Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožnica podpisala tako prodajno pogodbo kot potrdilo o prejeti kupnini, je že po naravi stvari ter osnovnih pravilih logičnega sklepanja jasno, da je tožnica ob podpisu prodajne pogodbe in prejemu denarja dobro vedela, za kaj gre, to je, da toženki prodaja svoj solastninski delež za dogovorjeno kupnino. O tožničini "zavedenosti" zato ne more biti govora. Voljo za sklenitev tega pravnega posla je tožnica izrazila tudi s podpisom prodajne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je nična prodajna pogodba z dne 6. 6. 2014, sklenjena med pravdnima strankama. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek za razveljavitev te pogodbe. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 2.317,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je izrazito pristranski zaključek prvega sodišča, da so bile trditve tožnice prirejene za potrebe tega postopka. Res je, da je bila tožnica v izjavah nezanesljiva, kar pa ne podkrepi zaključka sodišča, da so bile njene izjave prirejene. Če bi bilo to res, bi bile prirejene tožnici v korist, ne pa v škodo. Glede na starost tožnice od nje ni mogoče pričakovati pričanja z enako stopnjo zanesljivosti kot od mlajše in izobražene toženke. Sodišče se ni opredeljevalo do razhajanj med pričami toženke, na katera je tožnica opozarjala. Priči S. A. in A. A. sta v zadevi P 351/2014 na naroku 15. 9. 2015 izpovedala, da o poslih toženke s tožnico ne vesta kaj dosti, v tem postopku pa sta natančno in podrobno opisala potek. S. A. je povedal, da je iz ust pokojnega I. C. izvedel, da bo vse premoženje C. njihovo, pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu pa je povedal, da je šele po njegovi smrti izvedel, da bodo C. zapustili premoženje ženi. Tožnica je z dokazi opozarjala tudi na neverodostojnost priče D. M. Sodišče je storilo kršitev postopka, ker je kot prepozne zavrnilo tožničine trditve in dokazne predloge, predložene s pripravljalno vlogo z dne 7. 2. 2017 in na naroku 15. 2. 2017. Teh trditev in dokaznih predlogov tožnica brez svoje krivde ni mogla podati na prvem naroku, glede tega pa je tudi izkazala opravičljive okoliščine. Dokazni predlogi so bili zavrnjeni v nasprotju z 286. členom ZPP. Listine, ki jih sodišče ni dopustilo, res niso v neposredni zvezi z obravnavano pogodbo, vendar pa po mnenju tožnice močno omajajo verodostojnost priče D. M. in posledično tudi toženke. Priča je kriminalistu najprej povedala, da mu je po smrti I. C. toženka prinesla domov napisano oporoko, ki naj bi jo napisal I. C., da jo podpiše, čez nekaj dni pa je spremenil svojo izjavo, da so oporoko I. C. res podpisali pred njegovo smrtjo. Pogodba je obremenjena s takimi napakami, da zaradi njih ne more obveljati. Ni res, da je v primeru, ko je volja izjavljena v predpisani obliki, že pojmovno izključena možnost nesporazuma. Tožnica je trdila, da z njene strani ni bila niti izoblikovana niti izražena poslovna volja o prodaji hiše. Stranki se nista niti sporazumevali niti sporazumeli o bistvenih sestavinah pogodbe. V konkretnem primeru naj bi se o vsem dogovorila pokojni I. C. in toženka. Ko je I. C. resno zbolel, je toženka pospešeno pristopila k aktivnostim v smeri papirnate realizacije, katero je izpeljala sama. Na dan smrti I. C. je ponaredila njegov podpis. Tožnica je bila zavedena v podpis pogodbe. Tožnica je toženki brezmejno zaupala. Ob zavedanju vseh okoliščin bi toženka, upoštevajoč načelo vestnosti in poštenja, bila dolžna tožnici pojasniti, kaj podpisuje in ji pustiti primeren čas za razmislek ter za posvet. Opustitev vsega tega je treba opredeliti kot zavajanje. Izpoved priče V. G. pritrjuje zaključku, da se tožnica ni zavedala pomena in posledic pogodbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je ugotovilo, da ni videti razlogov, zaradi katerih bi bila obravnavana prodajna pogodba nična, ker tožnica ni konkretizirala razlogov za ničnost. Te ugotovitve tožnica ne izpodbija. Prvo sodišče je tudi ugotovilo, da ne gre za primer nesporazuma. Tožnica ima sicer prav, da je napačno stališče prvega sodišča, da je v primeru, ko je volja izjavljena v predpisani (pisni) obliki, že pojmovno izključena možnost nesporazuma glede okoliščin iz 16. člena OZ (7. točka obrazložitve). To načeloma velja le za primer nesporazuma o predmetu obveznosti. Ne glede na to je ugotovitev prvega sodišča, da ne gre za nesporazum, pravilna, pri čemer tožnica te ugotovitve obrazloženo ne izpodbija. Glede na okoliščine primera je prvo sodišče pravilno presojalo prodajno pogodbo z dne 6. 6. 2014 z vidika tožničinih trditev o njeni neveljavnosti zaradi domnevnih napak tožničine volje.

6. Tožnica neutemeljeno graja zaključek prvega sodišča, da so bile tožničine trditve prirejene za potrebe postopka, kot pristranski. Iz celotnega konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je prvo sodišče pri tem očitno imelo v mislih neprepričljivost samih trditev tožnice, ker je tožnica spreminjala svoje navedbe prav o okoliščinah, ki so bile bistvenega pomena za odločitev v zadevi (6. točka v zvezi s 1. točko obrazložitve), ter neprepričljivost same tožničine izpovedbe, ki jo je tožnica prav tako spreminjala (na primer 15. točka obrazložitve), s takšnim zaključkom pa se pritožbeno sodišče strinja.

7. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bila prodajna pogodba veljavno sklenjena ter da tožnica ni dokazala zatrjevanih napak svoje volje. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so izčrpni, skladni in pravilni. Dokazna ocena je izdelana v skladu z 8. členom ZPP. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju sklicuje na razloge prvega sodišča, glede na pritožbene trditve pa dodaja, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Glede na predmet tožbe (zatrjevana neveljavnost prodajne pogodbe) je brez vsakega pomena za to zadevo, kakšna je bila vsebina izjav prič S. A. in A. A. v zadevi P 351/2014 na naroku 15. 9. 2015, saj tožnica v pritožbi ne pojasni, kaj se (je) obravnava(lo) v zadevi P 351/2014, razen tega pa bi morala zapisnik o tem naroku predložiti sama, saj ni trdila, da ga ni mogla pridobiti (tretji odstavek 226. člena ZPP). Pritožbene navedbe, o čem je izpovedoval S. A., tudi nimajo odločilnega pomena za odločitev o pritožbi, saj se ne nanašajo na okoliščine v zvezi s sklenitvijo prodajne pogodbe. Brez pomena so tudi pritožbene navedbe glede domnevne neverodostojnosti priče D. M. (in posledično toženke), saj pritožba ne pojasni, glede katerih okoliščin v zvezi s sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 6. 6. 2014 naj bi bila njegova izpoved neverodostojna. Ne glede na to tožnica v pritožbi tudi ne pojasni, katera odločilna dejstva za to pravdo naj bi dokazovala z dokaznimi listinami v prilogah A18 - A24 (tožnica v pritožbi sama priznava, da te listine niso v neposredni zvezi s prodajno pogodbo). Opisuje le vsebino teh listin v zvezi z nastankom oporoke I. C., pri tem pa teh trditev ne poveže z drugimi trditvami, ki bi se nanašale na samo prodajno pogodbo in njeno domnevno neveljavnost. Zato ni mogoče sprejeti pritožbene (nekonkretizirane) trditve, da so bile te listine bistvenega pomena za odločitev v zadevi.

9. S trditvami, ki se tičejo vprašanja tožničine volje v zvezi s prodajo njenega solastninskega deleža na nepremičnini (zadnji odstavek na 3. strani in 4. stran pritožbe) tožnica v bistvu izraža le nezadovoljstvo nad odločitvijo prvega sodišča, saj pri tem ne podaja nobenih argumentov, s katerimi bi izpodbila prepričljive ugotovitve prvega sodišča. Ob ugotovitvi, da je tožnica podpisala tako prodajno pogodbo kot potrdilo o prejeti kupnini (oboje 6. 6. 2014, ko je prišlo do podpisa pogodbe in izročitve kupnine v znesku 60.000,00 EUR tožnici, pri čemer tožnica ugotovitve prvega sodišča, da je od toženke prevzela kupnino, ne izpodbija in pritožba tudi ne pojasni, zakaj je tožnica sprejela denar, če trdi, da ni imela namena skleniti prodajne pogodbe), je že po naravi stvari ter osnovnih pravilih logičnega sklepanja jasno, da je tožnica ob podpisu prodajne pogodbe in prejemu denarja dobro vedela, za kaj gre, to je, da toženki prodaja svoj solastninski delež za dogovorjeno kupnino. O tožničini "zavedenosti" zato ne more biti govora. Voljo za sklenitev tega pravnega posla je tožnica izrazila tudi s podpisom prodajne pogodbe. Čeprav je toženka ponaredila podpis I. C. na vlogi za izdajo potrdila, da Mestna občina ne uveljavlja predkupne pravice (priloga A5), ta okoliščina nima nobenega pomena že zato, ker je šlo za prodajo tožničinega solastninskega deleža. Pritožba ne obrazloži, zakaj naj bi izpoved priče V. G. potrjevala, da se tožnica ni zavedala pomena pogodbe in njenih posledic, zato pritožbeno sodišče na to trditev ne odgovarja.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

11. Tožnica ni uspela s pritožbo, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve. Zato pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).