Jedro

Tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi ZOPRZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne more izboljšati pravnega položaja. Bistveno za odločitev v zadevi je, da je nova odločba, izdana na podlagi določb ZOPRZUJF, postala pravnomočna. Z njo je tožena stranka odločila, na kakšen način se tožnici za nazaj izplača pripadajoča razlika in ji to razliko tudi izplačalo. Z ZOPRZUJF je bilo vprašanje rešeno na takšen način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnim zneskih, kar pomeni brez obresti (2. člen ZOPRZUJF).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo. Menilo je, da je toženec z odločbo z dne 24. 6. 2013 uredil sporno razmerje med strankama in navedena odločba je v primeru tožnice postala pravnomočna ter je nadomestila predhodni izpodbijani odločbi toženca. Za tožnico izpodbijani odločbi ne moreta imeti nobenih pravnih posledic več in si ta tudi ne more več izboljšati pravnega položaja. Pravne posledice razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ so bile odpravljene z Zakonom o odpravi posledic, razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/13 - v nadaljevanju: ZOPRZUJF). Z navedenim zakonom toženki ni bilo naloženo izplačilo zakonskih zamudnih obresti od teh razlik. Toženka je po odločitvi Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013, odločba št. U-I-186/2012 in ob upoštevanju ZOPRZUJF izdala 24. 6. 2013 odločbo, s katero je odpravila posledice protiustavnega posega v pravnomočno pridobljene pravice za nazaj. Za naprej pa vzpostavila stanje, kakršno je bilo pred posegom v pokojnine junija 2012. Tožnica se zoper odločbo z dne 24. 6. 2013 ni pritožila in je ta postala pravnomočna. Ta odločba je tako uredila sporno razmerje med strankama in tako si tožnica na podlagi izpodbijanih odločb svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, saj ne more pridobiti več kot ji gre na podlagi pravnomočne odločbe z dne 24. 6. 2013. To velja za glavnico in za uveljavljene obresti ter je tako izostal pravni interes, ki ga mora imeti vsakdo, ki zahteva sodno varstvo.

Pritožuje se tožnica. V pritožbi navede, da se s sklepom prvostopenjskega sodišča ne strinja, saj je bil ZUJF neustaven, premalo izplačani mesečni obroki so bili izplačani šele pozneje in ji za vmesni čas pripadajo zamudne obresti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega sklepa prvostopenjskega sodišča v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo potem, ko je ugotovilo, da je tožena stranka v sporni zadevi dne 24. 6. 2013 izdala novo odločbo, s katero je odpravila posledice razveljavitve določb ZUJF. S tem je bilo med strankama pravnomočno urejeno sporno razmerje, kar posledično pomeni, da tožnica ne izkazuje več pravne koristi za vodenje socialnega spora.

Glede na pritožbene navedbe je v zadevi sporno zgolj vprašanje priznanja zakonskih zamudnih obresti od izplačanih razlik pokojnine, ki je bila tožnici izplačana po odločbi z dne 24. 6. 2013. Navedena odločba je postala pravnomočna, kot to izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje. Tudi tožnica ne navaja, da bi zoper novo odločbo z dne 24. 6. 2013 vložila pritožbo.

Pritožbeno sodišče je doslej že v več zadevah kot na primer Psp 484/2013, Psp 485/2013, Psp 523/2013 itd. zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi ZOPRZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, več ne izkazujejo pravnega interesa za tožbo, ker si ne more izboljšati pravnega položaja. Bistveno za odločitev v zadevi je, da je nova odločba, izdana na podlagi določb ZOPRZUJF postala pravnomočna. Z njo je tožena stranka odločila na kakšen način se tožnici za nazaj izplača pripadajoča razlika in ji to razliko tudi izplačalo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi stališči v izpodbijani odločitvi prvostopenjskega sodišča in k temu le še dodaja. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2014 (III. točka izreka) tožencu naložilo, naj vsem uživalcem pokojnin, ki jim je bila pokojnina odmerjena na podlagi predpisov iz I. in II. točke izreka navedene odločbe, brez odlašanja, izda nove odločbe. Obvezno napotilo Ustavnega sodišča RS se nanaša na vse upravičence, tako na tiste, katere odločbe o znižanju pokojnin še niso postale pravnomočne (kot je v tožničinem primeru) kot na upravičence, ki so bili po izdaji odločbe pasivni in so odločbe postale pravnomočne. Hkrati je v svoji obrazložitvi Ustavno sodišče RS zapisalo, da takšen način izvršitve ustavne odločbe ne preprečuje zakonodajalcu, da zakonsko uredi odpravo posledice razveljavljene ureditve za nazaj. Zakonodajalec je to vprašanje uredil z ZOPRZUJF-om, ki je začel veljati s 1. 6. 2013. Z ZOPRZUJF-om je bilo vprašanje rešeno na takšen način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnim zneskih, kar pomeni brez obresti (2. člen ZOPRZUJF). Tako je zakonodajalec odpravil vse posledice razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.