega in vrste prometa storitev. Navedena družba ni opravljala gradbenih storitev tožniku kot poslujoče družbe in ni opravljala dejavnosti po določilih 13. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDDV), ter da gre za navidezne posle, katerih namen je bil davčna zatajitev in s tem pridobitev protipravne premoženjske koristi in da navedene transakcije niso ustrezale objektivnim merilom, na katerih temelji pojem dobave blaga v skladu s 6. Direktivo Sveta 77/338 EGS z dne 17. 5. 1977 (UL L 145) oziroma z določbami ZDDV.

Prvostopni organ se sklicuje na določbe 5. točke 7. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP-1) oziroma 3. in 4. odstavek 74. člena ZDavP-2, po katerem navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje.

Tožnik je iz naslova opravljenih gradbenih storitev od navedene družbe v obdobju od 1. 10. 2005 do 30. 11. 2006 odbijal vstopni DDV v skupnem znesku 10.919,60 EUR (tabela št. 3 in 4 na strani 13 izpodbijane odločbe). V 40. členu ZDDV je določena pravica, ki se nanaša na uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, zaračunanega s strani dobavitelja oziroma izvajalca storitve. S tem členom je določeno, da mora davčni zavezanec za uveljavljanje svoje pravice do odbitka vstopnega DDV imeti račun. Vendar pa samo posedovanje računa ni zadosten pogoj za odbitek DDV, ker mora davčni zavezanec izpolnjevati tudi ostale splošne pogoje, predvsem pa mora dokazati opravljeno storitev ter namen uporabe.

Navaja objektivne značilnosti, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da gre za goljufivo delovanje. Prvostopni organ povzema navedene značilnosti: ni pisnih ponudb, konkretnih pogodb, ni predračunov, ni oglaševanja; ni telefonske številke na računih; na registriranem sedežu ni nihče dosegljiv; nima zaposlenih, opravlja storitve in izdaja račune, a davčnemu organu ne plačuje in ne oddaja davčnih obračunov, ne vodi nobenih evidenc, podatkov o podizvajalcih ni; edini podatek je promet na transakcijskih računih-veliki prilivi ter istočasno gotovinski nenamenski dvigi; itd. Prvostopni organ zaključuje, da se tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV v skupnem znesku 10.919,60 EUR po računih, prejetih od družbe A. d.o.o., ki so našteti v tabeli št. 2 na strani 5 in 6 obrazložitve izpodbijane odločbe po 1. odstavku 40. člena ZDDV, pri tem se sklicuje na Sodbe sodišča Evropskih Skupnosti (C-439/04 in C-440/04).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. Povzema ugotovitve prvostopnega organa, da gre v konkretnih primerih za navidezne posle ter se pridružuje razlogom prvostopnega organa, v skladu z 2. odstavkom 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Tožnik ni predložil dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da so bile konkretne storitve tudi dejansko opravljene.

Po ZDavP-2 je dokazno breme vedno na strani davčnega zavezanca, ki mora po določilih 76. člena ZDavP-2 za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze, česar tožnik ni storil. Tako od predmetnih računov tožniku ni bil priznan odbitek vstopnega DDV, ker ta tudi s strani družbe A. d.o.o. ni bil plačan in tožnik tudi v pritožbi ne izkazuje, da mu je storitve družba A. d.o.o. tudi opravila. Pritožbeni organ tožniku pojasnjuje, da je poslovno rabo stvari treba v davčnih postopkih dokazati s pisnimi listinami v papirnati obliki ali v obliki elektronskih zapisov, ki morajo izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno (Slovenski računovodski standardi, Uradni list RS št. 107/01 do 9/06, ki so veljali in se uporabljali od 2002 do vključno 2005 – v nadaljevanju SRS) in SRS (Uradni list RS, št. 118/05 do 75/06, ki so se uporabljali v letu 2006 – SRS 2006).

Pritožbeni organ meni, da je posamezen gospodarski subjekt dolžan pri svojem poslovanju ravnati tako, da kolikor je v njegovi moči preprečuje davčne zatajitve oziroma vsaj ne sodeluje pri takih poslih, za katere mora tudi on sam vedeti, da so davčno sporni. Čeprav obveznost obračuna izstopnega DDV pri dobavitelju nastane že z izdajo računa, in načeloma takrat tudi pravica do odbitka, pa sme davčni zavezanec uveljavljati odbitek DDV šele, ko prejme tako listino, ki odraža resnično opravljeno dobavo. Pri tem se sklicuje na sodbe SES (C 152/02, C 342/87), iz katerih je razvidno, da mora biti na računu zaračunana dejansko opravljena transakcija ter sodbe SES (C 255/02, C 439/04 in C 440/04), kjer je sodišče podalo tudi stališče, da je treba 6. Direktivo razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo.

Tožnik je vložil tožbo zaradi molka organa, ki jo je potem, ko je tožena stranka izdala drugostopno odločbo, razširil tudi zoper novo izdani akt. Navaja, da mu niso poznani načini in pravočasnost oziroma neplačevanje DDV za navedeno družbo, sploh pa ne gre za fiktivne posle, ki s strani navedene družbe ne bi bili opravljeni. Izpolnitev obveznosti je bila podlaga za plačilo računov. Poslovanje in vodenje poslovnih knjig družbe A. d.o.o. ter njihovo inšpiciranje je v pristojnosti davčnega organa, prav tako je v njegovi pristojnosti, da kolikor navedena družba ni plačevala DDV in drugih davščin le-to ustrezno sankcionira. Tožnik je svoje obveznosti do navedenih družbe kot svojega dobavitelja poravnal tako, da je plačal neto znesek povečan za 20 % DDV, kar je razvidno iz njegove poslovne dokumentacije.

Tožnik ne sprejema trditev davčnega organa, da je bil odbitek vstopnega DDV iz naslova prejetih računov od navedene družbe izveden z goljufijo, ker obračunanega DDV družba, ki je poslovala kot neplačujoči gospodarski subjekt, ni imela namena nikoli plačati. Ne strinja se s trditvijo, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV, kar naj bi bilo razvidno iz objektivnih okoliščin. Toženi stranki očita, da ni predložila zapisnika o teh ugotovitvah pri družbi missing trader, niti dokazovala, da je tožeča stranka vedela ali bi morala vedeti, da posluje z missing traderjem. Tožena stranka je le s splošnimi opisi poslovanja missing traderja prišla do ugotovitev v zvezi z objektivnimi okoliščinami, ki da so podane in tako odločila in ni priznala odbitka vstopnega DDV. Izpolnitev pravnega posla ni odvisna od tega ali tožnik osebno pozna direktorja družbe ali ne, kot tudi ne, ali je svojega dobavitelja kdaj preverjal ali ne. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi in razlogih za odločitev, ki so razvidni tudi iz drugostopne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, za katere prvostopni organ ugotavlja, da jih je izdal t.i. neplačujoči gospodarski subjekt oziroma tudi missing trader, tožniku pa očita, da je vedel, da sodeluje v goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti, skladno s prakso Sodišča Evropske unije (C 255/02, C 356/03, C 439/04 in C 440/04 – združeni zadevi).

Okoliščina, ki jo prvostopni organ očita tožniku, je predvsem v nepravilnem in nepopolnem vodenju dokumentacije glede storitev, opravljenih s strani navedenega missing traderja, ki naj bi jih neplačujoči gospodarski subjekt opravljal po spornih računih za tožnika, in za katere prvostopni organ ugotavlja, da niti tožnikova dokumentacija niti dokumentacija navedene družbe ne izkazuje, da jih je tudi dejansko opravila navedena družba. Tožniku davčna organa očitata neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS. Navedeno pomeni, da tožnik z dokumentacijo ni izkazal, da je navedeni subjekt tudi v resnici opravil njemu zaračunane storitve. Nasprotno, vse okoliščine kažejo na to, da gre pri izdajatelju računa za missing trader oziroma neplačujoči gospodarski subjekt, kakor jih opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1295/2004 z dne 29. oktobra 2004, ki se nanjo prvostopni organ pravilno sklicuje, kot gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira, brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu.

Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da navedena družba tudi ni imela pogojev, da bi lahko tožniku opravile tovrstne storitve, kot jih je zaračunala (dela na gradbišču...), kar je prvostopni organ tudi pojasnil, zato ne gre za takšno situacijo, kot zatrjuje tožnik, da je po opravljeni storitvi plačal račun in ga v zvezi z opravljeno storitvijo drugo ni zanimalo. Tudi s postopkom DIN pri sporni družbi je ugotovljeno, da ne obstaja resnični promet storitev med izdajateljem računov in tožnikom. Zato gre tudi po mnenju sodišča za navidezne posle in fiktivne račune, tožnik pa v svoji dokumentaciji drugega, kot ugotavlja prvostopni organ, ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi navedene storitve, od katerih je odbijal vstopni DDV, bile opravljene s strani izdajatelja računov.

Tožniku prvostopni organ očita vedenje o sodelovanju v transakcijah, ki pomenijo izmikanje plačila DDV oziroma zlorabo pravic v smislu uveljavljanja odbitka vstopnega DDV po spornih računih, od katerih DDV ni bil plačan. Okoliščine, ki jih oba organa poudarjata, tudi po mnenju sodišča kažejo na obstoj subjektivnega elementa pri tožniku, kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim, jih zato sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka, zavrača. Nedvomno je izkazano neobičajno poslovanje tožnika, zato tudi po mnenju sodišča iz vseh v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedenih okoliščin izhaja, da gre za fiktivne posle in da ni razvidno, kdo je dejansko izvršil aktivnosti, ki so navedene v računih, tožnik pa v tej zvezi ni predložil verodostojnih listin v smislu SRS, tako kot navajata oba organa. Tožnik je v postopku sodeloval in je bil z ugotovitvami seznanjen in je imel možnost, da dostavi vso dokumentacijo v zvezi z zaračunanimi storitvami.

Bistvo v zadevi je predvsem vprašanje ali je tožeča stranka v postopku dokazala, da je zaračunane storitve v resnici sprejela s strani navedene družbe. Iz dokumentacije, ki se nanjo sklicuje tožena stranka, tudi po mnenju sodišča ni razvidno, da je izdajatelj računov za tožnika opravil zaračunane storitve, od katerih je tožnik odbil vstopni DDV. Po drugi strani pa tudi pri izdajatelju računov ni bilo nobenih realnih pogojev, da storitve opravi. Nedvomno pa je bilo ugotovljeno, da DDV na strani navedenega subjekta ni bil plačan, zato tožnik iz naslova prejetih računov nima pravice do odbitka.

Sodišče se pridružuje mnenju prvostopnega organa, da gre v obravnavanem primeru za t.i. neplačujoči gospodarski subjekt, kot jih opredeljuje navedena Uredba v 2. členu. Iz vseh ugotovitev prvostopnega organa nedvomno izhaja, da gre za navidezne posle oziroma da niso bile v resnici za tožnika opravljene zaračunane storitve. Navedena okoliščina je pomembna, ker je treba dokazati opravljene storitve s strani izdajatelja računov, kar gre v breme tožnika, kolikor uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova (1. odstavek 40. člena ZDDV oziroma 62. člen ZDDV-1). Navedenega pa tožnik ni izkazal, zato gre po mnenju sodišča za zlorabo pravic in posledično nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV, kar je tudi v skladu z navedeno prakso Sodišča Evropske Unije (prej Sodišča Evropskih skupnosti). Iz že navedenih sodb SEU je namreč razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, v kolikor je moč očitati subjektiven element, ki je v obravnavanem primeru tudi podan.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev niso sporne, sporno je pravno vprašanje (59. člen ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.