Jedro

Že v zahtevi za izdajo začasne odredbe mora biti navedeno vse, kar je pomembno za odločitev in predloženi vsi ustrezni dokazi. Prav tako mora biti naveden predlog začasne ureditve stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 628/2001-11 z dne 20.4.2001.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, vloženo dne 13.4.2001 hkrati s tožbo zoper odločbo tožene stranke o zavrnitvi njegove pritožbe zoper odločbo prvostopnega organa, s katero je zavrnjena njegova vloga za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa upravno sodišče navaja, da je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu zaradi začasne ureditve stanja glede na sporno pravno razmerje, saj je po njegovem mnenju ta ureditev nujna, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Zahtevo je utemeljil s tem, da gre za trajajoče pravno razmerje, da je ureditev potrebna zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa, ki je odločil v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Škodljive posledice za tožnika so v tem, da nima urejenega statusa, ker se je njegovo zdravstveno stanje v zadnjem času poslabšalo, potrebuje skrb in pomoč družine. Kot tujec v Sloveniji ni upravičen niti do osnovnega zdravstvenega varstva, njegove premoženjske razmere pa mu ne dopuščajo kvalitetne medicinske oskrbe in je v primeru nenadnega poslabšanja njegova izpostavljenost življenjsko nevarna. To pa je neposredno vzročno povezano s prebivališčem in posledično pridobitvijo statusa, kar bi mu omogočalo vsaj minimalno socialno varnost. Upravno sodišče je tožnikovo zahtevo zavrnilo, ker po njegovi presoji tožnik ni izkazal vseh pogojev za izdajo začasne odredbe in ni navedel, kako naj se začasno uredi stanje. Izdaja začasne odredbe je izjemno procesno sredstvo, ki naj bi z začasno ureditvijo stanja, glede na sporno pravno razmerje, preprečila nastanek hujših škodljivih posledic ali grozečega nasilja do meritorne odločitve o zadevi. Vse, kar je pomembno za ugotovitev pogojev za izdajo začasne odredbe, mora tožeča stranka navajati v zahtevi in z ustreznimi dokazi izkazati vse pomembne okoliščine.

V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da tožniku izda odločbo o začasnem bivanju oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, ker sodišče ni ugotavljalo poslabšanja zdravstvenega stanja se ni opredelilo do tožnikovih trditev, da mu je kršena pravica zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa oziroma zlorabe diskrecijske pravice. Ker je sodišče v nasprotju z zakonom zvišalo dokazni standard za dokazovanje zakonskega pogoja iz drugega odstavka 69. člena ZUS (verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic) na raven, ki jo tožnik ni dolžan izkazati v postopku izdaje začasne odredbe, je zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi razlogi sodbe si nasprotujejo sami sebi. Procesno zmotno in protizakonito je razlogovanje sodišča, da tožnik izkazuje enega izmed zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe (obstoj spornega razmerja) v tretjem odstavku na 2. strani izpodbijanega sklepa, v istem in v naslednjem odstavku pa pravi, da tožnik ni izkazal nobenega od razlogov, ki jih določa zakon za izdajo začasne odredbe. Taka napaka sodišča pomeni absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki 339. člena ZPP v zvezi z 72. členom ZUS. Nelogično je, da mora tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe sam predlagati, kako bi se mu začasno uredilo njegovo stanje. Tožnik zahteva, da se njegov status uredi do pravnomočne odločitve o izdaji dovoljenja za začasno prebivanje in od njega ni mogoče pričakovati, da bo navedel, kako naj se mu uredi. Naloga sodišča je, da zavaruje tožnikovo pravico učinkovito in s tem prepreči nastanek škodljivih posledic. Ni res, da ni konkretiziral svojih trditev o poslabšanju svojega zdravstvenega stanja in škode, ki zanj pomeni življenjsko nevarnost. K tožbi je priložil listine, ki tako nevarnost izpričujejo na strokovni ravni, sam pa ne more drugače kot "pavšalno" navesti, da ob sebi, zaradi takega zdravstvenega stanja, potrebuje stalno pomoč družine in da je nanjo brezpogojno vezan. Sklep sodišča je neobrazložen v bistvenih delih, saj sodišče svojo odločitev utemeljuje zgolj na dejstvu, da je začasna odredba izjemno procesno sredstvo in mora stranka, ki zahteva njeno izdajo, dokazati vse pomembne okoliščine. Sodišče niti primeroma ne navede, katere okoliščine samo v takem primeru šteje za pomembne in je zato tožniku neposredno odtegnjena na ustavni ravni varovana pravica do pravnega sredstva.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po drugem odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Sodišče odloči o zahtevi za izdajo začasne odredbe v sedmih dneh od prejema zahteve (tretji odstavek 69. člena ZUS), o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje mora pristojno sodišče odločiti brez odlašanja, najkasneje pa v 15 dneh po prejemu pritožbe (peti odstavek 69. člena ZUS). Te določbe kažejo, da je izdaja začasne odredbe ne le po vsebini izjemen ukrep, kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje, temveč je tudi postopek, v katerem sodišče odloča o zahtevi, nujen. Zato mora tožnik že v zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti vse, kar je pomembno za odločitev in predložiti vse ustrezne dokaze. V zahtevi za izdajo začasne odredbe mora navesti tudi predlog začasne ureditve stanja, torej, kako ali na kakšen način naj bi se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu uredilo stanje, da bi se odvrnil verjeten nastanek hujših škodljivih posledic ali grozečega nasilja. Če takega predloga v zahtevi ni, potreba za izdajo začasne odredbe niti ni verjetno izkazana. Zato tudi tožnik nima prav, ko v pritožbi trdi, da je način ureditve stanja naloga sodišča. Ker tožnik v zahtevi ni navedel predloga, kako naj se začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, kar je pravilo navedlo upravno sodišče, je njegova odločitev že na tej dejanski podlagi pravilna. Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.