Jedro

Tožena stranka uveljavlja plačilo 4000,00 DEM na podlagi izvensodne poravnave.

Ker je s poravnavo razmerje urejeno, se pravice iz prejšnega razmerja ne morejo več uveljavljati (prim. 1. odst. 1089. čl. ZOR). Zato uveljavljanega tožbenega zahtevka ni moč presojati ne po 80. čl. ZOR ne po 132. čl. ZOR. Ali drugače, uveljavljani tožbeni zahtevek ni le del tistega, kar bi tožeči stranki pripadalo, na podlagi njene pravice do vrnitve plačane are, ker je oprt na drugo dejansko in pravno podlago.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala plačilo 4000,00 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji trdi, da sta pravdni stranki "prekinili" ustno sklenjeno prodajno pogodbo. Zato ima tožnica na podlagi 132. čl. ZOR pravico zahtevati vrnitev 7500,00 DEM, ki jih je toženi stranki plačala kot aro. Če zahteva manj, je to v okviru zahtevka. Sicer pa se strinja z uporabo 80. čl. ZOR. Pri tem sodiščema očita, da nista ugotovili, katera izmed pogodbenih strank je odgovorna za neizvršitev prodajne pogodbe. Nato pojasnjuje, zakaj je tožena stranka odgovorna za neizvršitev sporne pogodbe. Trdi še, da je tožnica pristala na "prekinitev" pogodbe, ko se je s toženko dogovorila o vrnitvi dela are v znesku 4000,00 DEM.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v tožbi zatrjuje: - da je toženi stranki plačala 7500,00 DEM v potrditev dogovora o prodaji toženkine hiše za ceno 75.000,00 DEM, - da do sklenitve pisne pogodbe ni prišlo, ker je tožena stranka zvišala ceno na 85.000,00 DEM, - da je tožeča stranka vložila tožbo zaradi vrnitve dvakratnega zneska plačane are, - da se je postopek končal z umikom te tožbe, ker sta se pravdni stranki naknadno dogovorili, da toženka vrne tožeči 4000,00 DEM, - da ji tožena stranka ni plačala 4000,00 DEM.

Tožena stranka tedaj uveljavlja plačilo 4000,00 DEM na podlagi izvensodne poravnave. Obstoja le-te pa tožeča stranka ni dokazala, upoštevaje pri tem dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odst. 385. čl. ZPP). Zato sta odločitvi sodišč tudi po presoji revizijskega sodišča pravilni. Na drugačno presojo ne morejo vplivati trditve o toženkini odgovornosti za neizpolnitev prodajne pogodbe. Presoja o pravnem razmerju, ki je bilo podlaga za zahtevek za vrnitev dvojne are v drugi zadevi, namreč ni predmet spora v obravnavanem primeru (1. odst. 2. čl. ZPP). Ob tem ni odveč poudariti, da tožeča stranka v tej zadevi uveljavlja plačilo 4000,00 DEM na podlagi sklenjene izvensodne poravnave (prim. zgoraj). Zatrjevani obstoj le-te pa izključuje možnost presoje o pravici do vrnitve (dvojne) are. Ta je bila, ker je bila sporna, ravno predmet zatrjevane izvensodne poravnave. Ker je s poravnavo razmerje urejeno, se pravice iz prejšnega razmerja ne morejo več uveljavljati (prim. 1. odst. 1089. čl. ZOR). Zato uveljavljanega tožbenega zahtevka ni moč presojati ne po 80. čl. ZOR ne po 132. čl. ZOR. Ali drugače, uveljavljani tožbeni zahtevek ni le del tistega, kar bi tožeči stranki pripadalo, na podlagi njene pravice do vrnitve plačane are, ker je oprt na drugo dejansko in pravno podlago.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).