Jedro

V času, ko je veljal Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Uradni list RS, št. 13/93, 17/93, ZNOIP), to je v času od marca do konca maja 1993, se določbe KP BS niso smele uporabljati. Po prenehanju veljavnosti ZNOIP je bilo za mesec junij 1993 določiti plačo glede na mesec februar, upoštevajoč koeficient po prvem odstavku in valorizacijo po četrtem odstavku 119. člena KP BS.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici prisodilo razliko plače za čas od junija 1993 do decembra 1995, regres za letni dopust za leto 1994 v znesku 37.009,00 SIT in razliko v trinajsti plači za leto 1993 19.166,00 SIT in za leto 1994 55.804,00 SIT. Zavrnilo je podobni ugovor za zneske iz vseh treh navedenih naslovov za čas 1.6.1993 do 31.12.1995. Ugotovilo je, da Kolektivna pogodba (narodne) Banke Slovenije (v nadaljevanju: KB BS), ki je začela veljati dne 16.5.1991, v poznejšimi aneksi (11.6.1991, 8.6.1993, 1.4.1994 in 16.5.1995) v 119. členu določa tudi valorizacijo plače z rastjo življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji za pretekli mesec. Ob določbah navedene kolektivne pogodbe je sodišče pri odločitvi o denarnih terjatvah za navedeno obdobje upoštevalo tudi: Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Uradni list RS, št. 13/93, 17/93, v nadaljevanju: ZNOIP), Dogovor o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994 (separat socialnega sporazuma) (Uradni list RS, št. 23/94, v nadaljevanju: Dogovor), Zakon o izvajanju dogovora o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994 (Uradni list RS, št. 30/94, v nadaljevanju: Zakon), Dogovor o politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu (separat socialnega sporazuma) (Uradni list RS, št. 22/95, 66/95, v nadaljevanju: Dogovor 1) in Zakon o izvajanju dogovora o politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu in socialnega sporazuma za leto 1995 ter o najnižji in najvišji dejanski plači (Uradni list RS, št. 29/95, v nadaljevanju: Zakon 1). Po zaslišanju izvedenca finančne stroke je sodišče, upoštevajoč določbe ZNOIP in KP BS, za obdobje 1.6.1993 do 31.3.1994 ugotovilo, da je navedeni zakon veljal do konca maja 1993 in da je zato po tem obdobju uporabiti določbe KP BS. Po izračunu izvedenca je izhodiščna plača za junij 1993 znašala 57.046,00 SIT, kar pomeni, da je za navedeno obdobje tožena stranka tožnica izplačala prenizko plačo v zneskih, ki so na navedeno obdobje prisojeni.

Za obdobje 1.6.1994 do 31.12.1994 je od 4.6.1994 dalje veljal Dogovor, v zvezi z njim pa tudi Zakon. Ta akta nista omejevala izplačevanja plač, ki so bile določene v KP BS, zato je tožnica upravičena do plače po kolektivni pogodbi. V obdobju od 1.1.1995 do 31.12.1995 sta veljala Dogovor 1 in Zakon 1, ki je urejal njegovo izvajanje. Glede na besedilo navedenih aktov je bila tudi v navedenem obdobju podlaga za izračun plač KP BS in ima zato tožnica pravico do višine plače na njeni podlagi.

Sodišče prve stopnje je na enakih osnovah prisodilo tudi regres za letni dopust za leto 1994 in razliko v trinajsti plači za leti 1993 in 1994. Pobotni ugovor je zavrnilo, ker je štelo, da je bil tožnici prisojen znesek v višini 1,098.218,00 SIT.

Sodišče druge stopnje (v nadaljevanju: VDSSL) je ugodilo pritožbi tožene stranke in na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 36/2004, v nadaljevanju: ZPP) spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je ZNOIP res veljal omejeno obdobje, vendar je ob upoštevanju določbe 21. člena bilo treba kot podlago za izračunavanje plač upoštevati določbe Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, pa tudi Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93, v nadaljevanju: SKPg), v kateri je bila določena izhodiščna plača za I. tarifni razred za mesec julij 1993 in način povečanja plač - eskalacijska lestvica. Treba je upoštevati namen ZNOIP, ki nikakor ni bil v tem, da bi bile plače omejene le v času od 13.3. do 31.5.1993, v katerem je zakon veljal. V tem smislu je razumeti tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: VS RS), opr. št. VIII Ips 177/99 z dne 21.3.2000. Upoštevajoč določbe KP BS je VDSSL izračunalo izhodiščno plačo, ki bi za junij 1993 morala znašati 24.310,00 SIT, tožena stranka pa je dejansko izplačala znesek 33.696,00 SIT. Tožnica je tako v celotnem obdobju, za katerega zahteva razliko plače, dejansko prejela več, kot bi morala prejeti na podlagi določb KP BS. Za mesec junij 1993 bi tako po izračunu, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, izhodiščna plača znašala 56.038,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tako zmotno razlagalo določbe Dogovora 1 in Zakona 1, ker je mimo določb teh predpisov povečalo povprečje plače januar/december 1994 za 11 %, čeprav bi pravilno bilo za 2,5 %. Navedeni znesek izhodiščne plače bi ob izračunu, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje (februar 1993), bil približno za 100 % višji, kot bi bil, če bi bilo upoštevano izhodišče maj 1993, kar je popolnoma nesprejemljivo.

Sodišče druge stopnje je na podlagi prvega odstavka 32, člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004) revizijo dopustilo, ker gre zaradi večjega števila še nerešenih podobnih zadev za pomembno pravno vprašanje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno, da jo razveljavi ni mu vrne zadevo v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Navajala je, da je ZNOIP veljal samo od 13.3. do 31.5.1993, kar pomeni, da je bila omejitev plač le začasna. Plače čistilke po KP BS ni mogoče primerjati s plačami po drugih kolektivnih pogodbah zaradi mnogo nižjih koeficientov. Bistveno zmanjšanje plače, kot izhaja iz obrazložitve sodbe VDSSL, je nesprejemljivo, ker so bili v drugih kolektivnih pogodbah določeni nižji koeficienti. Iz 20. in 6. člena ZNOIP izhaja, da ta ni veljal za toženo stranko. Če bi bile plače pri toženi stranki res previsoke, bi na podlagi prvega odstavka 17. člena ZNOIP posredovala Služba družbenega knjigovodstva, kar se ni zgodilo. Do 31.1.1993 noben akt ni omejeval višine plač (to izhaja tudi iz sodbe VS RS, VIII Ips 147/97), zato je bila tožena stranka dolžna upoštevati določbo 119. člena KP BS. Izračun VDSSL, ki se nanaša na izplačane plače v maju 1993, kaže, da je bil ta znesek 33.696,00 SIT. Ob pravilni razlagi KP BS pa bi morala izhodiščna plača znašati 54.939,00 SIT. Razlaga zakona, ki je prenehal veljati, za določitev ni pomembna. Ni bilo upoštevano, da je tožena stranka leta 2000 z okrog 300 delavci sklenila izvensodne poravnave in jim izplačala šest oziroma osem plač. Tožnica je bila za junij 1993 upravičena do plače, ki temelji na znesku obračunane plače za mesec februar 1993 (54.939,00 SIT), valorizirane s količnikom rasti življenjskih stroškov.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka predlagala njeno zavrnitev. Navajala je, da iz dosedanjih odločitev VS RS (VIII Ips 147/97 in 177/99) izhaja, da je ZNOIP veljal tudi za toženo stranko. Če bi bili upoštevani zneski, ki se po aneksu KP BS nanašajo na tožnico, bi plača za V. tarifni razred, v katerega je bila tožnica razporejena, znašala 55.069,00 SIT. Če bi se za izhodiščno plačo (33.696,00 SIT) upošteval tarifni količnik (1,92), ki je veljal za toženo stranko, bi znašala izhodiščna plača tožnice 105.482,88, kar je nenormalno visoko. S tem bi bil v celoti izničen namen omejitvenega zakona. To izhaja tudi iz sodbe VS RS, VIII Ips 177/99. Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji, ki so določeni v 367. členu ZPP, in zaradi razlogov, ki jih izčrpno določa 370. člen ZPP. Revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija je revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka omenila, ni pa navedla dela izpodbijane sodbe, glede katerega uveljavlja ta razlog. Ni tudi navedla in utemeljila meja tega razloga. Revizijsko sodišče zato v zvezi s tem razlogom izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

V času, na katerega se nanašajo zahtevki tožnice (1. junij 1993 do 31. december 1995), ZNOIP ni več veljal. Ta zakon torej ne more biti neposredna pravna podlaga za odločanje v tem sporu, z izjemo določitve izhodiščne plače, ki je pomembna tudi za ta spor. V času po prenehanju veljavnosti navedenega zakona (maj 1993, 21. člen novele ZNOIP) so torej ponovno veljale določbe KP BS. To pomeni, da je morala tožena stranka ponovno izplačevati plače po določbah KP BS, predvsem po 119. členu.

V delovnem pravu velja načelo, da stranke individualnih in kolektivnih delovnih razmerij lahko v PZ ali/in v kolektivnih pogodbah posamezne pravice za delavce ugodneje uredijo, kot je določeno v zakonih, če to ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. To načelo, ki ga je VS RS že sprejelo in obrazložilo (na primer v sodbi opr. št. VIII Ips 358/2005 z dne 31.1.2006), je treba upoštevati tudi v tem sporu od 1.6.1993 dalje. Sodišče prve stopnje je po mnenju tega sodišča v zvezi z navedenim sprejelo pravilno stališče in ga obrazložilo na 7. in 8. strani sodbe. ZNOIP je, kot je razvidno iz prvega odstavka 21. člena, začel veljati 13. marca 1993. Na podlagi spremenjene druge alinee prvega odstavka 21. člena (10. člen sprememb, Uradni list RS, št. 17/93) je zakon veljal do konca maja 1993. To pomeni, da se je glede izplačevanja plač pri toženi stranki s 1. junijem 1993 vzpostavilo stanje, ki je veljalo pred začetkom veljavnosti zakona, torej februarja 1993. Kot osnovo za izračunavanje plač za čas od 1. junija 1993 dalje je torej upoštevati stanje plač, kot so bile določene v februarju 1993, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (8. stran obrazložitve). Osnova za izračun plače za junij 1993 je torej plača, ki je bila določena za februar 1993, upoštevajoč koeficient po prvem odstavku in valorizacijo po četrtem odstavku 119. člena KP BS.

Vendar je treba za izračun plač upoštevati določbe KP BS le do začetka veljavnosti Dogovora (objavljen je bil Uradnem listu dne 6. maja 1994) in Zakona (ki je veljal dan po objavi v Uradnem listu, torej od 4.6.1994 dalje), za leto 1995 pa Dogovor 1 in Zakon 1. Dogovora in Zakona, ki sta veljala v letih 1994 in 1995, za razliko od ZNOIP, višine plač nista omejevala, ampak sta določala posebne obveznosti za delodajalce, če so plače presegale določene zneske (4. točka Dogovora in 4. točka Dogovora 1).

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi izhajalo iz izvedenskega mnenja Srečka Lavrenčiča (pisno mnenje na list. št. 113 do 136 spisa, zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi dne 29.2.2003, list št. 145 do 149 spisa). Odločitev je oprlo predvsem na izračun v preglednici 5 in na njeni podlagi prisodilo razlike plače od 1.6.1993 do 31.12.1995. Izračun izvedenca je v celoti povzelo v izrek v točki 1. izreka sodbe. Izvedenec finančne stroke je izrecno upošteval določbe Dogovorov in Zakonov. Pri tem je izvedenec odgovoril na vprašanje o višini izhodiščne plače za čas od 1.6.1993 do konca leta 1995. Podatke o tem vsebuje preglednica 5. VDSSL pri odločitvi izhaja iz zmotne predpostavke, da "bi morala tožena stranka izplačati plače, upoštevajoč plačo za I. tarifni razred v maju 1993 v višini 23.833,00 SIT in jo valorizirati z rastjo življenjskih stroškov za pretekli mesec, ki je znašala 2 %, tako da bi bila pravilna izhodiščna plača za mesec junij 1993 24.310,00 SIT" (5. stran obrazložitve). V preglednici na 6. strani obrazložitve sodbe je deloma povzelo izvedensko mnenje v preglednici 4 (list. št. 130. spisa), pri čemer je VDSSL posebej izračunalo višino plače po koeficientu brez omejitev. Na podlagi tega je VDSSL zaključilo, da je tožnica v navedenem obdobju dobila prejemke iz delovnega razmerja v višjih zneskih, kot je bilo določeno v KP BS. Ti zaključki se ne ujemajo z ugotovitvami izvedenca finančne stroke.

Na podlagi ugotovitev v tabeli na straneh 7 in 8 obrazložitve, ki se nanašajo na izhodiščno plačo v mesecu februarju 1993 (torej pred začetkom veljavnosti ZNOIP), kar je sicer pravilno, je VDSSL prišlo do drugačnih zaključkov glede zneskov, ki jih ugotavlja izvedenec v preglednici 4. Tako je izvedenec upošteval kot osnovo izhodiščno plačo za mesec marec 1993, povečano za rast življenjskih stroškov v višini 2 %, kar za mesec junij 1993 znaša 57.046,00 SIT. Sodišče druge stopnje je za mesec junij 1993 izračunalo izhodiščno plačo na 56.038,00 SIT, pri čemer je izračun začelo z mesecem majem 1993, ki za odločitev v tem sporu ni pomemben. Zato je tak izračun pravno zmoten. Na podlagi tabele na 7. in 8. strani obrazložitve je VDSSL prišlo do sklepa, "da je po prenehanju omejitvene zakonodaje 1993 potrebno začeti pred veljavnostjo te omejitvene zakonodaje, to je s februarjem 1993, ko pride do položaja, da bi po KP BS delavci morali prejeti približno 100 % višjo plačo, kot ob upoštevanju izhodišča za maj 1993". Ta sklep sodišča druge stopnje ni jasen in tudi ni pravilen, ker je kot osnovo za izračun plač, zaradi prej obrazloženih razlogov, treba upoštevati valorizirano osnovo za februar 1993. ZNOIP je začel veljati 13. marca 1993, februar pa je bil zadnji plačilni mesec pred začetkom veljavnosti ZNOIP. VDSSL je na 5 strani obrazložitve sodbe ugotovilo, da bi morala tožena stranka po prenehanju veljavnosti ZNOIP upoštevati določbe svoje kolektivne pogodbe in plače izplačevati le na njeni podlagi (5. stran obrazložitve). Navedeno pomeni, da materialno pravo na VDSSL glede na ugotovljeno dejansko stanje, ni bilo pravilno uporabljeno. Bistveno je, kolikšna je bila izhodiščna plača za mesec junij 1993 (ko ZNOIP ni več veljal), upoštevajoč pri tem mesec februar 1993 (ko ZNOIP še ni veljal) in ko se je še uporabljala KP BS. Ob tem sta bistvena koeficient in valorizacija, po katerih se je oblikovala plača. Za odločitev, da sodišče druge stopnje v ponovnem sojenju odloča pred drugim senatom, ni razlogov, revizija pa jih tudi ne navaja (356. člen v zvezi s 383. členom ZPP).

Sodišče druge stopnje bo nejasno dejansko vprašanja lahko razčistilo na podlagi določbe 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004).

Revizijsko sodišče je po obrazloženem na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pri tem je bilo treba upoštevati določbo 359. člena v zvezi s 383. členom ZPP.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP, kot je navedeno v 2. točki izreka tega sklepa.