Jedro

O tožnikovi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki še ni bilo pravnomočno odločeno, torej ni ne dejanske ne pravne podlage za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo pogodbene kazni, zato je potrebno tožbo s takšnim zahtevkom zavreči.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (v 5. tč. izreka) delno spremeni tako, da se odločitev, ki se nanaša na pogodbeno kazen razveljavi ter v tem delu zahtevka tožba zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika (1. tč. izreka) in določilo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo (2. tč. izreka). Poleg tega je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas 30 dnevnega odpovednega roka izplačati neto razliko med prejetim nadomestilom v višini 70 % osnovne plače tekočega meseca in plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, z zamudnimi obrestmi ter od neto razlike obračunati in plačati ustrezen davek in prispevke (3. tč. izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku za čas prenehanja delovnega razmerja do ponovnega poziva nazaj na delo izplačati neto plačo, kot bi delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od plačilnega dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca ter obračunati in plačati ustrezen davek in prispevke (4. tč. izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati stroške v zvezi z delom, ki bi jih imel, če bi delal in skladno z veljavno kolektivno pogodbo pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, vse v 8 dneh pod izvršbo (5. tč. izreka).   Tožnik se je zoper sodbo pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/02). V pritožbi zoper zavrnilni del opozarja na obrazložitev odločitve o pogodbeni kazni, ki jo določa kolektivna pogodba v višini treh plač. Novi ZDR pojma prenehanja delovnega razmerja ne uporablja, ampak samo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Posledica takšne odpovedi je prenehanje delovnega razmerja. V nasprotnem bi se lahko zgodilo, da bi delavec po odpovedi sklenil novo pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Tako bi bil delavec po navedeni trditvi v izpodbijani sodbi v delovnem razmerju hkrati pri dveh delodajalcih, zaradi česar je edino možno, da mu z odpovedjo preneha tudi delovno razmerje. Zahtevek iz naslova pogodbene kazni je nameraval smiselno uveljaviti na obravnavi pred sodiščem prve stopnje, če bi se ob predpostavki verjetnega šikaniranja odločil, da pri delodajalcu ne bo uveljavil reintegracije. Ker do obravnave ni prišlo, takšnega zahtevka ni mogel ustrezno specificirati. Glede na to, da zahtevek ni bil postavljen tako nedvoumno, da daje prednost reintegraciji, ugotavlja, da je bila zamudna sodba izdana preuranjeno. Sprašuje se tudi, če v zvezi s prekrškom, ki ga stori delodajalec, ko odpove pogodbo o zaposlitvi v nasprotju z zakonom, dobi denarni znesek delavec, ki mu je nezakonito prenehala pogodba. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in o zavrnilnem delu zahtevka samo odloči.   Pritožba je delno utemeljena.   Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da tožnik po vsebini izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo pogodbene kazni, ne pa tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo stroškov v zvezi z delom. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano odločitev le v navedenem obsegu, pri čemer je preostalo odločitev preizkusilo le z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Takšnih kršitev ali zmotne uporabe materialnega prava glede ostalih odločitev ni ugotovilo. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi svoje pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo oz. ga vloži po izteku predpisanega roka (1. odst. 318. čl. ZPP), priznava dejanske tožbene navedbe, zaradi česar izreče sodišče sodbo brez tega, da bi izvedlo dokazni postopek, ki ga sicer mora izvesti (2. odst. 284. čl. ZPP), pri čemer je izdaja zamudne sodbe dopustna v primeru, če so navedena dejstva v tožbi takšne narave, iz katerih izhaja sklepčnost zahtevka. V konkretnem primeru je bilo to izkazano, zaradi česar tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča v tožnikovem primeru zamudna sodba ni bila izdana v nasprotju z zakonom. Nadalje je zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) v določbi 118. čl. ZDR, ki se nanaša na prenehanje pogodbe o zaposlitvi, opredelil možnosti ugotovitve trajanja delovnega razmerja v situaciji, če se s sodno odločbo ugotovi nezakonitost pogodbe o zaposlitvi delavca, kot glede tega opredelil možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja. V konkretnem primeru je iz tožbe razvidno, da je tožnik med ostalimi zahtevki uveljavil tudi vzpostavitev delovnega razmerja in plačilo plače do ponovnega poziva na delo. Ker je podal takšen zahtevek že v tožbi (v skladu z določbo 3. odst. 118. čl. ZDR bi ga lahko uveljavil tudi do zaključka glavne obravnave), je sodišče prve stopnje ob dejstvu, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, imelo vso podlago za izdajo zamudne sodbe. Iz tega razloga tako ne more biti sprejemljivo pritožbeno opozarjanje, da bi moralo sodišče v zadevi določiti narok glavne obravnve, na katerem bi tožnik pojasnil vse okoliščine nakazanih zahtevkov. Zato v tem obsegu izpodbijanja sodbe pritožba ni utemeljena.   Delno je utemeljena pritožba v delu zavrnitve zahtevka za izplačilo pogodbene kazni. Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97) opredeljuje pogodbeno kazen v določbi 28. čl., ki določa, da je delodajalec dolžan delavcu izplačati najmanj tri povprečne plače v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo. Pritožbeno sodišče povdarja, da se navedena določba SKPgd po uveljavitvi novega ZDR uporablja v celoti (stališče Komisije za razlago SKPgd, Ur.l. RS, št. 113/02). To pomeni, da je inštitut pogodbene kazni potrebno uporabiti tudi v primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR. Ker v zadevi o tožnikovi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki še ni bilo pravnomočno odločeno, sodišče prve stopnje ni imelo tako dejanske kot pravne podlage za odločitev, da zavrne zahtevek za plačilo pogodbene kazni. Zato je v takšno odločitev poseglo pritožbeno sodišče, ki je razveljavilo odločitev ter v tem obsegu zahtevka zavrglo tožbo. V preostalem pa je zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem, to je v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče na postavljeno tožnikovo vprašanje v pritožbi o kaznovanju delodajalca za storitev prekrška (229. čl. ZDR) navaja, da takšno obravnavanje, ki se sicer začne na predlog pristojnega inšpektorja, spada v pristojnost organa za prekršek. Na tej podlagi izrečena ter izvršena denarna kazen se nameni v proračun RS in ne prizadetemu delavcu.   Pritožbeno sodišče o stroških pritožbe ni odločalo, ker jih tožnik v vlogi ni priglasil.