Jedro

Po določbah 145.a in 145.b člena Zakona o podjetjih (ZP - Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89 in 46/90) bi bilo sicer možno, da bi se člani koncerna dogovorili, da se pristojnosti glede ugotavljanja trajno presežnih delavcev in vodenja postopkov prenese na holding, vendar glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki jih v revizijskem postopku ni možno preizkušati (določba tretjega odstavka 385. člena ZPP), takega prenosa pristojnosti ni bilo. Zato je tudi pravilna odločitev v izpodbijani sodbi, da sklepi tožene stranke o trajno presežnih delavcih niso bili v skladu z veljavnimi predpisi.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnika, razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 5.9.1991 in 17.10.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožnika kot presežnega delavca in odločilo, da na podlagi navedenih sklepov tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še traja, ter da je tožena stranka dolžna tožnika vrniti na njegovo delovno mesto ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče napačno interpretiralo določbe Pogodbe o medsebojnih razmerjih podjetij koncerna in vsebino programa razreševanja presežnih delavcev, poleg tega pa je izpodbijano sodbo še obrazložilo v nasprotju z izjavo priče. Pri tem ni upoštevalo, da je bil program presežnih delavcev sprejet na zahtevo Vlade Republike Slovenije. Tak program, kot ga je zahtevala vlada, je bil lahko izveden samo na nivoju holdinga. Za program je bilo dano tudi soglasje pristojnih sindikatov. Sodišče se tudi ni opredelilo do tega, da je tožnik tuj državljan, za katerega toženi stranki ni znano, ali izpolnjuje pogoje za zaposlitev v Sloveniji. Ker je po istem programu delovno razmerje prenehalo vsaj 120 delavcem in ker je na pritožbenem sodišču že bilo sojeno, da je program v redu, je tožena stranka predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da izpodbijano sodbo in sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ni ugotovilo bistvene kršitve določb postopka, ki jo zatrjuje revizija.

V izpodbijani sodbi ni ugotovitve, za katero meni revidentka, da je protispisna. Zaslišana priča ni pričal o odnosih med podjetji, ki so se združila v holding, kar bi morda lahko vplivalo na odločitev, ampak samo, kako je potekal postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev in kako je pri njem sam sodeloval. To pa, po mnenju revizijskega sodišča, za razlago določb Pogodbe o medsebojnih razmerjih podjetja koncern ni bilo pomembno.

Navedba, da je tožnik tuj državljan in da je vprašanje, če ima sploh dovoljenje za delo v Sloveniji, se prvič pojavi šele v reviziji, saj ni bila niti predmet obravnave na prvi stopnji, niti zatrjevana v pritožbenem postopku. Gre za novo, dejansko vprašanje, ki ga v reviziji ni mogoče ugotavljati glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP. Ker tega vprašanja tožena stranka prej ni načela, ni niti smiselna njena trditev, da naj bi šlo v zvezi s tem vprašanjem za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ker naj sodišče v izpodbijani sodbi ne bi razlogovalo za odločitev pomembnih dejstev. Poleg tega pa odločitev sodišča, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi spornih sklepov iz leta 1991, ko še ni bil sprejet zakon o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 z dne 3. julija 1992), tudi v primeru, ko bi bil tožnik danes res tuj državljan, ni v nasprotju z materialnimi predpisi, ki so se takrat uporabljali in po katerih bi tožena stranka morala reševati problem svojih presežnih delavcev. Kako pa bo tožena stranka realizirala pravnomočno sodbo, oziroma v kakšni obliki bo tožnik uveljavil svojo pravico, pa je lahko stvar kakšnega drugega postopka. Zato po mnenju revizijskega sodišča ni možno slediti revizijskemu očitku in ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določbi 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Po mnenju revizijskega sodišča je neutemeljen tudi revizijski očitek, da je drugostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialni zakon.

Drugostopenjsko sodišče je pri odločitvi izhajalo iz ugotovitve, da v primeru tožnikov ni bil pravilno ugotovljen obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavca, kot to določajo 33. in 34. člen in predvsem 35. člen zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Že obstoj trajno presežnih delavcev in sprejem programa je bil namreč sprejet po nepristojnem organu, saj predsednik koncerna za to ni bil pooblaščen. Po določbah 145.a in 145.b člena zakona o podjetjih (ZP - Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89 in 46/90) bi bilo sicer možno, da bi se člani koncerna dogovorili, da se pristojnosti glede ugotavljanja trajno presežnih delavcev in vodenja postopkov prenese na holding, vendar glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki jih v revizijskem postopku ni možno preizkušati (določba tretjega odstavka 385. člena ZPP), takega prenosa pristojnosti ni bilo. Zato je tudi pravilna odločitev v izpodbijani sodbi, da sklepi tožene stranke o trajno presežnih delavcih niso bili v skladu z veljavnimi predpisi.

Na revizijsko odločitev seveda ne morejo vplivati morebitne drugačne predhodne odločitve pritožbenega sodišča, ki jih v reviziji citira tožena stranka, saj je vsak spor oziroma sporni predmet, še posebej na revizijski stopnji, treba obravnavati ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja in v zvezi z njim preverjati pravilno uporabo materialnega prava. Res je, da je na nižjih sodiščih dejansko stanje lahko ugotovljeno tudi drugače, kar posledično zahteva drugačno uporabo materialnega prava, pa vendar zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP revizija v takem primeru ni možna, če glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče ugotoviti zmotne uporabe materialnega prava.

Ker ni bilo ugotoviti niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava, kar je v reviziji zatrjevala revidentka, je revizijsko sodišče na podlagi določb 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP in ZP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).