Jedro

ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovala le z določenimi dokaznimi sredstvi, za kar se pritožba zavzema s trditvami, da lahko o poslovni sposobnosti odloča le izvedenec psihiatrične stroke.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (III. točka izreka) in glede stroškov postopka (IV. točka izreka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (II. točka izreka) potrdi.

III. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 38829/2008 z dne 24. 6. 2008 v veljavi v I. točki izreka za znesek 21.065,09 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 12.956,00 EUR od 12. 6. 2008 do plačila, od znesku 8.021,42 EUR od 31. 8. 2011 do plačila in od zneska 87,67 EUR od 28. 9. 2011 do plačila ter v III. točki za izvršilne stroške v znesku 50,00 EUR z obrestmi, vse v 15. dneh, pod izvršbo (II. točka izreka), v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v višini 3.412,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po izteku 15-dnevnega paricijskega roka (IV. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi sta se pravočasno pritožili obe stranki.

3. Tožnik se ne strinja z odločitvijo v III. točki izreka in navaja, da je zahteval plačilo 29.826,45 EUR, sodišče pa je priznalo bruto z DDV 23.479,24 EUR in od tega zneska odštelo plačila, ki jih je toženec izvedel med postopkom (2.414,15 EUR). Sodišče je izhajalo iz obvestila Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) z dne 23. 5. 2011 o številu tožencu izdanih in v denarju izplačanih zapadlih kuponov iz obveznic in obresti. Sodišče je uspeh obračunavalo zgolj iz v denar spremenjenih zapadlih obrokov in izplačanih zapadlih kuponov iz obveznic in obresti, ni pa priznalo izkupička od predčasno prodanih obveznic niti od obroka, ki je zapadel v letu 2012 in 2013. Skupno je bilo na toženčev registrski račun preknjiženih 6.479 obveznic z oznako RS21. Pravni temelj zahtevka je 239. člen OZ in nastala poslovna škoda. Na podlagi pogodbe je tožeča stranka upravičena terjati izpolnitev obveznosti, torej plačilo odvetniških storitev v polnem znesku, tožena stranka pa je bila dolžna to storiti pošteno. Preklic pooblastila tik pred uspešno realizacijo je sodna praksa jasno prepoznala kot zlorabo, nedopustno kršitev pogodbe in kršitev načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. Višina prejetega denarnega izplačila ni sporna. SOD je realiziral sklep o dedovanju po pokojnem A. Z. in M. G., skupno je bilo izdano 19.436 obveznic. Dne 19. 5. 2010 je toženec prejel 1/3 obveznic, to je 6.479 obveznic. Iz podatkov SOD izhaja, da je le-ta tožencu iz naslova glavnice, obresti in davkov izplačala 20. 6. 2008 znesek 189.407,89 EUR. Toženec dolguje 10 % najmanj od vsakokratnega 4/5 denarnega izplačila glavnice in obresti od 6.479 prejetih obveznic oz. od denarne koristi, ki jo je prejel na njihovi podlagi, torej tudi odkupnine ob njihovi prodaji. Sodišče zmotno meni, da tožnik ni predlagal nobenih dokazov za prejeto vrednost od prodaje obveznic in da je upravičen le do deleža od zapadlih izplačanih zneskov obrokov glavnice in obresti. Tožnik je skladno s pozitivnim pogodbenim interesom tudi izrecno uveljavljal plačilo od deleža koristi, ki jo je toženec prejel od prodaje obveznic, v skladu s pogodbo delež je bil dolžan prejete koristi odstopiti tožeči stranki. Za donos v letu 2012 in 2013 tožbeni zahtevek gotovo ni preuranjen.

4. Toženec se ne strinja z dokazno oceno sodišča iz 8. točke obrazložitve, kjer je presojalo toženčevo zanikanje pristnosti podpisa na sporni pogodbi. Sodišče je izpovedbo toženca ocenjevalo skozi oči osebe, ki je poslovno sposobna, ki nima spominskih motenj in ki nima nerealne predstave nekega sedanjega stanja. Priča M. M. ne more biti nepristranska priča, ki ni bila zainteresirana za izid pravde, saj je on dal tožencu v podpis sporno pogodbo, ko je bil v spornem času zaposlen pri tožniku. Zagotovo gre za kolegialno pripadnost in varovanje zakonitosti lastnega ravnanja. Toženec tudi ne more sprejeti razlogov sodišča, ki je mnenje izvedenca D. Ž. sprejelo po strokovni plati, ni pa sledilo njegovim končnim ugotovitvam. Sodišče je zanikalo stroko in se samo postavilo v vlogo razsodnika glede vprašanja, ki je v ključni domeni psihiatrične stroke. Res je, da sodišče dokazno presoja tudi izvedensko mnenje, vendar ne na tak način in je grobo preseglo svoje znanje in strokovnost, ko je samo dokazno presodilo tožnikovo sposobnost razumevanja pogodbenih določil, izražanja prave pogodbene volje, torej poslovne volje tožnika. Sodišče v določbah ZPP nima pooblastil, da samo presoja poslovno sposobnost osebe. Izvedenec je ugotovil, da se toženec glede na psihofizično stanje ni zavedal pomena podpisa pogodbe oz. ni razumel, kakšne so njegove pravice in obveznosti iz pogodbe. Izvedenec je celo zaslišan izjavil, da tudi njemu 4. točka pogodbe z dne 22. 2. 2006 ni popolnoma jasna.

5. Pritožba toženca ni utemeljena, pritožba tožnice pa je utemeljena.

Dejanska podlaga spora:

6. Pravdni stranki sta 22. 2. 2006 sklenili Pogodbo o nudenju odvetniških storitev (v nadaljevanju Pogodba), s katero je tožnik prevzel pravno zastopanje toženca, v zameno pa si izgovoril nagrado v višini 10 % od zneska glavnice in obresti, ki bi jih toženec v primeru uspeha v zapuščinskem postopku (ki bi presegal zakoniti dedni delež do 1/15), prejel iz naslova dedovanja po A. Z. oziroma M. G. Toženec je v času sklenitve pogodbe razpolagal s nepravnomočnim sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Grosupljem, s katerim je bilo odločeno, da po zapustniku A. Z. nastopi zakonito dedovanje. Interes toženca je bil, da kot zakoniti dedič po materi M. G. doseže oporočno dedovanje, saj je zapustnik A. Z. v preiskovalnem zaporu v Ljubljani napravil veljavno ustno oporoko, s katero je vse svoje premoženje zapustil sestri M. G. Nadaljnji razplet zapuščinskega postopka je bil za toženca ugoden, s sklepom opr. št. D 424/2006 z dne 13. 7. 2007 je bila toženčeva mati M. G. razglašena za oporočno dedinjo. Na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju po M. G. opr. št. O 136/37 z dne 8. 4. 2008 (1), je tožnik po pooblastilu toženca vložil zahtevek na SOD. Tik pred realizacijo prvega izplačila (20. 6. 2008; 1.-8. kupon v znesku 189.407,09 EUR) odškodnine je toženec tožeči stranki z dopisom z dne 23. 5. 2008 odpovedal pooblastilo in o tem obvestil SOD, ki je izplačilo izvršila na toženčev transakcijski račun.

Podlaga tožbenega zahtevka:

7. S pooblastilom za zastopanje, ki ga da stranka odvetniku in ga ta sprejme, je vzpostavljeno mandatno razmerje, ki ga ureja XVII. poglavje Obligacijskega zakonika (OZ), posebej pa še Zakon o odvetništvu (ZOdv). Odvetnik kot prevzemnik naročila ima pravico do plačila za opravljeno delo (tretji odstavek 766. člena OZ). Tako določa tudi 17. člen ZOdv (2), veljavnega v času sklenitve Pogodbe z dne 22. 2. 2006. 8. Toženec trdi, da ni dolžan plačati opravljenega dela iz treh razlogov in sicer: Pogodbe z dne 22.2.2006 nikoli ni podpisal; tudi če jo je, v času sklenitve ni bil sposoben izjaviti prave poslovne volje; tožniku nagrada ne pripada, ker je za uspeh v zapuščinskem postopku zaslužen izključno toženec, ki je iz Arhiva RS pridobil kronski dokaz.

9. Višje sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec sporno Pogodbo podpisal, saj je sprejet na podlagi skrbne in prepričljive dokazne ocene (tč. 8 obrazložitve), s katero se višje sodišče v celoti strinja in se nanjo le sklicuje, da je ne bi ponavljalo. Dokazne ocene ne more omajati pritožbena navedba, da ni običajno, da oba podpisana izvoda ostaneta pri eni stranki. Enako velja za pritožbeno trditev, da priča M. M. (odvetnik, ki je dal tožencu Pogodbo v podpis) ne more biti nepristranska zaradi kolegialne pripadnosti in varstva zakonitosti svojega ravnanja. Ne gre za pristranskost, če je sodišče prve stopnje ocenilo, da je priča brez interesa za izid postopka (3), ampak za del dokazne ocene. Pritožbene navedbe, ki očitajo sodišču prve stopnje, da je pri ugotavljanju pristnosti podpisa (neprepričljivo) izpovedbo toženca „ocenjevalo skozi luči osebe, ki je poslovno sposobna“, pa se nanašajo že na sporno poslovno sposobnost toženca v času sklepanja Pogodbe.

10. Tudi glede tega vprašanja se višje sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na natančne, logične in prepričljive razloge sodišča prve stopnje (11. do 14. točka obrazložitve), ki je pravilno poudarilo, da je tudi izvedensko mnenje, kot vsi drugi dokazi, podvrženo dokazni oceni sodišča. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da se je sodišče postavilo v vlogo razsodnika glede vprašanja, ki je v izključni domeni psihiatrične stroke. Izvedenec psihiatrične stroke dr. D. Ž. je res zapisal, da je bila toženčeva sposobnost razsojanja v času sklepanja Pogodbe tako omejena, da se ta ni zavedal, kakšen pravni posel sklepa in kakšne posledice utegnejo iz posla zanj nastati, vendar je sodišče prve stopnje hkrati prepričljivo ugotovilo, da vsi ostali izvedeni dokazi v postopku govorijo v prid nasprotnemu zaključku. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je rezultat vsebinske ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), pri čemer dokaz z izvedencem ni izjema, saj naše dokazno pravo nima pravil o dokazni moči posameznih dokazov, ampak je uveljavljeno načelo proste dokazne presoje. ZPP tudi ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovala le z določenimi dokaznimi sredstvi, za kar se pritožba zavzema s trditvami, da lahko o poslovni sposobnosti odloča le izvedenec psihiatrične stroke. Povsem brez podlage je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje „dejansko sledilo mag. V. (4), kar je v spis predložila tožeča stranka, čeprav tega zaradi nedopustnosti dokaza ni izrecno zapisalo“ in se tako oprlo na nedopusten dokaz. Sodišče prve stopnje je zaključek o poslovni sposobnosti toženca oprlo na druga zanesljivo ugotovljena dejstva (5) (kot npr. da je toženec dobro poznal stanje zapuščinskega postopka, v katerem je celo nastopal kot skrbnik za poseben primer in zastopnik sodedičev; da je z odvetnikom aktivno sodeloval z izdelanimi pravnimi stališči; da je v istem obdobju pooblastil tožnico tudi v drugih zadevah...), ne pa na mnenje dr. V., ki v dokazno oceno niti posredno ni bilo vključeno.

11. Nazadnje so neutemeljene (že zato, ker so povsem nekonkretizirane) pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni presojalo pooblastilnega razmerja med strankama z vidika sorazmernosti dajatev in protidajatev in načela vestnosti in poštenja. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu svojo odločitev podrobno obrazložilo (15.-17. točka obrazložitve) in tudi tem razlogom ni kaj dodati.

Višina tožbenega zahtevka:

12. Iz 4. člena Pogodbe izhaja, da sta stranki višino plačila odvetniškega dela opredelili kot „10% od zneska glavnice in obresti, ki jih bo stranka prejela iz naslova dedovanja po pokojnem A. Z., ki presega zakoniti dedni delež do 1/15“. Sodišče prve stopnje je odločitev o višini tožbenega zahtevka oprlo na obvestilo SOD z dne 23.5.2011 o konkretnem številu tožencu izplačanih obveznic in njihovega donosa in na izračune tožnice, ki temeljijo na istem obvestilu. Tožnici je prisodilo ustrezen delež izplačil iz naslova obveznic, ki jih je toženec s strani SOD prejel 1. 3. 2008 (189.407,90 EUR), 1. 3. 2009 (29.013,53 EUR), 1. 3. 2010 (16.207,67 EUR) in 1. 3. 2011 (9.947,08 EUR) z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ob upoštevanju delnega plačila med postopkom (6). Toženec, ki višine prejetih zneskov iz naslova dedovanja po pokojnem A. Z. in metode izračuna v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni prerekal (7), ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da „argumentacija sodišča tudi po višini nima podlage v pogodbi o naročilu niti v določbi 18. člena Odvetniške tarife“. V pritožbi tožnika uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani ne glede temelja ne glede višine terjatve, zato je višje sodišče, ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), njegovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (II. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

13. Utemeljena pa je pritožba tožnice, ki napada zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek glede plačila deleža od izplačil v letih 2012-2015 (8) kot preuranjen zavrnilo. Zakaj bi bil zahtevek glede obrokov iz leta 2012 in 2013 upoštevaje datum zaključka glavne obravnave (22.4.2013) preuranjen (prim. 311. člen ZPP), iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni razvidno, zato se odločitve sodišče v tem delu ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je zahtevala tudi ustrezen delež donosov v letu 2014 in 2015 ter od kupnine za obveznice, ki jih je toženec že prodal in se pri tem sklicevala na svoj pozitivni pogodbeni interes. Ta del tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnica za ugotovitev vrednosti prodanih obveznic ni predlagala nobenih dokazov. Pritožba tožnice utemeljeno opozarja, da so bili dokazi predlagani (list. št. 55), zato je bilo treba tudi v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti zaradi kršitve pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Zaradi navedenega je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (III. točka izreka) razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP). Posledično je razveljavilo še odločitev o stroških postopka.

15. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje izhaja iz svojih pravilnih ugotovitev, da je tožnica svojo pogodbeno obveznost izpolnila in s tem pridobila pravico do celotnega v Pogodbi dogovorjenega plačila oziroma zahtevati izpolnitev toženčeve obveznosti. Opozoriti je še treba, da tožnica utemeljenost svojega zahtevka gradi (tudi) na trditvah o poslovni odškodninski odgovornosti toženca (239. člen OZ) in trdi, da višina škode ustreza njenemu pozitivnemu pogodbenemu interesu - to je premoženju, ki bi ji pripadalo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena, vključno s koristjo od prodanih obveznic. Sodišče prve stopnje bo moralo torej ugotoviti, kakšen znesek bi pripadal tožeči stranki, če bi toženec pravilno izpolnil svojo obveznost iz sporne Pogodbe.

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. členu ZPP v zvezi s 154. členom ZPP (tožena stranka) ter tretjem odstavku 165. člena ZPP (tožeča stranka).

(1) Katerega predmet je naknadno najdeno premoženje po pokojni M. G. v obliki odškodnine v obveznicah RS (RS21) za nepremičnine, ki jih ni bilo mogoče vrniti v naravi.

(2) 1. Odvetnik je upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. 2. Odvetnik je upravičen do višjega plačila za svoje delo, kot mu gre po odvetniški tarifi, če se o tem pisno dogovori s stranko. 3. Odvetnik se v premoženjskopravnih zadevah lahko dogovori s stranko za plačilo tako, da si izgovori namesto plačila za delo po odvetniški tarifi največ 15-odstotni delež od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki. Dogovor mora biti sklenjen v pisni obliki.

(3) Ni več zaposlen pri tožeči stranki.

(4) Izvedensko mnenje dr. V. je tožnica pridobila izven postopka.

(5) Obširno navedena v točkah 11-14 obrazložitve.

(6) V tem delu je bila tožba umaknjena.

(7) Trdil je le, da da je tožbeni zahtevek preuranjen, ker še ni prejel vseh zneskov in da so izračuni „nepregledni, netočni in zavajujoči“.

(8) Po 4. členu Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni premoženja zadnji obrok izplačila glavnice obveznic (z obrestmi) zapade 1. 3. 2015.