Jedro

Za vsebinsko odločanje o prošnji za azil mora biti organ o pravno relevantnih dejstvih prepričan. Z veliko stopnjo verjetnosti mora ugotoviti, ali iz ravnanj tožnika izhaja, da postopek zlorablja. Prosilec mora zaprositi za azil, kakor hitro je mogoče, imeti mora pa tudi možnost izkazati utemeljene razloge, zakaj tega ni storil. Tožena stranka bi morala zato za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja izvesti predlagane dokaze.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke, št. ... z dne 19. 4. 2007, odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi odločbe je povzela tožnikove navedbe o razlogih, iz katerih prosi za azil. V prošnji je tožnik med drugim navedel, da je Rom, muslimanske veroizpovedi. Matično državo je zapustil, ker je imel na Kosovu veliko problemov in ker ga je bilo tam strah. Med vojno so jim Srbi dejali, da morajo v 15 minutah zapustiti domove, zato so zbežali. Sedaj po vojni pa imajo težave z Albanci. Želeli so jih ubiti, nanje so streljali, pri njegovem sorodniku pa so vrgli bombo. Prišli so k njemu domov in ga izsiljevali, zahtevali so, da jim plača 10.000 evrov. Vzeli so mu tudi vse obleke, ki jih je imel namen prodati na trgu, za katere mu niso nič plačali. Želel je prodajati na tržnici, vendar mu tega niso dovolili. Psihično in fizično so ga maltretirali. Dogodek je sicer prijavil na policiji v A., delavci policije so se pogovarjali z njimi in se dogovorili, da se to ne bo več ponavljalo, vendar je bilo ponovno isto. Dalj časa je bil tudi zaprt v hiši, kadar pa je odšel na cesto, so se iz njega norčevali. Povedal je tudi, da so ubili zeta njegovega očeta, prav tako tudi sorodnika. Ko je prišel v B., je prosil taksista, naj ga odpelje na naslov njegovega strica, saj ni vedel, kje se lahko prosi za azil. Pri stricu je prespal nekaj ur, nato pa sta takoj odšla na policijsko postajo.

Tožena stranka ugotavlja, da Zakon o azilu (ZAzil; Uradni list RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo) sicer ne določa izrecno, v kakšnem časovnem obdobju mora tujec v Republiki Sloveniji zaprositi za azil, vendar ob smiselni uporabi določbe 1. odstavka 8. člena ZAzil ter (d) 5. odstavka 4. člena Direktive sveta Evropske Unije, št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav za kvalifikacijo ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito in o vsebini te zaščite, mora prosilec kakor hitro je mogoče zaprositi za zaščito oziroma izkazati utemeljene razloge zakaj tega ni storil. Po presoji tožene stranke je iz dejanj tožnika, ki je za azil v Republiki Sloveniji zaprosil šele dva dni po tem, ko je bil nastanjen v Center za tujce v Postojni, mogoče utemeljeno sklepati, da zlorablja azilni postopek. Če bi tožnik dejansko imel namen zaprositi za azil, bi takoj po vstopu v Slovenijo oziroma v B., to tudi storil, ne pa da je tako ravnal šele, ko je bil v postopku prisilne odstranitve iz ozemlja Republike Slovenije. Neopravičljiva je po mnenju tožene stranke tožnikova izjava, da se je želel pri stricu skriti in bivati pri njem, oziroma se "prijaviti za azil", zato naj bi tudi takoj odšel na policijsko postajo, ter da je sicer imel namen, da v Republiki Sloveniji zaprosi za azil, vendar ni vedel, kje lahko to stori. Na dodatno vprašanje je sicer pojasnil, da je na policijski postaji zaprosil za azil, kar lahko potrdi tudi njegov stric, ki je bil takrat z njim. Vendar tožena stranka ugotavlja, da navedeno ne izhaja iz uradnih listin in ni razvidno, da bi tožnik zaprosil za azil na PP B. Nasprotno, zaradi ilegalnega prestopa državne meje mu je bila na podlagi Zakona o prekrških izrečena kazen. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila na podlagi 1. alineje 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil je odločila, da mora tožnik nemudoma po pravnomočnosti te odločbe zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Navaja, da je izpodbijana odločba tožene stranke datirana z dnem 19. 4. 2007, pooblaščencu tožnika pa je bila vročena šele 30. 4. 2007, torej po tem, ko sta bili obe stranki seznanjeni z odločitvijo Upravnega sodišča, ki je odločalo o tožbi tožnika zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce. V zadevi omejitve gibanja je Upravno sodišče s sodbo U 733/2007 tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep. Poudarja, da je v Slovenijo vstopil dne 3. 4. 2007 in se namenil k stricu v bližino B. Tja je prišel okoli tretje ure zjutraj, po nekaj urah spanja, vendar še isti dan, pa se je skupaj s stricem namenil na Policijsko postajo B. z namenom, da izrazi namero vložiti prošnjo za azil. Že na policijski postaji je tožnik povedal, zakaj je zbežal s Kosova, prav tako pa je ob vložitvi prošnje za azil pojasnil, zakaj tega ni storil takoj ob prihodu v Slovenijo. O samem azilnem postopku ni vedel ničesar, poleg tega pa je bil utrujen in se je želel najprej naspati. Pripominja, da je eno od načel Zakona o azilu, da mora uradna oseba, ki vodi postopek skrbeti, da nevednost in neukost prosilcev za azil ni v škodo njihovim pravicam. V obravnavanem primeru pa gre za kršitev tega načela. Glede očitkov tožene stranke je podal logično razlago, vendar jih je kot neutemeljene zavrnila. Tožena stranka se, kar je pojasnilo že Upravno sodišče v sodbi glede omejitve gibanja, neutemeljeno sklicuje na depešo policijske postaje. Glede lastnoročne izjave, ki jo je tožnik napisal po dveh dneh bivanja v Centru za tujce pa pojasnjuje, da je predvideval, da je bilo že iz njegove izjave na policijski postaji razvidno, da v Sloveniji zaproša za azil. Šele po soočenju z ostalimi prosilci za azil in tujci v Centru za tujce mu je bilo pojasnjeno, da je treba napisati še lastnoročno izjavo, kateri bo sledila formalna podaja vloge. Meni tudi, da bi morala tožena stranka, glede na razloge, ki jih je tožnik navedel v prošnji za azil, odločati v rednem postopku. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi. Prosi tudi, da ga oprosti plačila sodnih taks, saj je brez premoženja in brez zaposlitve.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Navaja, da se tožnik neupravičeno sklicuje na to, da je prišlo do napake pri izvajanju Zakona o azilu, saj mu je bil s strani policije izdan plačilni nalog za plačilo kazni. Tožena stranka poudarja, da bi moral tožnik, če se ni strinjal s tem, da mora plačati kazen, vložiti ugovor pri prekrškovnem organu, ne pa da to dejstvo uveljavlja kot kršitev Zakona o azilu. Pojasnjuje tudi zakaj je bila izpodbijana odločba datirana 19. 4. 2007, pooblaščencu tožnika vložena šele dne 30. 4. 2007. Razlog za to je, da je bila odločba poslana v prevod v albanski jezik. Zavajajoče pa so tudi navedbe tožnika, da je tožena stranka vedela za odločitev Upravnega sodišča Republike Slovenije glede tožbe o njegovem postopku omejitve gibanja.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea).

V nasprotju z določbo 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil, ko se lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka po 36. členu tega zakona, potrebuje organ za vsebinsko odločanje o prošnji za azil bistveno višji dokazni standard, in sicer prepričanje o pravnorelavantnih dejstvih. Z veliko stopnjo verjetnosti mora torej ugotoviti, ali iz ravnanj tožnika izhaja, da je postopek zlorabljal z namenom, da bi bila odložena njegova prisilna odstranitev iz države. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke preuranjena. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na ugotovitev, da je tožnik izrazil namero zaprositi za azil šele po dveh dneh, ko je bil nastanjen v Center za tujce v Postojni, kjer bi stekel postopek prisilne odstranitve iz Slovenije. Res je, da mora prosilec kakor hitro je mogoče zaprositi za zaščito. Dejstvo pa je tudi, da ima možnost izkazati utemeljene razloge, zakaj tega ni storil. V obravnavani zadevi je po presoji sodišča pomembno dejstvo, da tožnik, ob sicer nedovoljenem prestopu meje, ni bil prijet s strani organov policije, temveč je, kar med strankama niti ni sporno, na policijsko postajo odšel sam, v spremstvu strica, le nekaj ur po prihodu v B. Iz upravnih spisov, kakor ugotavlja tožena stranka, res ne izhaja, da bi tožnik za azil zaprosil na policijski postaji, vendar je tožnik za to svojo trditev ponudil dokaz z zaslišanjem strica, ki je bil na policijski postaji prisoten. Po presoji sodišča bi morala tožena stranka za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja predlagani dokaz izvesti oziroma se do dokaznega predloga opredeliti in navesti, zakaj meni, da predlagani dokaz za odločitev v zadevi ni potreben.

Glede na navedeno tožena stranka ni upoštevala pravil postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, 146. člen v zvezi s 23. členom za azil) in je svojo odločitev oprla na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (2. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; ZUS-1 v zvezi s 6. odstavkom 39. člena ZAzil). Sodišče je zato tožbi tožnika ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo (2. odstavek 39. člena za azil v zvezi z določilom 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Sodišče je v skladu z določbo 1. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji.

K 2. točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks, pri odločanju pa je upoštevalo njegov status.