Jedro

Odločilnega pomena za pristojnost disciplinskih organov je status tožnika v času, ko naj bi bile kršitve storjene in ne v času, ko se izvaja disciplinski postopek. Če je tožnik storil očitano kršitev v času, ko je imel status direktorja, je bil za vodenje disciplinskega postopka pristojen upravni organ, ki imenuje in razrešuje direktorja na podlagi statuta.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo (pravilno delno sodbo) razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 17.10.1994 in 28.11.1994 ter ugotovilo, da tožniku na podlagi teh sklepov delovno razmerje ni zakonito prenehalo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožnik v času disciplinskega postopka ni imel več statusa direktorja, ker je ta status z dnem razrešitve prenehal. Res se je v disciplinskem postopku odločalo pretežno o kršitvah, ki naj bi jih storil kot direktor, vendar pa bi moralo sodišče prve stopnje slediti smislu 59. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90). Meni, da pride citirana določba v poštev le v primeru, ko se za disciplinske kršitve obravnava direktorja, ki to funkcijo v času vodenja disciplinskega postopka še vedno opravlja. Smisel določbe je v tem, da direktor ne bi sam odločal o lastni odgovornosti. Ne glede na navedeno pa še dodaja, da ena od očitanih kršitev sega v čas po razrešitvi (odklonitev del in nalog po razrešitvi) in je vsaj o tej kršitvi odločal pristojni organ. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da izpodbijana sklepa obdrži v veljavi ter ugotovi, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na zakonit način. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo in ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka. Delno pa je napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da izpodbijana sodba nima narave vmesne sodbe, ampak delne. Napaka sodišča prve stopnje sicer na zakonitost odločitve ne vpliva. Vmesna sodba se po 315. členu ZPP izda takrat, kadar tožena stranka izpodbija tako podlago, kot tudi višino (enega) tožbenega zahtevka, torej takrat, kadar sta podlaga in višina zajeti v enem zahtevku in odločitev o podlagi še ne pomeni končne odločitve. Kadar pa gre za več zahtevkov, kot v spornem primeru (razveljavitev sklepov, vrnitev nazaj na delo, priznanje pravic iz delovnega razmerja) in je mogoče o njih odločiti ločeno in dokončno, pa gre za delno sodbo (314. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da naj bi tožnik vse očitane kršitve storil v času, ko je imel status direktorja tožene stranke. Po 3. odstavku 59. člena ZTPDR o disciplinski odgovornosti direktorja odloča organ, ki ga imenuje oz. postavi. Ob ugotovitvi, da direktorja Sklada postavlja in razrešuje upravni odbor, o disciplinski odgovornosti tožnika pa je na obeh stopnjah odločala vršilka dolžnosti direktorja, je sodišče prve stopnje zaključilo, da o disciplinski odgovornosti tožnika ni odločal pristojni organ. Zato je sklepa z dne 17.10.1994 in 28.11.1994 razveljavilo.

Pritožbeno sodišče v pretežnem delu soglaša z razlogi izpodbijane sodbe. Odločilnega pomena za pristojnost disciplinskih organov je status delavca v času, ko naj bi bile kršitve storjene in ne v času, ko se izvaja disciplinski postopek. Če je tožnik storil očitane kršitve v času, ko je še imel status direktorja, je bil za vodenje disciplinskega postopka pristojen upravni odbor. Ta namreč na podlagi 32. člena Statuta tožene stranke imenuje in razrešuje direktorja. Res je sicer, da bi lahko bil smisel 3. odstavka 59. člena ZTPDR v tem, da direktor o svoji lastni disciplinski odgovornosti ne more odločati, vendar pa je pritožba spregledala, da poslovodni organ ne odloča o vseh kršitvah delovne obveznosti. O kršitvah, za katere se lahko izreče prenehanje delovnega razmerja, odloča praviloma disciplinska komisija, le izjemoma o tem odloča direktor pri delodajalcih z manj kot 50 zaposlenimi (kot pri toženi stranki). Torej tudi če bi tožena stranka imela disciplinsko komisijo, ta o tožnikovi odgovornosti ne bi smela odločati; razlogovanje pritožbe o smislu citirane določbe ZTPDR v tem primeru izgubi težo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi tožnik vse očitane kršitve storil v času, ko je bil direktor. To pa ne drži v celoti. Pritožba namreč utemeljeno opozarja na kršitev, ki naj bi bila storjena 1.8.1994 - odklonitev del in nalog razrešenega direktorja. Tožnik je bil razrešen na seji upravnega odbora z dne 21.7.1994, Vlada RS je dala soglasje k razrešitvi dne 28.7.1994 in istega dne za vršilko dolžnosti direktorja na podlagi 35. člena Statuta imenovala C. T.. Odločba o razrešitvi je bila izdana 29.7.1994. Tožnik je bil torej s funkcije direktorja razrešen pred 1.8.1994, ko naj bi storil navedeno kršitev.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje lahko razveljavilo sklepa vršilke dolžnosti direktorja z dne 17.10.1994 in 28.11.1994 le glede tistih kršitev, ki naj bi jih storil pred razrešitvijo s funkcije direktorja Sklada. Za ugotavljanje disciplinske odgovornosti za kršitev, ki naj bi jo storil po razrešitvi, pa je bila po pooblastilu iz 42. člena Pravilnika o delovnih razmerjih pristojna vršilka dolžnosti direktorja. Ta pa je o odgovornosti tudi odločala. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti sklepov disciplinskega organa preuranjena. Posledično je preuranjena tudi ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo.

Dejansko stanje v zvezi s kršitvijo, ki naj bi jo tožnik storil 1.8.1994, ko je odklonil dela in naloge razrešenega direktorja, še ni razčiščeno. Sodišče prve stopnje bo v nadaljnjem postopku razčistilo, ali je tožnik za to kršitev odgovoren in, ali izrečeni disciplinski ukrep ustreza teži storjene kršitve. Šele po tem bo mogoče odločiti, ali sta izpodbijana sklepa vršilke dolžnosti direktorja zakonita. Zato je bilo potrebno izpodbijano delno sodbo razveljaviti v celoti, kljub temu, da je odločitev sodišča prve stopnje glede ostalih kršitev pravilna.

Tožena stranka na podlagi 2. odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) sama krije svoje pritožbene stroške.