Jedro

Tožena stranka ni sprejela predloga za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ki ga je podala tožnica. Tega predloga pa tudi ni mogla tožena stranka sama, brez volje oziroma soglasja tožnice, prekvalificirati v redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delavec, in tožnici na njeni podlagi zaključiti delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 10. 2009, o katerem je bila tožnica obveščena z obvestilom tožene stranke z dne 6. 11. 2009, ki ga je prejela 25. 11. 2009, nezakonito (1. točka izreka), da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2005 še vedno traja, zaradi česar ji je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in jo prijaviti v obvezno zavarovanje za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji obračunati bruto nadomestila plače od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela v višini, kot jo določa zadnja sklenjena pogodba o zaposlitvi, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezni neto znesek plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo dalje do plačila, ter ji priznati in izplačati vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (3. točka izreka). Višji oziroma drugačen zahtevek tožnice je zavrnilo (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.473,84 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo, smiselno njen ugodilni del, se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je iz tožb in pripravljalnih vlog tožnice jasno razvidno, da je imela tožnica voljo odpovedati pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. To izhaja iz tožničine izpovedi, da je podpisala odpoved pogodbe o zaposlitvi in jo je istega dne skušala preklicati. O predlogu za sporazumno prenehanje delovnega razmerja ni bilo nikoli govora. Tožnica je delovno razmerje pri toženi stranki želela zaključiti 22. 10. 2009 in je v postopku zatrjevala, da je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi pod pritiski nedopustne sile, zato bi morala dokazati neveljavnost odpovedi. Iz korespondence tožnice po elektronski pošti izhaja, da je sama odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dnem 22. 10. 2009, nato pa si je premislila in hotela preklicati svojo odpoved. Tožena stranka je predlagala zaslišanje prič, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo. Z odgovorom tožene stranke tožnici z dne 6. 11. 2009 ni bila nikoli izražena volja tožene stranke po odpovedi, temveč je šlo za odgovor oziroma pojasnilo, da je tožnica sama odpovedala pogodbo o zaposlitvi in da je odpoved nepreklicna. Če bi stranki želeli sporazumno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, bi za to jasno izrazili voljo in sklenili ustrezen pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in meni, da je pritožba tožene stranke povsem neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v celoti zavrne. Navaja, da pisne izjave z dne 22. 10. 2009, upoštevajoč jezikovno razlago, ni mogoče razumeti kot podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč kot predlog za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Ker ta ni bil sklenjen, pogodba o zaposlitvi ni prenehala na podlagi njene prošnje z dne 22. 10. 2010, pač pa je tožena stranka nepravilno tožnici z dnem 31. 10. 2009 zaključila pogodbo o zaposlitvi. Volja podati odpoved pogodbe o zaposlitvi pri njej ni nikoli obstajala in je dokument s takšnim naslovom pisala po nareku tožene stranke. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožena stranka v zvezi ugotovljenim dejanskim stanjem navaja, da je predlagala zaslišanje dveh prič, ki jih je sodišče kot nepotrebne zavrnilo. Dokazni predlog po zaslišanju prič T.Ž.K. in S.J. je tožena stranka postavila na glavni obravnavi, vendar ni navedla, katera sporna dejstva naj bi z njima dokazovala. Stranka mora dokazni predlog substancirati oziroma natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Glede na dolžnost substanciranja dokaznega predloga bi morala tožena stranka tudi izrecno navesti, kaj želi dokazovati. Tega ni storila, takšen dokaz pa je tudi sicer nepotreben, saj je sodišče pridobilo tožničino izjavo, korespondenco po elektronski pošti in tožnico v zvezi s tem še zaslišalo.

Iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje izhaja: - da je tožnica toženi stranki podala prošnjo za sporazumno odpoved dne 22. 10. 2009 z naslovom „odpoved“ (B/1); - da je takšno izjavo še istega dne (to je 22. 10. 2009) tožnica preklicala in v samem preklicu navajala, da je odpoved nerazsodno napisala ob grožnji in pritisku (A/7); - da je tožena stranka dne 25. 11. 2009 tožnici posredovala obvestilo, da se z njenim preklicom ne strinja in kot datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi štela 31. 10. 2009 (A/2).

Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vloga tožnice (da prosi za odpoved delovnega razmerja z dne 22. 10. 2009) ne pomeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak predlog za njeno sporazumno prenehanje, kar dobesedno tudi izhaja: „prosim za odpoved delovnega razmerja z dne 22. 10. 2009“. V primeru podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi se namreč na nasprotno stranko ne naslavlja prošnje, niti ne gre za nikakršno sporazumevanje med njima, temveč za enostransko izjavo volje, da delovno razmerje prekinja oziroma pogodbo o zaposlitvi odpoveduje. Takšne izjave izjavitelj tudi ne more preklicati, ko jo nasprotna stranka enkrat prejme. Preklic je v resnici možen le z novim soglasjem obeh strank, da se pravno razmerje med njima kljub podani enostranski odpovedi ene izmed njih nadaljuje. Možno pa je tudi izpodbijanje take izjave zaradi napak volje. Izjave, ki jo je tožnica dne 22. 10. 2009 dala toženi stranki, nikakor ni mogoče šteti za tak enostranski akt, saj gre za prošnjo, da se med sopogodbenicama oblikuje sporazum (soglasje) o odpovedi, pri čemer se termin odpoved v običajnem jeziku na splošno uporablja v pomenu prenehanja delovnega razmerja.

Pritožba zmotno uveljavlja, da je tožnica dne 22. 9. 2009 podala odpoved, kar naj bi izhajalo iz pisne korespondence v elektronski pošti, vlog tožnice in njene izpovedi. Iz pripravljalnih vlog tožnice izhaja, da njene izjave ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi, iz izpovedi pa predvsem to, da volja podati odpoved pri njej ni nikoli obstajala, pač pa je dokument „odpoved“ napisala po nareku tožene stranke. V tem kontekstu je potrebno razumeti tudi tožničino prizadevanje po preklicu dokumenta z naslovom „odpoved“, pri čemer pa poimenovanje tožničine vloge ni odločilno, temveč je potrebno upoštevati vsebino izjavljene volje. V pravni terminologiji odpoved sicer pomeni enostransko izjavo ene izmed sopogodbenic, vendar glede na vse ostale opisane okoliščine konkretnega primera za to ni šlo.

Tožnica je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje prosila za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 10. 2009. Sprejem njenega predloga bi bil torej možen le do tega dne, saj bi kasnejši sprejem tožničine ponudbe dejansko pomenil novo ponudbo delodajalca. Odgovor na ponudbo, ki izraža njen sprejem, hkrati pa predlaga, naj se v nečem spremeni in dopolni, se šteje za zavrnitev ponudbe in dano drugo ponudbo, kot to določa 29. člen Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), ki se uporabi na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Nov datum prenehanja delovnega razmerja (z dne 31. 10. 2009) namreč nedvomno pomeni bistveno spremenjeno ponudbo, saj ta datum pomeni bistveno sestavino sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožničinega predloga ni sprejela, prav tako ni sprejela preklica in je delovno razmerje zaključila na dan 31. 10. 2009. Torej do sklenitve predlaganega sporazuma v smislu 79. člena ZDR ni prišlo, kar med strankama niti ni sporno. Tožničin predlog za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka samoiniciativno prekvalificirala v redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pa ni bila volja tožnice, saj je še istega dne preklicala izjavo z dne 22. 10. 2009. Tožena stranka ni sprejela predloga za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 10. 2009, tega predloga pa tudi ni mogla sama, brez volje oziroma soglasja tožnice, prekvalificirati v odpoved tožnice po 1. odstavku 80. in 1. odstavku 81. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče sicer ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 10. 2009 nezakonita. Dopisa z dne 6. 11. 2009 namreč ni mogoče šteti za delodajalčevo odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma njegovo izjavo v tej smeri, saj je tožena stranka z njim tožnico zgolj obvestila, da z njenim preklicem ne soglaša in da je potrebno pri njeni odpovedi (v resnici prošnji za sporazumno prenehanje) upoštevati, da je z naslednjim dnem, ko je podala odpoved (to je 22. 10. 2009), nastopila bolniško odsotnost, zato je datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi šteti za 31. 10. 2009. Tega dopisa ni mogoče šteti niti kot zavrnitev tožničine ponudbe in nov predlog tožene stranke s spremenjenim datumom prenehanja delovnega razmerja, saj je tožena stranka s tem dopisom izrazila svojo zmotno stališče glede tožničine vloge z dne 22. 10. 2009, ki jo je očitno napačno razumela kot tožničino odpoved, kar pa po vsebini nikakor ni bila. Dopis tožene stranke lahko predstavlja kvečjemu odločitev o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (za nazaj) z dnem 31. 10. 2009. Za takšno odločitev tožena stranka ni imela podlage v zakonu. Zmotno in brez podlage v zakonu je štela, da je vloga z dne 22. 10. 2009, s katero tožnica prosi za sporazumno odpoved z dne 22. 10. 2009, predstavlja odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnice, saj se tožnica s tako obravnavo vloge ni nikoli strinjala in jo je celo istega dne preklicala. Ker torej ni prišlo do nobenega primera iz 75. člena ZDR (potek časa, smrt delavca ali delodajalca – fizične osebe, sporazuma, redne ali izredne odpovedi katere izmed stranke, sodbe sodišča, drugega primera, ki ga določa ZDR ali drug zakon) tožena stranka ni imela pravne podlage za prekinitev delovnega razmerja z dnem 31. 10. 2009. Ker torej niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi (ugodilni) izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).