Jedro

Sporno pravno razmerje, ki izhaja iz tožbe mora biti v neposredni zvezi s pravnim razmerjem, ki izhaja iz predloga za izdajo začasne odredbe in katerega ureditev tožnik predlaga.

Izrek

Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila pri Upravnem sodišču RS tožbo zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 2. 2004, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklepa Upravne enote A, št. ... z dne 28. 10. 2002 in št. ... z dne 28. 10. 2002. Obenem pa je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, da se UE A prepove izdajati nadaljnje odločbe o solastništvu na "kompleksu III". V tožbi tožeča stranka navaja, da je denacionalizacijski upravičenec in zahteva vrnitev dveh parcel na robu mesta A - 818/1 in 818/2 k.o. A. Pričakoval je, da mu bosta parceli vrnjeni v last in posest, pa je bil seznanjen, da sta postali del kompleksa III, na katerem so bile že izdane odločbe o vrnitvi v obliki solastninskega deleža in zato ni več možno vračanje v last in posest. V dveh postopkih je predlagal obnovo, vendar je prvostopni organ predloga zavrgel, tožena stranka pa z izpodbijano odločbo pritožbo zavrnila. Vendar se v teh drugih denacionalizacijskih postopkih odloča tudi o njegovi pravici, ali mu bo zemljišče vrnjeno v last ali posest ali pa le v solastništvo. Zato ima pravico udeleževati se drugih denacionalizacijskih postopkov kot stranka, a v njih ni sodeloval, ker mu ta možnost ni bila dana. Oba denacionalizacijska upravičenca, Rimskokatoliško župnijstvo A oziroma B, ki sta tudi zahtevala vrnitev v last in posest, podpirata obnovo njunih postopkov. Razlog, da bi moral biti udeležen pri spornih denacionalizacijskih postopkih, je v tem, da je upravni organ dodelil solastninsko pravico denacionalizacijskim udeležencem v teh postopkih tudi na njegovih nekdanjih parcelah št. 818/1 in 818/2 k.o. A. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ne navaja, po kateri določbi 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) predlaga izdajo začasne odredbe, vendar pa iz samih navedb izhaja, da tožeča stranka ne predlaga izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS. Po tej določbi lahko tožeča stranka zahteva odložitev izvršitve izpodbijane upravne odločbe od sodišča, če pristojni organ v primerih in pogojih iz 2. odstavka 30. člena ZUS ne odloži izvršitve upravnega akta. Z izdajo začasne odredbe po tej določbi se začasno, do odločitve sodišča, prepreči izvršba. Ker tožeča stranka po vsebini predloga ne izkazuje, da zahteva izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena, je sodišče presojalo predlog po 2. odstavku 69. člena ZUS, ki ureja tako imenovano regulacijsko začasno odredbo.

Po 2. odstavku 69. člena lahko tožnik predlaga začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, pokaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Glede na vsebino predloga sodišče ugotavlja, da tožnik s predlogom zahteva, da sodišče prepove izdajanje nadaljnjih odločb o solastništvu na kompleksu III, torej ne predlaga ureditve razmerja, ki izhaja iz izpodbijane odločbe. S tožbo namreč izpodbija odločbo tožene stranke, v kateri je sporno pravno razmerje upravičenost do obnove pravnomočno končanih denacionalizacijskih postopkov, v katerih ni sodeloval kot stranka v postopku. Sporno pravno razmerje iz izpodbijane odločbe, ki ga tožnik izpodbija z upravnim sporom, pa ni v neposredni zvezi s pravnimi razmerji, ki izhajajo iz predloga za izdajo začasne odredbe in katerih ureditev tožnik predlaga. S predlogom za izdajo začasne odredbe tožeča stranka želi poseči v druga, po številu in konkretno nedoločena pravna razmerja, kjer se odloča o denacionalizaciji drugih denacionalizacijskih upravičencev v upravnem postopku, takšna ureditev stanja, da bi sodišče posegalo v nedokončane upravne postopke, pa po presoji sodišča ni možna, glede na zakonsko zahtevo, da se z začasno odredbo po 2. odstavku 69. člena ZUS ureja sporno razmerje iz izpodbijane odločbe pod pogoji, da se odvrnejo hujše škodljive posledice oziroma grozeče nasilje, česar pa tožnik niti ne zatrjuje. Povedano tudi drugače, sodišče ni ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, saj predlog ne predstavlja ureditve razmerja, ki ga tožnik s tožbo izpodbija.