Jedro

Pojem "pridobitev premoženja" v smislu 1. odstavka 48. člena ZBPP se nujno ne ujema s tem, kar je upravičenec "dejansko dobil." V zvezi z določbo 3. odstavka 48. člena ZBPP izpodbijani akt nima zadostne utemeljitve in je bilo v tem okviru materialno pravo nepravilno uporabljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba tožene stranke št Bpp 1079/2011 z dne 21. 11. 2017 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da je tožnica dolžna povrniti sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1079/2011 z dne 11. 5. 2011, v višini 310,13 EUR, v roku 30 dni od prejema te odločbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Če v skladu s petim odstavkom 43. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) upravičenka prostovoljno ne plača dolgovanega zneska v postavljenem roku, pristojni davčni organ izvrši odločbo po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, pri čemer je odločba pristojnega organa za BPP izvršilni naslov.

2. Z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1079/2011 z dne 11. 5. 2011 je bila upravičenki dodeljena redna brezplačna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v izvršilnem postopku, zaradi izvršitve pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 1648/2007 ter kot oprostitev plačila stroškov postopka, razen plačila sodnih taks.

3. Iz naslova brezplačne pravne pomoči je bilo izvajalki brezplačne pravne pomoči, odvetnici A.A. izplačanih 163,32 EUR , izvršiteljici B.B. 146,81 EUR. Skupno je bilo iz naslova brezplačne pravne pomoči izplačanih 310,13 EUR.

4. Postopek, za katerega je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, je bil končan s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani 317 I 1000/2011 z dne 13. 7. 2015, ki je postal pravnomočen dne 25. 8. 2015. Iz navedenega sklepa je razvidno, da se je izvršba, dovoljena s sklepom 317 I 1000/2011 z dne 28. 10. 2011, ustavila na podlagi obvestila dolžnikovega dolžnika, da je sklep o izvršbi v celoti izvršen. Upravičenka je na podlagi predmetnega sklepa o izvršbi prisilno izterjala glavnico v znesku 3.349,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, stroške pravdnega postopka v višini 670,91 EUR in izvršilne stroške v višini 50,76 EUR.

5. Organ se sklicuje na prvi odstavek 48. člena ZBPP. Na podlagi 48. člena ZBPP je pristojni organ za brezplačno pravno pomoč s pozivom Bpp 1079/2011 z dne 17. 8. 2017 pozval upravičenko do brezplačne pravne pomoči, da se v roku 8 dni izjavi glede prejema navedenih zneskov. Upravičenka je pristojnemu organu za brezplačno pravno pomoč odgovorila, da je bil sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani 0956 I 1000/2011 v celoti izvršen.

6. Sodišče ugotavlja, da je upravičenka do brezplačne pravne pomoči v celoti uspela v postopku in pridobila premoženje večje vrednosti, kot znaša skupna vrednost izplačil iz sredstev za brezplačno pravno pomoč.

7. Upravičenka mora povrniti prisojene izvršilne stroške postopka v višini 50,76 EUR, saj so bile le ti predhodno izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči in posledično teh stroškov upravičenka tudi ni imela. Na podlagi 48. člena ZBPP je upravičenka dolžna povrniti tudi razliko med stroški, ki so bili dejansko izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ji ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka. Na podlagi 48. člena ZBPP je tako upravičenka dolžna povrniti znesek, ki je bil izplačan iz sredstev brezplačne pravne pomoči, v višini 310,13 EUR.

8. V tožbi se tožnica sklicuje na 49. člen, 4. odstavek 43. člena, in 5. odstavek 48. člena ZBPP ter navaja, da je upravičenec dolžan povrniti 1/2 stroškov, ter navaja, če se njegovo stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena pomoč, izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do pomoči. Sodba v imenu ljudstva je bila pravnomočna dne 22. 12. 2010, izvršljiva dne 26. 1. 2011, tožba je bila vložena za znesek izterjave 3.905,40 EUR. Sodišče je znesek izterjave znižalo za stroške postopka 670,91 EUR na znesek izterjave 3.349,22 EUR. Na pozivu Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1633/2007 z dne 14. 1. 2015 je navedeno, da je nasprotna stranka plačala stroške postopka sodišču v Ljubljani v višini 670,91 EUR z dne 3. 1. 2012. Na prejeti poziv je tožeča stranka odgovorila ter poslala dokaze, da prejema plačo 309,00 EUR in je pojasnila svoje premoženjsko stanje.

9. Po mnenju tožnice naj bi bilo po sklepih sodišča torej razvidno da je tožeča stranka bila ogoljufana za stroške postopka, ker je bilo najprej znižana izterjava za 670,91 EUR, katere je tožena stranka poravnala. Kot dokaz prilaga sklep št. VII Pg 1648/2007. Ker je tožeča stranka morala vložiti še izvršbo in so nastali še dodatni stroški tožeči stranki, kar je razvidno iz predloga upnika opr. št. I 1000/2011-4, je znesek izterjave znižan za stroške, torej je bila tožeča stranka na nek način po odločbi sodišča celo ogoljufana, sedaj pa se po 6 letih in pol terja plačilo. Stroške postopka je tožeča stranka plačala v višini 86,21 EUR, čeprav je Višje sodišče zavrnilo odločbo sodišča in vrnilo zadevo v nov postopek. V odločbi Bpp št. 1079/2011 z dne 11. 5. 2011 je naveden 48. člen ZBPP, da če se premoženjsko stanje po 4. letih izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do brezplačne pravne pomoči, jo mora vrniti. Informativni izračun Davčne uprave z dne 31. 3. 2015 dokazuje, da tožeča stranka nikoli od prejema brezplačne pravne pomoči ni presegla minimalne plače (kar sodišče lahko tudi preveri na Davčni upravi), da prejema sedaj plačo v višini za mesec julij 2017 473,24 EUR, od takrat je celo v bolniškem staležu in prejema le 380,18 EUR, ter prejema še denarno socialno pomoč (št. odločbe 1232-260/2017/0 z dne 7. 12. 2017). Izvršba je nastala zaradi kraje izdelkov, zato tožeča stranka ni pridobila povečanja premoženja, temveč je imela nešteto stroškov in težav. V postopku opr.št. VII Pg 1648/2007 tudi z dodatno vloženo izvršbo niso nastali novi stroški postopka. Poleg vsega je zagotovo terjatev po odločbi sodišča z dne 21. 11. 2017 zastarala po Obligacijskem zakoniku, ker je preteklo že več kot pet let, tožeči stranki pa bi plačilo 310,13 EUR še bolj ogrozilo socialni položaj. Predlaga, da jo sodišče oprosti plačila v višini 310,13 EUR po odločbi Bpp št. 1079/2011 z dne 11. 5. 2011, ker se ji po 48. členu ZBPP premoženje od izdaje odločbe ni povečalo, temveč je v še slabšem socialnem položaju.

10. Tožba je utemeljena.

11. Tožnica se v tožbi sklicuje na 49. člena ZBPP, vendar pa 1. odstavek določila 49. člena ZBPP za obravnavani primer ne pride v poštev, saj ne gre za situacijo, ko upravičenka do brezplačne pravne pomoči v postopku ni uspela. Drugi odstavek tega določila ne pride v poštev, ker ne gre za situacijo, ko upravičenka ni pridobila premoženja oziroma dohodkov v postopku, v katerem je imela brezplačno pravno pomoč oziroma ker v omenjenem postopku tožnici nasprotna stranka ni imela obveznosti, da povrne stroške v korist proračuna Republike Slovenije, Republika Slovenija pa ni uspela v celoti izterjati stroškov iz 3. odstavka 46. člena ZBPP. Iz pravnomočnega sklepa o izvršbi 0956 I 1000/2011 z dne 28. 10. 2011 namreč izhaja, da se izvršba tudi glede stroškov vrši v korist C.C. in ne proračunu Republike Slovenije. Očitno je tudi, da se tožnica v delu tožbe opira na različico ZBPP, ki je veljala pred spremembo ZBPP-C, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 19/2015. Z dnem 4. 4. 2015 je namreč začela veljati omenjena sprememba ZBPP-C, zato s tega vidika sodišče ne vidi nezakonitosti v izpodbijanem aktu. V tožbi se tožnica sklicuje tudi na dopis tožene stranke z dne 14. 1. 2015, kjer je navedeno, da je nasprotna stranka plačala stroške postopka sodišču v Ljubljani v višini 670,91 EUR. Na podlagi podatkov v upravnem spisu sodišče ugotavlja, da se ta poziv tožene stranke ne nanaša na konkretno zadevo Bpp 1079/2011, v kateri je bila brezplačna pravna pomoč tožnici dodeljena v izvršilnem postopku, ampak na zadevo Bpp 1633/2007, kjer je bila brezplačna pravna pomoč tožnici dodeljena v pravdnem postopku.

12. Glede tožbenega ugovora zastaranja, ki ga je tožeča stranka podala s sklicevanjem na Obligacijski zakonik (OZ), sodišče ugotavlja, da je neutemeljen. Za tek zastaranja v kontekstu X. poglavja ZBPP je relevanten čas pravnomočnosti tiste sodne odločbe, v zvezi s katero je tožnica dobila predmetno brezplačno pravno pomoč, to pa je sodna odločba v izvršilni zadevi 0956 I 1000/2011 z dne 28. 10. 2011, s katero je bilo v prvi točki izreka odločeno, da se dovoljuje izvršba v znesku 3.349,22 EUR. Ta sodna odločba je po podatkih v spisu (dopis Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 12. 7. 2016) postala pravnomočna dne 5. 2. 2014. Zastaranje, ki pomeni prenehanje pravice zahtevati izpolnitev obveznosti (1. odstavek 335. člena OZ), začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezen primer z zakonom ni določeno kaj drugega (1. odstavek 336. člena OZ), in za obravnavani primer ZBPP ne določa posebnega zastaralnega roka niti ne določa nekega roka, ko je potrebno opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena (345. člen OZ). To pomeni, da bo petletni rok za zastaranje potekel z iztekom 6. 2. 2019 (člen 337. OZ), po zakonu pa ga pretrga med drugim dejanje upnika zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka tožnico v zvezi z brezplačno pravno pomočjo, dodeljeno v izvršilnem (ne v pravdnem postopku), z dopisom z dne 17. 8. 2017 pozvala, da se izjasni o okoliščinah njene obveznosti, kar je znotraj teka zastaralnega roka in je to dejanje zastaranje pretrgalo. Kljub temu pa je sodišče moralo tožbi tožnice ugoditi, in sicer iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnica.

13. V zadevi je pomembno, da je tožena stranka s pozivom z dne 17. 8. 2017 obvestila tožnico o pravno relevantnem dejanskem stanju, ki je bilo toženi stranki poznano pred izdajo odločbe, in ji dala možnost, da se v roku 8 dni izreče o dejstvih in okoliščinah, navedenih v pozivu, ki so pomembna za odločitev (1. odstavek 9. člena ZUP). V tem pozivu je bila tožnica tudi obveščena, da če ne bo odgovorila na dejstva v pozivu, bo tožena stranka štela, da se tožnica s temi dejstvi strinja in bo izdala ustrezno odločbo, pri čemer je bilo v pozivu natančno obrazloženo, da bo ta obveznost znašala 310,13 EUR, v pozivu pa je bil navedel tudi izračun te obveznosti po posameznih postavkah. Tožnica je na poziv tožene stranke odgovorila dne 11. 9. 2017 z enim stavkom, da je bila izvršilna zadeva po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani 0956/2011 z dne 28. 10. 2011 v celoti izvršena.

14. Kljub tako izvedenem ugotovitvenem postopku tožena stranka ni imela dovolj zanesljive in celovite dejanske podlage za izdajo izpodbijane odločbe - tudi ob upoštevanju splošnega načela, po katerem morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in ne v nasprotju z javno koristjo, tako da nevednost ali neukost stranke nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (1. in 4. odstavek 7. člena ZUP). V tožbi sicer tožnica glede na njen odgovor z dne 11. 9. 2017 navaja nova dejstva in dokaze, ki pa niso nova dejstva ob upoštevanju vseh listin v upravnem spisu, iz katerih pa je razvidno, da je tožnica že pred tem pojasnjevala, da ni ničesar pridobila, saj je nazaj pridobila samo to, kar je bilo ukradeno iz njene poslovalnice in je pripadalo oziroma je morala vrniti dobavitelju.1 To pa je pomembno z vidika pravilne uporabe 3. odstavka 48. člena ZBPP, po katerem se v nobenem primeru od upravičenca ne sme terjati več, kot je v postopku "dejansko dobil". Pojem "pridobitev premoženja" v smislu 1. odstavka 48. člena ZBPP se namreč nujno ne ujema s tem, kar je upravičenec "dejansko dobil." V zvezi z določbo 3. odstavka 48. člena ZBPP izpodbijani akt nima zadostne utemeljitve in je bilo v tem okviru materialno pravo nepravilno uporabljeno. Teh okoliščin tožena stranka kljub temu, da bi ji moral biti ta ugovor tožnice poznan že iz postopka vračanja brezplačne pravne pomoči, dodeljene v pravdnem postopku, v izpodbijanem aktu in ugotovitvenem postopku ni upoštevala. Ta element spora je v konkretni zadevi odločilen, v povezavi s splošnim premoženjskim stanjem tožnice, ki prejema socialno pomoč, kar bi moralo biti toženi stranki tudi poznano glede na vse podatke v spisu. Nobene objektivne in opravičene podlage ni, da se vsebina iz 4. odstavka 49. člena ZBPP po analogiji ne bi upoštevala tudi pri uporabi 48. člena ZBPP. Del določbe 4. odstavka 49. člena ZBPP namreč pravi, da je treba pri odločanju o vračanju prejete brezplačne pravne pomoči upoštevati razmerje med višino stroškov, ki naj bi jih upravičenec vrnil ter trenutnim materialnim položajem upravičenca in da se šele na tej podlagi lahko določi, kolikšen del stroškov mora upravičenec povrniti. Drugačna razlaga X. poglavja ZBPP bi bila v nasprotju z njegovim namenom, ki ni samo v varovanju načela enakosti pred zakonom glede dostopa do sodnega varstva (23. člen Ustave v zvezi z 1. odstavkom 14. člena Ustave), ampak tudi v zagotavljanju minimalne socialne varnosti (v zvezi z 34. in 50. členom Ustave) upravičencev do brezplačne pravne pomoči. 15. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 4. in 3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

1 Na primer: vloga tožnice z dne 7. 2. 2015 kot odgovor na poziv tožene stranke z dne 14. 1. 2015, ki se nanaša na postopek vračanja brezplačne pravne pomoči, dodeljene v pravdnem postopku.