Jedro

Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo dispozitivnosti, sodba, ki ne upošteva prostega razpolaganja strank, pa je nezakonita. Če sodišče pripoznave zahtevka ne dovoli, čeprav je ta dopustna, ter izda sodbo, s katero po materialnem pravu sicer pravilno zavrne tožbeni zahtevek, je ravnanje sodišča nezakonito.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se izda delna sodba na podlagi pripoznave, ki se glasi:

"III. Pogodba o preužitku, sklenjena v obliki notarskega zapisa SV-582/2010 z dne 6. 7. 2010, se glede sopodpisnice A. A., šteje za razvezano."

II.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se delna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu (I. in II. točka izreka) potrdi.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini najemnin za obdobje od meseca junija 2015 do meseca maja 2021 v skupni višini 24.550 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila (I. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka tožnici za obdobje od 3. 6. 2021 do 3. 6. 2022 plačati mesečni znesek 380 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da se pogodba o preužitku, sklenjena v obliki notarskega zapisa SV-582/2010 z dne 6. 7. 2010, glede tožnice šteje za razvezano (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, pri čemer tožnica izpodbija I. in II. točko izreka, toženka pa III. točko izreka.

3.Tožnica v pritožbi navaja, da je stanovanje na naslovu C. njen dom. Pravica do doma je ustavno in konvencijsko varovana. Tožnica se je zaradi nezmožnosti vrnitve domov znašla v hudi stiski. Tožnica ima veljaven pravni naslov za uporabo stanovanja - osebno služnost stanovanja. Gre za stvarno pravico absolutne narave, ki se lahko uveljavlja proti vsakomur in ni odvisna od osebnih okoliščin njenega imetnika, konkretno tožničinih težav v duševnem zdravju. Tudi če je tožnica v preteklosti opustila posest stanovanja, to ne pomeni, da se vanj ne sme vrniti. Dokler osebna služnost obstaja, mora toženka dopuščati in omogočati, da se tožnica v stanovanje vseli in ga uporablja. Toženka se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je drug služnostni upravičenec zamenjal ključavnico, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da razpolaga s ključi stanovanja, tudi sicer pa lahko kot lastnica kadarkoli naroči zamenjavo ključavnice. S tem, ko toženka ni izpolnila obveznosti izročiti tožnici stanovanje v posest, je ravnala nedopustno in protipravno. Protipravno ravnanje je lahko storjeno tako s storitvijo kot z opustitvijo. Tožnici je zaradi ravnanja toženke nastala premoženjska škoda v višini stroškov najema drugega stanovanja. Iz dopisov z dne 5. 7. 2017, 7. 8. 2017 in 8. 5. 2020 ter iz tožničine izpovedi na naroku 23. 5. 2022 izhaja, da se je tožnica želela vrniti domov, česar ji toženka ni dopustila. Sodišče tožnici ne more odreči varstva pravice do doma le zato, ker v njem biva njen bivši mož. Prav tako ne more dati varstva toženki, ki se je poistovetila z B. A. in mu pri uporabi stanovanja dala prednost pred tožnico. Toženka se ne more prosto odločati, komu izmed njiju bo prepustila stanovanje, saj ga mora prepustiti obema. Tožnica je izkazala, da drugega doma nima in se je zaradi osebne stiske zatekla v bivalno enoto za brezdomce, kar ne predstavlja trajne rešitve njenega bivanjskega vprašanja.

4.Toženka je odgovorila na pritožbo tožnice in predlagala njeno zavrnitev.

5.Toženka v pritožbi navaja, da je napačna odločitev sodišča, ki je kljub njeni delni pripoznavi tožbenega zahtevka zavrnilo zahtevek, da se pogodba o preužitku šteje za razvezano. Za sklep o nedopustnem razpolaganju ne zadošča ugotovitev, da je zahtevek po materialnem pravu neutemeljen, temveč lahko sodišče izdajo sodbe na podlagi pripoznave odkloni le, če ugotovi, da zahtevek nasprotuje kogentni zakonski določbi. Sodišče ni pojasnilo, katerim prisilnim predpisom naj bi delna pripoznava tožbenega zahtevka nasprotovala. Pripoznavo je zavrnilo z obrazložitvijo, da gre pri pogodbi o preužitku za tristransko razmerje, pri čemer se je oprlo na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1371/2021, ki je bila izdana v postopku, v katerem toženka ni sodelovala. S tem je kršilo njeno pravico do izjave. Napačen je zaključek sodišča, da bi bila razveza pogodbe mogoča le ob sodelovanju C. A. Tožbeni zahtevek je postavljen tako, da se razveže le tisti del pogodbe, ki ustvarja pravice in obveznosti med pravdnima strankama. Pogodba bi zato glede C. A. ostala v veljavi, kar je dopustno. Nejasna je tudi obrazložitev glede časovnega sosledja pripoznave. Toženka ima pravico pripoznati zahtevek vse do konca glavne obravnave, pri čemer je pojasnila, da je to storila, potem ko je ugotovila, da mirna rešitev spora ni možna.

6.Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče obrazložilo razloge za zavrnitev zahtevka glede razveze pogodbe o preužitku. Prvi razlog je, da ni bila tožena pravilna stranka. Drugi razlog pa je, da sta s pogodbo o preužitku tožnica in njen nekdanji mož razpolagala s skupnim premoženjem. Pogodbe zato ni mogoče razvezati le glede enega od njiju, saj bi to pomenilo enostranski preklic razpolaganja s skupnim premoženjem, kar ni dopustno. Sodišče je zahtevek za razvezo pogodbe o preužitku zavrnilo neodvisno od pripoznave tožbenega zahtevka, zato se do pripoznave ni bilo dolžno posebej opredeliti. Toženka je zahtevek pripoznala le zato, da bi se izognila izpolnitvi obveznosti iz začasne odredbe, kar predstavlja zlorabo procesnih pravic.

7.Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

8.Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je o pravno pomembnih dejstvih navedlo jasne, skladne in zadostne razloge, ki omogočajo preizkus sodbe.

Dejanski okvir

9.Pravdni stranki sta mama in hči. B. A. je bivši mož tožnice in oče toženke.

10.B. A. je bil zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin parc. št. 40/5 in 40/11, k. o. X., ki v naravi predstavljata hišo na naslovu C. s pripadajočim zemljiščem. B. A. je parceli prejel kot darilo od svojega očeta, s tožnico sta skupaj vlagala v hišo na parc. št. 40/5.

11.6. 7. 2010 so tožnica, toženka in B. A. sklenili pogodbo o preužitku v obliki notarskega zapisa SV-582/2010. V pogodbi je bil B. A. označen kot preužitkar, toženka kot hči preužitkarja in prevzemnica, tožnica pa kot žena preužitkarja in sopodpisnica.

11.S pogodbo so se dogovorili, da B. A. prepusti toženki v last in posest zgoraj navedeni parceli. Toženka se je zavezala, da bo svojemu očetu in materi nudila in zagotovila: a) vso potrebno osebno nego in oskrbo; b) vsa gospodinjska opravila, zlasti pranje in likanje perila, pospravljanje stanovanja in podobno; c) nabavo in dostavo hrane in drugih življenjskih potrebščin, kuhanje in postrežbo toplih obrokov hrane; d) prevoze z osebnim avtom; e) v primeru bolezni in starostne onemoglosti potrebno nego in postrežbo, zdravniško nego in zdravila, čiščenje obleke, perila, obutve in stanovanjskih prostorov, v primeru, da prevzemnica iz tehtnih razlogov ne bo mogla izvrševati nege in oskrbe sama ali po svojih ljudeh oziroma po strežnici, ki jo bo najela na svoje stroške ali pa če bo želja preživljanca in njegove žene preseliti se v dom starostnikov, ki si ga bosta sama izbrala, doplačilo oskrbnine; f) ob smrti pravico do krajevno običajnega pogreba, pravico do ustrezne označbe na grobu in skrbi in rednega vzdrževanja družinskega groba.

11.Preužitkar si je v sporazumu s prevzemnico zase in za tožnico izgovoril dosmrtno brezplačno služnostno pravico stanovanja v pritličju stanovanjske hiše na parc. št. 40/5. Na podlagi notarskega zapisa je bila pri nepremičnini vknjižena dosmrtna brezplačna služnost stanovanja v korist in na ime B. A. in tožnice. Tožnica je izrecno izjavila, da se kot sopodpisnica strinja in soglaša s pogodbo.

12.Februarja 2015 se je tožnica izselila iz stanovanja. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VI P 2032/2017 z dne 7. 11. 2017 je bila zakonska zveza tožnice in B. A. razvezana.

13.V letu 2018 je B. A. zamenjal ključavnico, s čimer je bil tožnici onemogočen vstop v stanovanje.

14.4. 9. 2018 je tožnica zoper B. A. vložila tožbo, s katero je zahtevala, da ji iz naslova vlaganj v stanovanjsko hišo na nepremičnini parc. št. 40/5 k. o. X izplača denarni znesek. Podredno je uveljavljala zahtevek za ugotovitev obsega skupnega premoženja (vlaganj v nepremičnino) in deležev na njem ter izplačilo svojega deleža vlaganj. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1719/2018 z dne 24. 3. 2021 v zvezi z sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1371/2021 z dne 19. 11. 2021 je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen.

15.15. 12. 2020 je tožnica zoper toženko vložila obravnavano tožbo. S tožbenim zahtevkom je zahtevala plačilo odškodnine v višini najemnin, ki jih je plačevala za svoja bivališča v obdobju od junija 2015 do decembra 2020.

16.13. 7. 2021 je tožnica tožbo spremenila, tako da je poleg zahtevka, uveljavljenega v tožbi, zahtevala še plačilo odškodnine v višini najemnin, ki jih je oziroma jih bo plačevala v obdobju od januarja 2020 do maja 2021 ter od junija 2021 do junija 2022. Poleg tega je zahtevala plačilo zneska 9.172 EUR iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine parc. št. 40/5 k. o. X. zaradi vlaganj.

17.4. 1. 2022 je tožnica znova spremenila tožbo, tako da je poleg že postavljenih zahtevkov postavila še zahtevek, da se pogodba o preužitku, sklenjena v obliki notarskega zapisa SV-582/2010 z dne 6. 7. 2010, glede tožnice šteje za razvezano.

18.7. 10. 2022 je tožnica delno umaknila tožbo, in sicer v delu, v katerem je zahtevala povrnitev vlaganj in razvezo pogodbe o preužitku.

19.Toženka je 21. 10. 2022 sporočila, da se z delnim umikom tožbe ne strinja.

20.Tožnica je 25. 10. 2023 vložila tožbo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani in zahtevala, da ji toženka omogoči uporabo stanovanja v pritličju stavbe C. Okrajno sodišče v Ljubljani je 17. 11. 2023 izdalo začasno odredbo III P 1152/2023, s katero je toženki naložilo, da tožnici takoj izroči v uporabo pritlično stanovanje v večstanovanjski hiši C. prostega oseb in stvari, z izjemo B. A. in njegove stvari.

21.Toženka je 28. 11. 2023 delno pripoznala tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na razvezo pogodbe o preužitku.

22.Tožnica je nasprotovala izdaji delne sodbe na podlagi pripoznave.

O zahtevku za plačilo odškodnine in pritožbi tožeče stranke

23.Čeprav je tožnica pred sodiščem prve stopnje toženki očitala tudi opuščanje dajatev in storitev, h katerim se je zavezala v pogodbi o preužitku, v pritožbi kot temelj svojega zahtevka opredeljuje le kršitev osebne služnosti stanovanja. Trdi, da je toženka kršila svojo pogodbeno obveznost, ker ji ni omogočila uporabe stanovanja, na katerem ima osebno služnost. S tem ji je povzročila premoženjsko škodo, saj je bila prisiljena najemati druga stanovanja in plačevati najemnino. Zahteva povračilo najemnin za obdobje od junija 2015 do junija 2022.

24.Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka utemeljilo z naslednjimi razlogi: (1) tožnica je stanovanje zapustila prostovoljno in se vanj ni nameravala trajno vrniti; (2) v prvih letih po odhodu se je v stanovanje občasno še vračala; (3) ob teh prihodih je odtujevala stvari B. A. (vključno z dokumenti), se do njega vedla agresivno (nanj vpila, ga zmerjala in ga tudi udarila), povzročala škodo ter puščala vrata stanovanja odprta; (4) B. A. se je zaradi takšnih aktualnih in preteklih ravnanj tožnice ter zaradi njenih težav v duševnem zdravju počutil ogroženega, zato je zaradi lastne varnosti ter zaradi zaščite pred tatvinami zamenjal ključavnico; (6) toženka očeta ni mogla prepričati, da bi privolil v souporabo nepremičnine; (7) toženka tožnici ni preprečevala dostopa do stanovanja, temveč je to storil B. A.; (8) toženka je tožnici skušala pomagati, vendar je ta pomoč odklanjala in je bila od toženke pripravljena sprejeti le denarna sredstva.

25.Res je, da je osebna služnost stanovanja tožnici v relevantnem obdobju dajala pravico do uporabe pritličnega stanovanja na naslovu C. ter da vsebina te pravice vključuje tudi obveznost lastnika, da imetniku osebne služnosti omogoči posest stanovanja. Prav tako drži, da osebna služnost z izselitvijo tožnice iz stanovanja ni prenehala. Vendar pa je zmotno pritožbeno stališče, da že samo dejstvo, da tožnica stanovanja ni uporabljala in da ji toženka ni omogočila njegove posesti, utemeljuje odškodninsko odgovornost toženke.

26.V skladu s prvim odstavkom 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (drugi odstavek 239. člena OZ). Po 240. členu OZ je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

Izhajajoč iz takšne materialnopravne podlage se sodišče prve stopnje utemeljeno ni omejilo na vprašanje izpolnjevanja pogodbe, temveč je ugotavljalo tudi vzroke za neizpolnjevanje, natančneje ali je bila neuporaba stanovanja s strani tožnice posledica kršitve pogodbenih obveznosti toženke ter ali toženka odškodninsko odgovarja za morebitno premoženjsko škodo, ki jo je zaradi neuporabe stanovanja utrpela tožnica.

V obdobju od junija 2015 do 8. 5. 2020 je bilo neizvrševanje osebne služnosti stanovanja posledica tožničine prostovoljne odločitve in ne ravnanja toženke.

Neresnične so tako pritožbene navedbe, da je tožnica že v dopisih z dne 5. 7. 2017 in 7. 8. 2017 izrazila željo po vrnitvi domov. Iz vsebine teh dopisov izhaja nasprotno. V dopisu z dne 5. 7. 2017 je tožnica navedla, da zaradi nesoglasij, pomanjkanja prostora v hiši ter slabih osebnih odnosov z drugimi prebivalci ne more izvrševati služnostne pravice stanovanja, saj tam dejansko ne more živeti. V dopisu z dne 7. 8. 2017 pa je izrecno zavrnila predlog toženke, naj se vrne v stanovanje, češ da to nikakor ne pride v poštev. Tožnica ni jasno opredelila, kdaj je spremenila svoje stališče glede uporabe stanovanja. Iz izpovedi priče D. D. izhaja, da je to storila v letu 2019 v postopku glede skupnega premoženja. V njem toženka ni sodelovala, nanjo je tožnica željo po vrnitvi v stanovanje prvič naslovila v dopisu z dne 8. 5. 2020.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se je toženka za nadaljnje obdobje razbremenila odškodninske odgovornosti za neizpolnjevanje pogodbe (240. člen OZ).

Služnostna pravica stanovanja je bila dogovorjena, ko sta bila tožnica in B. A. še poročena, in z očitnim namenom, da bosta kot zakonca skupaj bivala v stanovanju, ki je predmet osebne služnosti. Kasneje je prišlo do poslabšanja njunih odnosov in do razveze zakonske zveze. Tožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je po razpadu življenjske skupnosti ob prihodih v stanovanje nad B. A. izvajala verbalno in tudi fizično nasilje, ga nadlegovala, odtujevala njegove stvari ter povzročala škodo na stanovanju. Prav tako ne nasprotuje ugotovitvi, da se je B. A. zaradi njenega ravnanja počutil ogroženega, se pred njo zaklepal, nazadnje pa zamenjal ključavnico.

Nobena stranka ni zatrjevala, da bi ob sklenitvi pogodbe obstajale okoliščine, na podlagi katerih bi toženka morala predvideti, da bo življenjska skupnost njenih staršev postala nevzdržna in bo razpadla. Še manj, da bi lahko predvidela, da bo tožnica B. A. ogrožala do te mere, da bo ta v strahu za lastno varnost zamenjal ključavnico, ji preprečil vstop v stanovanje in odklanjal bivanje z njo. Na nobeno od teh okoliščin toženka ni imela vpliva, prav tako jih ni mogla preprečiti, odpraviti ali se jim izogniti. Posledično ji ni mogoče naložiti odgovornosti za tožničino premoženjsko prikrajšanje, ki je posledica teh okoliščin.

Toženka tožnici ni preprečevala ali prepovedovala prihoda v stanovanje in je ni aktivno izključila iz uporabe nepremičnine. Tožnica se je iz stanovanja izselila prostovoljno, več let je odklanjala vrnitev vanj, nato pa je s svojim ogrožajočim ravnanjem2 do B. A. povzročila nevzdržnost skupnega bivanja, zaradi česar jo je ta izključil iz uporabe stanovanja. V takšnih okoliščinah toženki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker ni aktivno posegla v razmerje med služnostnima upravičencema in tožnici proti volji drugega (ogroženega) služnostnega upravičenca omogočila posest stanovanja - bodisi z izročitvijo ključa bodisi z menjavo ključavnice. Res je, da se toženka s ponudbo drugih stanovanj in pomoči ni mogla razbremeniti obveznosti iz pogodbe o ustanovitvi osebne služnosti stanovanja, vendar je sodišče prve stopnje pri vrednotenju njenega ravnanja pravilno upoštevalo, da do tožnice ni bila brezbrižna ter si je v nezakrivljeni in zanjo objektivno nepredvidljivi življenjski situaciji aktivno prizadevala, da v okviru svojih zmožnosti ustrezno poskrbi za oba upravičenca iz pogodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno nakazalo še dodatni razlog za pravno neutemeljenost odškodninskega zahtevka.

Čeprav je tudi pri pogodbeni odškodninski odgovornosti popolna povrnitev škode temeljno merilo za določitev odškodnine, ima to načelo pomembno omejitev. Dolžnik odgovarja le za škodo, katere nastanek je lahko ali bi moral vnaprej predvideti kot možno posledico kršitve pogodbe.3 Toženka je upravičeno pričakovala, da bosta služnostna upravičenca kot zakonca bivala v skupnem stanovanju ter da jo bodo v primeru kršitve obveznosti izročiti stanovanje v posest služnostnima upravičencema bremenili kvečjemu stroški uporabe enega stanovanja. Škoda, ki temelji na predpostavki, da je dolžna vsakemu od služnostnih upravičencev zagotoviti ločeno stanovanje in nositi finančno breme uporabe dveh stanovanj, presega tveganje, ki ga je ob sklenitvi pogodbe lahko predvidela in ga zavestno prevzela. Tožnica pravice do povrnitve takšne škode nima (prvi odstavek 243. člena OZ).

Stališča iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 137/2013 z dne 24. 4. 2014 v obravnavani zadevi niso neposredno uporabljiva. V navedeni zadevi je šlo za poseg v (so)lastninsko pravico, ki je osrednja in ustavno varovana stvarnopravna pravica, ter za razmerje med dvema solastnikoma. V nasprotju s tem pa gre v tem primeru za razmerje med lastnico in enim od dveh upravičencev do uporabe stanovanja, katerih pravice so v medsebojnem konfliktu. Tudi sicer tam zavzeta stališča tožničinemu zahtevku prej nasprotujejo kot ga podpirajo, saj narekujejo tehtanje dveh enakovrednih stvarnih pravic ob upoštevanju pravice do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Prav varstvo teh pravic B. A., skupaj z varstvom njegove telesne in duševne integritete, pa predstavlja enega ključnih razlogov, ki je vodil do zaključka o razbremenitvi toženke odškodninske odgovornosti.

V zvezi s tožničinim sklicevanjem na pravico do spoštovanja doma pritožbeno sodišče pojasnjuje naslednje. Prvič, tožnica od leta 2015 v spornem stanovanju ne biva več in si je domovanje ustvarila drugje. Drugič, v tem postopku se ne odloča o tožničini pravici do bivanja v domnevnem domu, temveč o tem, ali ji je toženka na podlagi pravil o pogodbeni odškodninski odgovornosti dolžna povrniti stroške, ki jih je imela z uporabo drugega stanovanja. Tretjič, tožnica pri poudarjanju pravice do spoštovanja doma spregleda, da pravico do mirne uporabe doma uživa tudi B. A. V danem položaju gre za tehtanje dveh enakovrednih, vendar nasprotujočih si pravic, pri čemer mora sodišče presoditi, kateri izmed njiju dati prednost. V konkretnem primeru je to pravica B. A., saj je tožnica tista, ki je s svojimi protipravnimi posegi v njegove osebnostne pravice povzročila, da je skupno bivanje nemogoče in zanj ogrožajoče.

O zahtevku za razvezo pogodbe o preužitku, delnem umiku tožbe, delni pripoznavi tožbenega zahtevka in pritožbi toženke

Ker se toženka pritožuje zoper odločitev, s katero je bil tožbeni zahtevek zoper njo zavrnjen, je treba najprej pojasniti njen pravni interes za pritožbo. Pravni interes ima tisti, katerega pravni položaj bi se lahko z odločbo pritožbenega sodišča izboljšal glede na tisto, kar je zahteval pred sodiščem prve stopnje. Toženka se pritožuje, ker sodišče ni upoštevalo njene delne pripoznave tožbenega zahtevka. S pripoznavo tožbenega zahtevka tožena stranka izjavi svojo voljo, da naj bo obsojena na izpolnitev tistega, kar tožnik zahteva s tožbo. Toženka je torej v pripoznanem delu zahtevka zasledovala izdajo ugodilne sodbe. Končna sodba, s katero je sodišče zahtevek za razvezo pogodbe zavrnilo, od tega cilja odstopa. Toženka ima zato pravni interes, da takšni odločitvi nasprotuje in jo izpodbija s pritožbo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo, potem ko je tožnica tožbo delno umaknila, toženka pa se z delnim umikom ni strinjala, dolžno vsebinsko odločiti o celotnem tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče se prav tako strinja z izhodiščem, da je pravni interes procesna predpostavka za dopustnost tožbe, ki mora biti podana ves čas postopka. Vendar pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica pravni interes za zahtevek glede razveze pogodbe o preužitku izgubila že s tem, ko je tožbo v tem delu umaknila in si razveze pogodbe subjektivno ni več želela. Pravni interes ima tisti subjekt, ki je nosilec pravice ali pravnega razmerja, o katerem naj sodišče odloči, in ki lahko z uspehom v postopku doseže zase ugodno pravno posledico. Tožnica je stranka pogodbe o preužitku, v okviru katere je razpolagala s svojim premoženjem in si izgovorila določene pravice oziroma koristi, zato ima pravni interes, da sodišče vsebinsko odloči o njenem zahtevku za razvezo te pogodbe. Morebitno razhajanje med njeno subjektivno željo in postavljenim tožbenim zahtevkom ji tega interesa ne jemlje. V procesni situaciji, v kateri se je znašla in v kateri vsebinskega odločanja o tem delu tožbenega zahtevka ni mogla več samostojno preprečiti, bi tveganje ugodilne sodbe lahko odvrnila le z odpovedjo tožbenemu zahtevku. Takšne izjave pa, tudi potem ko je bila seznanjena s tem, da se toženka z delnim umikom tožbe ne strinja, ni podala.

Pripoznava zahtevka je ena od t. i. materialnih procesnih dispozicij. Če pride do pripoznave tožbenega zahtevka, to pomeni, da spora med strankama ni več, zato tudi ni več razloga za sodni postopek. Sodišče zato (razen glede zelo omejenega vprašanja, ali gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo - tretji odstavek 3. člena ZPP) ni več dolžno niti upravičeno presojati, ali so bila sicer dejstva, ki sta jih stranki doslej zatrjevali, resnična in ali je zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Sodišču prav tako ni treba preverjati skladnosti pripoznave s prejšnjimi trditvami ali ugotavljati morebitne zmote.5

Sodišče prve stopnje je torej ravnalo nepravilno, ko je najprej presojalo sklepčnost in materialnopravno utemeljenost zahtevka ter šele nato vprašanje, ali je njegova pripoznava dopustna. Zmotna so tudi v odgovoru na pritožbo podana stališča tožnice, da se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti do delne pripoznave tožbenega zahtevka, ker je predhodno ugotovilo, da je zahtevek neutemeljen. Pravilen vrstni red presoje je ravno obraten. Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo dispozitivnosti, sodba, ki ne upošteva prostega razpolaganja strank, pa je nezakonita. Če torej sodišče pripoznave zahtevka ne dovoli, čeprav je ta dopustna, ter izda sodbo, s katero po materialnem pravu sicer pravilno zavrne tožbeni zahtevek, je ravnanje sodišča nezakonito.6

Sodišče prve stopnje delne pripoznave tožbenega zahtevka ni dopustilo z obrazložitvijo, da nasprotuje prisilnim predpisom. Iz obrazložitve odločitve nadalje izhaja, da je takšno nasprotovanje prepoznalo v dejstvu, da je toženka pripoznala zahtevek za razvezo pogodbe o preužitku neposredno za tem, ko ji je bila z začasno odredbo naložena izpolnitev obveznosti iz te iste pogodbe. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem ne strinja. Tožnica je po spremembi tožbe zoper toženko uveljavljala več zahtevkov z nasprotujočimi si pravnimi posledicami: z zahtevkom za razvezo pogodbe je zasledovala prenehanje pogodbenih pravic in obveznosti pravdnih strank, z zahtevkom za izročitev stanovanja pa izpolnitev pogodbenih obveznosti toženke. S takšnim procesnim ravnanjem je toženki omogočila, da izbere pravno posledico, ki najbolj ustreza njenim interesom. Toženka s pripoznavo zahtevka ni kršila obveznosti iz začasne odredbe, temveč je zasledovala prenehanje pogodbenega razmerja, s tem pa tudi prenehanje učinkovanja začasne odredbe. Pritožbeno sodišče ni spregledalo, da se je toženka ob pripoznavi zavedala, da si tožnica razveze pogodbe več ne želi. Vendar je upoštevalo, da se tožnica tudi po tem, ko se toženka ni strinjala z umikom tožbe in po tem, ko je sama vložila tožbo za izpolnitev pogodbe, tožbenemu zahtevku, s katerim je zasledovala prenehanje pogodbe o preužitku, ni odpovedala, temveč je pri njem vztrajala.7 Ravnanja toženke, ki je izkoristila izbiro, ki ji jo je s takšnim procesnim ravnanjem ponudila, ni mogoče opredeliti kot zlorabo procesnih pravic.

Tožnica se v utemeljitev nedopustnosti pripoznave neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da v postopku ni sodeloval B. A., zaradi česar naj ne bi bila tožena prava stranka. Razlogi za neutemeljenost tožbenega zahtevka niso enaki razlogom za zavrnitev pripoznave tožbenega zahtevka. Vprašanje, ali je tožena prava stranka oziroma ali so v postopku udeleženi vsi nujni sosporniki, sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava oziroma utemeljenosti tožbenega zahtevka,8 nepravilna uporaba materialnega prava pa ne zadošča za sklep, da gre za nedopustno razpolaganje z zahtevkom. Enako velja za vprašanje pravilnega oblikovanja in posledične sklepčnosti tožbenega zahtevka.

Tožnica nedopustnost delne pripoznave tožbenega zahtevka utemeljuje tudi z navedbami, da bi ugoditev zahtevku za razvezo pogodbe o preužitku med pravdnima strankama pomenila enostranski preklic delitve skupnega premoženja oziroma enostransko razpolaganje s skupnim premoženjem tožnice in B. A. ter bi zato nasprotovala kogentnim zakonskim določbam o razpolaganju s skupnim premoženjem.

V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej zavrača stališče sodišča prve stopnje, da pogodba o preužitku vsebuje delitev skupnega premoženja tožnice in B. A. Prav tako ni res, da takšno stališče izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1371/2021 z dne 19. 11. 2021. V njej je bilo ugotovljeno, da sta nekdanja zakonca prostovoljno in skupaj v korist toženke razpolagala z vsem skupnim premoženjem, zaradi česar skupno premoženje (in s tem predmet delitve) ne obstaja več. Ker nekdanja zakonca v njej nista razdelila skupnega premoženja, razveza pogodbe o preužitku glede enega od njiju ne pomeni preklica te delitve.

Namen procesne omejitve prostega razpolaganja z zahtevki po tretjem odstavku 3. člena ZPP je preprečiti, da bi stranke s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga materialno pravo ne dopušča. Tožnica in B. A. sta skupaj in veljavno razpolagala s svojim skupnim premoženjem. Razveza pogodbe v trajajočih pogodbenih razmerjih praviloma učinkuje za naprej. To velja tudi v obravnavanem primeru. Posledica razveze pogodbe so povračilni zahtevki (drugi odstavek 111. člena OZ). Tožnica ni podala trditev, iz katerih bi izhajalo, da je z vlaganji v nepremičnino C. A. pridobila lastninsko upravičenje na tej nepremičnini. Tudi v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1719/2018 je kot skupno premoženje opredelila le vlaganja, sodišče pa je ugotovilo, da skupno premoženje predstavlja povečanje vrednosti nepremičnine B. A. zaradi skupnih vlaganj nekdanjih zakoncev. Skupno premoženje nekdanjih zakoncev je tako predstavljala le njuna skupna terjatev do posebnega premoženja B. A.9

Prav s to terjatvijo sta zakonca s pogodbo o preužitku tudi razpolagala. Iz takšne terjatve in razpolaganja z njo lahko izvirajo le obligacijski (denarni) zahtevki. Razveza pogodbe med pravdnima strankama in povračilni zahtevki, ki takšni razvezi sledijo,10 zato ne preprečujejo nadaljevanja pogodbe v razmerju med toženko in B. A. To velja toliko bolj, ker iz procesnega gradiva zanesljivo izhaja, da se tudi ta kot tretja pogodbena stranka s takšnim pravnim položajem strinja in si ga želi. Pritožbeno sodišče zato v prisilnih materialnopravnih pravilih ne vidi ovire za soglasno razvezo pogodbe o preužitku le v razmerju med pravdnima strankama. Ker je tako, je dopustno tudi procesno razpolaganje, s katerim stranki zasledujeta isti učinek.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da delna pripoznava tožbenega zahtevka predstavlja nedovoljeno razpolaganje, in je zato napačno odločilo, da je ne dopusti. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 316. členom ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Ob pravilni uporabi procesnih določb bi moralo sodišče prve stopnje pripoznavo dovoliti in izdati ugodilno sodbo. Ker sta imeli stranki tako pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbenem postopku možnost izjaviti se o okoliščinah, ki vplivajo na vprašanje dopustnosti pripoznave, ter ker je bilo dejansko stanje glede dopustnosti pripoznave v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, napačna odločitev pa je posledica zmotne uporabe procesnega in materialnega prava, je pritožbeno sodišče lahko samo odpravilo ugotovljeno kršitev in brez izvedbe nadaljnjih procesnih dejanj sprejelo pravilno odločitev.

Odločitev pritožbenega sodišča in stroški pritožbenega postopka

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo v I. in II. točki izreka, ki se nanaša na odškodninski zahtevek, potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbi toženke je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo v III. točki izreka spremenilo tako, da je izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave in ugodilo tožbenemu zahtevku, da se pogodba o preužitku šteje za razvezano (peta in šesta alineja 358. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

1Zgradila prizidek obstoječi hiši, zamenjala ostrešje in kritino na celotnem objektu, zamenjala okna in okenske police na starem delu hiše, uredila centralno kurjavo, podzidala podstrešje, zamenjala fasado, obnovila kopalnico.

2Nepomembno je, ali je takšno ravnanje posledica tožničinih težav v duševnem zdravju. Tudi če se tožnica spopada s takšnimi težavami, to ne opravičuje njenega nasilja in sodišču ne dovoljuje, da breme njenih težav in ogrožajočega ravnanja naloži drugemu služnostnemu upravičencu.

3Primerjaj D. Možina, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, št. 2/2016, str. 260.

4Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 330/2024 z dne 6. 8. 2024.

5A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 77.

6A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 47.

7Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 592/2017 z dne 13. 7. 2017.

8Neudeležba B. A. v postopku bi bila lahko pomembna, če bi bilo ugotovljeno, da ga skušata stranki s svojim (usklajenim) procesnim ravnanjem izigrati ali mu škoditi. Kaj takšnega v postopku ni bilo zatrjevano.

9Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 152/2011 z dne 13. 3. 2014.

10Takšen zahtevek je tožnica že postavila, sodišče prve stopnje pa bo o njem odločalo v nadaljevanju postopka.