Jedro

Sodna praksa je zavzela stališče in zato ni dvoma, da mokra tla predstavljajo nevarno stvar (zlasti če so tla mokra, kjer se tega ne pričakuje) in torej gre za objektivno odškodninsko odgovornost. V tem primeru pa je situacija drugačna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek glede zneska 2.016,16 EUR, tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji tožena stranka plača 3.242,98 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.2003 dalje do plačila in ji povrne stroške postopka, pa je zavrnilo. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti 839,94 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo in sicer točko 2 in posledično točko 3 izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožnica. Navaja, da je sodba rezultat nepopolne, predvsem pa neskrbne in selektivne dokazne ocene prvega sodišča. Medtem ko je sodišče zaključek obrazložitve oprlo na izpovedi priče Š., pa je nekritično ocenilo izpovedi prič P. in T. Priča P. je povedala, da se je postopek čiščenja izvajal, kot ga je opisala tožnica v tožbi - emulzija se je polila po tleh, in sicer po sredi sobe, tožnica jo je bila nato dolžna z omelom razmazati po celi površini sobe. Priča T. pa je povedala, da se je emulzija najprej polila po enem delu sobe, nato pa se je z metlo razmazala in pri tem ni bilo mogoče, da se na tako razmazano emulzijo ne bi stopilo, saj je treba razmazano emulzijo dodatno popraviti. Obe priči sta verodostojni. Sodišče pa ni navedlo prepričljivih razlogov, zakaj ni sledilo omenjenima pričama. Prav tako ni pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da so bile čistilke poučene o pravilnem načinu čiščenja in nanašanja premaza. Zaslišane priče so povedale drugače. Tožnica kot ostale čistilke so se zavedale, da emulzija drsi in je nevarno po njej hoditi, vendar razmazovanje na drugačen način, torej da se na mastno emulzijo ne stopi, ni bil mogoč. Nobena od čistilk oziroma prič ni povedala, da bi bile deležne kakršnega koli izobraževanja. Postopek mazanja emulzije je bil kasneje opuščen, to se sedaj dela s strojem. Način dela so spremenili prav zaradi tega, ker je veliko ljudi padlo. S tem, ko je K.C. dopuščal delo kot opisano, je opustil svojo dolžnostno ravnanje, to je zagotovitev dela v varnih razmerah. V času škodnega dogodka je razmazovanje emulzije predstavljalo nevarno dejavnost in v tem smislu je podana objektivna odgovornost tožene stranke. Odgovarja pa tudi po načelu krivdne odgovornosti, saj je, ker je dopuščala delo v opisanih razmerah, opustila svoje dolžnostno ravnanje, to je zagotovitev dela v varnih razmerah. Po povedanem tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku tožnice ugodi, podrejeno pa, da sodbo v 2. in 3. točki razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi prvostopnega sodišča, s katerim je le-to utemeljilo zavrnitev tožbenega zahtevka. V izogib ponavljanju se na zadevne prvostopne razloge tudi sklicuje in jih povzema kot svoje. Glede na pritožbene trditve pa je dodati, da je sodna praksa zavzela stališče in zato ni dvoma, da mokra tla predstavljajo nevarno stvar (zlasti če so tla mokra, kjer se tega ne pričakuje) in torej gre za objektivno odgovornost tožene stranke, a je bila v tem primeru situacija drugačna. Tožnica je delo z drsečo emulzijo opravljala že vrsto let. Seznanjena je bila z veliko drsnostjo emulzije in tudi z načinom dela z njo. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek oz. oceno prvega sodišča, ki je sledilo izpovedi priče Š., ki je povedala, da je pravilno nanašanje in razmazovanje emulzije tako, da ni potrebe, da se nanjo stopi. Način razmazovanja, kot ga je opisala priča, je razumljiv, logičen in glede na vedenje o zdrsnosti emulzije tudi pričakovan. Nepričakovano je nasprotno, da bi nekdo hodil po tleh, namazanih s tako drsečo snovjo. Zaradi povedanega je očitno tudi prvo sodišče kot bolj verodostojno ocenilo pričanje priče Š., kot prič T. in P. Pritožba pa nadalje očita sodišču, da ni pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da so bile čistilke poučene o pravilnem načinu čiščenja in nanašanja premaza, a pred tem že sama navede oz. pripominja, da "sta bili z načinom čiščenja in razmazovanja, ki so ga vse priče opisale kot kompliciranega kot čistilki seznanjeni...". Tudi priča P. je na vprašanje sodnice povedala, da so tako delale, ker so bile tako naučene, saj imajo svojega nadrejenega. Priča T. pa je povedala, da so na opisani način delale, da jim je tako rekel sanitarni inženir. Priča T., na katero se pritožba sklicuje, je povedala, da so emulzijo polili najprej po delu sobe, ko je ta del bil namazan, pa še po drugem delu. Ne drži pritožbena navedba, da je bila tožnica primorana stati na spolzkih in mastnih tleh. Tožnica pa tudi ni zatrjevala kakšnega posebnega vzroka za to, da bi morala stopiti na drsna tla. Poudariti pa je tudi, da niso skladne niti trditve tožnice v tožbi, kjer pravi, da ji je spodrsnilo na politih tleh, v vlogi z dne 11.9.2008, da ji je večkrat spodrsnilo, a se je kljub temu obdržala na nogah. Ko je utrpela sporno poškodbo, pa ji je tako zdrsnilo, da sta ji leva in desna noga zdrsnila vsaka v svojo stran, a se je ujela na omelo in ker je bila v kotu tudi na zid. Zaslišana kot stranka pa je tožnica izpovedala, da ji je, ko je razmazovala emulzijo, začelo drseti in se je nekajkrat ujela za radiator, na kar je nadaljevala delo. Šele ko je prišla do vrat in hotela stopiti ven je začutila, da jo noga zelo boli.

Po vsem povedanem pritožbeno sodišče sprejema dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvo sodišče, ki je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in torej pritožba ni utemeljena. Prvo sodišče tudi ni zagrešilo postopkovnih kršitev, tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.