Jedro

Utemeljitev tožene stranke, da dr. H.H. ni bil jugoslovanski državljan, ker ni doživel uveljavitve Zakona o državljanstvu DFJ, ni pravilna. Če stranka ne predloži nobenega podatka, četudi iz objektivnih razlogov to ni možno, ostane dvom v lojalnost, kar pomeni, da obvelja domneva o nelojalnosti. Za podatek je treba šteti bodisi izpovedbo stranke, priče ali listinske dokaze. Stranka mora utemeljiti lojalnost s stopnjo verjetnosti, ki je večja od gole verjetnosti (zgolj možnosti) in mora biti za to, da je dosežen standard prepričljivosti tudi večja od verjetnosti, ki pomeni ravnotežje med obema možnostima, a je lahko manjša od dokaznega standarda v kazenskem pravu, kjer gre za gotovost, ki je onkraj vsakršnega utemeljenega dvoma. Breme dokazovanja je na strani strank v postopku. Odločbe o zaplembi premoženja so lahko nepravične in zato ne morejo biti avtomatično dokaz tudi za nelojalnost teh oseb pred in med vojno, saj v tem primeru take osebe sploh ne bi mogle izpodbijati domneve o nelojalnosti. Ravno tako ne more imeti nobene vsebinske teže v dokazni oceni odločba Urada štajerske deželne vlade, ki naj bi dokazovala pridobitev avstrijskega državljanstva na podlagi nemške narodnosti, glede na to, da je nemška narodnost ravno tako pogoj, na katerega se veže domneva o nelojalnosti. Določila 2. odstavka 35. člena ZDrž ni mogoče neposredno uporabiti za otroke, ki v relevantnem obdobju niso imeli svobodne volje v smislu pojma (ne)lojalnosti. Ker je domneva nelojalnosti vezana na ostala dva pogoja iz tega določila, tudi ni mogoče razlagati tega določila tako, da se za otroke, ki v relevantnem obdobju niso imeli svobodne volje v postopku ugotavljanja državljanstva uporabljata le prva dva pogoja (bivanje v tujini in nemška narodnost). V primerih, ko gre za stranke, ki so bile v relevantnem obdobju otroci brez svobodne volje v smislu (ne)lojalnih ravnanj, vsebina in namen določila 2. odstavka 35. člena ZDrž pridobi pravni pomen posredno prek ugotavljanja državljanstva za njihove prednike. To pomeni, da se ugotovljena (ne)lojalnost prednikov ne more raztezati tudi na (ne)lojalnost mladoletnih oseb, ki jim v relevantnem obdobju ni mogoče priznati svobodne volje, kar pa ne pomeni, da (ne)lojalnost prednika nima vpliva na ugotovitev državljanstva potomca. Ta vpliv nastopi, ker mladoletna oseba v državljanstvu sledi predniku, za državljanstvo prednika pa je relevanten tudi pogoj njegove (prednikove) (ne)lojalnosti. Po ZDen je z vidika pridobitve državljanstva relevantno samo tisto obdobje, ki so ga zaznamovali predpisi o državljanstvu, ki so med pogoji za pridobitev jugoslovanskega državljanstva vključevali ravnanja oseb pred in med vojno, ne pa tudi vsi nadaljnji predpisi o državljanstvu, ki pogojev za državljanstvo niso več vezali na okoliščine pred in med drugo svetovno voljno. Kajti bilo bi tudi v nasprotju z namenom ZDen (teleološka razlaga), če bi šteli, da je zakonodajalec hotel iz kroga denacionalizacijskih upravičencev in poprave krivic izločiti tiste, ki so si urejali nov državljanski in s tem socialni status v drugih državah.

Izrek

1. Tožba tožeče stranke A.A. se zavrže. 2. Tožbi tožnikov B.B., C.C., D.D. in E.E. se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. ... z dne 10. 6. 2003 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

3. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravno sodišče je o predmetnem sporu že enkrat odločilo in sicer s sodbo v zadevi U... z dne 27. 3. 2002, ko je odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 5. 3. 2001 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče je v obrazložitvi sodbe med drugim navedlo, da je tožena stranka prezrla okoliščino, da prvostopenjski organ ni ugotavljal obstoja nelojalnega ravnanja tožnikov zoper interese narodov FLRJ in da bo moral v ponovnem postopku upravni organ vsakemu izmed tožnikov dati možnost sodelovanja v postopku v skladu s pravili Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Nadalje je sodišče postavilo, da bo moral upravni organ ob upoštevanju zgodovinskih virov in splošno znanih dejstev (ki jih mora konkretizirati in določno opredeliti z navedbo virov oziroma bibliografskih podatkov) oceniti dokaze, ki jih bodo tožniki v ponovnem postopku morebiti še predlagali oziroma predložili, te dokaze pa oceniti tudi v povezavi z že doslej zbranimi dokazi ter izvesti morebiti druge dokaze. Sodišče je izrazilo stališče, da bodo tožniki pri dokazovanju lojalnosti uspešni le, če bodo dokazali obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti ali če bodo ponudili navedbe in dokaze o ravnanjih, ki izpričujejo aktivno lojalnost. Tožena stranka je v ponovnem postopku v obrazložitvi odločbe z dne 13. 5. 2002 povzela stališče Upravnega sodišča in zadevo vrnila prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovno določanje.

V ponovnem postopku na prvi stopnji je upravni organ z odločbo ugotovil, da A. A., roj. 6. 1. 1912, pokojna od 19. 9. 2000, ni bila državljanka Republike Slovenije, ker se po tedanjih predpisih od 28. 8. 1945 in do smrti ni štela za jugoslovansko državljanko in državljanko SR Slovenije, in da B. B., roj. 10. 1. 1945, C. C., roj. 16. 9. 1942, D. D., roj. 29. 8. 1941, E. E., roj. 21. 5. 1940, niso bili državljani Republike Slovenije, ker se po predpisih od 28. 8. 1945 ne štejejo za jugoslovanske državljane in državljane SR Slovenije. Ker je tožena stranka v izpodbijani odločbi v celoti prevzela dokazno oceno, ki jo je napravil prvostopenjski upravni organ, so za rešitev upravnega spora bistveni naslednji elementi v dokaznem postopku, ki je bil izveden v okviru prvostopenjskega postopka: V prvem delu obrazložitve prvostopenjske odločbe (do 4. odstavka na str. 4) upravni organ navaja dejstva, ki so bila ugotovljena v prvotnem upravnem postopku in v okviru tega med drugim povzema izjavo A. A., ki jo je podala na zapisnik dne 14. 12. 1998, iz katere med drugim izhaja, da je A. A. z otroci prebegnila v Avstrijo v marcu leta 1946. V nadaljevanju obrazložitve (od 5. odstavka na str. 4 do konca na str. 6) upravni organ povzema celoten postopek v upravnem postopku in upravnem sporu do ponovnega ugotovitvenega postopka na prvi stopnji odločanja. Upravni organ pravi, da je povabil vseh pet tožnikov, da se ustno izjavijo v zadevi in da predložijo listine ali druge dokaze v smislu stališča Upravnega sodišča iz sodbe z dne 27. 3. 2002. Na vabilo sta se odzvala B. B. in E. E., ki sta podala izjavi, in ju je upravni organ povzel v obrazložitev. V tem povzetku prvostopenjski organ navaja, da je B. B. povedal, da je bil njegov oče zdravnik v A. K njemu so prihajali nemški in slovenski pacienti. Maja leta 1945 je bil priprt in od takrat niso več slišali zanj, obstajajo pa izjave prič, da je bil ustreljen. Marca leta 1946 pa so šli v Avstrijo, ker je bil vsesplošen izgon. E. E. pa je povedal, da je bil oče dvakrat pozvan v gozd, da je nudil pomoč partizanom in je bil ob tem prisoten. V Avstrijo so zaradi vojne prebegnili že v začetku leta 1945 in oče se jim je pridružil istega leta. Od takratne občine A pa je njegov oče sredi maja leta 1945 dobil obvestilo, da ga potrebujejo, zato se je vsa družina meseca maja leta 1945 vrnila v A. Ko so bili nekaj ur doma, so prišli po očeta s strani občine, nato je bil oče v taborišču ustreljen. V ordinaciji so govorili nemški in slovenski jezik, v družini nemški jezik, po letu 1945 pa so tudi doma govorili slovensko. Mati je do poroke govorila slovensko, potem pa mešano. Očetu je pomagala v ordinaciji, s politiko pa se ni ukvarjala. Upravni organ je zaslišal tudi pričo in sicer F. F.. Priča je med drugim povedala, kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske odločbe, da so z njo govorili slovensko, da je bila uporaba jezika doma odvisna od časa. Povedala je, da je bila A. A. apolitična in da se zaradi dela z otroci ni mogla politično udejstvovati. Natančno je opisala prebeg v Avstrijo leta 1946. Glede prebega v letu 1945 pa je navedla, da so odšli meseca februarja leta 1945 in da so našli zatočišče v samostanu, vendar so se v maju leta 1945 vrnili na priporočilo Občine A., ki je izdalo pismo teti... , da se lahko vrnejo, da se jim ne bo nič zgodilo in da oče lahko prične z delom v A kot zdravnik. Dva ali tri dni po vrnitvi so ga člani OZNE ubili v K oziroma na P. Priča F. F. je povedala, da je vir teh informacij njen spomin in pripovedovanje G. G., ki je bila medicinska sestra in varuška pri družini ... . Priča je še povedala, da je bila pri družini... leta 1944 in 1945, ko so prišli domačini po zdravnika, ker so partizani potrebovali pomoč; dr. H. H. jim je pomagal in nekaj dni kasneje so prišli na dom tudi takratni oblastniki in ga zaradi tega dejanja ošteli. Povedala je še, da je bila družina priljubljena med domačini. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe je tudi razvidno, da je upravni organ poskušal pridobiti tudi izjavo G. G., a je ni izsledil. Upravni organ je svojo določitev oprl na argument, da se z dokazili, ki se nanašajo na moža A. A. oziroma očeta ostalih tožnikov, ne more dokazovati lojalnosti tožnikov. Mož A. A. je bil razglašen za mrtvega dne 1. 7. 1945, kar pomeni, da ni pridobil jugoslovanskega državljanstva po predpisih, ki so veljali po 9. 5. 1945; otroci pa so po določilu 4. člena Zakona o državljanstvu FLRJ sledili v vsem, v državljanstvu in v narodnosti, svojim staršem, to pomeni A. A.. Dokazno oceno, da tožniki niso uspeli dokazati lojalnosti pa je tožena stranka oprla na oceno, da stranke niso predložile konkretnih dokazov razen izjave dveh tožnikov in priče F. F.. Izjavama tožnikov, da so bili lojalni pa ni mogoče pokloniti vere, ker drugi dokazi strankine izjave v celoti ne potrjujejo in sicer izjava njune matere A. A., kakor tudi odločba Urada Štajerske deželne vlade z dne... , ki kaže na nemško narodnost in državljanstvo. Po mnenju upravnega organa zgolj izjavi takrat še mladoletnih otrok in priče F. F. niso zadosten dokaz. Pri oceni, da ostaja dvom o lojalnosti, je upravni organ upošteval tudi odločbo o zaplembi premoženja z dne... . V nadaljevanju obrazložitve pa upravni organ ugotavlja, kako so tožniki sledili v narodnosti in državljanstvu svoji materi A. A..

V pritožbi (na strani 3) zoper prvostopenjsko odločbo tožniki navajajo, s čim so v postopku prek izjav tožnikov in priče dokazovali svojo lojalnost: z izjavo priče, da je mož oziroma oče zdravil in aktivno pomagal partizanom, da je A. A. možu občasno pomagala v ordinaciji in da so se zaradi naklonjenosti in aktivnega lojalnega ravnanja vrnili v Jugoslavijo. Drugih dokazov pa niso mogli predložiti, ker je ena od možnih prič umrla, druga je nezmožna pričati, listinskih dokazov pa ni. Na sploh pa menijo, da lojalnost nedvomno velja za vse mladoletne otroke - stranke v tem postopku, ki so bili rojeni v času od 1940 do 1945, in jim v zvezi z njihovim ravnanjem ni mogoče očitati prav ničesar. Sicer pa tudi o ravnanju A. A. ni nobenih podatkov, ki bi kazali na njeno nelojalnost. Prvostopenjskemu organu tudi očitajo uporabo odločbe o zaplembi premoženja z dne... in odločbe Urada štajerske deželne vlade z dne... ; ni namreč jasno, kaj naj bi ta dva dokumenta dokazovala v zvezi z lojalnostjo.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka obširno povzema celoten postopek do ponovnega odločanja na drugi stopnji upravnega postopka, materialno pravo in standarde dokazovanja, ki jih je postavilo Ustavno sodišče v tovrstnih zadevah. Tisto, kar je bistveno za presojo zakonitosti dokazne ocene, ki jo je opravila tožena stranka, pa so naslednja dejstva, ki jih je tožena stranka vključila v obrazložitev: Tožena stranka navaja izjavo E. E., po kateri so v družini govorili nemški jezik, v ordinaciji nemški in slovenski jezik, po letu 1945 pa so tudi doma govorili slovenski jezik, da je mati do poroke govorila slovenski jezik, s politiko se ni ukvarjala, za dokaz o lojalnosti po izjavi tožnika pa govori dejstvo, da so se iz Avstrije vrnili v Jugoslavijo, v A., ker so očeta kot zdravnika potrebovali in so ga poklicali, ker so rabili njegovo pomoč. V zvezi z izpovedjo priče F. F. je tožena stranka povzela, da predniki A. A. po izjavi priče izhajajo iz slovenskega ozemlja, da je tožnica po rodu slovenske narodnosti, da so doma govorili slovenski jezik, otroci pa so nekaj govorili slovensko nekaj pa nemško, da se A. A. ni ukvarjala s politiko, njen mož pa je kot zdravnik nudil pomoč partizanom. Tožena stranka v nadaljevanju povzema ugotovitve prvostopenjskega organa, da so imeli tožniki domovinsko pristojnost v občini A. Kljub državljanstvu Kraljevine Jugoslavije pa niso bili državljani zaradi določila 2. odstavka 35. člena ZDrž. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je A. A. z otroci marca leta 1946 pribežala v Avstrijo in so bili v Avstriji prijavljeni od 15. 3. 1946 dalje. Tožena stranka se opira tudi na ugotovitev prvostopenjskega organa, da so bili tožniki nemške narodnosti, ker je A. A. dne 14. 12. 1998 na zapisnik izjavila, da so bili nemške narodnosti in ker to izpričujejo tudi listine, v upravnem postopku pa se je izkazalo, da ta okoliščina med strankami niti ni sporna. V nadaljevanju tožena stranka opisuje materialno pravo, ki je relevantno za obravnavani primer in sicer določilo 35. člena ZDrž in 3. odstavek 63. člena ZDen. Bistveni del obrazložitve, s katerim tožena stranka utemeljuje odločitev in deloma odgovarja na pritožbene ugovore, pa je na zadnji strani izpodbijane odločbe in sicer v enem stavku. V prvem odstavku na strani 8 izpodbijane odločbe tožena stranka ponavlja dokazna pravila in standarde, ki jih je za tovrstne primere postavilo Ustavno sodišče RS. V 2. in 3. odstavku obrazložitve na strani 8 tožena stranka zavzame materialno-pravno stališče glede mladoletnosti tožnikov v času med in pred vojno in pravi, da določilo 3. odstavka 63. člena ZDen ne razlikuje med polnoletnimi in mladoletnimi, kar pomeni da v primeru dvoma o lojalnosti mladoletne ali polnoletne osebe upravni organ kot podlago pri odločitvi vzame domnevo o nelojalnosti. Glede same uporabe omenjenih dokaznih pravil in standardov glede pogoja (ne)lojalnosti v konkretnem primeru pa je obrazložitev tožene stranke omejena na pritrditev oceni prvostopenjskega organa, da je podan dvom o lojalnosti.

Tožniki vlagajo tožbo zoper izpodbijano odločbo zaradi kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Pravijo, da tožena stranka ni utemeljila, zakaj izjav dveh tožnikov in priče ni upoštevala pri ugotavljanju dejanskih okoliščin oziroma v dokazni oceni oziroma zakaj je upravni organ izhajal iz listinskih dokazov in izjav o nemški narodnosti, katerim je poklonil večjo težo kot izjavi zaslišane priče. Podarjajo, da so bili štirje tožniki stari od 1 do 5 let v letih od 1941 do 1945 in da jim zato ni mogoče očitati nelojalnosti. Predlagajo zaslišanje strank. Predlagajo, da sodišče izpodbijano določbo odpravi na podlagi določila 2. in 3. točke 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Predlagajo, da so izpolnjeni pogoji, da sodišče odloči o stvari, ker tožena stranka ni upoštevala stališč sodišča in da sodišče na glavni obravnavi samo ugotovi dejansko stanje, odpravi izpodbijano odločbo in ugotovi, da je tožnike treba šteti za državljane nekdanje LR Slovenije in FLRJ. V tožbenem zahtevku pa predlagajo tudi odpravo prvostopenjske odločbe. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Iz podatkov v spisu izhaja, da je prvotožeča stranka A. A. umrla dne 19. 9. 2000. Po določilu 1. odstavka 16. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku. Določilo 205. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99) pravi, da se postopek prekine, če stranka umre, pa v pravdi nima pooblaščenca in v takem primeru se postopek nadaljuje, ko ga dedič zapuščine prevzame, ali ko ga sodnik povabi, naj to stori (1. odstavek 208. člena ZPP). V konkretnem primeru pokojna A. A. ima pooblaščenko zaradi česar bi ob nadaljevanju postopka na podlagi tožbe pokojne A. A. pravni interesi njenih dedičev bili zavarovani. Vendar pa so v konkretnem primeru tožeče stranke upravnega spora tudi dediči A. A., njihov status stranke pa izhaja tudi iz določila 6. odstavka 60. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 - US, 13/93 - US, 31/93, 24/95 - US, 29/95, 74/95 - 95, 1/97 - US, 20/97 - US, 23/97 - US, 65/98, 76/98 - odločba US, 66/2000), zato je sodišče ob smiselni uporabi določila 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS tožbo pokojne prvotožeče stranke s sklepom zavrglo. Izpodbijana odločba očitno ne posega v pravico pokojne prvotožeče stranke, ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist. Zavrženje tožbe prvotožeče stranke pa tudi nima nikakršnega vpliva na varstvo pravic in pravnih interesov dedičev prvotožeče stranke, ki so preostali štirje tožniki v obravnavani zadevi. Kljub zavrženju tožbe prvotožeče stranke je namreč ugotavljanje državljanstva za pokojno A. A. še vedno pravno relevantna okoliščina v obravnavanem sporu.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče bo v nadaljevanju utemeljilo, zakaj je izpodbijana odločba nezakonita po posameznih pravno relevantnih okoliščinah, ki so vezane na državljanstvo dr. H. H., na ugotavljanje državljanstva za A. A. in na ugotavljanje državljanstva skupaj za njune potomce B. B., C. C., D. D. in E. E..

V konkretnem primeru je šlo v upravnem postopku za odločanje o zahtevi po določilu 3. odstavka 63. člena ZDen in sicer za izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičencev, ki niso vpisani v evidenco o državljanstvu. Določilo 1. odstavka 9. člena ZDen pravi, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona upravičenci, če so bili v času , ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Če pa fizična oseba iz 9. člena ZDen ni upravičenec po ZDen, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena ZDen. Upravni organ in tožena stranka sta v postopku ugotavljala, ali so bili A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E. jugoslovanski državljani v času podržavljanja premoženja, to je na dan 6. 2. 1945 in če jim je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano tudi po 9. 5. 1945. Iz podatkov v spisu pa izhaja, da je bila odločba o zaplembi vsega premoženja A. A. in njenega moža dr. H. H. izdana dne... (odločba št. ... Mestne zaplembene komisije... ) na podlagi Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last (v nadaljevanju: Odlok AVNOJ-a); druga odločba o zaplembi vsega premoženja A. A., izdana s strani Okrajnega sodišča v B. na podlagi Zveznega zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državni last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (v nadaljevanju: ZPSP), pa je bila izdana dne... . Vendar pa je treba šteti, da je premoženje A. A. in njenega moža dr. H. H. prešlo v last države FLRJ že dne 6. 2. 1945. To dejstvo izhaja iz odločbe Okrajnega sodišča v B. in tudi iz materialno-pravne razlage Odloka AVNOJ-a in ZPSP, ki jo je podalo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi Up-547/02-22 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/2003, str. 14789, odst. 32). Premoženje je bilo torej podržavljeno A. A. in dr. H. H., ne pa B. B., C. C., D. D. in E. E., ki so dediči prvega dednega reda po dr. H. H. in A. A. in zato za navedene štiri tožnike velja določilo 12. člena ZDen.

V postopku ugotavljanja državljanstva po določilu 3. odstavka 63. člena ZDen predstavlja podlago za uporabo predpisov prehodna določba 39. člena Zakona o državljanstvu RS (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92, 61/92 - US, 13/94), ki pravi, da za državljana Republike Slovenije po tem zakonu velja, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne republike Jugoslavije. Ti relevantni predpisi pa so predpisi, ki so bili objavljeni v Uradnih listih DFJ in FLRJ.

V zvezi z pravno relevantnimi okoliščinami državljanstva za dr. H. H., ki pa so zaradi zveze med določilom 1. odstavka 9. člena in 12. člena ZDen relevantne tudi za štiri tožnike, ki so dediči prvega dednega reda dr. H. H., sodišče ugotavlja, da je nezakonitost uporabe ZDen v izpodbijani odločbi s strani tožene stranke podana zaradi tega, ker je tožena stranka o državljanstvu dr. H. H. kot o predhodnem vprašanju, ki je relevantno za ugotavljanje državljanstva štirih tožnikov, napačno razlagala in uporabila predpise. Upravičenost do denacionalizacije za dediče prvega dednega reda je mogoče ugotavljati na podlagi določila 12. člena ZDen samo potem, ko pristojni organ predhodno ugotovi, da prednik ni upravičenec po 1. odstavku 9. člena ZDen. V zvezi s tem (pred)pogojem je prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi odločbe, ki jo je tožena stranka očitno prevzela, ugotovil, da dr. H. H. ni pridobil jugoslovanskega državljanstva po predpisih, ki so urejali jugoslovansko državljanstvo po 9. 5. 1945, ker ni dočakal uveljavitve Zakona o državljanstvu DFJ dne 28. 8. 1945. Po presoji sodišča utemeljitev tožene stranke, da dr. H. H. ni bil jugoslovanski državljan, ker ni doživel uveljavitve Zakona o državljanstvu DFJ (ZDFJ, Uradni list DFJ, 28. 8. 1945), ni pravilna. Tožena stranka je očitno štela, da predpisi po 9. 5. 1945 pomenijo v bistvu predpise po 28. 8. 1945, ker je ZDFJ prvi predpis, ki je urejal državljanstvo po 9. 5. 1945. Ker je dr. H. H. umrl pred uveljavitvijo prvega predpisa po 9. 5. 1945, po mnenju tožene stranke ni pridobil jugoslovanskega državljanstva. Razlaga tožene stranke je nezakonita zaradi tega, ker bi takšna razlaga pomenila, da je zakonodajalec iz denacionalizacije izključil vse, ki so po podržavljenju umrli oziroma so bili usmrčeni po vojni do dne 28. 8. 1945, četudi niso bili nelojalni oziroma so lahko bili celo aktivno lojalni do interesov narodov DFJ.1 Zato takšna razlaga, kot izhaja iz odločitve tožene stranke, ni skladna z nameni ZDen. Določene osebe so torej dejansko in pravno lahko imele jugoslovansko državljanstvo (v smislu 1. odst. 9. člena ZDen) od podržavljanja in do smrti, ki je nastopila pred 28. 8. 1945. Drugi razlog, ki govori za napačno razlago ZDen tožene stranke pa je jezikovna razlaga. Zakonodajalec namreč ni postavil za mejo 28. 8. 1945, ampak 9. 5. 1945, saj je treba predpostavljati, da je zakonodajalec ob sprejemanju ZDen vedel, da je prvi predpis o državljanstvu začel veljati dne 28. 8. 1945 in ne že 9. 5. 1945. Dejstvo, da so določene osebe dejansko in pravno lahko imele jugoslovansko državljanstvo (v smislu 1. odst. 9. člena ZDen) od podržavljenja do smrti, ki je nastopila pred 28. 8. 1945, sicer ne izhaja iz prehodne določbe 35. člena ZDFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45), ker to določilo ne vzpostavlja pravne kontinuitete, ampak diskontinuiteto v zvezi z državljanstvom stare Jugoslavije in državljanstvom povojne Jugoslavije. Kontinuiteta pa je vendarle zagotovljena na podlagi 36. člena ZDFJ za tiste, ki imajo domovinsko pravico oziroma pristojnost v občinah na onih področjih, ki pridejo v sestav Demokratske federativne Jugoslavije po mednarodnem sporazumu, ter oni, ki pripadajo po narodnosti kateremu izmed narodov Jugoslavije ter prebivajo na tem področju, ako se ne izselijo iz jugoslovanskega državnega področja, ali ako na podlagi posebnih predpisov ne optirajo za svoje prejšnje državljanstvo. Zakonodajna sprememba, objavljena dne 5. 7. 1946 (Zakon o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije, ZDrž, Uradni list FLRJ, št. 54/46), določila 36. člena ni vsebinsko spremenila. Po presoji sodišča in ob upoštevanju prakse Ustavnega sodišča RS (odločba Ustavnega sodišča RS z dne 20. 3. 1997, Uradni list RS, št.23/97, str. 1892, odst. 42), je treba pogoje iz 36. člena ZDFJ razlagati in uporabljati kumulativno. Ko Ustavno sodišče razlaga določilo 36. člena ZDFJ in 36. člen ZDrž2, pravi, da niso vse osebe, ki so izpolnjevale pogoj iz prve zgornje alineje, avtomatično postale državljani DFJ, ampak sta potrebna še dva dodatna pogoja. Eden od teh pogojev je pripadnost narodnosti eni izmed narodov Jugoslavije. Pripadnost narodnosti pa se mora ugotavljati med drugim tudi prek članstva osebe v različnih politično-kulturnih organizacijah (na primer v Kulturbundu), pa tudi prek uporabe jezika, priimka ipd., in to bo moralo biti relevantno tudi v konkretnem primeru za dr. H. H. v ponovnem upravnem postopku. Če tožena stranka v takem primeru ugotovi, da oseba ni pripadnik narodnosti enega izmed narodov Jugoslavije, pri čemer mora upoštevati morebitno članstvo te osebe v raznih politično-kulturnih organizacijah, potem mora ugotoviti, da se ta oseba ni štela za jugoslovanskega državljana po 36. členu ZDFJ. Nelojalnost osebe do interesov narodov DFJ ima torej vpliv na ugotavljanje narodnosti te osebe kot pogoja iz določila 36. člena ZDFJ. V zvezi z (ne)lojalnostjo takih oseb pa ni mogoče uporabiti določila 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDrž (Uradni list FLRJ, št. 105/48), ker to retroaktivno določilo ne more segati na takšne osebe, kot je tudi dr. H. H., saj določilo 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDrž lahko velja le za tiste, ki so bili še živi na dan 28. 8. 1945, ne pa tudi za tiste, ki so umrli pred tem datumom. Nelojalnost je sicer lahko tudi neposredna podlaga za ugotovitev, da taka oseba ni imela jugoslovanskega državljanstva v smislu 1. odst. 9. člena ZDen. Vendar pa je v takih primerih potrebno, da je bila izdana posebna upravna ali sodna odločba o odvzemu državljanstva (1. ali 3. odst. 16. člena ZDFJ). Iz podatkov v spisu izhaja, da se v primeru dr. H. H. to ni zgodilo. Iz Obvezne razlage (Tolmačenje 2. točke v 1. členu Odloka Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije z dne 21. 11. 1944) 2. točke Odloka AVNOJ-a pa izhaja, katerim osebam, ki so bile lojalne do interesov narodnoosvobodilnega boja in niso bili pomagači okupatorjev, se ne odvzamejo državljanske pravice in imovina. Z metodo razlage sklepanja po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario) to pomeni, da so bile tistim, ki jim je bilo premoženje odvzeto na podlagi Odloka AVNOJ-a, odvzete tudi državljanske pravice že na podlagi splošnega predpisa in ni bila za to potrebna še izdaja konkretne posamične odločbe za odvzem državljanstva. Kljub temu pa tožena stranka mora v primerih, kot je obravnavani, državljanstvo osebe ugotavljati tudi preko ZDFJ (36. člen), kajti sodišče je že omenilo, da je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je bilo premoženje na podlagi ZPSP ali Odloka AVNOJ-a lahko odvzeto tudi tistim osebam nemške narodnosti, ki niso bile nelojalne in jim premoženje in državljanske pravice ne bi smele biti odvzete na podlagi ZPSP ali Odloka AVNOJ-a, ZDen naj bi te krivice popravil; poleg tega je ureditev po ZDFJ novejša od ureditve Odloka AVNOJ-a in je zato treba upoštevati tudi ZDFJ. V konkretnem primeru upravnega spora to pomeni, da je tožena stranka nepravilno štela, da dr. H. H. ni bil jugoslovanski državljan, ker ni dočakal uveljavitve ZDFJ. Tožena stranka bi morala ugotoviti, ali je dr. H. H. izpolnjeval pogoje za jugoslovansko državljanstvo po 36. členu ZDFJ in šele, če bi tožena stranka ugotovila, da dr. H. H. ni bil jugoslovanski državljan, lahko tožena stranka ugotavlja državljanstvo za njegove dediče prvega dednega reda v skladu z določilom 12. člena ZDen.

V zvezi s pravno-relevantnimi okoliščinami, ki so vezane na ugotavljanje državljanstva za A. A. in so povezane tudi z okoliščinami za ugotavljanje državljanstva za dr. H. H., pa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sicer uporabila pravilno pravno podlago in sicer ZDrž, vključno z retroaktivno določbo 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDrž (Uradni list FLRJ, št. 105/48), vendar pa ni izpeljala zakonite dokazne ocene. Retroaktivna določba 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDrž (Uradni list FLRJ, št. 105/48) je prvemu odstavku 35. člena ZDrž dodala drugi odstavek, po katerem se za državljane FLRJ iz prvega odstavka 35. člena ZDrž ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini, in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Vsi trije pogoji iz določila 2. odstavka 35. člena ZDrž morajo biti izpolnjeni kumulativno, da je mogoče ugotoviti, da oseba na dan 28. 8. 1945 ni bila državljan FLRJ po tedaj veljavnih predpisih. Iz odločbe Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 23/97, str. 1893) in ustaljene upravno-sodne prakse izhaja, da se okoliščini, ali je oseba nemške narodnosti in če je v času uveljavitve ZDrž živela v tujini, dokazujeta po splošnih pravilih, med tem ko je nelojalnost, kot tretja okoliščina iz določila 2. odst. 35. člena ZDrž, pravna domneva, ki izhaja iz prej omenjenih dveh okoliščin, zoper to domnevo pa je mogoč in dovoljen nasprotni dokaz. Domneva nelojalnosti torej že po samem določilu 2. odstavka 35. člena ZDrž izhaja iz stališča zakonodajalca, da tisti, ki so šli v tujino in so bili nemške narodnosti niso bili lojalni v smislu določila 2. odstavka 35. člena ZDrž. Da je tak dokaz mogoč in dovoljen pa se šteje, če je stranki v upravnem postopku pojasnjen pravni pomen pogoja nelojalnosti in da se ji v tej zvezi omogoči možnost, da predloži dokaze, ki nasprotujejo omenjeni domnevi. Med strankami v tej zadevi ni sporno, da sta izpolnjena prva dva pogoja iz določila 2. odstavka 35. člena ZDrž in v zadevi tudi ni sporno, da je upravni organ v ponovnem postopku na prvi stopnji strankam dal možnost, da dokazujejo lojalnost A. A.. Tisto, kar je v obravnavani zadevi sporno, je samo dokazovanje tretjega pogoja iz omenjenega določila. Za dokazovanje tretjega pogoja, to je (ne)lojalnosti, je Ustavno sodišče že večkrat izrazilo določeno stališče, ki po mnenju sodišča vpeljuje dokazni standard in tri dokazna pravila v zvezi z ugotavljanjem (ne)lojalnosti. To stališče pravi, da se "stranka ne more opirati na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je lahko uspešna le, če ponudi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost, ali pa dokažejo obstoj (drugih) okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti (odločbe Ustavnega sodišča v zadevah Up-278/97 z dne 9. 10. 1997, Up-95/02 z dne 25. 2. 2002, Up-2/02-9 z dne 28. 2. 2002, Up-494/03 z dne 28. 10. 2003). To stališče postavlja naslednja tri dokazna pravila in dokazni standard upravnim organom in sodiščem, ko odločajo oziroma razsojajo v tovrstnih dokaznih postopkih: Prvo dokazno pravilo je, če stranka ne predloži nobenega podatka, četudi iz objektivnih razlogov to ni možno, ostane dvom v lojalnost, kar pomeni, da obvelja domneva o nelojalnosti. Drugo dokazno pravilo je, da je treba za podatek šteti bodisi izpovedbo stranke, priče, ali listinske dokaze glede na to, da Ustavno sodišče govori o navedbah in dokazih in da se po določilu 2. odstavka 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000) kot dokaz lahko štejejo listine, priče, izjave strank. Dokazni standard pa se nanaša na pojem "izpričevanje lojalnosti" oziroma "prepričljivo nasprotovanje domnevi o nelojalnosti". Ta dokazni standard pomeni, da mora stranka utemeljiti nelojalnost s stopnjo verjetnosti, ki je večja od gole verjetnosti (zgolj možnosti) in mora biti za to, da je dosežen standard prepričljivosti tudi večja od verjetnosti, ki pomeni ravnotežje med obema možnostima, a je lahko manjša od dokaznega standarda v kazenskem pravu, kjer gre za gotovost, ki je onkraj vsakršnega utemeljenega dvoma. Tretje dokazno pravilo pa se nanaša na breme dokazovanja. Iz stališča Ustavnega sodišča izhaja, da je breme dokazovanja na strani strank v postopku.

Sodišče je ugotovilo, da dokazna ocena o državljanstvu za A. A. ni celovita in utemeljena v smislu zgoraj postavljenih dokaznih pravil in dokaznega standarda in je tudi zato sodišče tožbi tožnikov ugodilo. Sodišče namreč ugotavlja, da dokazne ocene tožena stranka pravzaprav niti ni naredila oziroma je tako pavšalna, da je niti ni mogoče preizkusiti, poleg tega pa tožena stranka in tudi prvostopenjski upravni organ nista v dokazno oceno vključili nekaterih okoliščin, ki so sicer vezane na moža A. A., a niso brez pravne relevantnosti za ugotavljanje (ne)lojalnosti A. A.. Tožena stranka je zgolj štela, da je dokazna ocene prvostopenjskega upravnega organa pravilna in je odgovorila tožnikom na pritožbeni ugovor glede nezmožnosti pridobiti druge dokaze z dokaznim pravilom iz prakse Ustavnega sodišča, da se stranka ne more opirati na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju. Tožena stranka pa je napačno ugotovila, da tožniki niso predložili nobenega konkretnega dokaza. Izpovedbe dveh tožnikov in priče so trije konkretni dokazi. Te tri konkretne dokaze bi zato morala tožena stranka z vidika za rešitev spora relevantnih dejstev, soočiti z nasprotnimi dokazi in argumentirati dokazno oceno, ne pa samo ugotoviti, da tožniki niso izpodbili domneve o nelojalnosti A. A.. Po presoji sodišča je namreč povsem neutemeljeno iz obrazložitve dokazne ocene izpadla okoliščina, da je A. A. skupaj z možem in otroci na zaprosilo Občine A maja leta 1945 prišla nazaj iz Avstrije v Jugoslavijo, da bi njen mož opravljal potrebno zdravniško dejavnost. To nedvomno izkazuje določeno aktivno ravnanje, ki pomeni izraz lojalnosti do tedanje države in skupnosti. Tožena stranka se je oprla tudi na ugotovitev, da je bil maja 1945 mož A. A. ubit, vendar A. A. kljub prijetju moža ni takoj zapustila Jugoslavije, ampak je po podatkih na podlagi skupnega izgona prebegla v Avstrijo šele marca leta 1946. To in pa dejstvo, ki sta ga povedali tožnik E. E. ter priča F. F. glede zdravstvene pomoči moža A. A. partizanom, tožnica A. A. pa naj bi mu pomagala v ordinaciji, govorijo v prid lojalnosti A. A.. Ob tem sodišče pripominja, da iz zapisnika (št. 201-1334/2002 z dne 21. 2. 2003) o zaslišanju priče F. F. izhaja, da je priča bila skupaj z možem A. A. in sinom E. E. odpeljana na kraj, kjer je mož A. A. pomagal partizanom. To dejstvo, ki je pomembno z vidika ocene o verodostojnosti izpovedbe priče, tožena stranka ni vključila v dokazno oceno in tudi ne prvostopenjski organ. Tožena stranka tudi ni vključila v dokazno oceno podatka, da je tožnik E. E. bil obakrat prisoten, ko je njegov oče dajal medicinsko pomoč partizanom (zapisnik št. 208-20/98-117 z dne 9. 9. 2000). Nadalje tožena stranka ni upoštevala, da sta C. C. in D. D. dala pooblastilo E. E., ki je to naznanil na zaslišanju dne 9. 9. 2002 (zapisnik št. 208-20/98-117), B. B. pa se je zaradi svoje mladosti v obravnavanem času v vsem pridružil izpovedbi E. E., ker je o vsem zvedel iz pripovedovanj. Vse to izpričuje smiselno aktivno udeležbo strank v postopku, ne pa njihovo pasivnost. Sodišče je v presojo zakonitosti dokazne ocene vključilo tudi okoliščine, ki se nanašajo na moža A. A., zaradi tega, ker je (ne)lojalnost žene zlasti v primerih, ko je v postopku ugotovljena njena apolitičnost, treba ugotavljati tudi preko ravnanj njenega moža. Če je namreč mož bil aktiven bodisi v smislu lojalnosti po določilu 2. odstavka 35. člena ZDrž, ali pa v smislu nelojalnosti iz omenjenega člena, je treba predpostavljati, da je do določene mere tako ravnanje tolerirala tudi njegova žena, ki je z njim živela v zakonski zvezi, in je v tem smislu kot polnoletna oseba izražala bodisi lojalnost bodisi nelojalnost, razen če dokazi jasno kažejo na njeno nasprotovanje ravnanjem njenega moža. V konkretnem primeru pa tožena stranka ni v ničemer upoštevala ravnanj dr. H. H., čeprav iz podatkov v spisu izhaja, da naj bi bil predsednik Kulturbunda in vodja nemškega upora v A (dopis Ministrstva za notranje zadeve RS št... z dne 3. 8. 1995). Tej listini nasprotuje izjava A. A., da z možem nista bila v nobeni politični ali drugi organizaciji evidentirana kot člana. Vsega tega tožena stranka sploh ni ugotavljala in ni vključila v dokazno oceno. V zvezi s tem sodišče opozarja toženo stranko, da je Vrhovno sodišče RS v dveh primerih, ko so si nasproti stali dve izjavi prič, ki sta obe govorili za lojalno ravnanje prednice stranke v postopku, ker je le-ta govorila slovensko in se ni politično udejstvovala, in na drugi strani dejstvo, da je bila ta oseba vpisana v seznam članov Kulturbunda, odločilo, da izjavi prič ne izpodbijeta domneve nelojalnosti (sodba v zadevi I Up 1064/2002 z dne 5. 6. 2003 in I Up 1287/2002 z dne 5. 6. 2003). Napaka v dokazni oceni tožene stranke pa je tudi v tem, da je dokazno oceno oprla na odločbo o zaplembi št. Zp... z dne... , čeprav nobenega dejstva iz te odločbe ni mogoče povezati z ugotavljanjem nelojalnosti A. A., kajti premoženje ji je bilo sicer res podržavljeno na podlagi ZPSP, kot izhaja iz uvoda odločbe. To pomeni, da je država na tej zakonski podlagi zaplenjala premoženje zaradi tega, ker je bila oseba sovražnik ali/in pa zaradi tega, ker je bila oseba odsotna. Iz obrazložitve odločbe o zaplembi pa izhaja, da je bilo premoženje A. A. zaplenjeno zaradi tega, ker je bila odsotna (pobegla oseba) in nemške narodnosti. Dejstvo, da je tožnica pobegnila in da je bila nemške narodnosti pa sta pogoja iz določila 2. odstavka 35. člena ZDrž, ki v obravnavani zadevi nista sporna. Ni namreč mogoče zavračati argumentov strank o lojalnosti s pomočjo preostalih dveh pogojev iz določila 2. odstavka 35. člena ZDrž, ker domneva nelojalnosti iz omenjenih dveh pogojev izhaja, stranke pa imajo pravico to domnevo izpodbijati. To pomeni, da so tovrstne odločbe o zaplembi premoženja lahko nepravične in zato ne morejo biti avtomatično dokaz tudi za nelojalnost teh oseb pred in med vojno, saj v tem primeru take osebe sploh ne bi mogle izpodbijati domneve o nelojalnosti. Ravno tako ne more imeti nobene vsebinske teže v dokazni oceni odločba Urada štajerske deželne vlade z dne 10. 1. 1955, ki naj bi dokazovala pridobitev avstrijskega državljanstva na podlagi nemške narodnosti, glede na to, da je nemška narodnost ravno tako pogoj, na katerega se veže domneva o nelojalnosti. Pritožniki so zoper uporabo teh dveh listin v dokaznem postopku za ugotavljanje (ne)lojalnosti ugovarjali v pritožbi, a jim tožena stranka niti ni odgovorila v izpodbijani odločbi na ta pritožbeni ugovor. Ker je dokazna ocena tožene stranke pavšalna in nepopolna, v določenem delu pa se opira na listine, ki nelojalnosti sploh ne morejo dokazovati, je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena.

Tožba pa je utemeljena tudi z vidika presoje zakonitosti pravno relevantnih okoliščin, ki so vezane na ugotavljanje državljanstva za preostale štiri tožnike, ki so dediči prvega dednega reda po pokojnima A. A. in dr. H. H.. V zvezi s tem je tožena stranka dokazno oceno izpeljala iz napačnega materialno-pravnega stališča, da določilo 3. odstavka 63. člena ZDen ne razlikuje med polnoletnimi in mladoletnimi osebami. Z materialno-pravnega vidika ugotavljanje pogoja lojalnosti na podlagi omenjenih dokaznih pravil in standarda iz določila 35. člena ZDrž ni problematično, ko gre za stranke, ki so bile v relevantnem obdobju polnoletne. Stranka, ki je bila polnoletna v relevantnem obdobju ima nedvomno pravico izpodbijati domnevo nelojalnosti, kajti domnevnega nelojalnega ravnanja strankinega prednika ni mogoče enačiti z domnevnim nelojalnim ravnanjem stranke (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-293/01-10 z dne 10. 1. 2002, Uradni list RS, št. 7/2002). V tej zadevi je Ustavno sodišče priznalo pravico izpodbijati nelojalnost stranki, ki je bila v relevantnem obdobju študent ne glede na to, ali je bil njegov prednik lojalen ali ne. V drugem primeru, ko je bila stranka rojena leta 1929, je Ustavno sodišče postavilo, da "se domneva nelojalnosti njegovih staršev, ki naj bi izhajala iz zbranega dokaznega gradiva, ne more raztezati na pritožnika, rojenega leta 1929, torej v času vojne še mladoletnega" (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-461/01-7 z dne 10. 1. 2002, Uradni list RS, št. 7/2002, str. 677, odst. 8). Materialno-pravno vprašanje v zvezi z ugotavljanjem (ne)lojalnosti torej nastopi, če gre za mladoletne osebe. Specifičnost konkretnega primera je v tem, da so bili štirje tožniki, B. B. (roj. 10. 1. 1945), C. C. (roj. 16. 9. 1942), D. D. (roj. 29. 8. 1941) in E. E. (21. 5. 1940) v času med in pred vojno, ki je relevanten z vidika določila 2. odstavka 35. člena ZDrž, mladoletni, stari do 5 let. V zvezi s takim primerom pa v praksi Ustavnega sodišča velja le to, da je treba, če so bile stranke v relevantnem času mladoletne, to "upoštevati" pri ugotavljanju obstoja nelojalnosti (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-2/02-9 z dne 28. 2. 2002, odst. 10). Tudi iz stališča Vrhovnega sodišča RS izhaja, da ima možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti vsaka oseba ne glede na svoje prednike in starost (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1021/2000 z dne 5. 2. 2003). V zadevi I Up 1021/2000 je bil tožnik rojen leta 1941 in je Vrhovno sodišče postavilo, da šele potem, ko bo odločeno o državljanstvu tožnikovega očeta, bo možno ugotoviti državljanstvo za tožnika, "saj gre za dve sicer samostojni upravni zadevi, katerih odločitvi pa sta medsebojno povezani" (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1021/2000 z dne 5. 2. 2003). Upravno sodišče pa je stališče, da mladoletni otrok ne sledi staršem v (ne)lojalnosti, postavilo v pravnomočni sodbi v zadevi U 191/2003 z dne 24. 9. 2003. Vendar pa v zadevi U 191/2003 sodišče ni ugodilo tožbi, ker je tožena stranka nelojalnost prednika zmotno vezala na stranko, ki je bila v relevantnem obdobju mladoletna, ampak iz drugih razlogov, ki za konkretni primer niso relevantni. Ključno materialno-pravno vprašanje, ki ga tudi uveljavljajo tožniki v tožbi, je torej , kako je mogoče pogoj (ne)lojalnosti uporabiti v primeru, ko gre za stranke, ki so bile v relevantnem obdobju mladoletne, poslovno nesposobne zaradi odsotnosti svobodne volje in pod popolnim skrbništvom staršev. V zvezi s tem je treba po mnenju sodišča izhajati iz logičnega pomena določila 2. odstavka 35. člena ZDrž. Po tem določilu gre za nelojalnost, ki je posledica ravnanj proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ in pomenijo pregrešitev zoper državljanske dolžnosti. Nesporno se nobeden od štirih tožnikov B. B., C. C., D. D. in E. E., ki so bili stari do 5 let, ni mogel s svojim ravnanjem pregrešiti zoper njihove državljanske dolžnosti, ker teh dolžnosti niso imeli, niti niso mogli ravnati proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Vendar pa to tudi ne pomeni, da so bili omenjeni tožniki lojalni v smislu določila 2. odstavka 35. člena ZDrž, kajti za lojalnost je potrebna določena mera svobodne volje in izbire, česar pa otroci do 5 leta starosti nedvomno nimajo. To pomeni, da je vsebina določila 2. odstavka 35. člena ZDrž takšna, da jo je treba razlagati v tem smislu, da je mogoče neposredno uporabiti to določbo samo za tiste osebe, na katere se lahko nanaša pojem (ne)lojalnosti iz tega določila. Določila 2. odstavka 35. člena ZDrž torej ni mogoče neposredno uporabiti za otroke, ki v relevantnem obdobju niso imeli svobodne volje v smislu pojma (ne)lojalnosti. To sicer izrecno ne izhaja iz določila tako, da bi takratni zakonodajalec posebej navedel, da to določilo velja samo za tiste, na katere je pojem (ne)lojalnosti mogoče aplicirati, ampak to po presoji sodišča niti ni potrebno, ker takšna razlaga implicitno in povsem logično izhaja iz vsebine tega določila. Ker je domneva nelojalnosti vezana na ostala dva pogoja iz tega določila, tudi ni mogoče razlagati tega določila tako, da se za otroke, ki v relevantnem obdobju niso imeli svobodne volje v postopku ugotavljanja državljanstva uporabljata le prva dva pogoja (bivanje v tujini in nemška narodnost), ne pa tudi pogoj lojalnosti. Tudi preostala dva pogoja iz določila 2. odstavka 35. člena ZDrž sta namreč po vsebini taka, da ju ni mogoče uporabiti v primeru mladoletnih otrok, ki jim ni mogoče priznati svobodne volje v relevantnem obdobju. Nemška narodnost se namreč pretežno ugotavlja na podlagi lastne izjave, dane v začetku okupacije leta 1941 ob popisu prebivalstva, na podlagi opcije za nemški Reich ob razdelitvi Slovenije, članstva v Kulturbundu, Heimatbundu ali Volksbundu in porekla (izjava Ministrstva za notranje zadeve v postopku presoje pobude za oceno ustavnosti ZDen in ZDrž, Uradni list RS, št. 23/1997, str. 1889, odst. 22). Tudi v teh primerih, vključno z izbiro države bivanja, se predpostavlja določena mera svobodne izbire, ki pa je ni mogoče priznati otrokom. Iz povedanega sledi, da v primerih, ko gre za stranke, ki so bile v relevantnem obdobju otroci brez svobodne volje v smislu (ne)lojalnih ravnanj, vsebina in namen določila 2. odstavka 35. člena ZDrž pridobi pravni pomen posredno prek ugotavljanja državljanstva za njihove prednike, kajti po interpretaciji takratnih pravnih predpisov, ki jo je izdelala upravno-sodna praksa Vrhovnega sodišča, velja načelo, da mladoletni otroci v državljanstvu sledijo svojim staršem. Pri tem ZDrž z razliko od prejšnjih predpisov ne določa več prednosti državljanstva očeta, ampak tistega roditelja, s katerim mladoletni otrok živi (sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 569/99 z dne 17. 10. 2001 in I Up 1021/2000 z dne 5. 2. 2003). V konkretnem primeru to pomeni, da so štirje tožniki v državljanstvu sledili dr. H. H. dokler je bil živ in A. A. in kasneje A. A., ker je bil njen mož oziroma oče omenjenih štirih tožnikov razglašen za mrtvega dne 1. 7. 1945. To, da otroci sledijo v državljanstvu njihovim staršem sicer ni absolutno načelo, ki bi veljalo v vsakem primeru, kajti ZDFJ in ZDrž sta urejala različne primere, kdaj in pod kakšnimi pogoji otroci v državljanstvu sledijo staršem oziroma je njihovo državljanstvo vezano na starše (na primer: 1., 2., 3. tč. 4. člena, 5. člen, 6. člen, 13. člen, 15. člen ZDFJ in 1., 2., 3. in 4. tč. 4. člena, 5. člen, 6. člen, 13. člen, 15. člen ZDrž). V zvezi s tem sodišče pripominja, da upravni organ za konkreten primer ne bo mogel uporabiti določila 2. odstavka 6. člena ZDrž, ker to določilo velja lahko samo za primere, ko gre za osebe - otroke, ki so ostali na ozemlju FLRJ, kajti le na te osebe se suverenost države in pravne ureditve FLRJ lahko nanaša, ne pa tudi na tiste osebe - otroke, ki v relevantnem obdobju niso bili na ozemlju FLRJ. Tožniki B. B., C. C., D. D. in E. E. so namreč po podatkih v spisu in neprerekanih okoliščinah za stalno skupaj z mamo A. A. zapustili teritorij FLRJ meseca marca leta 1946. To pa pomeni, da v konkretnem primeru velja načelo, da otroci- štirje tožniki v državljanstvu sledijo mami A. A.. Iz tega sledi, če bo pristojni organ v izreku odločbe ugotovil, da dr. H. H. ni bil jugoslovanski državljan, ker ni izpolnjeval pogojev iz 36. člena ZDFJ in da A. A. ni bila jugoslovanska državljanka na podlagi določila 35. člena ZDrž, potem bo moral ugotoviti tudi, da niso bili državljani preostali tožniki, ki v državljanstvu sledijo materi. Če pa bo pristojni organ z uporabo določila 35. člena ZDrž ugotovil, da je bila A. A. jugoslovanska državljanka in bo tudi določil, v katerem obdobju je bila jugoslovanska državljanka, potem bo moral pristojni organ ugotoviti tudi, da so bili jugoslovanski državljani preostali tožniki in bo moral opredeliti obdobje, ko so bili tožniki jugoslovanski državljani, ker le-ti v državljanstvu po splošnem načelu v tem konkretnem primeru sledijo staršem. Z drugimi besedami zgornja interpretacija določila 35. člena ZDrž v primeru uporabe za otroke, ki nimajo svobodne volje, pomeni, da se ugotovljena (ne)lojalnost prednikov ne more raztezati tudi na (ne)lojalnost mladoletnih oseb, ki jim v relevantnem obdobju ni mogoče priznati svobodne volje, kar pa ne pomeni, da (ne)lojalnost prednika nima vpliva na ugotovitev državljanstva potomca. Ta vpliv nastopi, ker mladoletna oseba v državljanstvu sledi predniku, za državljanstvo prednika pa je relevanten tudi pogoj njegove (prednikove) (ne)lojalnosti. Sodišče je ob tej razlagi upoštevalo tudi metodo ustavno-skladne interpretacije določila 35. člena ZDrž in sicer z vidika določila 14. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003). Dejstvo je, da takšna razlaga pomeni različno uporabo prava, če gre za stranke, ki v relevantnem obdobju niso imele svobodne volje glede ravnanj (ne)lojalnosti, ali pa če gre za stranke, ki jim je za relevantno obdobje mogoče priznati obstoj svobodne volje v smislu (ne)lojalnih ravnanj. Ureditev je sicer drugačna, vendar ne gre za dve enaki dejanski situaciji, zato diskriminacije v smislu določila 1. odstavka 14. člena Ustave ni. V konkretnem primeru ne gre za dve enaki dejanski situaciji, ker ni mogoče enačiti situacije, ko gre mladoletno stranko, ki ji ni mogoče priznati svobodne volje, od situacije, ko gre za polnoletno stranko, to razlikovanje pa je v pravu povsem običajno na številnih področjih - tudi na področju temeljnih (političnih in ekonomskih) človekovih pravic. Na podlagi zgoraj postavljene razlage določila 35. člena ZDrž izhaja, da je tožena stranka v konkretnem primeru kršila materialno pravo, ker je pri ugotavljanju državljanstva za omenjene štiri tožnike neposredno uporabila določilo 2. odstavka 35. člena ZDrž, čeprav (ne)lojalnosti otrok, ki nimajo svobodne volje, ni mogoče ugotavljati.

Za ponovni postopek pa je pomembno materialno-pravno vprašanje tudi, ali dejstvo, da so tožniki pridobili avstrijsko državljanstvo, kakor koli vpliva na obstoj pogojev za pridobitev statusov denacionalizacijskih upravičencev iz določila 1. oziroma 3. odstavka 9. člena ZDen. Iz prvostopenjske odločbe izhaja, da so tožniki pridobili avstrijsko državljanstvo dne 2. 6. 1954. V zvezi s tem velja omeniti določilo 23. člena Zakona o jugoslovanskem državljanstvu (ZJD, Uradni list RS, št. 38/1964). To določilo pravi, da jugoslovanskemu državljanu, ki se je pred uveljavitvijo tega zakona izselil iz Jugoslavije, živel v tujini in pridobil državljanstvo države, katere narodnosti pripada, preneha jugoslovansko državljanstvo z dnem, ko je pridobil tuje državljanstvo, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno. ZJD je stopil v veljavo dne 1. 1. 1965, vendar so na njegovi podlagi tožniki izgubili jugoslovansko državljanstvo z dnem pridobitve avstrijskega državljanstva. Določilo 1. odstavka 9. člena ZDen pa pravi, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Vprašanje je, kako je treba razlagati pogoj "in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo" iz določila 1. odstavka 9. člena ZDen. Če ta pogoj pomeni, da je za pridobitev statusa denacionalizacijskega upravičenca potrebno, da je jugoslovansko državljanstvo osebi priznano ves čas po 9. 5. 1945, potem tožniki tega statusa nimajo, če pa omenjeni pogoj pomeni, da se čas po 9. 5. 1945 nanaša na omejeno dolgo obdobje, ki ne sega do leta 1954, potem pridobitev avstrijskega državljanstva za tožnike ne pomeni, da bi že zaradi tega izgubili status denacionalizacijskih upravičencev. Sodišče se je pri razlagi tega pogoja oprlo na sistematično in teleološko razlago ZDen, stališče Ustavnega sodišča v zadevi Up-547/02-22 z dne 8. 10. 2003 in dosedanjo sodno prakso uporabljanja tega pogoja pred Upravnim sodiščem. V zvezi s sistematično razlago je pomembno, da določilo 3. odstavka 9. člena ZDen pravi, da če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. To določilo torej postavlja princip omejenega časovnega obdobja, v katerem mora oseba imeti jugoslovansko državljanstvo in sicer na dan 9. 5. 1945, pri čemer seveda veljajo tudi kasneje sprejeti predpisi z retroaktivno veljavo. Na določitev pogojev za pridobitev statusa denacionalizacijskega upravičenca za tujce se nanaša tudi določilo 10. člena ZDen. To določilo med drugim določa, da mora biti jugoslovansko državljanstvo priznano osebi po 15. 9. 1947, pri čemer so s tem mišljene konkretne mirovne in druge mednarodne pogodbe. Podoben princip velja tudi po 11. členu ZDen, po katerem mora biti pravnim naslednikom osebe, na katero se glasi akt o podržavljanju, jugoslovansko državljanstvo priznano po 9. 5. 1945. Ta določila v povezavi z določilom 3. odstavka 63. člena ZDen, ki vsebuje domnevo o nelojalnem ravnanju zoper interese narodov in države FLRJ, kažejo na to, da je relevantno samo tisto obdobje, ki so ga zaznamovali predpisi o državljanstvu, ki so med pogoji za pridobitev jugoslovanskega državljanstva vključevali ravnanja oseb pred in med vojno, ne pa tudi vsi nadaljnji predpisi o državljanstvu, ki pogojev za državljanstvo niso več vezali na okoliščine pred in med drugo svetovno voljno. Kajti bilo bi tudi v nasprotju z namenom ZDen (teleološka razlaga), če bi šteli, da je zakonodajalec hotel iz kroga denacionalizacijskih upravičencev in poprave krivic izločiti tiste, ki so si urejali nov državljanski in s tem socialni status v drugih državah. Za takšno razlago govori tudi odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-547/02-22 z dne 8. 10. 2003. V tej zadevi je Ustavno sodišče presojalo pravilnost stališča Vrhovnega sodišča, da osebe, ki so bile ob uveljavitvi Avstrijske državne pogodbe avstrijski državljani, niso upravičene do denacionalizacije, kljub temu, da so bili v času podržavljenja jugoslovanski državljani. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da "zakonodajalec ne bi imel razumnega razloga za to, da bi osebe, ki so se štele za jugoslovanske državljane, iz kroga denacionalizacijskih upravičencev izključil zgolj zato, ker so na dan uveljavitve Avstrijske državne pogodbe (to je dne 28. 11. 1955) imele avstrijsko državljanstvo" (obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-547/02-22 z dne 8. 10. 2003, Uradni list RS, št. 10/2003, str. 14791, odst. 45). Implicitno je tako razlagalo določilo 9. člena ZDen tudi Upravno sodišče v dosedanji praksi, zato je razlaga, kot jo je sodišče sprejelo v obravnavani zadevi potrebna tudi zaradi varstva določila 22. člena Ustave RS. Na to razlago ne vpliva stališče Vrhovnega sodišča RS, da je treba pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku njenega rojstva do njene smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi U 774/94-6 z dne 14. 2. 1996), ker je bilo to stališče zavzeto pred izdajo citirane odločbe Ustavnega sodišča RS. In ravno tako na omenjeno razlago določila 9. člena ZDen ne vpliva stališče Vrhovnega sodišča RS, da se državljanstvo kot predhodno vprašanje v denacionalizacijskem postopku ugotavlja od rojstva osebe pa do njene smrti (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 420/2001 z dne 22. 1. 2003), ker je oseba v zadevi I Up 420/2001 umrla dne 11. 7. 1945, torej znotraj obdobja ugotavljanja državljanstva, ki je relevantno za uporabo določil ZDen.

Sodišče je tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št., 50/97, 70/2000). To pomeni, da je tožena stranka dokaze zmotno presodila in dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovila, nepravilno pa je tudi uporabila materialni predpis in sicer določbo 12. člena ZDen v povezavi z 1. odstavkom 9. člena ZDen in 3. odstavek 63. člen ZDen ter ZDFJ in ZDrž. Ker upravni spor ne more biti nadomestilo za upravni postopek, sodišče ni sledilo predlogu tožnikov, da izvede glavno obravnavo z zaslišanjem strank, da bi na tej podlagi sodišče izdalo ugotovitveno določbo o državljanstvu namesto upravnega organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje o državljanstvu. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe in je pri tem vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS). Sodišče je pri tem smiselno štelo, da tožniki izpodbijajo samo drugostopenjsko odločbo, kajti v upravnem sporu se lahko izpodbija samo dokončen posamičen akt, to pa je akt, zoper katerega ni pritožbe v upravnem postopku (1. člen ZUS, 1. odstavek 157. člen Ustave RS). Takšen akt pa je samo drugostopenjska odločba, ne pa tudi prvostopenjska odločba.

Obrazložitev k tretji točki izreka: V tretji točki izreka je sodišče s sklepom zavrnilo zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka. Po določilu 3. odstavka 23. člena ZUS kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

…

op. 1 Ustavno sodišče v odločbi z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97, odst. 50 obrazložitve) ugotavlja, da določenim osebam nemške narodnosti, ki niso bili nelojalni, premoženje ne bi smelo biti odvzeto na podlagi Odloka AVNOJ-a in ZPSP (20. in 21. tč. 3. člena ZDen) in te krivice naj bi ZDen popravil. op. 2 Gre za pridobitev državljanstva ex lege in ni potrebna posebna odločba (odločba Ustavnega sodišča RS z dne 20. 3. 1997, Uradni list Rs, št. 23/97, odst. 43. obrazložitve).