Jedro

Vezanost upravnega organa na sodbo Upravnega sodišča pa je neločljivo povezana tudi z vezanostjo samega Upravnega sodišča na svojo pravnomočno sodbo v isti zadevi (Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023.). V ZS je določeno, da odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe RS in da izvršitve odločbe sodišča ne more ovirati odločba drugega državnega organa (drugi in četrti odstavek 2. člena ZS). Temu sledi tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, po kateri je tudi Upravno sodišče, ki bi odločalo v upravnem sporu zoper nov akt, izdan s strani tožene stranke, vezano na pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, seveda v obsegu, ki ga določa okvir pravnomočnosti (tj. v obsegu pravnih in dejanskih vprašanj, o katerih je bilo odločeno s pravnomočno sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev). Iz pravnomočnosti sodbe (res iudicata), na katero so pri svojem nadaljnjem odločanju vezani tako organi kot sodišča, pa tudi izhaja, da navedeno torej ni več del ponovne presoje v nadaljnjih postopkih. To pomeni, da ne upravni organ in ne upravno sodišče v ponovljenem postopku ne smeta odstopiti od pravnih stališč, sprejetih v pravnomočni sodbi. V pravnomočno sodbo lahko poseže le Vrhovno sodišče, ki skladno s svojo ustavno vlogo kot najvišje sodišče v državi odloča o pravnih sredstvih zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča. V upravnem sporu je to revizijski postopek.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Ministrstvo za infrastrukturo (sedaj Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo; v nadaljevanju tožena stranka) je tožeči stranki, kot zavezanki za plačilo rudarske koncesnine, z odločbo, št. 0141-30/2006-DE/89(02731294) z dne 7. 5. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odmerilo rudarsko koncesnino za leto 2018 za izkoriščanje mineralne surovine keramičarska glina na pridobivalnem prostoru ... v znesku 355,60 EUR in določilo, da mora polovico celotne dajatve v višini 177,80 EUR plačati na podračun države, drugo polovico pa na podračun Občine Renče - Vogrsko, vse v roku 30 dni od vročitve odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka pojasnila, da je koncesnino odmerila na podlagi 52. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1), pri načinu odmere pa sledila Uredbi o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo (Uradni list RS, št. 91/11 in 57/13, v nadaljevanju Uredba), koncesijski pogodbi in Sklepu Vlade RS o določitvi vrednosti točke za odmero rudarske koncesnine (Uradni list RS, št. 108/2013). V nadaljevanju citira relevantne določbe teh predpisov ter navaja, da je tožeča stranka osnove za izračun rudarske koncesnine priglasila dne 27. 5. 2019, kar je po izteku roka iz drugega odstavka 7. člena Uredbe.

3.Tožena stranka je tožeči stranki dne 20. 6. 2019 že izdala odločbo o odmeri rudarske koncesnine za leto 2018 št. 0141-30/2006-DE/54 (00931294), vendar pa je tožeča stranka zoper to odločbo vložila tožbo v upravnem sporu. V tožbi je uveljavljala, da bi morala tožena stranka odmero koncesnine razmejiti na obdobje pred 30. 8. 2018, to je pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko, in na obdobje od 31. 8. 2018 do 30. 11. 2018, medtem ko ji koncesnine za obdobje po 30. 11. 2018 zaradi ugasnitve rudarske pravice in prenehanja koncesijske pogodbe ne bi smela odmeriti. Upravno sodišče je s sodbo III U 230/2019-23 z dne 23. 4. 2021 presodilo, da zahtevek tožeče stranke po razmejitvi odmere koncesnine za obdobje pred in po začetku stečajnega postopka ni utemeljen, da pa je utemeljen glede odmere koncesnine za čas po 30. 11. 2018, ko je tožeči stranki ugasnila rudarska pravica po samem zakonu in prenehala veljati tudi koncesijska pogodba ter s tem obveznost plačila koncesnine. Ob upoštevanju opisanih stališč sodišča je zato tožena stranka z izpodbijano odločbo odmerila tožeči stranki rudarsko koncesnino za leto 2018 iz naslova površine pridobivalnega prostora samo v deležu, ki odpade na 333 dni, torej za čas, kolikor je tožeča stranka imela koncesijo (do 30. 11. 2018), ter v obrazložitvi pojasnjuje njen izračun.

4.Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo v upravnem sporu, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5.Tožeča stranka navaja, da tožena stranka pri odmeri koncesnine v ponovljenem postopku ni upoštevala, da je bil zoper tožečo stranko začet stečajni postopek, kar ima pravne posledice za vse terjatve do tožeče stranke. Stečajni postopek je bil začet s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici, št. St ... z dne 30. 8. 2018. Istega dne je bil ta sklep objavljen tudi na spletnih stranek AJPES. Kljub uvedenemu stečajnem postopku tožena stranka ni razmejila obveznosti tožeče stranke iz naslova koncesnine na obdobje od 1. 1. 2018 do 30. 8. 2018 in od 31. 8. 2018 do 30. 11. 2018, s tem pa zmotno uporabila materialno pravo. Poleg tega ni upoštevala, da je tožeča stranka iz naslova koncesnine za leto 2018 za pridobivalni prostor ... že poravnala znesek 106,30 EUR in s tem zmotno ugotovila dejansko stanje. Ker odločbe ni obrazložila, pa je tudi kršila določbe postopka.

6.Tožeča stranka pojasnjuje, da je imela s toženo stranko sklenjeno koncesijsko pogodbo št. 354-14-17/2001, s katero so bila urejena njuna medsebojna razmerja v zvezi z rudarsko pravico za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine na pridobivalnem prostoru ... Izdano ji je bilo tudi dovoljenje za izkoriščanje št. 310-8-1983 z dne 19. 12. 1983 in delna odločba za izvajanje del pri izkoriščanju št. 312-3/96 z dne 11. 7. 1996. Zaradi začetka stečajnega postopka je nastopilo stanje po 60. členu ZRud-1, ki določa, da rudarska pravica za izkoriščanje ugasne, če je nad nosilcem te pravice pričet stečajni postopek in če nosilec rudarske pravice, ki še ne zagotavlja rezerviranih sredstev za sanacijo v skladu z določbami prvega, drugega in tretjega odstavka 54. člena ZRud-1, v roku treh mesecev od začetka stečajnega postopka ministrstvu, pristojnemu za rudarstvo, ne predloži bančne garancije v celotnem znesku stroška končne sanacije, z veljavnostjo najmanj treh let. Ker tožeča stranka ustrezne bančne garancije ni predložila, ji je rudarska pravica prenehala 30. 11. 2018, vendar pa ji tožena stranka o tem ni izdala nobene odločbe.

7.Z dnem začetka stečajnega postopka (tj. 30. 8. 2018) so nastopile pravne posledice za vse terjatve, nastale do dneva začetka stečaja. Ker je tožena stranka tožeči stranki odmerila koncesnino za leto 2018, bi bilo treba terjatev iz tega naslova razmejiti na obdobje pred 30. 8. 2018, tj. pred začetkom stečajnega postopka, ko ima terjatev naravo navadne terjatve, in na obdobje od 31. 8. do 30. 11. 2018, ko ima terjatev naravo stroška postopka. Terjatve, nastale pred začetkom stečaja, ni dovoljeno poravnavati v breme stečajne mase, razen v primeru plačila iz razdelitvene mase, o kateri odloča stečajno sodišče. Stečajni upravitelj mora upnike obravnavati enako in ne sme omogočiti privilegiranja posameznih upnikov. Poplačilo obveznosti, nastale pred 30. 8. 2018, bi zato pomenilo privilegiranje tožene stranke. Pri določitvi datuma nastanka obveznosti iz naslova rudarske koncesnine je namreč pomemben 52. člen ZRud-1, ki določa, da z dnem, ko postane koncesijska pogodba veljavna, postane nosilec rudarske pravice zavezanec za plačevanje rudarske koncesnine ter zavezanec za zagotavljanje in plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo. Obveznost tožeče stranke za plačilo rudarske koncesnine za leto 2018 je torej nastala z dnem 1. 1. 2018 in ne šele z izdajo izpodbijane odločbe. Drugačna razlaga bi nedovoljeno privilegirala tožečo stranko oziroma bi prišlo do neenakega obravnavanja upnikov, ki so sicer vsi v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, kot to določa 46. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

8.Izpodbijane odločbe se po mnenju tožeče stranke tudi ne da preizkusiti, saj ni pojasnjeno, da je rudarska pravica tožeče stranke zaradi stečaja prenehala dne 30. 11. 2018, kot to določa 54. člen ZRud-1, prav tako iz odločbe ne izhaja, da je tožena stranka svojo obveznost po prvotni odločbi, št. 0141-30/2006-DE/54 (00931294) dne 20. 6. 2019, delno že poravnala. Če znaša obveznost tožeče stranke iz naslova rudarske koncesnine za leto 2018 skupaj 355,60 EUR, odpade na obdobje do začetka stečaja dne 30. 8. 2018 znesek 258,61 EUR, na obdobje od 31. 8. 2018 do 30. 11. 2018 pa znesek 96,98 EUR. Po mnenju tožeče stranke bi moralo sodišče tudi vsebinsko odločiti, ali je tožeča stranka zavezanka za plačilo obveznosti po izpodbijani odločbi in s kakšno vsebino, saj stečajno sodišče ni pristojno za odločanje, ali ima določena terjatev v stečajnem postopku status stroška ali navadne terjatve.

9.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pri izdaji izpodbijane odločbe v celoti sledila ugotovitvam sodišča iz sodne odločbe III U 230/2019-23. Glede navedbe tožeče stranke, da naj bi bila odločba neutemeljena tudi zato, ker tožena stranka ni upoštevala, da je tožeča stranka že poravnala del zneska po prvotni odmerni odločbi, je pojasnila, da je bila tožena stranka dolžna izdati odločbo o odmeri rudarske koncesnine v skladu s predpisanimi zahtevami, da pa ni dvoma, da je tožeča stranka po izpodbijani odločbi zavezana plačati le še razliko med odmerjenim in že plačanim zneskom. Tožeča stranka svojih obveznosti iz naslova koncesnine sicer ni poravnavala že od leta 2013 dalje in so bile zato te terjatve za leta 2013 do 2017 tudi priglašene v stečajnem postopku kot terjatev do stečajne mase.

K točki I izreka:

10.Tožba ni utemeljena.

11.Rudarska pravica za izkoriščanje je pravica, ki se jo pridobi na podlagi izdanega rudarskega koncesijskega akta s koncesijo za izkoriščanje določene vrste mineralne surovine na določenem pridobivalnem prostoru (3.2. točka 2. člena ZRud-1). Čas veljavnosti rudarske pravice začne teči z dnem, ko koncesijsko pogodbo podpišeta pogodbeni stranki (48. člen ZRud-1), s to pogodbo pa se med drugim določijo tudi način in pogoji za plačevanje rudarske koncesnine (4. točka prvega odstavka 49. člena ZRud-1). Razmerje med Republiko Slovenijo in nosilcem rudarske pravice za izkoriščanje, vzpostavljeno s koncesijsko pogodbo, preneha s prenehanjem koncesijske pogodbe, in sicer s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, z razdrtjem koncesijske pogodbe, z odvzemom rudarske pravice za izkoriščanje, z ugasnitvijo rudarske pravice za izkoriščanje in s sklenitvijo koncesijske pogodbe s prevzemnikom rudarske pravice, v primeru prenosa rudarske pravice (57. člen ZRud-1). Rudarska pravica za izkoriščanje ugasne s potekom časa, za katerega je bila sklenjena koncesijska pogodba; ali če je nad nosilcem rudarske pravice za izkoriščanje začet stečajni postopek ter je, med drugim, izpolnjen pogoj, da nosilec rudarske pravice, ki še ne zagotavlja rezerviranih sredstev za sanacijo v skladu z določbami prvega, drugega in tretjega odstavka 54. člena tega zakona, v roku treh mesecev od začetka stečajnega postopka ministrstvu, pristojnemu za rudarstvo, ne predloži bančne garancije v celotnem znesku stroška končne sanacije, z veljavnostjo najmanj treh let; ali če nosilec rudarske pravice, ki je pravna oseba ali samostojni podjetnik preneha obstajati in ta pravica ni prenesena na pravnega naslednika; ali v primeru smrti nosilca rudarske pravice, ki ni prenesena na dediča (1. točka, 2. alineja 2. točke, 3. točka in 4. točka, vse prvega odstavka 60. člena ZRud-1). Z dnem ugasnitve rudarske pravice začasno prevzame pravice in obveznosti nosilca rudarske pravice za izkoriščanje, razen obveznosti iz naslova plačila koncesnin in plačila rezerviranih sredstev za sanacijo, ki so predmet priglasitve v stečajno maso ali tekočega poslovanja stečajnega dolžnika, ministrstvo, pristojno za rudarstvo, pri čemer v tem času, ko ministrstvo nastopa v vlogi prevzemnika pravic in obveznosti iz naslova rudarske pravice, obveznosti iz naslova plačila koncesnin in plačila rezerviranih sredstev za sanacijo mirujejo (drugi odstavek 60. člena Zrud-1).

12.Način izračuna, odmere in plačevanja rudarskih koncesnin natančneje določa Uredba. Po določbi 3. člena Uredbe mora koncesionar plačevati rudarsko koncesnino kot plačilo za pridobivalni prostor in kot plačilo za mineralno surovino, pridobljeno v preteklem letu v raščenem stanju v takšnem pridobivalnem prostoru. Osnova za izračun višine plačila rudarske koncesnine je velikost pridobivalnega prostora in povprečna cena enote posamezne vrste pridobljene mineralne surovine v raščenem stanju (prvi odstavek 4. člena Uredbe). Rudarsko koncesnino izračuna in odmeri ministrstvo, pristojno za rudarstvo po uradni dolžnosti na podlagi podatkov za odmero rudarske koncesnine, ki jih mora priglasiti koncesionar vsako leto trajanja koncesijske pogodbe, in sicer po preteku leta, v katerem je imel rudarsko pravico za izkoriščanje (prvi in drugi odstavek 7. člena Uredbe). Drugače je dopustno ravnati le v primeru, ko koncesionar zadnjič priglasi osnovo za odmero rudarske koncesnine, in sicer po uspešno opravljenem tehničnem pregledu izvedene sanacije (tretji odstavek 7. člena Uredbe). Ministrstvo odmeri rudarsko koncesnino z enotno odločbo o odmeri letnega plačila za pridobivalni prostor in odmeri letnega plačila za mineralno surovino, pridobljeno v preteklem letu v pridobivalnem prostoru (prvi odstavek 11. člena Uredbe).

13.Za zadevo relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno. Kot izhaja iz sodbe III U 230/2019-23 z dne 23. 4. 2021, je pravna prednica tožeče stranke družba A. dovoljenje za izkoriščanje gline v glinokopu B. pridobila že v letu 1983 na podlagi dovoljenja takratnega Komiteja za gospodarstvo Občine Nova Gorica št. 310-8/83-3/S. Iz obrazložitve delne odločbe Upravne enote Nova Gorica, št. 312-3/96-7 z dne 11. 7. 1996, je razvidno, da sta v času, ko je bilo ... izdano dovoljenje za izkoriščanje gline v letu 1983, znotraj tega podjetja delovala C. in Č. Ob preoblikovanju podjetja sta nastali dve samostojni podjetji, in sicer A., o.p. in D., o.p. Na podlagi pogodbe o delitvi premoženja teh dveh novo nastalih družb je Upravna enota Nova Gorica s prej navedeno delno odločbo določila, da se izkoriščanje gline v glinokopu B. dovoli podjetju D. ter da je pri izkoriščanju gline to dolžno spoštovati določila takrat veljavnega Zakona o rudarstvu (Uradni list SRS, št. 17/75).

14.Dne 10. 12. 2001 sta tožena in tožeča stranka sklenili koncesijsko pogodbo št. 354-14-17/01, s katero sta uredili medsebojna razmerja v zvezi z rudarsko pravico za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine keramičarske gline na območju pridobivalnega prostora B. V pogodbi sta med drugim določili, da je pridobivalni prostor za izkoriščanje mineralne surovine na zemljišču, opredeljenem v dovoljenju in delnem dovoljenju, ki sta opisana v prejšnjem odstavku. Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da bo tožeča stranka toženi stranki vsako leto do 30. januarja za preteklo leto priglasila količino izkoriščene mineralne surovine na obrazcu, predpisanem z uredbo (2. člen pogodbe), za podeljeno rudarsko pravico pa se je zavezala plačevati koncesnino, in sicer enkrat letno na podlagi odločbe tožene stranke za preteklo leto (9. člen pogodbe). Koncesijska pogodba je bila sklenjena za dobo 20 let, torej do 10. 12. 2021.

15.S sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici, št. St ... z dne 30. 8. 2018, je bil nad tožečo stranko začet stečajni postopek. Tožena stranka navedbi tožeče stranke, da je zaradi uvedbe stečajnega postopka ob upoštevanju 2. alineje 2. točke prvega odstavka 60. člena ZRud-1 njena rudarska pravica po zakonu ugasnila dne 30. 11. 2018 (torej tri mesece po začetku stečajnega postopka), ne oporeka, kar pomeni, da to med strankama ni sporno.

16.Stečajni upravitelj je toženi stranki dne 27. 5. 2019 predložil rudarski priglasitveni obrazec za odmero rudarske koncesnine in sredstev za sanacijo za leto 2018, datiran z dnem 23. 5. 2019. V obrazcu se je skliceval na koncesijsko pogodbo, navedel velikost pridobivalnega prostora 2,1313 ha, navedel, da pridobljene mineralne surovine na dan 31. 12. 2018 ni bilo (0 m3) in da tudi ni načrtovane količine mineralne surovine v tekočem letu. Tudi na obrazcu št. 3 "stanje zalog in virov na dan 31. 12. 2018" je opredelil, da na pridobivalnem prostoru ... ni zalog. Na podlagi te priglasitve je tožena stranka tožeči stranki izdala odločbo, št. 0141-30/2006-DE/54 (00931294) z dne 20. 6. 2019 ter ji odmerila koncesnino v višini 389,77 EUR. V obrazložitvi je pojasnila, da je tožeči stranki koncesnino odmerila tako, da je posebej opravila izračun za pridobivalni prostor in posebej za pridobljeno mineralno surovino, nato pa ta dva zneska seštela. Za pridobivalni prostor je pri izračunu upoštevala prej opisano velikost odprte površine 2,1313 ha, kar je pomnožila s številom točk na ha površine ter z vrednostjo točke, ki je bila s Sklepom o določitvi vrednosti točke za odmero rudarske koncesnine za leto 2018 določena v višini 0,009144 EUR. Na tak način je tožena stranka tožeči stranki odmerila znesek koncesijske dajatve za leto 2018 v višini 389,77 EUR, medtem ko za ostalo površino nadomestila ni odmerila, prav tako pa tudi ne za keramičarsko glino, in sicer na podlagi ugotovitve, da se pridobivanje te mineralne surovine v letu 2018 ni vršilo.

17.Zoper opisano odločbo, št. 0141-30/2006-DE/54 (00931294) z dne 20. 6. 2019, je tožeča stranka vložila tožbo upravnem sporu. Upravno sodišče je s sodbo III U 230/2019-23 z dne 23. 4. 2021, ki je postala pravnomočna istega dne, tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, v obrazložitvi sodbe pa se je opredelilo do vseh ugovorov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka in so v bistvenem enaki ugovorom, kot jih uveljavlja tudi v predmetnem postopku.

18.Tožena stranka je v ponovljenem postopku izdala obravnavano izpodbijano odločbo, s katero je tožeči stranki odmerila rudarsko koncesnino v višini 355,60 EUR. Pri odločanju je v celoti sledila pojasnilom sodišča v sodbi III U 230/2019-23 z dne 23. 4. 2021, da zahtevek tožeče stranke po razmejitvi odmere koncesnine za obdobje pred in po začetku stečajnega postopka ni utemeljen, da pa je pri odmeri treba upoštevati, da je tožeči stranki rudarska pravica po zakonu ugasnila z dnem 30. 11. 2018, da je s tem dnem prenehala veljati koncesijska pogodba in da je takrat prenehala tudi njena obveznost plačila koncesnine za pridobivalni prostor. Skladno s tem je tožeči stranki odmerila rudarsko koncesnino iz naslova površine pridobivalnega prostora v deležu, ki odpade na 333 dni, kolikor je imela tožeča stranka koncesijo v letu 2018, in sicer v skladu s priglašenimi osnovami, zahtevanim načinom obračuna koncesnine, ob upoštevanju za odmero relevantnih določb predpisov (kar vse je podrobneje pojasnjeno v 16. točki te obrazložitve) ter ob upoštevanju stališč in napotkov sodišča v prej navedeni sodbi.

19.Tožeča stranka v tožbi samemu izračunu ne oporeka in tudi ne oporeka, da je bila dolžna poravnati koncesnino za leto 2018 do prenehanja koncesijske pogodbe. Meni pa, da bi morala tožena stranka pri odmeri koncesnine razmejiti obdobje pred 30. 8. 2018, to je pred začetkom stečajnega postopka, ko ima po njenem prepričanju terjatev iz tega naslova naravo navadne terjatve, in obdobjem od 31. 8. do 30. 11. 2018, ko naj bi terjatev predstavljala stroške poslovanja stečajnega dolžnika. Navaja še, da je odmerjeno koncesnino delno že poravnala in da tega tožena stranka ni upoštevala, kar naj bi kazalo, da dejansko stanje v zadevi ni bilo popolnoma ugotovljeno. Sodišče taki trditvi tožeče stranke ne sledi, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo potrdila, da ni sporno, da je tožeča stranka iz tega naslova že poravnala 106,30 EUR, sodišče pa še pojasnjuje, da se je z izpodbijano odločbo koncesnina odmerila za čas trajanja koncesijske pogodbe v letu 2018, delna poravnava teh obveznosti pa se bo upoštevala pri izterjavi neporavnanih obveznosti, oziroma pri uveljavljanju višine terjatve v stečajnem postopku.

20.V obravnavani zadevi je torej sporno (le pravno) vprašanje vpliva stečajnega postopka na odmero koncesnine ter posledično vprašanje, ali bi morala tožena stranka terjatev iz tega naslova v izpodbijani odločbi opredeliti delno kot navadno terjatev do uvedbe stečaja in delno kot strošek poslovanja od uvedbe stečajnega postopka do prenehanja koncesijske pogodbe.

21.Sodišče pojasnjuje, da se je do tega spornega vprašanja opredelilo že v sodbi III U 230/2019-23 z dne 23. 4. 2021, ki je istega dne postala pravnomočna. Iz 19. točke obrazložitve te sodbe izhaja, da je sodišče kot neutemeljen zavrnilo ugovor tožeče stranke, da bi morala tožena stranka pri izračunu koncesnine upoštevati in razmejiti obdobje do 30. 8. 2018 (ko je bil nad tožečo stranko uveden stečajni postopek), od obdobja od tega dne do 30. 11. 2018 (od uvedbe stečajnega postopka do prenehanja koncesijske pogodbe). Pojasnilo je, da je v skladu z Uredbo plačevanje koncesnine obveznost koncesionarja ves čas trajanja koncesijske pogodbe (drugi odstavek 2. člena Uredbe), pri tem pa niti v Uredbi niti v ZRud-1 ni določeno, da bi se morala čas pred uvedbo stečajnega postopka in čas po uvedbi takega postopka, ko ima stečajni dolžnik še vedno rudarsko pravico, obravnavati različno oziroma da bi moral biti za vsako tako obdobje izdelan ločen izračun. Vprašanje, ali se bo koncesijska dajatev upoštevala kot terjatev do stečajne mase ali pa štela kot strošek tekočega poslovanja stečajnega dolžnika, kar je bil razlog za tak tožbeni ugovor, za odločitev v zadevi ni relevantno in ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe. Gre namreč za vprašanje, ki je predmet stečajnega postopka in do katerega se bo moralo opredeliti stečajno sodišče.

22.Sodišče pojasnjuje, da pri ponovnem odločanju v upravni zadevi po tem, ko sodišče odpravi odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu, na stališča in ugotovitve sodišča ni vezan samo upravni organ, pač pa tudi sodišče, ko presoja odločbo, izdano v ponovljenem postopku. V obravnavani zadevi to pomeni, da je sodišče vezano na svoja stališča, ki jih je sprejelo v sodbi III U 230/2019-23 z dne 23. 4. 2021 in v katerih se je vsebinsko opredelilo do enakih tožbenih ugovorov, kot jih tožeča stranka uveljavlja v tem postopku.

23.Vrhovno sodišče je v svoji novejši sodni praksi namreč že ustalilo stališče, da vsebinska vezanost nadaljnjega odločanja tožene stranke na sodbo sodišča v upravnem sporu ni zgolj posledica njenega strinjanja s prepričljivostjo razlogov sodbe, temveč izhaja iz ustavne vloge upravnega sodstva tako z vidika zagotavljanja pravice do učinkovitega sodnega varstva v upravnem sporu (23. in 157. člen Ustave RS, v nadaljevanju Ustava) kot tudi učinkovitega neodvisnega in nepristranskega sodnega nadzora nad delom uprave (3. in 120. člen Ustave). Obveznost spoštovanja pravnih stališč sodišča v upravnem sporu s strani uprave je zato neločljivo povezana z izvrševanjem funkcije sodne oblasti v upravnem sporu.

Upravni organ je v ponovljenem postopku vezan na materialno pravnomočno sodbo tako glede izreka kot glede nosilnih razlogov, ki ta izrek utemeljuje (2. člen Zakona o sodiščih, v nadaljevanju ZS, v povezavi s 1. členom ZUS-1).

24.Sodišče pojasnjuje, da postane materialno pravnomočna vsaka sodba, v kateri je sodišče vsebinsko presojalo zakonitost upravnega akta, torej tudi sodba o odpravi izpodbijanega upravnega akta (64. člen ZUS-1) - kot je bila v konkretnem primeru sodba III U 230/2019-23 z dne 23. 4. 2021 - saj temelji na vsebinski ugotovitvi nezakonitosti upravnega akta - oziroma drugače, sodba o odpravi upravnega akta postane materialno (vsebinsko) pravnomočna, saj gre po vsebini za odločitev o obveznosti tožene stranke, kaj naj upošteva pri odločanju v ponovljenem postopku. Ta je zato pri ponovnem odločanju omejena s prepovedjo ne bis in idem, vendar le v obsegu pravnih in dejanskih vprašanj, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev. Samo v tem okviru je zato mogoče govoriti o že pravnomočno razsojeni zadevi, saj zaradi učinkov odprave noben drug vidik razlage prava ali ugotovljenega dejanskega stanja ni mogel postati pravnomočen.

25.Vezanost upravnega organa na sodbo Upravnega sodišča pa je neločljivo povezana tudi z vezanostjo samega Upravnega sodišča na svojo pravnomočno sodbo v isti zadevi. V ZS je določeno, da odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe RS in da izvršitve odločbe sodišča ne more ovirati odločba drugega državnega organa (drugi in četrti odstavek 2. člena ZS). Temu sledi tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, po kateri je tudi Upravno sodišče, ki bi odločalo v upravnem sporu zoper nov akt, izdan s strani tožene stranke, vezano na pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, seveda v obsegu, ki ga določa okvir pravnomočnosti (tj. v obsegu pravnih in dejanskih vprašanj, o katerih je bilo odločeno s pravnomočno sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev). Iz pravnomočnosti sodbe (res iudicata), na katero so pri svojem nadaljnjem odločanju vezani tako organi kot sodišča, pa tudi izhaja, da navedeno torej ni več del ponovne presoje v nadaljnjih postopkih. To pomeni, da ne upravni organ in ne upravno sodišče v ponovljenem postopku ne smeta odstopiti od pravnih stališč, sprejetih v pravnomočni sodbi. V pravnomočno sodbo lahko poseže le Vrhovno sodišče, ki skladno s svojo ustavno vlogo kot najvišje sodišče v državi odloča o pravnih sredstvih zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča. V upravnem sporu je to revizijski postopek.

26.Kot je pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve, je sodišče v zadevi sporno pravno vprašanje (tj. glede odmere koncesnine za čas od uvedbe stečajnega postopka in od takrat do prenehanja koncesijske pogodbe, ter glede narave teh terjatev), ki jih tožeča stranka uveljavlja v predmetni tožbi, že presodilo v sodbi III U 230/2019-23 z dne 23. 4. 2021 (glej 21. točko te obrazložitve). Upravni organ je pravna stališča te sodbe pri izdaji sedaj izpodbijane odločbe upošteval, glede na prej povzeta stališča Vrhovnega sodišča pa je nanje vezano tudi sodišče. Poseganje v pravna stališča iz pravnomočne sodbe III U 230/2019-23 je nedopustno in zato so za odločitev nerelevantni vsebinski argumenti, ki jih za utemeljitev nepravilnosti izpodbijane odločbe v zadevi navaja tožeča stranka.

27.Ob upoštevanju vsega doslej navedenega zato sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

28.Odločitev v zadevi je sodišče sprejelo, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj dejansko stanje, relevantno za odločitev o zadevi, med strankama ni sporno, sporno pa je (le) pravno vprašanje vpliva stečajnega postopka na odmero koncesnine ter na uveljavljanje terjatev iz tega naslova (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

29.O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Tožeča stranka je stroške postopka priglasila v tožbi, toženka pa stroškov postopka ni priglasila. Sodišče je zato odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

Tako v sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 94/2017 z dne 17. 4. 2019, enako v sklepu X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023.

Tako v sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 12/2022 z dne 11. 5. 2022.

Glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 12/2022 z dne 11. 5. 2022.

Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023.

Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023, 22. in 30. točka obrazložitve.

Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi, št. Up-95/16 z dne 14. 3. 2019, 28. točka obrazložitve.

Glej sklep Vrhovnega sodišča X Ips 51/2020 z dne 9. 12. 2020, 7. točka obrazložitve.

Zveza:

Zakon o rudarstvu (2010) - ZRud-1 - člen 52

Pridruženi dokumenti:*

Opr št. sodišča II stopnje: SODBA III U 114/2021-15, ECLI:SI:UPRS:2021:III.U.114.2021.15

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.