Jedro

Četrti odstavek 213. člen ZUP ne more biti podlaga za toženkino stališče, da se je tožnik s tem, ko je plačal obveznost, ki mu jo nalaga prvostopenjska odloča, odpovedal pritožbi.

ZUP fikcije, da se stranka, ki izpolni z odločbo naloženo obveznost, odpoveduje pravici do pritožbe, ne določa. Iz 229a. člena ZUP jasno izhaja, da mora biti izjava o odpovedi pravici do pritožbe dana izrecno, in sicer pisno ali ustno na zapisnik.

Prav tako ni mogoče šteti, da je stranka, ki je poravnala z odločbo naloženo obveznost, izgubila pravni interes za pritožbo, saj v primeru uspeha s pritožbo pravna podlaga za plačilo odpade in je v takem primeru upravičena zahtevati že plačano nazaj.

Obligacijske pogodbe ni mogoče primerjati z odločbo, s katero upravni organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi pravne ali fizične osebe na področju javnega prava, mnogokrat tudi proti volji osebe, na katero se odločba glasi. Za tako razmerje ne veljajo pravila dispozitivnosti in avtonomnosti urejanja vsebine tega razmerja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Župana Občine Radovljica št. 3541-2/2018 (2) z dne 16. 3. 2018 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo pritožbo zoper odločbo Občinske uprave Občine Radovljica št. 3541-0002/2018 z dne 1. 2. 2018, s katero je tožniku za gradnjo gospodarske lope, situirane na zemljišču s parc. št. 461/36 in 461/39 k.o. ..., odmerila plačilo komunalnega prispevka v višini 7.241,83 EUR. V obrazložitvi navaja, mora biti v primeru, ko pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, to po četrtem odstavku 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) navedeno v izreku odločbe oziroma sklepa. V tem primeru v izreku odločbe ni bilo določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve, zato bi imela pritožba zoper sklep suspenzivni učinek. Ker je tožnik kljub temu dne 13. 2. 2018 plačal celotni znesek odmerjenega komunalnega prispevka, je izdano odločbo v celoti prostovoljno izvršil. To ravnanje predstavlja tožnikovo pripoznavo obveznosti iz odločbe in s tem odpoved njegovi pravici do pritožbe. Glede na to je po prvem odstavku 246. člena ZUP pritožbo zavrgel. 2. Tožnik zoper sklep vlaga tožbo, saj se s takšno odločitvijo ne strinja. Navaja, da 213. člen ZUP, ki naj bi po toženkinem mnenju predstavljal pravno podlago za odločitev, ne določa, da se stranka s plačilom obveznosti, odmerjene z odločbo prve stopnje, pred njeno izvršljivostjo, odpoveduje pravici do pravnega sredstva zoper odločbo, s katero je bila ta obveznost odmerjena. Taka odločitev ne krši samo procesnih pravic tožnice, ampak je nesprejemljiva tudi s stališča Ustave RS, saj je z neobravnavanjem pritožbe po vsebini kršena pravica do enakega varstva pravic, pravica do sodnega varstva in pravica do pravnega sredstva. Za tako stališče v zakonu ni podlage, toženka pa ni upravičena po prostem preudarku špekulirati o tem, kakšen je bil njegov motiv, da je odmerjeno obveznost plačal kljub temu, da se z njo ni strinjal. Pri tem pojasnjuje, da jo je plačal zato, ker je želel čim prej pridobiti gradbeno dovoljenje za gradnjo gospodarske lope. Pričakoval pa je ugodno rešitev pritožbe in s tem možnost uveljavljanja delnega vračila komunalnega prispevka. Predlaga odpravo sklepa in zahteva povračilo stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo dodatno pojasnjuje svojo odločitev v zvezi z odmero komunalnega prispevka.

4. Tožba je utemeljena.

5. V predmetni zadevi tožnik izpodbija sklep drugostopenjskega organa o zavrženju pritožbe. Ker je bil s tem sklepom postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan, je lahko izpodbijan v upravnem sporu (drugi odstavek 5. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

6. Tožnik pravilno opozarja, da četrti odstavek 213. člen ZUP ne more biti podlaga za toženkino stališče, da se je tožnik s tem, ko je plačal obveznost, ki mu jo nalaga prvostopenjska odloča, odpovedal pritožbi. Določa namreč zgolj to, da mora biti, kadar je predpisano, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, to navedeno v njenem izreku.

7. ZUP je odpoved pravici do pritožbe uredil v 229a. členu, in sicer se lahko stranka ali druga oseba, v katere pravice ali pravne koristi posega odločba, v postopkih, ki se začno na zahtevo stranke, do poteka roka za pritožbo odpove pravici do pritožbe. Izjava o odpovedi pravici do pritožbe se da pisno ali ustno na zapisnik (prvi odstavek). Odpoved pravici do pritožbe je možna po vročitvi odločbe, če zakon ne določa drugače, sicer nima pravnega učinka (drugi odstavek). V enostavnih upravnih zadevah in zadevah manjšega pomena, v katerih je udeležena samo ena stranka, je odpoved pravici do pritožbe dopustna tudi pred vročitvijo odločbe (tretji odstavek). Odpoved pravici do pritožbe se ne more več preklicati, razen če je v primerih iz prejšnjega odstavka dana pred vročitvijo odločbe. Preklic izjave o odpovedi je dopusten do vročitve odločbe (četrti odstavek). Odpoved pravici do pritožbe učinkuje od dneva, ko organ dobi pisno izjavo oziroma ko stranka da izjavo ustno na zapisnik (peti odstavek).

8. ZUP fikcije, da se stranka, ki izpolni z odločbo naloženo obveznost, odpoveduje pravici do pritožbe, ne določa. Iz citiranih določb 229a. Člena ZUP jasno izhaja, da mora biti izjava o odpovedi pravici do pritožbe dana izrecno, in sicer pisno ali ustno na zapisnik. Sodišče ugotavlja, da tožnik takšne izjave ni podal. Prav tako ni mogoče šteti, da je stranka, ki je poravnala z odločbo naloženo obveznost, izgubila pravni interes za pritožbo, saj v primeru uspeha s pritožbo pravna podlaga za plačilo odpade in je v takem primeru upravičena zahtevati že plačano nazaj1. 9. Če pa je toženka po analogiji upoštevala ureditev iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili (191. člen), takšna analogija ni mogoča. Gre za določilo, ki ureja izključno pravna razmerja med dvema strankama obligacijske pogodbe. Obligacijske pogodbe ni mogoče primerjati z odločbo, s katero upravni organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi pravne ali fizične osebe na področju javnega prava, mnogokrat tudi proti volji osebe, na katero se odločba glasi. Za tako razmerje ne veljajo pravila dispozitivnosti in avtonomnosti urejanja vsebine tega razmerja. Nasprotno, subjekta sta v razmerju nad - oziroma podrejenosti, saj je organ pristojen, da stranki enostransko in oblastveno naloži obveznost. To pa izključuje obligacijskopravno naravo njunega razmerja in s tem tudi uporabo zakonske analogije z ureditvijo, kot velja po OZ.

10. Glede na navedeno je toženka zmotno uporabila procesno pravo in je sodišče izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem naj pritožbo (če so za to podani drugi formalni pogoji) vsebinsko obravnava in o njej odloči. Ker dejansko stanje, ki je v zadevi relevantno in je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenca tožnika sta zavezanca za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Če se odločba odpravi, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP).