Jedro

Ali je treba presojati zgolj naslov članka ali kontekst celotnega članka je odvisno od tega, kakšen je sporočilni pomen besedila oz. njegovega dela. Sporočilni pomen v obravnavani zadevi ni pomensko odprt, in prav izpostavljeni deli imajo negativno konotacijo, saj se pravno osebo, ki mora zastopati javne interese oz. interese občanov, prikazuje kot samovoljno, neetično, koruptivno - delujočo le v korist posameznikov, čeprav za to ni nikakršnih indicev ali dokazov. V članku so sporne izjave zapisane kot dejstva, toženka pa ni izkazala, da je utemeljeno verjela v resničnost očitanega. Njeno ravnanje tako presega mejo dopustnega izvrševanja pravice do svobode izražanja, zato je poseg v to pravico utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je toženki naložilo objavo sodbe in opravičila v tedniku ... ter opustitev vsakršnih posegov v osebnostne pravice tožnika glede ustnih in pisnih objav v javnosti in pred tretjimi osebami z navajanjem: „Gospod župan ni vedel, kaj početi v občini s tako veliko parcelo in poslopjem, zato jo je prodal svojim sorodnikom“ in „da je župan A. A. pred leti za eno podjetje predlagal 400.000,00 EUR za „napredek“, kar so svetniki potrdili in občinska sredstva so bila podjetju tudi nakazana“. V primeru nespoštovanja II. točke izreka sodbe (opustitev vsakršnih posegov v osebnostne pravice tožnika) je toženka dolžna tožnici plačati znesek 1.000,00 EUR za vsak poseg. Odločilo je, da je toženka dolžna povrniti tožničine pravdne stroške v znesku 655,63 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev vlaga toženka laično pritožbo. Poudarja, da sodbo v celoti zavrača. Izpostavlja, da bi moralo sodišče upoštevati sporočilo celotnega članka. Samo del članka, ki zveni kot obtožba, ne pokaže pravega namena in resnice. Povzema celotni članek. Opozarja, da bi moral biti članek župana obravnavan kot odgovor na njen članek, saj je bil seznanjen z njenim položajem vodje civilne iniciative. Navaja celoten prepis županovega članka. Pojasnjuje, kaj je pravzaprav mislila z zapisom „Gospod župan ni vedel, kaj početi v občini s tako veliko parcelo in poslopjem, zato jo je prodal svojim sorodnikom“ in „da je župan A. A. pred leti za eno podjetje predlagal 400.000,00 EUR za „napredek“, kar so svetniki potrdili in občinska sredstva so bila podjetju tudi nakazana“. Poudarja, da ni vedela ne imena prejemnika ne namena nakazila. Želela je le pokazati, da je mogoče na podoben način pridobiti del sredstev za komunalni prispevek. V njenem članku ni zaslediti navedb, da se je kakšno podjetje ali kdo od posameznikov okoristil. Izpostavlja neprimeren odnos župana do nje kot vodje civilne iniciative. Predlaga ponovno proučitev predložene dokumentacije in priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki pa nanjo ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno našlo materialnopravno izhodišče v določbah 134. in 178. člena Obligacijskega zakonika(1). Toženka je s spornimi deli zapisov v tedniku Dolenjski list posegla na področje ugleda in dobrega imena pravne osebe. Iz trditvene podlage izhaja protipravna izjava ter njen zrcalni negativni učinek na ugled in dobro ime pravne osebe. Prvo sodišče je napravilo skrbno in celostno presojo spornega dela zapisa. Opravilo je tehtanje med kolidirajočimi pravicami. Ostra kritika sama po sebi ni nedopustna, saj ima javnost pravico biti obveščena o situaciji v občini in o delovanju njenih organov. Vendar pa je pritrditi ugotovitvi prvega sodišča, da je v obravnavanem primeru šlo za neprimeren in žaljiv način obvestila, ki ni objektivno kritičen. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da tudi nepopolna informacija, ki je v bistvu polresnica in omogoča logično sklepanje na dejstva ali posledice, ki jih v resnici ni in ki so škodljiva ugledu prizadetega, predstavlja kršitev, kršitelj pa se ne more sklicevati na svobodo izražanja iz 39. člena Ustave RS.

6. Pritožba poudarja, da bi moralo sodišče upoštevati sporočilo celotnega članka in da samo del članka ne pokaže pravega namena in resnice. Ali je treba presojati zgolj naslov članka ali kontekst celotnega članka je odvisno od tega, kakšen je sporočilni pomen besedila oz. njegovega dela. Sporočilni pomen v obravnavani zadevi ni pomensko odprt, in prav izpostavljeni deli imajo negativno konotacijo, saj se pravno osebo, ki mora zastopati javne interese oz. interese občanov, prikazuje kot samovoljno, neetično, koruptivno - delujočo le v korist posameznikov, čeprav za to ni nikakršnih indicev ali dokazov. V članku so sporne izjave zapisane kot dejstva, toženka pa ni izkazala, da je utemeljeno verjela v resničnost očitanega. Njeno ravnanje tako presega mejo dopustnega izvrševanja pravice do svobode izražanja, zato je poseg v to pravico utemeljen.

7. Sporen zapis je mogoče opredeliti kot trditev o dejstvih, ne pa mnenje, zato je treba kolizijo med tožničino pravico do ugleda oz. dobrega imena in toženkino pravico do svobode izražanja razrešiti v korist prve.

8. Pritožnica želi zmanjšati težo spornega zapisa in v pritožbi podaja razlago spornega besedila. Vendar pa s takšnimi, subjektivnimi razlagami in minimaliziranjem teže zapisanega ne more uspeti. Pri presoji vsebine zapisanega je treba upoštevati objektivna merila. Pomembno je, kako bi zapis razumel povprečen bralec. Sporni zapis ne dopušča dvoma, da se pri tožeči stranki dogajajo določene zadeve mimo zakona, zapisana beseda „napredek“, označena z narekovaji, pa spodbuja sklepanje, da se dogajajo nepravilnosti in nezakonitosti, saj tožnica omogoča koristi le posameznikom. To pomeni, kot pravilno razloguje prvo sodišče, da ne deluje v dobrobit občanov, njeni organi pa so prikazani kot samovoljni, neetični, nemoralni, celo koruptivni.

9. Ker je ugled pravne osebe lahko okrnjen tudi zaradi neresničnih trditev o fizičnih osebah, ki v pravni osebi opravljajo pomembno funkcijo – v tem primeru župan – je odločitev prvega sodišča materialnopravno pravilna. Pravna oseba kot umetna tvorba v zunanjem svetu nastopa prek fizičnih oseb, ki tvorijo njen personalni substrat. Predstava javnosti o ravni ugleda pravne osebe je nujno (neločljivo) povezana s predstavo o ugledu teh fizičnih oseb. Neresnične trditve o fizičnih osebah hkrati krnijo ugled fizičnih oseb in ugled pravne osebe(2).

10. Toženka ni izkazala, da je imela utemeljeno podlago verjeti v resničnost zatrjevanih dejstev, čeprav se redno udeležuje sej občinskega sveta in je potemtakem s situacijo dobro seznanjena, zato je pravilna pravna presoja, da je imelo prvo sodišče vso podlago za sprejete zaključke. Ti zaključki tudi niso obremenjeni s procesnimi kršitvami ali zmotno uporabo materialnega prava, na kar mora pritožbeno sodišče, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, paziti po uradni dolžnosti. Zato je bila pritožba zavrnjena in potrjena sodba prvega sodišča (353. člen ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni bila uspešna, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 83/2001 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP Op. št. (2): Primerjaj Plavšak, N.: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2003