Jedro

Nenazadnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi zato, ker obsojenec nima možnosti, da bi opravljal dela v splošno korist, saj se nahaja na prestajanju druge zaporne kazni enega leta in šestih mesecev, katero je nastopil dne 13.9.2014. Eden od kriterijev, ki se upošteva pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist je, v skladu z osmim odstavkom 86. člena KZ-1, tudi možnost za opravljanje primernega dela. Ker je obsojenec že na prestajanju druge zaporne kazni te možnosti nima, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi že iz tega razloga pravilna.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljen zavrnilo predlog obsojenega V.D. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist in sicer po sodbi Okrajnega sodišča v Postojni opr. št. I K 52623/2011 z dne 26. 3. 2014 v zvezi sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 52623/2011 z dne 18.12.2014, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 izrečena kazen štiri mesece zapora.

Proti takemu sklepu je vložil pritožbo obsojenec. Iz pritožbe izhaja, da obsojenec uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zmotno uporabo kazenskega zakonika ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep popoln, sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in v tej posledici ni kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije, dejansko stanje je tudi pravilno in popolno ugotovilo.

Obsojenec se v pritožbi sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Mariboru, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za drugo pravno situacijo. Iz spisovnega gradiva izhaja, da državni tožilec ni podal mnenja o predlogu obsojenca za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, sodišče prve stopnje v 129.a členu ZKP tudi ni imelo podlage, da bi od državnega tožilca zahtevalo podajo takega mnenja. Glede na navedeno v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni kršilo pravice do kontradiktornosti kot to izpostavlja obsojenec v pritožbi in ni kršilo 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Pritožnik tudi nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa pridobiti mnenje centra za socialno delo in ZPKZ. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje vsa pravno relevantna dejstva v celoti raziskalo, tako da ni bilo potrebe, da bi pred odločitvijo pridobilo še mnenje centra za socialno delo oziroma ZPKZ, kjer obsojenec prestaja zaporno kazen enega leta in šestih mesecev po drugi sodbi, opr. št. I K 53457/2011 z dne 29. 5. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 53457/2011 z dne 23.1.2014. Obsojenec nima prav, ko v pritožbi izpostavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni pravilno in popolno ugotovilo objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki so odločilne za oceno, ali so izpolnjeni pogoji za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist, kot je predlagal obsojenec v predlogu. Pritožbeno sodišče nasprotno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje presojo teh okoliščin opravilo ter je o tem v izpodbijanem sklepu podalo izčrpne in razumne razloge. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja in ni kaj dodati, obsojenec s ponavljanjem okoliščin, ki jih je navedel v predlogu ne more uspeti.

Nenazadnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi zato, ker obsojenec nima možnosti, da bi opravljal dela v splošno korist, saj se nahaja na prestajanju druge zaporne kazni enega leta in šestih mesecev, katero je nastopil dne 13.9.2014. Eden od kriterijev, ki se upošteva pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist je, v skladu z osmim odstavkom 86. člena KZ-1, tudi možnost za opravljanje primernega dela. Ker je obsojenec že na prestajanju druge zaporne kazni te možnosti nima, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi že iz tega razloga pravilna.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP.