Jedro

Ni mogoče spregledati, da je dejanski razlog, zaradi katerega tožnik ni mogel biti zaveden v evidenco brezposelnih, izviral iz pravne sfere tožnikovega delodajalca in ne iz pravne sfere tožnika.

Zaradi teže posledic, do katerih lahko pride, če bi se uveljavilo tolmačenje toženca o zamudi v 88. členu ZPIZ-2 opredeljenega roka v okoliščinah konkretnega primera, bi morala biti pravna posledica v obliki izgube pravice izrecno določena. Iz tega razloga je sporno zakonsko določilo treba tolmačiti, upoštevajoč načela, na katerih temelji zakonska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in pravno naravo pravic iz tega zavarovanja z ustavno pravnega vidika, in nepravočasnost prijave sankcionirati na način, da se izplačevanje dajatve prizna šele od prijave dalje, ne pa da je izgubljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške odgovora na pritožbo nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ..., št. dosjeja ... z dne 17. 10. 2022 in št. ..., št. dosjeja ... z dne 25. 2. 2022 ter odločilo, da se tožniku nadomestilo za invalidnost izplačuje od 1. 12. 2021 dalje. Tožencu je naložilo izdajo odmerne odločbe o nadomestilu za invalidnost v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe ter izplačilo pripadajočih neizplačanih mesečnih zneskov nadomestila za invalidnost od 1. 12. 2021 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od nadomestila za invalidnost za december 2021, januar 2022, februar 2022, marec 2022 in april 2022 od 9. 5. 2022 dalje do plačila, od nadomestila za invalidnost za preostale mesece pa od zapadlosti vsakomesečnega nadomestila za invalidnost v plačilo do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na izplačevanje nadomestila za invalidnost že od 6. 11. 2021 dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi že od tega dne dalje. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan za tožnika na račun sodišča povrniti potrebne stroške postopka.

2. Zoper takšno tožbo se pritožuje toženec iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Tožnik je bil z odločbo z dne 17. 11. 2017 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom od 21. 9. 2017 dalje. Z odločbo mu je bilo 29. 12. 2017 priznano nadomestilo za invalidnost od 21. 9. 2017. Nadomestilo za invalidnost je bilo tožniku zaradi spremembe njegovega delovnopravnega statusa (zaposlen, samozaposlen, brezposeln) kasneje večkrat ustavljeno in ponovno odmerjeno. Na podlagi tožnikove zahteve z dne 5. 1. 2022 je bilo z izpodbijano dokončno odločbo z 17. 10. 2022 odločeno, da se tožniku nadomestilo za invalidnost ne izplačuje, ker se ni prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje (ZRSZ) v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja. Tožnik se je pri ZRSZ za zaposlovanje prijavil šele 5. 1. 2022. Primarno je tožnik zamudil materialni prekluzivni rok za priznanje nadomestila za invalidnost iz 88. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Iz določbe 88. člena ZPIZ-2 izhaja, da se je potrebno ob vsakokratnem prenehanju delovnopravnega razmerja prijaviti pri ZRSZ v roku 30 dni. Za priznanje upravičenja do denarnega nadomestila se v skladu z 88. členom ZPIZ-2 zahteva prijava v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja ali od prenehanja delovnega razmerja ali zavarovanja. V primeru prenehanja delovnega razmerja mora biti pogoj prijave v 30-dnevnem roku pri ZRSZ izpolnjen ob vsakokratnem prenehanju delovnega razmerja, ne le ob prvi pridobitvi pravice. Toženec se ne more strinjati z argumentacijo sodišča prve stopnje, da je določba 88. člena ZPIZ-2 namenjena le ureditvi položaja brezposelnih zavarovancev, ki na podlagi invalidnosti prvič pridobivajo pravico iz invalidskega zavarovanja. Namenjena je za vsakokratni primer prenehanja delovnega razmerja. Tudi zakonodaja, ki ureja pravice iz zavarovanja za brezposelnost za pridobitev dajatev zahteva prijavo pri zavodu za zaposlovanje v roku 30 dni (119. člen ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/10 s spremembami, v nadaljevanju ZUTD). Določba 125. člena ZPIZ-2 pogojuje izplačevanje nadomestila iz invalidskega zavarovanja s prijavljenostjo brezposelnega zavarovanca pri ZRSZ ves čas prejemanja nadomestila iz invalidskega zavarovanja. Preprečuje možnost zlorab. Brezposelni zavarovanec, ki je pridobil nadomestilo za invalidnost in se je v roku iz 88. člena ZPIZ-2 prijavil pri ZRSZ, pa hkrati ne bi izpolnjeval obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela, bi bil posledično izbrisan iz evidence brezposelnih, zato ne more biti upravičen do izplačevanja nadomestil iz invalidskega zavarovanja. Pri spremembi statusa zavarovanca morajo biti vsakokrat izpolnjeni pogoji za uživanje nadomestila z invalidskega zavarovanja. Navedeni vidiki niso upoštevani v dosedanji praksi. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da je tožnik pri ZRSZ prijavljen že od 1. 12. 2021. Po določbi 1. odstavka 125. člena ZPIZ-2 se nadomestilo za invalidnost izplačuje za čas, ko je zavarovanec prijavljen pri zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznost po predpisih, ki urejajo trg dela. Iz dokumentacije nesporno izhaja, da je bil tožnik v evidenco brezposelnih prijavljen s 5. 1. 2022. To je dan, ko je vložil prijavo na ZRSZ. Zgolj poizvedovanje pri zavodu za zaposlovanje po telefonu se ne more šteti za prijavo v evidenco brezposelnih. Določba 127. člena ZUTD predvideva prijavo na ZRSZ osebno ali po elektronski obliki z uporabo sistema in storitev. V primerih, ko oseba ne izpolnjuje pogojev iz 8. člena ZUTD za vpis v evidenco brezposelnih oseb zavod izda odločbo o zavrnitvi vpisa. Tožnik bi torej mogel in moral vložiti pravočasno prijavo v evidenco brezposelnih ne glede na to, da delodajalec ni izpolnil svojih obveznosti odjave iz zavarovanja zaradi prenehanja delovnega razmerja v roku 8 dni od prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je pred tem že večkrat uveljavljal pravice iz naslova brezposelnosti in so mu bili tovrstni postopki znani. V obdobju od 20. 9. 2020 do 8. 10. 2021 je prejemal nadomestilo za invalidnost kot brezposelni zavarovanec, medtem ko je 16. 6. 2020 odjavil dejavnost, na podlagi katere je bil zavarovan in se v roku 30 dni po odjavi dejavnosti, konkretno 22. 6. 2020 prijavil pri ZRSZ. Tožniku so bili iz preteklih sprememb njegovega delovnopravnega statusa poznani postopki pri ZRSZ in pri tožencu v zvezi s prijavo primera brezposelnosti in pridobitvijo dajatev iz tega naslova. Tožniku je delovno razmerje za določen čas prenehalo s potekom časa, to je 5. 11. 2021. Iz pojasnila ZRSZ z dne 21. 3. 2023 je razvidno, da je tožnik ZRSZ prvič kontaktiral 1. 12. 2021, torej le nekaj dni pred iztekom 30-dnevnega roka za prijavo. Osebno se je zglasil v prijavni službi ZRSZ šele 28. 12. 2021, ko se je kljub poučitvi strokovne delavke ZRSZ o možnostih, da ga lahko da samo v postopek za vložitev prijave, ni odločil. Tožnik kljub poučitvi ni podal zahteve za ugotovitev lastnosti zavarovanca pri tožencu. Ni storil ničesar, kar bi v skladu s predpisi moral storiti, da bi zavaroval svoje pravice. Ob tem ni bilo nobenih ovir, da bi ob potrebni skrbnosti s primerno aktivnostjo zaščitil svoj položaj, kljub temu, da delodajalec ni izpolnil svoje obveznosti odjave. Tožnik bi moral vložiti prijavo pri ZRSZ, ugotovitev lastnosti zavarovanca pri tožencu, lahko bi pri tožencu podal prijavo zoper delodajalca, ker ni vložil odjave v predpisanem roku in bi nadaljnji postopki stekli. Toženec do 5. 1. 2022 sploh ni bil seznanjen s ponovno brezposelnostjo tožnika, tožniku pa po mnenju toženca ni mogoče priznati, da je v zvezi s tem ravnal zadosti skrbno. Nasprotno, tožnik ni izkoristil nobene izmed možnosti, ki jo predvidevajo predpisi. Toženec ki je odločal po veljavnih predpisih, bi moral po odločitvi prvostopenjskega sodišča izključno nositi posledice neaktivnosti tožnika, čeprav gre za odgovornost delodajalca in tožnika. Predmetna zadeva se ravno v tem razlikuje od dejanskega stanja v zadevi Psp 4/2021, saj tožnik v predmetni zadevi ni pristojnemu organu predložil nobene vloge, niti druge listine, ki bi izkazovala prenehanje delovnega razmerja. Prav tako ni sprožil nobenega ustreznega postopka. Pred samo prijavo pri ZRSZ tožnik po naravi stvari ni mogel izpolnjevati obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela, zato je sodišče zmotno uporabilo določbo 125. člena ZPIZ-2, ko je tožniku izplačevanje nadomestila za invalidnost priznalo od 1. 12. 2021 dalje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik soglaša z odločitvijo sodišča. Šele ob kontaktiranju svetovalca na ZRSZ 1. 12. 2021 je izvedel, da je še vedno prijavljen v obvezno zdravstveno zavarovanje Slovenije, ker ga delodajalec ni odjavil. Tožnik se je glede odjave večkrat ustno obrnil na delodajalca. Delodajalec je zatrjeval, da je toženca odjavil ter zadevo predal računovodji, dejansko pa ga je odjavil šele 29. 12. 2021 za nazaj. Prijava 1. 12. 2021 ni bila mogoča zgolj zaradi ravnanja delodajalca. Na zavodu so ga večkrat odpravili z obrazložitvijo, da je še vedno zaposlen. Takrat je bil čas epidemije covid-19 in je bil dostop do zavoda precej otežen in omejen, kar toženec spregleda. Pisnega potrdila, kljub izrecni zahtevi tožnik ni prejel. Tožniku kot posebej varovani kategoriji niso pojasnili, da obstaja tudi druga možnost na zavodu, zato mu ni mogoče očitati, da ni izpolnil potrebne skrbnosti za zavarovanje svojih pravic. Dejstvo, da je bil tožnik že večkrat v postopkih še ne pomeni, da bi mu morale biti kot laiku dobro poznani, saj predhodno ni prišlo do podobnih situacij. Vedel je, da se mora prijaviti na zavodu, zato je pri delodajalcu večkrat skušal doseči odjavo. Če bi mu pojasnili, da lahko svoje pravice doseže z dodatno vlogo ali z izpolnitvijo obrazca na zavodu, bi tožnik zagotovo to storil, saj bi bilo to lažje kot urejati zadevo z delodajalcem. Ker so bile takrat izredne razmere, se je na ZRSZ delalo v omejenem obsegu, sploh s strankami, zato je razumljivo, da zavod vseh stikov tožnika in povpraševanj niti ni zabeležil. Tožnik je predlagal tudi druge dokaze, ki bi lahko to, kar je sodišče štelo kot priznano dejstvo, še dodatno potrdilo. Tožnik je bil že pred prenehanjem delovnega razmerja 5. 11. 2021 prejemnik nadomestila za invalidnost in mu je bila pravica do nadomestila že pravnomočno priznana, zato bi se mu moralo nadomestilo le ponovno odmeriti. Tožnik ni zamudil 30-dnevnega roka iz 88. člena ZPIZ-2, kot mu to očita toženec, saj se zaradi okoliščin konkretnega primera šteje, da je bil tožnik pri zavodu prijavljen od 1. 12. 2021 kot je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Morebitna kasnejša prijava vpliva zgolj na kasnejši začetek izplačevanja nadomestila. O presoji dejanskega stanja v konkretnem primeru vpliva dejstvo, da tožniku v nobenem primeru ne bi bilo mogoče očitati zamude roka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V pritožbeni obravnavi ostaja primarno sporno, ali se je tožnik prijavil na ZRSZ v roku 30 dni, kot to določa 88. člen ZPIZ-2 in ali zamuda 30-dnevnega roka onemogoča priznanje pravice, ki se veže na to prijavo.1

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča je razvidno, da je bil tožnik z odločbo z dne 17. 11. 2017 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom od 21. 9. 2017 dalje. Z odločbo z dne 29. 12. 2017 mu je bilo priznano nadomestilo za invalidnost od 21. 9. 2017 dalje. Zaradi spremembe njegovega delovnopravnega statusa2 mu je bilo nadomestilo za invalidnost večkrat ustavljeno in ponovno odmerjeno. Na podlagi tožnikove zahteve z dne 5. 1. 2022 je bilo z izpodbijano dokončno odločbo z dne 17. 10. 2022 odločeno, da se tožniku za invalidnost ne izplačuje, ker se pri ZRSZ ni prijavil v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja.

8. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu očitku, da je nepravilna ugotovitev sodišča, da je bil tožnik pri ZRSZ prijavljen že od 1. 12. 2021. Dokazni postopek je negiral trditev toženca, da je bil tožnik pasiven in ni storil potrebnega, da bi uredil svoj status, ki bi mu omogočil vpis v evidenco brezposelnih. Iz dopisa ZRSZ z dne 8. 4. 2022, res izhaja, da se tožnik od 5. 1. 2022 dalje vodi v evidenci brezposelnih in da je istega dne vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Vendar je sodišče pravilno izpostavilo, da opravljena poizvedba pri ZRSZ dne 21. 3. 2023 potrjuje trditve tožnika, da je 1. 12. 20213 kontaktiral svetovalca za zaposlitve na Uradu za delo A. ter mu pojasnil, da bi se zaradi izgube dela rad prijavil. Po preverjanju podatkov pri ZZZS in ugotovitvi, da je tožnik še vedno prijavljen v obvezno zavarovanje iz naslova delovnega razmerja, mu je bilo svetovano naj se obrne na delodajalca, da ga iz zavarovanja čim prej odjavi. Dne 28. 12. 2021 se je tudi osebno oglasil v prijavni službi na Uradu za delo A. pri drugi svetovalki, kjer se je osebno želel prijaviti v evidenco brezposelnih, misleč, da je iz zavarovanja že odjavljen. Ker je bilo ob ponovnem preverjanju pri ZZZS ugotovljeno, da ga delodajalec še vedno ni odjavil iz obveznega zavarovanja, mu je bilo pojasnjeno, da prijava v evidenco brezposelnih ni mogoča. Zato je tožnik 4. 1. po telefonu pri svetovalk ponovno preverjal ali je bila izvršena odjava iz zavarovanja. Ob ugotovitvi, da je bila odjava urejena, je 5. 1. tožnik na Uradu za delo A. osebno podpisal prijavni obrazec za vpis v evidenco brezposelnih in pridobil status brezposelne osebe.

9. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi tožniku tovrstni postopki morali biti znani, ker je že večkrat uveljavljal pravico iz naslova brezposelnosti. Toženec spregleda, da je tožnik laik in da se kljub predhodnim postopkom, še ni znašel v situaciji, kjer bi delodajalec kršil svoje obveznosti, posledično zaradi česar bi mu morale biti poznane možnosti postopanja.4 Ni mogoče spregledati, da je dejanski razlog, zaradi katerega tožnik ni mogel biti zaveden v evidenco brezposelnih, izviral iz pravne sfere tožnikovega delodajalca in ne iz pravne sfere tožnika.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek v smislu tožnikovega vedenja kako postopati za zaščito svojega položaja ob kršitvi delodajalca obveznosti odjave iz zavarovanja zaradi prenehanja delovnega razmerja. O slednjem bi ga morali opozoriti zaposleni na ZRSZ v okviru 7. člena ZUP. Zaradi obrazloženega bi bilo neustrezno na tožnika prevaliti celotno breme pasivnosti in neizpolnitve obveznosti njegovega delodajalca. Tožnik se je zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi že tako ali tako znašel v nezavidljivem položaju in namesto, da bi mu bilo uveljavitev pravic za zaščito svojega socialnega položaja olajšano, mu toženec skuša naprtiti še neugodne pravne posledice zaradi pasivnosti tožnikovega delodajalca. Izkazano je, da je tožnik odjavo skušal urediti z delodajalcem, ki ni bil odziven.5 Na mestu je pojasnilo tožnika, da je bila v tistem času razglašena epidemija covid-19, zaradi česar so bili osebni stiki zvedeni na minimum.

11. Neuspešen mora ostati pritožbeni očitek, da je neustrezno sklicevanje sodišča na stališče v zadevi Psp 4/2021, ker tožnik ni pristojnemu organu predložil nobene vloge niti listine, ki bi izkazovala prenehanje delovnega razmerja, niti ni sprožil nobenega ustreznega postopka. Dokazano je, da je tožnik skušal urediti odjavo iz zavarovanja z delodajalcem, kar se nenazadnje posredno nanaša na vtoževano pravico. Formalne ovire so tožniku preprečevale izpolnjevati obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela. Pravilen je zaključek sodišča, da je bila prijava izvedena pri ZRSZ s 1. 12. 2021, posledično zaradi česar je pravilna argumentirana opredelitev sodišča v 10. točki obrazložitve sodbe glede spornega vprašanja. Ključna je ugotovitev, da je bila tožniku formalna prijava pred 5. 1. 2021 onemogočena, ne samo zaradi kršitve obveznosti delodajalca, temveč sočasno zaradi postopanja ZRZS, ki ni bilo v duhu spoštovanja načela varstva pravic strank in javnih koristi. Zaradi tega tožniku tudi ni mogoče očitati pomanjkljive skrbnosti za zavarovanje svojih pravic, niti mu odrekati izplačevanja nadomestila za invalidnost. 12. Zaradi teže posledic,6 do katerih lahko pride, če bi se uveljavilo tolmačenje toženca o zamudi v 88. členu ZPIZ-2 opredeljenega roka v okoliščinah konkretnega primera, bi morala biti pravna posledica v obliki izgube pravice izrecno določena. V nasprotnem se postavi vprašanje o ustavni skladnosti veljavne zakonske ureditve iz vidika zastavljenega cilja in sorazmernosti posega v pričakovano pravico. Iz tega razloga je sporno zakonsko določilo potrebno tolmačiti, upoštevajoč načela, na katerih temelji zakonska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in pravno naravo pravic iz tega zavarovanja z ustavno pravnega vidika in nepravočasnost prijave sankcionirati na način, da se izplačevanje dajatve prizna šele od prijave dalje, ne pa da je izgubljena. To potrjuje nenazadnje tudi sklicevanje toženca na ureditev iz 119. člena ZUTD, kjer je zahtevana prijava pri ZRSZ v roku 30 dni za pridobitev pravice iz zavarovanja za brezposelnost. Tudi v tem primeru se prekoračitev roka tolmači na način, da se prizna izplačevanje dajatve od prijave dalje, ne pa da je pravica izgubljena.

13. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča, da je rok za prijavo namenjen ureditvi položaja brezposelnih zavarovancev, ki na podlagi invalidnosti prvič pridobivajo pravico iz invalidskega zavarovanja. Če so pravico že pridobili, pa določba za njih ni uporabljiva na način, za katerega se zavzema toženec. Konkretna odločitev sodišča ne nasprotuje zatrjevanju toženca, da mora upravičenec tudi pri kasnejši uveljavitvi pravic iz invalidskega zavarovanja skladno s predpisi izpolnjevati določene aktivnosti. Seveda mora zavarovanec ves čas priznane pravice izpolnjevati pogoje, vendar je potrebno razlikovanje med formalističnim sklicevanjem na zamudo 30-dnevnega roka kot ključnega pogoja ter izpolnjevanjem preostalih vsebinskih pogojev, ki so namenjeni preprečevanju zlorabe pravice7 in povečanju zaposlitvenih možnosti.

14. Nenazadnje je potrebno izpostaviti, da stališče, za katero se zavzema toženec, ni skladno s ciljem in ureditvijo pravice do nadomestila za invalidnost8 in z izraženim stališčem VSRS v sodbi VIII Ips 89/2016 z dne 30. 8. 2016.9

15. Neustrezen je ugovor toženca, da zaradi pasivnosti tožnikovega delodajalca ne more toženec nositi negativnih pravnih posledic. Tožnik namreč uveljavlja pravico iz socialnega zavarovanja, ki je zvezana s predhodnim plačilom prispevkov in mu pripada ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev. Ob upoštevanju navedenega ni videti drugih razumnih razlogov za rigorozno tolmačenje, za katerega se zavzema toženec.

16. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Zaradi pravilne odločitve sodišča je posledično pravilna tudi odločitev o stroških.

17. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, saj ni bil potreben za odločanje pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).

1 V konkretnem primeru je to pravica do denarnega nadomestila za invalidnost. 2 Zaposlen, samozaposlen, brezposeln. 3 Znotraj 30-dnevnega roka. 4 Vložitev prijave na ZRSZ, zahteva za ugotovitev lastnosti zavarovanca pri tožencu, podaja prijave zoper delodajalca... 5 V ta namen je tudi podal dokazni predlog (zaslišanje svetovalcev na ZRSZ), ki pa ga sodišče kot nepotrebnega ni izvedlo, saj je bistvena dejstva ugotovilo že iz pojasnila ZRSZ z dne 21. 3. 2023. 6 Izguba pravice. 7 Zamuda 30-dnevnega roka, ne more imeti enake teže kot pasivnost oziroma neizpolnjevanje aktivnostih zvezanih z udeležbo in povečevanjem možnosti za ponovno zaposlitev na trgu dela. 8 Zagotovitev varnosti zavarovancev v primerih nastanka brezposelnosti pri invalidnih osebah. 9 Pri interpretaciji zakonske izvedbe določene ustavne pravice oziroma zakonskih določb, s katerim se uresničuje določena ustavna pravica, je potrebno ob morebitni nejasni ali nedorečeni pravni ureditvi oziroma v primeru dvoma interpretirati ter uporabljati zakonsko ureditev in favorem tej ustavni pravici, ob čemer ni sprejemljiv pristop, ki bi bil restriktiven do te ustavne pravice.