Jedro

Tožnika tako kot v običajnem postopku izdaje uporabnega dovoljenja tudi v obravnavanem postopku izdaje potrdila na podlagi 3. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1 ne moreta uveljavljati varstva vseh tistih pravic, katerih varstvo jima sicer mora biti zagotovljeno v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, temveč samo tistih pravic, ki se nanašajo neposredno na pogoje za uporabo objekta, ki se sicer preizkušajo v postopku izdaje uporabnega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil predlog tožnikov „za potrdilo, da ima enostanovanjska hiša na zemljišču s parc. št. 525/1 k. o. ... uporabno dovoljenje po zakonu“ (1. točka izreka), odločil, da ostane v veljavi potrdilo št. 351-121/2015-4(301) z dne 21. 4. 2015, da ima navedena enostanovanjska hiša uporabno dovoljenje po zakonu (2. točka izreka) in tožnikoma naložil povračilo stroškov postopka A.A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu, 3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da gre za odločbo, ki je izdana v obnovljenem postopku odločanja o zahtevi prizadete stranke za izdajo potrdila po 3. točki prvega odstavka 197. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Obnova postopka je bila dovoljena iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v obsegu varstva pravic in pravnih koristi tožnikov, v obnovljenem postopku pa tožnika nista izkazala posega v njuno pravno korist. V zvezi z njuno navedbo, da je bila stanovanjska hiša prizadete stranke zgrajena na njuni parceli, se organ sklicuje na sodno poravnavo N 12/2005, po kateri hiša sedaj v celoti stoji na investitorjevem zemljišču, in meni, da se je s tem potrdila lokacija stanovanjske hiše na parceli z odmiki, ki niso več vezani na določbe o odmikih iz gradbenega dovoljenje ali občinskega prostorskega načrta.

3. Drugostopenjski organ je odpravil 1. točko izreka prvostopenjske odločbe, v preostalem delu pa je pritožbo tožnikov zavrnil. V obrazložitvi se sklicuje na sodne odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 114/2011 in Upravnega sodišča I U 1484/2013 ter navaja, da bi tožnika morala izkazati, na kakšen način izdano potrdilo posega v njune pravice in pravne koristi. Meni, da tega nista storila z navedbami, da sta mejaša ter da je objekt zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in določili prostorskega akta ter da je onemogočena požarna varnost in vzdrževanje brez posegov na njuno zemljišče, saj bi morala izkazati, s čim so zaradi navedenega prizadete njune pravice in pravne koristi. Tega pa nista storila, saj je njuno zatrjevanje o požarni ogroženosti pavšalno, odmik 1 m pa zadošča za vzdrževanje.

4. Tožnika se z izpodbijano odločbo ne strinjata in zoper (še ne odpravljeni) 2. in 3. točko izpodbijane odločbe vlagata tožbo. V njej med drugim navajata, da je bil upravni organ dolžan preveriti skladnost izvedene gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem. Sklicujeta se na smiselno uporabo odločb Ustavnega sodišča Up-741/12 in U-I-165/09. Kot stranska udeleženca sta sodelovala v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Menita, da če gradnja ni v skladu s pogoji gradbenega dovoljenja, se za ugotovitev neskladnosti ne zahteva, da bi te spremembe morale imeti kakršnekoli vplive, saj so pogoji gradbenega dovoljenja odraz presoje, da bodo z njimi pri gradnji izpolnjene v prostorskem in drugih predpisih določene zahteve. V postopku izdaje uporabnega dovoljenja pa naj bi se nadzirala tudi skladnost zgrajenega objekta s prostorskimi in drugimi pogoji.

5. Ne strinjata se s stališčem, da so njune navedbe pavšalne. Trdita, da je v njune pravice med drugim poseženo zaradi kršitve odmikov, ki so bili določeni v gradbenem dovoljenju in gradbeno tehnični dokumentaciji, da vzdrževanje objekta prizadete stranke ni možno brez posega v njuno zemljišče, da je njun objekt zaradi „zmanjšanih“ odmikov požarno bolj ogrožen ter da sta zato omejena v izvrševanju lastninske pravice. Nasprotujeta ugotovitvi, da je bilo s sodno poravnavo sanirano stanje odmikov od posestne meje, in stališču, da njuno zatrjevanje, da je objekt prizadete stranke zgrajen v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem in posledično manjšimi odmiki od posestnih meja, ne more šteti za varstvo njune osebne koristi. Navajata, da sta dolžna trpeti le tiste omejitve lastninske pravice, kot izhajajo iz gradbenega dovoljenja in gradbeno tehnične dokumentacije.

6. Sodišče je tožbo vročilo toženki in prizadeti stranki.

7. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

8. Prizadeta stranka A.A. v odgovoru tožbi nasprotuje. V njem med drugim navaja, da tožnika nista izkazala varstva svoje pravne koristi in da neutemeljeno vztrajata pri preverjanju skladnosti izvedene gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem, saj to iz določbe 197. člena ZGO-1 ne izhaja. Za preverjanje skladnosti gradnje objekta z gradbenim dovoljenjem so namreč predvideni drugi postopki, tako preverjanje v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pa bi pomenilo prevelik stroškovni zalogaj in bi bilo ustavnopravno sporno.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet tega upravnega spora je zakonitost odločbe, izdane v obnovljenem postopku iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Z njo je bilo odločeno, da ostane v veljavi potrdilo iz četrtega odstavka 197. člena ZGO-1, da ima enostanovanjska hiša prizadete stranke uporabno dovoljenje po samem zakonu, in sicer iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1. 11. Ker gre v tem primeru za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, je ta dovoljena le v obsegu varovanja pravic ali pravnih koristi osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala kot stranska udeleženka oziroma stranka, pa bi morala. To pomeni, da so v postopku, ki je obnovljen iz navedenega razloga, (ponovno) odprta le tista pravna in dejanska vprašanja, s katerimi stranski udeleženec uveljavlja varstvo svojih pravic in pravnih koristi. Katera so ta vprašanja oziroma katere pravice lahko tožnika kot stranska udeleženca sploh varujeta v tem postopku, pa določa njegova narava in vsebina, v tem primeru izdaja potrdila o tem, da ima objekt uporabno dovoljenje že po samem zakonu iz razloga po 3. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1. 12. Po navedeni določbi se ne glede na določbe ZGO-1, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse enostanovanjske stavbe, ki so bile zgrajene na podlagi gradbenega dovoljenja in so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi ter na predpisan način evidentirane v zemljiškem katastru.

13. Sodišče je v svoji dosedanji praksi že povedalo, da pogoja, po katerem mora biti stavba zgrajena na podlagi gradbenega dovoljenja, ne razume zgolj kot zahtevo, da je bilo zanjo izdano gradbeno dovoljenje, ampak tudi kot zahtevo, da je taka stavba zgrajena v skladu z njim. Hkrati pa je opozorilo, da je domet določbe 3. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1 v tem, da investitorjem oziroma lastnikom enostanovanjskih stavb, ki izpolnjujejo pogoje iz te določbe, pa zanje še niso pridobili uporabnega dovoljenja, tega podeljuje sam zakon, zaradi česar ni mogoče vodenje inšpekcijskega postopka in izrek ukrepa prepovedi uporabe objekta po 3. točki 1. odstavka 150. člena ZGO-1 (prim. sodbo Upravnega sodišča U 2114/2007 z dne 26. 2. 2009).

14. Izdaja potrdila na navedeni podlagi ob izpolnjenih predpostavkah iz 3. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1 je torej izjema od zahteve, po kateri mora stranka v zato predpisanem postopku pridobiti uporabno dovoljenje, kot ga določa četrti razdelek tretjega dela ZGO-1. Gre torej za drugačno situacijo kot v primeru izdaje potrdila po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1, ki se nanaša na objekte zgrajene pred 31. 12. 1967 in ko investitorju oziroma lastniku za izdajo potrdila ni treba izkazovati gradnje na podlagi gradbenega dovoljenja, zaradi česar je drugačen tudi obseg varstva, ki ga v postopku izdaje potrdila na navedeni podlagi lahko uveljavljajo stranski udeleženci.

15. Obseg varstva, kot ga v konkretnem postopku lahko uveljavljata tožnika, je torej zamejen z obsegom varstva, do katerega bi bila sicer lahko upravičena v postopku izdaje uporabnega dovoljenja po določbah ZGO-1. 16. Uporabno dovoljenje je v 11. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 opredeljeno kot odločba, s katero upravni organ, ki je izdal gradbeno dovoljenje, dovoli začetek uporabe objekta. V skladu s prvim odstavkom 95. člena ZGO-1 se v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja preverja, ali je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem, ali je objekt zanesljiv, ali je projekt izvedenih del izdelan v skladu s predpisi in ali so zgrajeni objekti, s katerimi se zagotavlja minimalna komunalna oskrba. Po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZGO-1 se uporabno dovoljenje izda za objekt, za katerega je bilo izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje, če upravni organ na tehničnem pregledu ali ogledu ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka prejšnjega člena.

17. Iz navedenega izhaja, da se v tem postopku ugotavljajo le morebitne tehnične pomanjkljivosti, zaradi katerih objekta (v konkretnem primeru enostanovanjske hiše) ne bo mogoče uporabljati, ne pa kakršnekoli investitorjeve pravice niti pravice tretjih oseb, saj so te predmet presoje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

18. Enako razmerje med uporabnim in gradbenim dovoljenjem izhaja še iz drugega odstavka 95. člena ZGO-1, po katerem se v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja šteje, da je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem le v primeru, če spremembe, ki so nastale med gradnjo, ne vplivajo na z gradbenem dovoljenju določene lokacijske in druge pogoje ter elemente, ki bi lahko vplivali na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali predpisane bistvene zahteve - če torej ne gre za spremembe, zaradi katerih bi bilo treba po drugem odstavku 73. člena zahtevati spremembo gradbenega dovoljenja, in sicer po postopku, kot je bilo to dovoljenje izdano.

19. Izdaja uporabnega dovoljenja torej po povedanem res pomeni tudi ugotovitev organa, da je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem (1. točka prvega odstavka 95. člena ZGO-1), vendar zgolj v kontekstu in za potrebe uporabe objekta, saj uporabno dovoljenje ne more vplivati na vsebino gradbenega dovoljenja in s tem legalizirati morebitnih odstopanj od njega. Povedano drugače: izhodišče za presojo dovoljenosti (skladnosti) gradnje v vsakem primeru pomenijo značilnosti in pogoji gradnje, določeni z gradbenim dovoljenjem. Če je obravnavani objekt neskladna ali celo nelegalna gradnja, pa izdaja uporabnega dovoljenja na to njegovo lastnost ne vpliva, s tem pa tudi ne na pravice tožnikov v morebitnem inšpekcijskem postopku ali postopku za spremembo gradbenega dovoljenja. Vse navedeno pa velja tudi za potrdilo, izdano na podlagi 3. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1, zato je to potrdilo ovira za vodenje inšpekcijskih postopkov, ki se nanašajo na samo uporabo objekta (3. točka prvega odstavka 150. člena ZGO-1), nikakor pa ne tudi za vodenje morebitnih inšpekcijskih postopkov, ki se nanašajo na nedovoljeno ali neskladno gradnjo (152. in 153. člen ZGO-1).

20. Glede na navedeno tožnika tako kot v običajnem postopku izdaje uporabnega dovoljenja tudi v obravnavanem postopku izdaje potrdila na podlagi 3. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1 ne moreta uveljavljati varstva vseh tistih pravic, katerih varstvo jima sicer mora biti zagotovljeno v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, temveč samo tistih pravic, ki se nanašajo neposredno na pogoje za uporabo objekta, ki se sicer preizkušajo v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Zato tožnika, ki sta, kot navajata sama, v postopku izdaje gradbenega dovoljenja sodelovala, tudi ne moreta uspeti s sklicevanjem na ustavnosodno in upravnosodno prakso, ki se nanaša na položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

21. Ker glede na pojasnjeno vsebino in namen oziroma obseg odločanja v postopku izdaje potrdila v zvezi s 3. točko prvega odstavka 197. člena ZGO-1 ugovori tožnikov, ki se nanašajo na odmike od parcelne meje, nemožnost vzdrževanja objekta prizadete stranke brez posega v njuno zemljišče, požarno ogroženost objekta tožnikov ter s tem povezan poseg v izvrševanje njune lastninske pravice, niso pravno pomembni za odločitev, tožnika pa z njimi v obnovljenem postopku zato nista mogla uspeti.

22. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker dejstva, ki jih tožnika zatrjujeta, niso pravno pomembna za odločitev v tej zadevi, sodišče ni izvedlo v zvezi z njimi predlaganih dokazov, temveč je ob presoji pravnih vprašanj, skladno z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 o tožbi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

24. Izrek o stroških zajema tudi zavrnitev zahteve prizadete stranke za njihovo povrnitev. O tem je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), po katerem sodišča pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni. Za to presojo je pomembno, ali so navedbe prizadete stranke takšne, da so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Ker po presoji sodišča prizadeta stranka takšnih navedb ni podala, je njen stroškovni zahtevek zavrnilo.