Jedro

Pravica katere stranke je verjetnejša, mora sodišče presoditi glede na okoliščine konkretnega primera. Pri presoji mora izhajati iz pravil o dokaznem bremenu in upoštevati do trenutka odločitve zbrano procesno gradivo.

Drži izhodišče, ki ga poudarja pritožba, da je breme dokazovanja darila praviloma na tistemu, ki trdi, da je bilo darilo dano. V določenih okoliščinah (npr. v primeru predložitve listinskih dokazov, ki izkazujejo dano darilo) pa se dokazno breme prevali na tistega, ki zatrjuje, da darila ni prejel oz. še posebej v primeru, ko trdi, da denar, ki ga je prejel, ni darilo. Ravno za tak primer gre.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišče prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo in pritožnico napotilo na pravdo, da zoper sodedinjo A. A. vloži tožbo za ugotovitev, da denarni znesek 13.979,00 EUR, ki ga je prejela od zapustnice, ne predstavlja darila in se ne všteje v njen dedni delež.

2.Zoper sklep se na pravdo napotena dedinja pritožuje, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga njegovo spremembo oz. razveljavitev ter napotitev na pravdo dedinjo A. A. Očita, da izpodbijani sklep ne dosega ustreznega standarda obrazloženosti sodne odločbe. Navaja, da je prejem darila prerekala, sodedinja pa je v dokaz darila predložila le pooblastilo ter pogodbo o vezavi depozita. Ta se je glasil na znesek 13.883,00 EUR, medtem ko se je pooblastilo glasilo na 13.979,00 EUR, do te diskrepance pa se sodišče ne opredeli. Prav tako ni jasno, kdaj naj bi prišlo do darila, nikjer ni namreč navedenega nobenega datuma. Depozit zapustnice je bil sklenjen 17. 4. 2007 za tri mesece, iz pogodbe pa izhaja, da se po tem sredstva prenesejo na račun zapustnice. Iz tega po mnenju pritožbe izhaja, da se s predmetnim pooblastilom sploh ni dalo prenakazati teh sredstev. Prenakazilo sploh ni ugotovljeno. Predvsem pa na podlagi tega pravica dedinje A. A. ni bolj verjetna. Z izpodbijanim sklepom je pritožnica potisnjena v položaj, da dokazuje negativno dejstvo, ker pa je nemogoče, pri čemer se sklicuje na sodno prakso.

3.Na pritožbo je sodedinja A. A. odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izpodbijani sklep je solidno obrazložen. Iz navedenih razlogov je jasno, zakaj je sodišče odločilo, kot je, kar nenazadnje potrjuje tudi pritožba sama, saj z razlogi vsebinsko polemizira.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Zakona o dedovanju (ZD); Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, med drugim tudi če so sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež (1. odst. in 3. tč. 2. odst. 210. čl. ZD). Sodišče napoti na pravdo oziroma na upravni postopek tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (1. odst. 213. čl. ZD).

7.Meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zakon ne predpisuje. Pravica katere stranke je verjetnejša, mora sodišče presoditi glede na okoliščine konkretnega primera. Pri presoji mora izhajati iz pravil o dokaznem bremenu in upoštevati do trenutka odločitve zbrano procesno gradivo.

8.Sodišče prve stopnje je na pravdo pravilno napotilo pritožnico, da v pravdi doseže, da se darilo ne vračuna v njen dedni delež. Drži izhodišče, ki ga poudarja pritožba, da je breme dokazovanja darila praviloma na tistemu, ki trdi, da je bilo darilo dana. V določenih okoliščinah (npr. v primeru predložitve listinskih dokazov, ki izkazujejo dano darilo) pa se dokazno breme prevali na tistega, ki zatrjuje, da darila ni prejel oz. še posebej v primeru, ko trdi, da denar, ki ga je prejel, ni darilo.1 Ravno za tak primer gre.

9.Na podlagi zbranega gradiva je zapuščinsko sodišče ocenilo, da je verjetno oz. verjetnejše, da je pritožnica darilo v znesku 13.979,00 EUR od zapustnice prejela, kot da ga ni. Tako je ocenilo na podlagi dveh listin, in sicer pogodbe o depozitu, po katerem je zapustnica hranila ravno tak znesek (v pritožbi očitana razlika 96 EUR je nebistvena), pooblastila oz. naročila zapustnice, naj banka znesek depozita nakaže na račun pritožnice, ter na podlagi navedb same pritožnice. Ob odsotnosti kakršnihkoli dodatnih dejanskih pojasnil slednje je omenjeno gradivo zadoščalo za prevalitev dokaznega bremena glede prejema darila nanjo. Pritožnica je namreč zanikala prejem darila zgolj lapidarno, brez kakršnegakoli konkretnejšega pojasnila. Navedla je le, da "to, kar navaja sodedinja, ne predstavlja darila" in da sama ne more dokazovati negativnih dejstev. Iz tega je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da samega prejema konkretnega denarnega zneska pritožnica sploh ni prerekala, saj ni navedla, da pooblastila matere ni izvršila in da zneska v resnici ni prejela (2. odst. 214. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, 163. čl. ZD). Ko je tako, pa je pomembno še, da ni navedla, kaj naj bi znesek predstavljal, če ne darila. Dokazno breme je torej prevaljeno nanjo, v pravdi pa ji ne bo treba zatrjevati in dokazovati negativnih dejstev, pač pa pozitivna, namreč kaj predstavlja denar, ki ga je prejela. Kdaj točno se je to dogodilo, ni odločilno, saj se tistemu, ki bi po zakonu prišel v poštev kot dedič, upoštevajo vsa tekom življenja dana darila (4. odst. 28. čl. in 34. čl. ZD.)

10.Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

-------------------------------

1Prim. VSL sklep I Cp 2095/2011 z dne 18.01.2012, VSL sklep I Cp 1983/2016 z dne 3. 11. 2016, VSL sklep I Cp 804/2018 z dne 20. 6. 2018, VSL sklep II Cp 1059/2019 z dne 16. 10. 2019, VSL Sklep III Cp 158/2025 z dne 28. 2. 2025 in mnoge druge. Glej tudi v Božič Penko: Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten št. 2/2003.