Jedro

Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic je podano ne le zaradi kršitve blanketnih norm - internih bančnih predpisov (obsojenec je oškodovancu odobril prekoračitev na tekočem računu v nasprotju z njimi), temveč že sam način storitve (obsojenec si je izgovoril del denarja, ki ga je odobril oškodovancu in tako pridobil premoženjsko korist) dokazuje zlorabo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 2000 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta ter nadaljnjim pogojem, da na podlagi določbe 3. odstavka 50. člena KZ oškodovancu B.L. v roku šestih mesecev od dneva izreka sodbe plača 1.000.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila. V plačilo mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se kot posebni pogoj, da določena kazen v okviru pogojne obsodbe ne bo izrečena, določi le plačilo škode oškodovancu B.L. v višini 1.000.000 SIT, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku šestih mesecev; v ostalem pa je pritožbo zagovornika ter v celoti pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 4.12.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1., 2. in 4. točko 1. odstavka 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP in po 2. odstavku 371. člena ZKP. V zahtevi, ki je po vsebini pretežno enaka zagovornikovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, navaja, da je kršitev kazenskega zakona podana glede vprašanja, ali je dejanje, za katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje, in glede vprašanja, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki ne bi smel biti uporabljen, ker je sodišče v povezavi z 244. členom KZ neutemeljeno uporabilo okrožnico z dne 3.7.1997; kazenski zakon pa je bil kršen tudi glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obsojenca spričo dovoljenja, ki ga je v zadevi dal nadrejeni član uporabe J.S., izvršilni direktor za področje komercialnega bančništva. Zaradi tega bi sodišče po mnenju zagovornika moralo izreči oprostilno sodbo. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je po navedbah vložnika podana, ker je izrek sodbe nerazumljiv ter obstaja protislovje med izrekom in obrazložitvijo, ker obsojenec ni izrabil svojega položaja in ni prestopil meje svojih pravic, ker je kredit odobril z vednostjo in navodili nadrejenega ter je šlo v obravnavanem primeru za odobritev kredita v okviru poslovanja družbe P. d.o.o. Bistveno kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbo, da je obsojenec v svojo obrambo predlagal zaslišanje J.S., sodišče pa je ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben, enako pa tudi vpogled v spis Okrožnega sodišča v Mariboru, iz katerega izhaja interes ... Banke za finančno reševanje firme P. d.o.o.. Po mnenju zagovornika bo Vrhovno sodišče pri odločanju o tej zahtevi ugotovilo, da obstaja precejšen dvom o odločilnih dejstvih, ki se navajajo v izpodbijanih sodbah, v posledici napačne ugotovitve odločilnih dejstev, je bilo po mnenju vložnika napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Vrhovnemu sodišču ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti predlaga, da oceni izpodbijano pravnomočno sodbo tudi ob upoštevanju 427. člena ZKP in izda sodbo v smislu 426. člena ZKP.

3. Vrhovni državni tožilec A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 17.1.2007, predlagal zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena dne 2.4.2007 ter je zagovornik v zvezi z odgovorom dne 10.4.2007 sodišču podal pisno izjavo.

B. - 1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravna relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; zato je sklicevanje obsojenčevega zagovornika v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti na 427. člen ZKP v nasprotju z navedeno določbo. Precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljaviti oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi (vloženi zaradi razlogov iz katerih jo je mogoče vložiti - 1. odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni in vrhovno sodišče ga v konkretni zadevi ob odločanju o zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo, sodišče tudi ni dolžno razlagati (kljub obširnim navedbam zagovornika o dejanskem stanju v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se na ta člen sklicuje) zakaj ne; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B. - 2 6. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ (veljavnega v času storitve kaznivega dejanja - Uradni list RS, št. 63/94) stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi mejo svojih pravic in ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja.

7. Navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, za katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe uporabljen zakon, ki ne bi smel biti uporabljen, ker je sodišče v povezavi z 244. členom KZ neutemeljeno uporabilo Okrožnico z dne 3.7.1997 in ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obsojenca spričo dovoljenja, ki da ga je v predmeti zadevi dal nadrejeni član uprave J.S., s čimer naj bi sodišče prekršilo določbe 1., 2. in 4. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP, Vrhovno sodišče ne more pritrditi.

8. Opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja vsebuje vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ. Iz opisa izhaja, da je obsojenec kot takratni direktor poslovne enote banke pri opravljanju bančnih poslov z namenom, da si pridobi premoženjsko korist dne 23.12.1997, izrabil svoj položaj in prestopil meje svojih pravic, ko je v nasprotju z internimi navodili banke (Okrožnico z dne 3.7.1997 in Navodili o poslovanju s tekočimi računi z dne 31.10.1997) B.L. hkrati z odobritvijo tekočega računa odobril tudi izredni limit v višini 1.500.000 SIT (čeprav L. ob otvoritvi tekočega računa ni predložil niti podatkov o višini mesečne plače, izreden limit pa bi mu lahko odobril šele po treh mesecih poslovanja s tekočim računom) ter hkrati naročil L., da mu od denarja, ki ga bo dvignil na blagajni banke iz navedenega naslova, izroči 1.000.000 SIT, kar je ta tudi storil, ko je 1.000.000 SIT pustil v obsojenčevi pisarni ter si obsojenec na ta način pridobil premoženjsko korist v višini 1.000.000 SIT. V opisu dejanja je navedeno posebej motivirano obsojenčevo izvršitveno dejanje zlorabe položaja, ki je bilo povezano s takratnim obsojenčevim položajem v banki (direktor poslovne enote banke), njegovim delom, pooblastili in dolžnostmi kot izhajajo tudi iz v opisu dejanja navedenih bančnih navodil ob odobravanju prekoračitev na tekočih računih (ki se nahajajo v prilogah A1 do A3 spisa), s katerim si je obsojenec pridobil premoženjsko korist v višini 1.000.000 SIT. Ravnanje obsojenca, kot je opisano v izreku sodbe, je bilo protipravno zaradi načina storitve in ne le zaradi kršitve blanketnih norm - internih bančnih predpisov. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti povsem spregleda, da iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja izhaja očitek ravnanja ne le v nasprotju s 3. točko okrožnice, ki pooblašča direktorja, da odobri limit - prekoračitev sredstev na tekočem računu na osnovi lastne presoje ali na osnovi zavarovanja v maksimalni višini petih povprečnih rednih prilivov na tekoči račun v zadnjih treh mesecih, temveč tudi v nasprotju s 6. točko Navodil za poslovanje s tekočimi računi, ki ureja dovoljene prekoračitve stanja na tekočem računu, postopek za odobritev dovoljenja za prekoračitev stanja, pogoje in kriterije za odobritev prekoračitve in določa, da imetnik tekočega računa pridobi možnost do izredne prekoračitve dobro imetja (kar je v vsakdanjem jeziku izredni limit) na svojem tekočem računu šele po treh mesecih poslovanja. Zato je nebistveno, da citirani bančni predpisi ne govorijo izrecno o izrednem limitu, temveč o avtomatskem limitu ter o drugih dovoljenih maksimalnih limitih.

9. Kršitev kazenskega zakona je podana, če je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo neko kazensko materialno določbo ali če te določbe, ki bi jo morale uporabiti, ni uporabilo. Ni mogoče pritrditi navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršen kazenski zakon glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obsojenca. Vložnik, ki očitek te kršitve kazenskega zakona utemeljuje z navedbo, da je glede na zagovor obsojenca in izpovedbo priče P. pri odobravanju izrednega limita poleg obsojenca sodeloval in dovoljenje dal obsojenčev nadrejeni (J.S., izvršilni direktor za področje komercialnega bančništva) in meni, da to dovoljenje izključuje kazensko odgovornost obsojenca. S temi navedbami, v katerih zagovornik drugače, kot izpodbijana pravnomočna sodba, ocenjuje izvedene dokaze, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

10. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe. Navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornik v zahtevi uveljavlja z navedbo, da "opis dejanskega stanja v izreku ne ustreza v sodbi navedenemu dejanskemu stanju in je protisloven, ker je na strani 4. sodbe prve stopnje navedeno, da je L. denar izročil P., ki je odštel 1.000.000 SIT in ga položil v obtoženčev kovček in tudi zaradi očitka, da si je obsojenec pridobil premoženjsko korist na način, ker naj bi L. pustil v njegovi pisarni 1.000.000 SIT, hkrati pa iz izvedenih dokazov - izjave L., P., pismeni dokumenti, izhaja, da naj bi L. denar obsojencu posodil".

11. Navedbam zagovornika, da izrek sodbe nerazumljiv ter da obstaja protislovje med izrekom in obrazložitvijo, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Iz opisa dejanja v izreku sodbe izhaja, da je B.L. po naročilu obsojenca od denarja, ki ga je v banki dvignil, pustil v obsojenčevi pisarni 1.000.000 SIT, s čimer si je obsojenec pridobil premoženjsko korist v navedeni višini. Enako glede načina predaje denarja obsojencu, ob oceni izpovedb prič M.P. in B.L. zaključuje tudi sodišče v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe.

12. Težišče obširnih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in v katerih zagovornik v pretežnem delu vsebinsko povzema pritožbene navedbe in navaja, da obsojenec ni izrabil svojega položaja in ni prestopil meje svojih pravic, ker je v obravnavanem primeru odobril kredit v skladu z vednostjo in navodili nadrejenega J.S. in da je šlo v konkretnem primeru za odobritev kredita v okviru poslovanja družbe P. d.o.o., zaradi česar je obsojenec na zahtevek za odobritev posojila (priloga A2) pripisal, da gre za premostitev nujnih plačil pri P. in, ki bodo poplačana iz sredstev družbe P., česar sodišče ni ocenjevalo; da je obsojenec imel kompetence da sam odobrava limite na tekočih računih občanov do 3.000.000 SIT in da bi tak kredit lahko odobril, ne da bi se s kom posvetoval; ker pa ni šlo za posojilo L., temveč za posojilo družbi P. je bilo potrebno posvetovanje z nadrejenim J.S.; da sta P. in L. obsojencu prikazala celotno situacijo tako, da je kredit, ki ga bo sicer formalno dobil L., namenjen za plačila firmi P., kjer je bil P. direktor, dejansko predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini takšne navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Ne pa, kot to meni zagovornik, bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe s katero je obsojenca spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic povzelo vsebino obsojenčevega zagovora ter se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so bile odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe (stran 4 do 6) je razvidno, da sodišče ne sprejema zagovora obsojenca, ki je v celoti zanikal storitev očitanega mu kaznivega dejanja. Obsojenčevo ravnanje je sodišče utemeljilo z izpovedbo oškodovanca B.L., ki je bila v izvedenem dokaznem postopku potrjena z izpovedbo priče M.P., J.S. in bančno listinsko dokumentacijo ter v sodbi navedlo razloge o tem, kako izvedene dokaze presoja in tudi utemeljilo, zakaj šteje za dokazano, da je šlo za obsojenčevo protipravno ravnanje pri odobritvi prekoračitve stanja na tekočem računu B.L., ki je bilo zvezano s obsojenčevim namenom pridobiti si premoženjsko korist. Sodišče druge stopnje je z razlogi sodbe sodišča prve stopnje soglašalo in v svoji sodbi utemeljilo, zakaj zavrača pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je pritožbeno sodišče v svoji odločbi opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb zagovornika in tudi odgovorilo na navedbe glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter jih obrazloženo zavrnilo.

13. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravic do obrambe iz 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obrambe za zaslišanje obsojenčevega nadrejenega - priče J.S. in predlog za pribavo spisa Okrožnega sodišča v Mariboru, iz katerega izhaja interes ... banke za finančno poslovanje firme P. d.o.o..

14. Iz meril, oblikovanih v ustavnosodni praksi za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Mora pa izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti predlaganih dokazov razen, če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali bi bilo nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje obrazloženo opredelilo do dokaznih predlogov obrambe za zaslišanje priče J.S. in pribavo spisa ter ju zavrnilo. Ocenilo je, opirajoč se na izpoved prič B.L., M.P. in J.S. ter zapisnikov kreditnega odbora banke za kritično obdobje, da izvedba teh dokazov za presojo zadeve ni potrebna, ker sredstva, ki jih je obsojenec dne 23.12.1997 kot direktor poslovne enote banke hkrati z odobritvijo (odprtjem) tekočega računa odobril v višini 1.500.000 SIT B.L., niso bila namenjena za poslovanje firme P. d.o.o.. Tem razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. S tem pa sta sodišči zadostili kriterijem ustavno sodne presoje in po oceni Vrhovnega sodišča nista kršili pravice obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist; pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje, kako naj bi navedena kršitev vplivala na zakonitost sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

C.

15. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

16. Izrek o stroških postopka: ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca, kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je redno zaposlen z mesečnim osebnim dohodkom 450.000 SIT ter oče treh polnoletnih otrok) ter trajanjem in zamotanostjo postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.