Jedro

Zatrjevano kaznivo dejanje mora biti v vzročni zvezi z izdano dokončno odločbo, ki je predmet obnove. Kaznivo dejanje mora vplivati na ugotovitev dejanskega stanja, na katerega je organ oprl svojo odločbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnice za obnovo postopka denacionalizacije podržavljenih zemljišč parc. št. 630/162, 590/5, 593/1, 594/6, 630/38, 630/165, k.o. ..., ki so bile vrnjene A. z dopolnilno odločbo št. 321-21797-31 z dne 8. 3. 2002. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica vložila 29. 5. 2014 predlog za obnovo postopka z namenom, da se zemljišča vrnejo upravičencu A.A. V predlogu se je sklicevala na drugo točko prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter peti odstavek 263. člena ZUP ter navajala, da je bil v času podržavljenja lastnik zahtevanih zemljišč A.A. in ne Občina B.. Kaznivo dejanje naj bi izvršil zemljiški referent pri vpisu Občine B. v zemljiško knjigo. Agrarna reforma pri A.A. ni bila izvedena. Kaznivo dejanje je zastarano, saj je bilo storjeno pred šestdesetimi leti ter naj ga zato ugotovi upravni organ v obnovi postopka. Predlog je organ zavrgel, ker predlagateljica ni izkazala zatrjevanega obnovitvenega razloga in ker ni upravičena oseba za vložitev obnove, skladno z določbo drugega odstavka 267. člena ZUP. V zvezi z razlogom, da predlagateljica ni upravičena oseba, se je organ skliceval na določbo prvega odstavka 60. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). A.A. v času podržavljenja ni bil lastnik predmetnih zemljišč, niso mu bila odvzeta in podržavljena. B.B. pa v predlogu tudi ni izkazala, da bi zemljišča prešla na denacionalizacijskega upravičenca A.na podlagi kaznivega dejanja.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil in soglašal z razlogi, da ni izkazan obstoj kaznivega dejanja pri vpisu v zemljiško knjigo leta 1935. 3. Tožnica v tožbi navaja, da se ne strinja z ugotovitvami izpodbijanega sklepa, da niso podani nobeni dokazi o neizvedeni agrarni reformi po prvi svetovni vojni na posestvu A.A., češ da so bile spremembe lastnika izvedene po tedanjih predpisih. Ni možno slediti navedbam organa, da ni podanih nobenih dokazil o neizvedeni agrarni reformi po prvi svetovni vojni na posestvu A.A.. Agrarno reformo je izvajal pristojen državni organ, in torej, če je listina, ki naj se uporabi kot dokaz v postopku pri državnem organu, je breme ugotovitve o opravljeni agrarni reformi na organu prve stopnje. Tožnica le poudarja, da je bila agrarna reforma predlagana, nikoli pa izvedena in so bile zato predmetne parcele podržavljene A.A. Iz B lista zemljiškoknjižnega vložka 313 k.o. ... je razvidno, da se je na parceli št. 593 in 630/38 na podlagi zemljiškoknjižnega predloga vpisala lastninska pravica na Občino B., čeprav predlog ni podlaga za pridobitev lastninske pravice, temveč je podlaga za pridobitev lastninske pravice zakon, pravni posel, dedovanje ali odločba upravnega organa. Prav tako je iz dopisa Ministrstva poljeprivrede št. 32.821/VIa/34 razvidno, da se je s sporazumom urejala le paša na planini C., torej so zemljišča bila ves čas v lasti A.A.. Dopis ministrstva nikjer ne navaja razlastitvene odločbe kot podlage za vpis lastninske pravice. Ne soglaša tudi z razlago pogodbe, ki jo je podpisal A.A. in s katero je bila prenesena parcela 630/38 na Občino B. - brezplačno v last in posest. Namreč pogodba, ki jo organ druge stopnje navaja kot pravno podlago, se v zemljiški knjigi ne navaja kot pravni temelj za pridobitev in vpis lastninske pravice. Organ druge stopnje navaja sklep sodišča v Tržiču Dn št. 420/35 in razlaga, da je bilo s tem urejeno vprašanje sporazumov med upravo veleposestva A.A. in občinami, vendar se na podlagi teh sporazumov ni mogla pridobiti lastninska pravica, saj sporazumi nimajo pravne podlage za pridobitev lastninske pravice. Organ verjame v obstoj lastninske pravice Občine B., vendar je A.A. prenesel zemljišča v brezplačno posest in uporabo, ne pa v last, čeprav je intabulacija vpis v zemljiške knjige, da se pridobi zemljiškoknjižna pravica. Sama intabulacija ima lahko obliko vknjižbe, na podlagi katere se pravica pridobi tako, da se vknjižbo upraviči v roku 15 dni in se s tem spremeni v vknjižbo. V predmeti zadevi pa intabulacijska klavzula ni bila izvedena. Zato na podlagi predloga protipravno vpisana lastninska pravica na A. in Občino B. brez soglasja lastnika A.A. pomeni, da je bilo predmetno zemljišče podržavljeno A.A. Tožnica je nedvomno stranka v postopku za obnovo iz razloga kaznivega dejanja goljufije, ki je bila opravljena na predmetnih parcelah, ki so bile last njenega prednika. Kaznivo dejanje goljufije je opravila uradna oseba, odgovorna za vodenje zemljiške knjige, ko je na podlagi predloga protipravno vpisala lastninsko pravico na predmetnem zemljišču na A. in Občino B. Poudarja sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 1079/2005 z dne 22. 2. 2006, v kateri je navedeno, da je agrarno reformo Kraljevine Jugoslavije pravno mogoče upoštevati le, če je bila izvedena na podlagi pravnomočnih razlastitvenih odločb. Tožnica se zaveda, da se v postopku denacionalizacije ne more preizkušati zakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo izvršeno podržavljenje, vendar pa če se akt o podržavljanju ne ujema z zemljiškoknjižnim stanjem, je pri ugotavljanju denacionalizacijskega upravičenca potrebno upoštevati tudi dokaze, s katerimi se dokazuje nasprotno lastninsko stanje, sodba Vrhovnega sodišča RS, U 1765/1994 z dne 27. 2. 1997. Agrarna reforma na posestvu A.A. nikoli ni bila opravljena in prav tako predlog in sporazum nista razlastitveni odločbi, ki naj bi pravno utemeljevala prenos lastninske pravice na Občino B. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

4. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev.

5. Tožnica v pripravljalni vlogi glede na navedbe iz odgovora na tožbo dopolnjuje svoje tožbene ugovore.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet presoje je sklep o zavrženju predloga za obnovo dopolnilne odločbe št. 321-21797-31 z dne 8. 3. 2002, iz razloga, ker tožnica ni izkazala zatrjevanega obnovitvenega razloga po drugi točki prvega odstavka 260. člena ZUP in ker ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka, končanega z dopolnilno odločbo št. 321-21797/31 z dne 8.3. 2002. Po določbi prvega odstavka 267. člena ZUP je organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, ko prejme predlog, dolžan preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica verjetno izkazala obstoj kaznivega dejanja izvedenega v letu 1935 s strani uradne osebe, ki je na podlagi zemljiškoknjižnega sklepa Dn št. 420/35 z dne 20. 12. 1935 vpisala lastninsko pravico v vložku ... in ... (parceli št. 630/38 in 593), od prejšnjega lastnika A.A. na bivšo Občino B.. Sodišče soglaša z organoma, da navedbe tožnice v predlogu in tekom upravnega postopka ne zadoščajo za ugotovitev, da gre pri spornem vpisu za dejanje, ki ima elemente kaznivega dejanja, ki jih določa kazenski zakon. Zatrjevanja o protipravnosti vpisa, utemeljena na civilnopravnih določbah, in s sklicevanjem na takratni zakon, ki je urejal agrarno reformo, ne zadostijo dokaznemu standardu iz prvega odstavka 267. člena ZUP. Tožnica bi namreč morala v predlogu za obnovo postopka izkazati okoliščine, da je kaznivo dejanje verjetno izkazano. Zato bi morala že v predlogu nakazati elemente kaznivega dejanja, pri čemer je ugotoviti, da je konkretno navedbo kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno (goljufija) navedla šele v tožbi. Za ugotovitev in zatrjevanje kaznivega dejanja bi morala tožnica navesti elemente kaznivega dejanja, ki pa niso le v zatrjevani civilni protipravnosti vpisa lastninske pravice na Občino B.. Teh pa, tudi kolikor je menila, da je šlo za goljufijo (kot navaja v tožbi), ni navedla (na primer vprašanje protipravne premoženjske koristi storilca, pri čemer sodišče poudarja, da pridobitev premoženjske pravne koristi ni edini element kaznivega dejanja goljufije).

9. Poleg navedenega v aktih upravnih organov, s katerim sodišče soglaša, v zvezi z neizkazanostjo okoliščin kaznivega dejanja, pa sodišče poudarja še, da mora biti zatrjevano kaznivo dejanje, v vzročni zvezi z izdano dokončno odločbo, ki je predmet obnove. Kaznivo dejanje mora vplivati na ugotovitev dejanskega stanja, na katerega je organ oprl svojo odločbo (Vilko Androjna in Erik Kerševan; Upravno procesno pravo stran 550). Iz dopolnilne odločbe z dne 8. 3. 2002 pa izhaja, da je organ s to odločbo vrnil premoženje A. na podlagi njene zahteve, ki jo je ta vložila na podlagi Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS), ker jo je štel za lastnico spornih parcel ob podržavljenju in upravičenko po 8. členu ZPVAS. Iz izpodbijanega sklepa in dopolnilne odločbe izhaja, da se je parcela 593 v času podržavljenja nahajala v vložni številki 111, k.o. ..., in je bila v lasti posameznih fizičnih oseb v deležu 598/1200 (na fizične osebe je to premoženje prešlo v letu 1939), lastništvo A. pa je izkazoval sporazum iz leta 1936 in odlok iz leta 1939. Parcela 630/38 pa je prešla iz lastnine Občine B. na A. z dogovorom iz leta 1936 in odlokom leta 1939. Navedeno sodišče povzema, ker je bilo takšno lastninsko stanje A. podlaga za izdajo dopolnilne odločbe z dne 8. 3. 2002, ki je predmet obnove. Sodišče torej meni, da tožnica tudi ni izkazala, da bi bilo eventualno storjeno kaznivo dejanje v vzročni zvezi z izdano dopolnilno odločbo, ki je predmet obnove, saj ta temelji na podržavljenju A., na katere lastninsko pravico pa se sporni Dn vpis ne nanaša. A. je lastninsko pravico pridobila od občine B., ni pa na A. lastninska pravica prešla s spornim Dn vpisom v letu 1935, za katerega tožnica navaja, da je storjeno na podlagi kaznivega dejanja. Pri civilnopravni pridobitvi lastninske pravice (prehod na A.), pa bi bilo treba upoštevati tudi vprašanje dobrovernosti A. (vprašanje, ki bi se pojavilo, kolikor bi bila tožnica na podlagi 2. točke prvega odstavka 260. člena ZUP uspešna), kar pa vložena obnova ne zajema in ne rešuje, kar je razlog, da sodišče meni, da zatrjevano kaznivo dejanje ni v neposredni vzročni zvezi z dejanskim stanjem, ki je bilo v dopolnilni odločbi podlaga za opredelitev denacionalizacijskega upravičenca (lastnika ob podržavljenju) in zato na spremembo upravičenca ne bi imelo vpliva.

10. Pravilna pa je tudi presoja organa, da tožnica ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo (1. odstavek 267. člena ZUP), saj ni bila stranka postopka, katerega predlaga v obnovo. Organ se pri utemeljitvi sklicuje na 1. odstavek 60. člena ZDen in navaja, da A.A. v času podržavljenja ni bil lastnik predmetnih zemljšč, niso mu bila odvzeta oziroma podržavljena. Upravno sodišče je že v sodbi I U 1013/2007 z dne 4. 2. 2008 (ob presoji odločbe, s katero je organ zavrnil zahtevo tožnice, da se izrečeta za nično tudi dopolnilna odločba št. 321-21/73-31 z dne 8. 3. 2007, ki jo tožnica sedaj izpodbija s predlogom za obnovo postopka) navedlo (glej stran 4 te sodbe), da tožnica tudi ne more uspešno uveljavljati, da ji ni bila dana možnost, da se kot stranka udeležuje postopkov, v katerih sta bili izdani zadevni delna in dopolnilna odločba. Takšna nepravilnost v postopanju ima za posledico izpodbojnost odločbe. Organ jo upošteva samo, če jo legitimirana oseba uveljavlja z rednim ali izrednim pravnim sredstvom (obnovo) v določenem roku. Ni pa to ničnostni razlog po ZUP in tudi ne po drugem zakonu, s tem pa ni podlage, da se odločba izreče za nično po šesti točki 279. člena ZUP. Tožnica je v postopku, v katerem je del sodbe sodišče citiralo, izrecno pripoznala, da ni bila stranka postopka, ki ga želi obnoviti, s predlogom za obnovo postopka (ali drugim pravnim sredstvom) pa tudi ni izkazala, da bi ji bilo sodelovanje omogočeno oziroma v predlogu za obnovo postopka ni zatrjevala, da bi ji v postopku vračanja premoženja A. moralo biti sodelovanje omogočeno.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.