Jedro

Ker Zakon o odvetništvu nima posebnih določb postopka, se za odločanje o predlogu za vpis v imenik odvetniških kandidatov uporabljajo določbe ZUP. Če je o predlogu odločeno, ne da bi bil v skladu z ZUP izveden ugotovitveni postopek, je odločitev nezakonita.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Odvetniške zbornice Slovenije z dne 21.12.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom, ki ga je v zvezi s predlogom tožnika za vpis v imenik odvetniških kandidatov sprejel upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije na seji dne 8.11.1994, je ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za opravljanje odvetniške dejavnosti. Tožena stranka se sklicuje na negativno mnenje, ki ga je o tožniku dal Območni zbor odvetnikov na sestanku dne 17.10.1994 ter na izjavi odvetnikov A in B. Iz izjave odvetnika A izhaja, da mu je tožnik ponudil, da bo delal "dokapitalizacije" in da naj mu posodi štampiljko za notarski zapis ter, da ga je tožnik prosil za štampiljko tudi, ko je izdelal akt o prenehanju družbe pri firmi Potrošnik. Iz izjave odvetnika B pa izhaja, da mu je tožnik prevzel dve stranki, s tem da je obljubil hitrejšo rešitev zadev na sodišču, kar je v nasprotju z odvetniško etiko. Na podlagi navedenih izjav tožena stranka sklepa, da tožnik ni vreden zaupanja za opravljanje dela v odvetniški pisarni.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeni sklep. Kot tožbeni razlog uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na mnenje Območnega zbora odvetnikov. Da bi ta območni zbor sprejel mnenje, da ni vreden zaupanja za opravljanje dela v odvetniški pisarni, namreč iz zapisnika tega zbora z dne 17.10.1994 ne izhaja. Meni, da razlogi iz 27. člena Zakona o odvetništvu, zaradi katerih bi bil nevreden zaupanja, niso podani. Nikoli namreč ni bil obsojen zaradi kaznivega dejanja, glede izjav odvetnikov pa navaja, da je izjava odvetnika A neresnična, izjava odvetnika B pa pavšalna. Zaposlen je v podjetju, katerega registrirana dejavnost je tudi svetovanje na področju prava, zakonodaje, financ in drugega. Kot svetovalec direktorja opravlja storitve pravnega svetovanja, razen odvetništva. Kot pooblaščeni zastopnik družbe je odvetniku A, kot staremu prijatelju iz otroštva ponudil, da s podjetjem sklene pogodbo o opravljanju odvetniških storitev. Nikoli pa odvetnika A ni prosil za štampiljko, da bo delal dokapitalizacije. Akte za družbe, tudi za firmo P., je delal v obsegu dejavnosti podjetja. V zvezi z izjavo odvetnika B navaja, da je ta kot odvetnik delal v Delovni skupnosti pravne pomoči SOZD, da pa so se posamezni direktorji članic SOZD pogosteje obračali nanj, kot na odvetnika B. Kar zadeva izjavo odvetnika B, da mu je prevzel dve stranki, meni, da v zvezi s tem tožena stranka pravilno ugotavlja, da ga odvetniška etika takrat ni zavezovala. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in o zadevi odloči, podrejeno pa, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi. Navaja še, da je tožnik sprožil ustavni spor v zvezi s 7. in 8. točko 1. odstavka 46. člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije, ker meni, da sta v neskladju s 1. do 3. odstavkom 49. člena Ustave RS. V zvezi s tem tožena stranka navaja, da odvetništvo ni delovno mesto niti zaposlitev, ampak je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo opravljajo odvetniki kot svoboden poklic. Vendar pa je treba "svobodo" odvetniškega polica razumeti tako, kot jo opredeljujejo ustava, zakoni, statut zbornice, kodeks odvetniške poklicne etike, zlasti pa odvetniška pogodba, to je pooblastilno razmerje med klientom in odvetnikom. Glede na specifiko odvetniškega poklica v interesu klientov nobeni državi ne more biti vseeno, kdo lahko postane odvetnik in v kakšnih prostorih ter s kakšno opremo opravlja odvetniški poklic. Tožnik meni, da ni skladna z ustavo določba, po kateri območni zbor odvetnikov daje mnenje o tem, ali oseba, ki namerava opravljati odvetniški poklic, izpolnjuje v zakonu določene pogoje in o primernosti prostorov. Zgodovinske izkušnje kažejo, da podelitev pravice za opravljanje odvetniške dejavnosti ne sme biti odvisna od imenovanja. Glede določbe, po kateri nove zahteve za vpis v imenik odvetnikov ni mogoče vložiti pred potekom dveh let od pravnomočne zavrnilne odločbe, za katero tožnik tudi meni, da ni v skladu z ustavo, tožena stranka navaja, da imajo podobno določbo vsi odvetniški zakoni v svetu. Tožena stranka zaključuje, da je obljubljanje, da bo zadevo na sodišču hitreje "speljal", zavržno dejanje. Obljubljanje nečesa, kar ni odvisno od dajalca objube, je nemoralno dejanje, ne glede na to, ali gre za odvetnika, ki ga veže kodeks odvetniške poklicne etike, ali gre za pooblaščenca, ki ni odvetnik.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: V zadevi je sporna odločitev o tožnikovem predlogu za vpis v imenik odvetniških kandidatov. Pogoje za odvetniške kandidate in odločanje o vpisu v imenik odvetniških kandidatov določa Zakon o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93) v določbah poglavja VII. Po navedenih določbah je odvetniški kandidat lahko, kdor izpolnjuje pogoje iz 1. do 4. ter 6. in 7. točke 1. odstavka 25. člena tega zakona in ima pristanek odvetnika oziroma odvetniške družbe, pri kateri bo zaposlen (50. člen). Glede odločanja o vpisu v imenik odvetniških kandidatov pa se navedeni zakon (1. odstavek 52. člena) sklicuje na določbo 31. člena tega zakona, ki določa, da o vpisu v imenik odvetnikov odloča organ, določen s statutom Odvetniške zbornice Slovenije v upravnem postopku, to je upravni odbor (10. točka 1. odstavka 28. člena statuta), ki pred odločitvijo o predlogu za vpis v imenik odvetnikov, odvetniških kandidatov ali odvetniških pripravnikov zahteva od območnega zbora odvetnikov, na katerega območju predlagatelj živi in dela, mnenje o tem, ali je predlagatelj vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica (57. člen statuta). Prav to, ali tožnik izpolnjuje pogoj iz 7. točke 25. člena, v zvezi z 50. členom zakona, to je, ali je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, je med strankama sporno. Medtem, ko tožena stranka v izpodbijanem sklepu na podlagi izjav dveh odvetnikov, danih na sestanku območnega zbora, sklepa, da tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, tožnik temu ugovarja. Meni, da razlogi, zaradi katerih kandidat za odvetniški poklic ni vreden zaupanja, ki jih določa 27. člen Zakona o odvetništvu, pri njem niso podani. Ker Zakon o odvetništvu nima posebnih določb postopka, se za odločanje po tem zakonu uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po določbah ZUP se dokazi izvajajo v ugotovitvenem postopku, v katerem se pravno pomembna dejstva dokazujejo z dokaznimi sredstvi, uradna oseba, ki vodi postopek pa mora dati stranki možnost, da sodeluje pri izvedbi dokazov in postavlja vprašanja pričam po uradni osebi, ki vodi postopek, z njenim dovoljenjem pa tudi neposredno, in da se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izjavi (3. odstavek 143. člena ZUP). Tožena stranka se torej glede dejstva, da tožnik ni vreden zaupanja, ne more sklicevati le na mnenje območnega zbora, ki zanjo tudi ni obvezno, ampak mora to odločilno dejstvo ugotoviti v izvedenem postopku. Iz predloženih spisov ne izhaja, da bi bila dejstva, ki so podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa in ki jih tožnik zanika, ugotovljena v dokaznem postopku v smislu navedene določbe ZUP. Že zato je izpodbijani sklep nezakonit. Sodišče še ugotavlja, da je izrek izpodbijanega sklepa napačen. V obravnavanem primeru gre namreč za odločanje o predlogu za vpis v imenik odvetniških kandidatov. Če pristojni organ v postopku po določbah ZUP ugotovi, da predlagatelj ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, kar je pogoj za vpis v imenik odvetniških kandidatov, predlog zavrne. Ugotovitev, da predlagatelj ne izpolnjuje pogojev, ki jih za opravljanje odvetniškega poklica in s tem za vpis v imenik odvetniških kandidatov določa zakon, je torej razlog za zavrnitev predloga in spada v obrazložitev odločbe, s katero se predlog zavrne.

Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep nezakonit, je moralo sodišče tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je, tako kot ZUP, uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).