Jedro

Sodišče, ki je odločitev oprlo na mnenje izvedenca travmatologa, ki ni bilo podano v sodelovanju z izvedencem psihiatrom, kot je bilo odrejeno, je kršilo procesna pravila o dokazovanju z izvedenci.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter za strah, kakor tudi v stroškovnem izreku in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V drugi alinei 1. točke izreka se sodba spremeni tako, da se datum

28.6.2003 nadomesti z 29.6.2003. V ostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stroški pritožb zoper sodbo so nadaljnji pravdni stroški.

Pritožba zoper dopolnilno sodbo se zavrne in se ta sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka tožnici plačati odškodnino za posledice poškodb, ki jih je dobila v prometni nesreči dne 23.3.1998, in sicer 2.050.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo, toženi stranki pa še naložilo, da tožnici povrne 506.580,00 SIT pravdnih stroškov.

Z dopolnilno sodbo je prvo sodišče toženki naložilo, da tožnici plača tudi materialno škodo, to je izgubo na dohodku v višini 107.356,00 SIT z obrestmi.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki, tožnica izpodbija zavrnilni del, toženka pa obsodilni glede zneska 1.600.000,00 SIT s pripadki.

Tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov napada tudi dopolnilno sodbo.

Tožnica meni, da ji je zlasti za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi prestanega strahu priznana prenizka odškodnina. V zvezi z obema postavkama ponovno podrobneje prikazuje in razčlenjuje posledice, ki utemeljujejo ugoditev zahtevkoma v celoti. Opozarja še, da ni mogoče njenih specifičnih zdravstvenih težav kot posledic poškodbe vkalupiti v neke normative ob sklicevanju na povprečne mesečne plače. Če pa že, naj se upošteva višina teh plač v času sojenja, ne pa nekaj mesecev stari podatki.

Tožena stranka nasprotno ocenjuje, da je tožnici prisojena odškodnina za telesne bolečine za 150.000,00 SIT previsoka, za "trajne posledice" pa sploh neutemeljena glede na ugotovitve izvedenca. V zvezi z odškodnino za strah pa opozarja, da ta ni bil ugotovljen z ustreznim izvedencem. Izvedenec travmatolog namreč ni povabil k sodelovanju izvedenca psihiatra, pač pa kar tožničino lečečo zdravnico s tega področja. Sodišče, ki je odločitev oprlo na tako pridobljeno mnenje, je kršilo določbe postopka, posledično pa je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Redna posledica udarca v nogo namreč ne morejo biti tolikšne psihične motnje kot jih navaja tožnica. Sicer pa je za prestani strah prisojeni znesek glede na sodno prakso vsaj za 450.000,00 SIT previsok. Pritožba opozarja še na to, da je po izreku sodbe dolžna dvakrat plačati obresti za dan

28.6.2003. Škodni dogodek spada v čas pred uveljavitvijo OZ in ZPOMZO ter sprejemom načelnega pravnega mnenja VS dne 26.6.2002, zato grejo tožnici obresti za negmotno škodo šele od dneva izdaje sodbe prve stopnje.

V pritožbi zoper dopolnilno sodbo pa toženka opozarja, da ni bilo pogojev za njeno izdajo brez naroka, saj zahtevek za materialno škodo ni bil zadosti obravnavan. Sodišče zato ni ugotavljalo tožničine netto izgube dohodka. V nasprotju z ugotovitvami sodbe je toženka že v odgovoru na tožbo tej ugovarjala v celoti, o materialni škodi pa do prejema obvestila 8.7.1998 ni bila obveščena, zato ni mogla biti v zamudi že 1.5.1998. Pritožbi zoper sodbo sta delno utemeljeni, pritožba zoper dopolnilno sodbo pa ni utemeljena.

Ugotovitve izvedenca o fizičnih bolečinah in nevšečnostih, ki jih je tožnica prestala kot posledice poškodbe, obe stranki sprejemata, pri tem pa tožnica ocenjuje, da jih je prvo sodišče v smislu določil 200. člena ZOR ovrednotilo prenizko, toženka pa, da previsoko. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana odmera (600.000,00 SIT) za tovrstno škodo primerna tako po navedenem zakonitem določilu kot po do sedaj sprejeti sodni praksi v podobnih primerih. Prvostopenjsko sodbo je zato v tem delu ob sklicevanju na njene zadevne jasne in prepričljive razloge potrdilo (čl. 353 ZPP). Prav tako glede od tega zneska priznanih zamudnih obresti, ki so prisojene v skladu z načelnim pravnim mnenjem VS RS, objavljenem v Pravnih mnenjih št. I/2002. Ob tem je bilo treba upoštevati le utemeljeno opozorilo toženkine pritožbe v zvezi s tekom obresti po predpisani obrestni meri in v tem smislu spremeniti v izreku pod 2. alineo navedeni datum na 29.6.2003 (čl. 358, tč. 4 ZPP).

Pritrditi pa je treba pritožbenemu stališču tožene stranke in njenim argumentom, ki se nanašajo na odškodnino za tožničine duševne bolečine zaradi strahu ter zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prvo sodišče je s sklepom z dne 4.7.2003 (red. št. 20) izvedencu travmatologu pravilno naložilo, da naj za mnenje v navedenih smereh pritegne k sodelovanju še izvedenca psihiatra, ta pa naj upošteva tudi medicinsko dokumentacijo tožničine lečeče zdravnice s tega področja. Vendar pa je izvedenec travmatolog to dokumentacijo ocenil kar sam, brez sodelovanja izvedenca psihiatra. Ker gre v konkretnem primeru pri tožnici za dokaj specifične psihične posledice nezgode, je tako ravnanje, ki je nedvomno v nasprotju z določbami 252. člena ZPP o izvedenstvu, gotovo lahko vplivalo na pravilnost sprejete odločitve (1. odstavek 339. člena ZPP). Sodbo je bilo zato treba ob ugoditvi toženkini in posledično tožničini pritožbi, v kolikor se odločitev nanaša na odškodnino iz zgoraj navedenih dveh naslovov, razveljaviti (posledično pa tudi stroškovno odločitev) in zadevo v tem obsegu vrniti v nov postopek. V njem bo moralo prvo sodišče pridobiti še mnenje izvedenca psihiatra (na kar je toženka že opozorila v pripravljalni vlogi z dne 1.3.2004 na red. št. 27), ki bo pojasnil obseg in intenzivnost ter vzročnost zatrjevanih tožničinih posledic nezgode na psihičnem področju (1. odstavek 354. člena ZPP).

Prvostopenjske ugotovitve v obrazložitvi dopolnilne sodbe so točne, zaključki pa pravilni. Drugačne toženkine pritožbene trditve v podatkih spisa nimajo podlage. V odgovoru na tožbo je tožena stranka samo splošno navedla, da "ugovarja tožbi tožeče stranke" njene nadaljnje trditve in ponujeni dokazi pa se nanašajo izključno na iztoževano negmotno škodo. Po tem, ko je tožnica na obravnavi

30.5.2003 (red. št. 15) predložila listinske dokaze tudi o izgubljenem zaslužku, je toženka le napovedala, da bo v zvezi z njimi eventuelno še podala dodatne navedbe in dokaze, vendar tega do izdaje sodbe ni storila. Pogoji za izdajo dopolnilne sodbe brez naroka, na podlagi listin, ki jih je sodišče vpogledalo na glavni obravnavi

30.5.2003 (list. št. 23), so bili torej izpolnjeni (2. odstavek 326. člena ZPP). Izpodbijano dopolnilno sodbo je zato pritožbeno sodišče potrdilo, ko tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev (člen 353 ZPP).

V zvezi z neuspelo pritožbo zoper to sodbo nastale stroške nosi toženka sama.

Izrek o pritožbenih stroških v zvezi s sodbo pa temelji na določilu

3. odstavka 165. člena ZPP.