Jedro

Čeprav je na podlagi ZFO (oziroma ZFO-1) občina prejemnica NUSZ, pa ji to ne daje pravice do sodelovanja v postopku odmere oziroma vračila NUSZ kot stranki oziroma stanski udeleženki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke, št. DT-499-13-114/2011-2 z dne 31. 3. 2011, s katero je tožena stranka ugodila pritožbi družbe A., d. d., zoper odločbo davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor, št. DT 424-870/04-64/29 z dne 1. 3. 2007, in odpravila navedeno prvostopenjsko odločbo v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča od funkcionalnega zemljišča na nepremičnini parc. št.... k. o. ... v izmeri 13.047 m2 in od gudronske jame na nepremičnini parc. št. ... k. o. ... v izmeri 1359 m2, v skupnem znesku 99.574,20 EUR.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za vloženo tožbo, pravni interes pa je temeljna predpostavka za dovoljenost upravnega spora.

3. Zoper citirani sklep prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Izhajati bi bilo treba iz 1. in 2. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in ne iz 403. in 404. člena istega zakona, ki urejata zgolj izdajo odločbe o plačilu nadomestila, krajevno pristojnost, akontacijo nadomestila, čas določanja akontacij in nadomestila ter kriterije za določanje višine nadomestila. Sklicuje se na možnost enakega varstva pravic v postopkih pred upravnimi organi in pred sodišči in s tem na pravico do sodnega varstva. Uveljavlja kršitve ustavnih pravic iz 23. in 25. člena Ustave RS (URS). S pristojno davčno upravo ima sklenjeno pogodbo o odmeri, pobiranju in izterjavi nadomestila, iz katere pa ne izhaja, da je davčna uprava pristojna za odločanje o odmeri oziroma vračilu preveč plačanega nadomestila. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obravnavano tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. 7. Na podlagi 22. člena Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO) oziroma 36. člena Zakona o financiranju občin (ZFO-1) je občina prejemnica nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ), vendar navedena določba občini ne daje pravice do sodelovanja v postopku odmere ali vračila tega nadomestila kot stranki oziroma stranski udeleženki. Občina v postopku odmere ali vračila nadomestila ne varuje kakšne svoje pravice ali pravne koristi, torej nima pravnega interesa, ampak zasleduje dejanski interes za čim več sredstvi v občinskem proračunu, ki so pridobljene iz tega naslova.

8. Zakon o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84) v 62. členu določa, da nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča določi zavezancu občinski upravni organ, pristojen za družbene prihodke. Ta določba pa je bila s kasnejšo zakonodajo o organizaciji davčne službe spremenjena (prvi odstavek 32., 395. in 396. člen Zakona o davčnem postopku – ZDavP-1, oziroma 403. in 404. člen ZDavP-2). Iz odločb ZDavP-1 in ZDavP-2 izhaja, da je za vodenje postopka odmere in vračila nadomestila pristojen davčni urad, ki o nadomestilu odloči z upravno odločbo na podlagi podatkov občine. Odmera nadomestila predstavlja davčnopravno razmerje, ki je urejeno z davčnopravnimi pravili. Stranki davčnopravnega razmerja pa sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova NUSZ, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere, ker v njem ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja, saj so bile te naloge z zakonom prenesene v pristojnost davčnega organa. V postopkih, v katerih pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine, ima lokalna skupnost po 93. členu Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) pravico biti obveščena, nima pa pravice sodelovati v teh postopkih, če niso prizadete njene pravice oziroma pravne koristi. Dejstvo, da je občina prejemnica NUSZ, ji ne daje pravice vstopiti v davčnopravno razmerje med zavezancem za plačilo NUSZ in davčnim organom, da bi kot stranka (42. člen ZUP) ali stranska udeleženka (43. člen ZUP) sodelovala v odmernem postopku oziroma v postopku vračila nadomestila, posledično pa tudi ne pravice do vlaganja pravnih sredstev v upravnem postopku oziroma sodnega varstva zoper te vrste upravnih aktov. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevah I Up 422/2008, I Up 519/2008, I Up 381/2007, I Up 96/2010, I Up 65/2010, I Up 478/2003, I Up 165/2011, I Up 457/2011, I Up 464/2011 in I Up 118/2012. 9. Neutemeljeno je tudi pritožničino sklicevanje na pogodbo, ki jo ima sklenjeno z davčno upravo, saj so bila s pogodbo v skladu z določilom 3. člena ZDS določena le medsebojna razmerja med davčno upravo in lokalno skupnostjo, način opravljanja nalog ter nadomestilo za upravljanje nalog ne pa prenos pristojnosti za odločanje o NUSZ, ki je na davčni organ prenesen z zakonom. Tudi navedena določba ZDS pritožnici ne daje položaja stranke ali drugih pravic za udeležbo postopka o odmeri oziroma vračila nadomestila.

10. Pritožnica navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zatrjuje kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, pravice do pritožbe in enakega varstva pravic, vendar teh kršitev ne obrazloži. 11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker takšnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo, je na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

12. Ker je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo, pritožnica na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.