Jedro

Za odločitev o lastništvu premičnin zadostuje, da je tožnik (zasebni zavod) dokazal financiranje in nakup premičnin zase s predložitvijo računov zanje oziroma za plačilo mizarju za izdelavo pohištva. Pri tem prvostopenjsko sodišče ni prezrlo, da je zakonski pogoj za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom na premičninah izpolnjen z njeno izročitvijo v posest pridobitelja (60. člen SPZ), saj je ugotovilo, da je tožnik pohištvo uporabljal za potrebe izvajanja svoje dejavnosti. Dejstvo, da so bile premičnine nameščene v stanovanju, ki je bilo hkrati poslovni prostor tožnika in bivališče toženke ter njenega zunajzakonskega partnerja A. A., ter da se je uporabljalo tako za potrebe izvajanja dejavnosti tožnika kot tudi za potrebe njunega bivanja v stanovanju, na lastništvo premičnin nima vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 653,30 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi razveljavilo sklep o o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 44206/2016 z dne 4. 5. 2016 in odločilo, da se postopek nadaljuje kot po tožbi. S sklepom je dopustilo spremembo tožbe z dne 10. 4. 2017 ter zavrnilo predlog za prekinitev postopka (I. - III. točke izreka). Z izpodbijano sodbo je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki izročiti v IV. točki izreka naštete premičnine (od 1. do 14. točke). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka izročiti tožeči stranki robotski sesalnik in nitkarsko kosilnico (V. točka izreka) ter tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na alternativno plačilo 25.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). Pobotnega ugovora tožene stranke za plačilo 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2018 dalje ni dopustilo (VII. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 4.426,67 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Tožena stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Po vsebini pritožba izpodbija zavrnilni del sodbe in predlaga spremembo tako, da pritožbeno sodišče v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno tolmačilo določila o premoženju zavoda in skupnem premoženju zakoncev ter določbo 92. člena SPZ, ko je odločilo, da toženka na predmetih, ki so predmet tožbe, nima lastninske pravice oziroma pravice do posesti, ki preprečuje dolžnost vrnitve stvari. Ni odgovorilo na vprašanje, ali so bile premičnine izročene v posest zavodu ali njegovim ustanoviteljem, fizičnim osebam in bivšim intimnim partnerjem. Sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka zasebni zavod. Določbe akta o ustanovitvi zavoda kažejo, da ustanovitelja medsebojnih pravic in obveznosti nista dogovorila s posebno pogodbo, zaradi česar premičnine ne predstavljajo premoženja zavoda, temveč sredstva za delo. Toženka je ves čas prerekala seznam osnovnih sredstev, ki naj bi bil podlaga za knjiženje spornih nepremičnin v osnovna sredstva tožeče stranke. Sama ni nikoli odredila, da se v osnovna sredstva knjižijo sporne premičnine, kar sta potrdila tudi računovodji zavoda. Seznam osnovnih sredstev je bil narejen zgolj za potrebe te pravde in po izstopu toženke iz ustanoviteljstva in odstopu s funkcije direktorice. Sodišče se ni opredelilo do njenih trditev, da pogodba o prenosu pravic in obveznosti, s katero je na pričo A. A. prenesla pravice iz ustanoviteljstva zavoda, brez kakršnekoli odmene, zanjo ni veljavna, ker ni bila sklenjena v obliki notarskega zapisa. Vztraja, da so premičnine nerazdeljeno skupno premoženje ustanoviteljev zavoda, glede katerega ni bil sklenjen sporazum v predpisani obliki. Toženka je na stvareh v dobri veri izvajala lastninsko pravico. Na predmetih je pridobila lastninsko pravico na originaren način, saj jih je imela ves čas v posesti od leta 2010 dalje. V času vložitve dopolnitve tožbe 10. 4. 2017 je del premičnin tudi priposestvovala. Napačna je obrazložitev sodišča, da so premičnine nesporno v posesti toženke, saj se pohištvo, označeno z "leto izdelave 2013", nahaja na naslovu M. Glede ustnega dogovora prejšnjih ustanoviteljev pa zakon o zavodih ne določa obvezne pismenosti take pogodbe, kar pomeni, da sta se ustanovitelja lahko tudi ustno dogovorila o usodi premičnin, ki so se nahajale na K. Položaj toženke kot ustanoviteljice in direktorice zavoda ni mogoče obravnavati ločeno od položaja bivše izvenzakonske partnerke. Dejstvo je, da je poslovala in imela sedež na K. v L., ki je njena last, kjer sta bivša izvenzakonska partnerja prebivala in opravljala dejavnost skupnega zasebnega zavoda, sedaj tožeče stranke. Oba sta se strinjala, da se premičnine namestijo in izročijo v toženkino stanovanje, kjer sta živela in opravljala dejavnost, pri čemer sta izpovedala, da se je pohištvo uporabljalo v poslovne in zasebne namene. Šlo je za premoženje in premoženjske ter stvarne pravice, last ustanoviteljev, ki so bile vložene v zavod za njegovo delovanje. Vprašanje skupnega premoženja na podlagi vložene tožbe med toženko in pričo A. A. še ni rešeno, zato sporazuma bivših zakoncev ni mogla predložiti, ker ga nista sklenila. Za dejavnost tožeče stranke, razen računalnika in stola, ostalo pohištvo v spalnici, predsobi, dnevni sobi ter perzijska preproga, niso nujni. Toženka nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, ker je sodišče tožeči stranki priznalo stroške za nekatere povsem nepotrebne vloge, napačna pa je tudi odločitev po kriteriju uspeha.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v obsodilnem delu ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbi večkrat očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v postopku ni bila storjena. Obrazložitev sodbe vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, pri tem pa so razlogi sodbe jasni in si med seboj ne nasprotujejo. To velja tudi za tisti del obrazložitve sodbe, ki se nanaša na presojo obstoja ustnega dogovora o porazdelitvi premičnin med ustanoviteljema zavoda. Odločilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da toženka takšnega ustnega dogovora ni dokazala, zato za odločitev niti ni pomembno, ali bi bil takšen ustni dogovor v skladu z določili akta o ustanovitvi tožeče stranke, kot trdi pritožnica, ali pa v nasprotju z njimi.

6. Tožnik zahteva od toženke na podlagi lastninske tožbe (92. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ) vrnitev v pritožbenem postopku še spornih štirinajst premičnin, navedenih v IV. točki izreka prvostopenjske sodbe. Gre za predmete (računalnik, tiskalnik, sestalnik, glasbeni stolp, alarmni sistem in pohištvo ter preproga), ki se potrditvah tožnika vsi nahajajo v posesti toženke v stanovanju na K. v L., čeprav so last tožnika. Toženka svoj pravni naslov za posest premičnin utemeljuje na dogovoru nje in bivšega zastopnika tožnika A. A., da bosta premičnine uporabljala tako v poslovne kot zasebne namene ter da gre za premoženje, ki pripada obema kot ustanoviteljema tožnika in bivšima zunajzakonskima partnerjema.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vse sporne premičnine kupil tožnik (zanje je sklenil kupno pogodbo oziroma jih plačal preko svojega računa) ter da jih je tožnik za potrebe izvajanja svoje dejavnosti tudi uporabljal. Nadalje je ugotovilo, da se vse še sporne nepremičnine nahajajo v posesti toženke v stanovanju na K., čeprav je tožnik, po sporu med bivšima ustanoviteljema in izstopu toženke, odpovedi funkcije direktorice ter spremembi sedeža, zahteval vrnitev premičnin. Nadalje je še ugotovilo, da toženka ni dokazala ustnega dogovora bivših ustanoviteljev tožnika, da si premičnine porazdelita tako, da ostanejo v tistem stanovanju, v katerem se nahajajo, torej sporne premičnine v stanovanju toženke.

8. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost zgoraj navedenih ugotovitev in dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki ima podlago v obširnem dokaznem postopku. Glede bistva spora, ali je lastnik premičnin tožnik ali pa sodijo v skupno, še nerazdeljeno premoženje toženke in A. A., je sodišče že z listinami (predvsem računi) in izpovedbami zaslišanih strank in prič ugotovilo, da jih je kupil in kupnino zanje plačal tožnik. Dejstvo, da so premičnine navedene v registru osnovnih sredstev tožnika (priloga A5), kar ugotavlja prvostopenjsko sodišče, po oceni pritožbenega sodišča ne more biti ključno za odločitev. Tudi če drži, da so bile premičnine knjižene med osnovna sredstva tožnika že po odstopu toženke iz članstva zavoda in funkcije direktorice, kot izpostavlja v pritožbi, na odločitev nima vpliva, saj zadostuje, da je tožnik dokazal financiranje in nakup premičnin zase s predložitvijo računov zanje oziroma za plačilo mizarju za izdelavo pohištva. Pri tem prvostopenjsko sodišče ni prezrlo, da je zakonski pogoj za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom na premičninah izpolnjen z njeno izročitvijo v posest pridobitelja (60. člen SPZ), saj je ugotovilo, da je tožnik pohištvo uporabljal za potrebe izvajanja svoje dejavnosti. Dejstvo, da so bile premičnine nameščene v stanovanju, ki je bilo hkrati poslovni prostor tožnika in bivališče toženke ter njenega zunajzakonskega partnerja A. A., ter da se je uporabljalo tako za potrebe izvajanja dejavnosti tožnika kot tudi za potrebe njunega bivanja v stanovanju, na lastništvo premičnin nima vpliva. Glede na izpoved toženke o okoliščinah nakupa posameznih premičnin, ki v bistvenem ni v nasprotju z izpovedjo A. A. ter računovodje tožeče stranke, se tudi ne more sklicevati na svojo dobrovernost ter izpolnitev pogojev za priposestovanje premičnin po določbi prvega odstavka 43. člena SPZ.

9. Zavrniti je treba pritožbeni očitek, da sodba nalaga toženki vrnitev pohištva, ki ga nima v posesti. Toženka v pritožbi točneje ne specificira, za katere premičnine iz tožbenega zahtevka naj bi šlo (omenja le leto izdelave 2013, kar pomeni, da bi lahko šlo za omaro v predsobi in omaro za tiskalnik v točkah 7/IV in 10/IV izreka sodbe). Da se vse pohištvo, opisano v IV. točki izreka sodbe, nahaja v posesti toženke na K., je prvostopenjsko zanesljivo ugotovilo že na podlagi njene izpovedi ter izpovedi priče A. A., ob tem pa je predložene izrise pohištva, ki jih je izdelal mizar B. B., še primerjalo z izdanimi računi zanje ter na tej podlagi ugotovilo, da gre za isto pohištvo. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov, da je toženki naložena izročitev tistih 14 premičnin, za katere je tožnik dokazal, da je njihov lastnik in da so v dejanski posesti toženke.

10. Pritožba nadalje opozarja na status tožnika kot zasebnega zavoda, zaradi česar meni, da premičnine ne predstavljajo premoženja zavoda, temveč le sredstva za njegovo delo. V tej povezavi pa naj bi tožnik predstavljal le pojavno obliko skupnosti med toženko in pričo A. A., ne pa poslovni subjekt. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da je tožnik samostojna pravna oseba, ki je bila vpisana v sodni register kot zasebni zavod, ki je deloval skladno z določbami Zakona o zavodih (ZZ)1in akta o ustanovitvi. Četudi gre res najprej za nepridobiten namen ustanovitve zavodov, kot je opredeljen v 1. členu ZZ, pa ta zakon omogoča, da zavod lahko opravlja tudi gospodarsko dejavnost, če je ta namenjena opravljanju dejavnosti, za katero je bil zavod ustanovljen (drugi odstavek 18. člena ZZ). Toženka je navajala, da je tožnik v obdobju, ko je bila ona njegova direktorica, uspešno posloval in ustvarjal dobiček, kar pomeni, da mu je omogočal nakup premičnin za izvajanje dejavnosti. Tudi glede premoženja, vloženega v ustanovitev zavoda, je Ustavno sodišče RS2 že zavzelo stališče, da je ustanovitelj na tem premoženju izgubil lastninsko pravico, premoženje pa je postalo last zavoda. Vendar toženka konkretnih trditev v tej smeri tekom postopka niti ni podala.

11. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka pravilno odločilo v skladu z načelom uspeha v pravdi (154. člen ZPP) in načelom potrebnosti stroškov (155. člen ZPP). Ker je tožnik v pretežnem in bistvenem delu uspel s tožbenim zahtevkom (glede izročitve štirinajstih od šestnajstih premičnin), je skladno z določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP tožniku treba priznati stroške v celoti, saj zaradi delne zavrnitve zahtevka niso nastali posebni stroški. Res je tožnik tekom postopka vložil več pripravljalnih vlog (enako tudi toženka), a je glede potrebnosti v pritožbi izpostavljenih pripravljalnih vlog tožnika treba pritrditi njegovemu stališču v odgovoru na pritožbo, da je v njih (med ostalim) odgovoril na trditve toženke v njenih prejšnjih vlogah. Že zato mu potrebnosti teh stroškov ni mogoče odreči. Da je tožnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in ne tožbe ter postavil alternativni tožbeni zahtevek, tudi ne pomeni, da so bili zato stroški višji od prisojenih.

12. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora povrniti pritožbene stroške za sestavo odgovora na pritožbo in sicer 875 točk po OT, ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR, materialnih stroškov in DDV, skupaj 653,30 EUR. V primeru zamude mora stroške povrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odst. 299. člena in 1. odst. 378. člena OZ).

1 Ur. l. RS, št. 12/91 s spremembami. 2 Odločba Up 308/00 z dne 19. 12. 2000.