Jedro

V konkretnem primeru ni bil vnaprej določen način obvestitve prvega toženca, zato je drugi toženec s tem, ko je prvemu tožencu poslal obvestilo o izročitvi (dela) nepremičnine v posest, priporočeno po pošti s povratnico, pri čemer je uporabil najbolj strog oziroma najbolj zanesljiv način vročanja pošiljk, ki je na voljo posameznikom v Republiki Sloveniji, svojo obveznost obvestitve prvega toženca izpolnil. Pri tem ni važno, ali se se prvi toženec, ker pošiljke ni prevzel, z obvestilom (po lastni volji) tudi (dejansko) seznanil ali ne.

Izrek

I. Pritožbi prvega toženca se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v II. točki izreka v obrestnem delu (tj. glede teka zamudnih obresti od 24. 10. 2014 do plačila) in v VI. točki izreka (stroški postopka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba prvega toženca, tožnice pa v celoti zavrneta in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožnica in drugi toženec sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o pritožbenih stroških prvega toženca pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje med drugim (glede ustavitve postopka zaradi umika tožbe je odločba pravnomočna) zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil na solidarno odgovornost tožencev (I. točka izreka), ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvega toženca, po katerem je dolžan tožnici plačati 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2014 do plačila (II. točka), v presežku (zakonske zamudne obresti od zneska 25.000,00 EUR od 14. 7. 2006 do 23. 10. 2014) tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo (III. točka), ter tožbeni zahtevek zoper drugega toženca v celoti zavrnilo (IV. in V. točka izreka). Prvemu tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice (VI. točka izreka), tožnici pa je naložilo plačilo pravdnih stroškov drugega toženca (VII. točka izreka).

2. Tožnica se zoper sodbo (pravočasno) pritožuje v delu, v katerem ni uspela proti drugemu tožencu (IV., V. in VII. točko izreka sodbe). Navaja, da je sodišče prve stopnje preprosto spregledalo in napačno dokazno ovrednotilo Notarski zapis št. SV 773/04 z dne 14. 7. 2004, ki je temelj za presojanje njenih obveznosti in ravnanj. Iz 5. člena izhaja, da se je tožnica kot prodajalka nepremičnine zavezala obvestiti drugega toženca o njegovi obveznosti izročitve nepremičnine prvemu tožencu kot kupcu, kar je 19. 7. 2004 tudi storila. Dejstvo, da je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani v zadevi P 1106/2012-I z dne 22. 10. 2013, s katero je bilo razsojeno, da drugi toženec ni lastnik predmetne nepremičnine, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10. 9. 2014, postala pravnomočna, dokazuje, da je drugi toženec (zaradi propada v lastninski pravdi) ravnal protipravno že vse od 19. 7. 2004 (tožničin poziv drugemu tožencu na izročitev nepremičnine) in do 22. 10. 2014 (poskus izročitve nepremičnine drugega toženca prvemu tožencu). Ker torej drugi toženec ni bil nikoli lastnik predmetne nepremičnine, je zemljišče „okupiral“, kar že samo po sebi pomeni ravnanje brez pravnega naslova, kršitev zakona in deliktno ravnanje. Tožnica kot odločilno dejstvo za ta postopek šteje poslan dopis z dne 19. 7. 2004, v katerem je drugega toženca opozorila, naj ravna zakonito. Sklicuje se na kršitev temeljnih obligacijskih načel, kot so vestnost in poštenje, potrebna skrbnost, prepoved zlorabe pravic in prepoved povzročanja škode. Nastanek nedopustne škode utemeljuje obstoj dolžniške zamude in posledično tek zakonskih zamudnih obresti od 19. 7. 2004 do 22. 10. 2014. Tožnica je bila v zmoti glede dejstva, da (že) poteka lastninski spor. Sklicevanje sodišče prve stopnje na načelo volenti non fit iniuria ni ustrezno, saj je edino pomembno dejstvo to, da je tožnica pravočasno vložila tožbo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev odločbe v izpodbijanem delu.

3. Prvi toženec v pravočasni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede odklonitve sprejema sporne nepremičnine z njegove strani. Dokazni postopek je jasno pokazal, da izročitev nepremičnine še ni bila opravljena, kar potrjuje celo izpoved drugega toženca, ki je izpovedal, da prvi toženec poziva na izročitev nepremičnine sploh ni prejel. Nadalje navaja, da mu je sodišče prve stopnje v izreku sodbe naložilo plačilo zneska 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2014 dalje do plačila. Odločitev sodišča v izreku sodbe je v nasprotju z njeno obrazložitvijo, v kateri je navedlo, da je prišlo do kršitve pogodbe šele 22. 12. 2014. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi utemeljilo datum začetka teka obresti in trimesečnega roka za plačilo zadnjega obroka po prodajni pogodbi, in sicer, da oba roka začneta teči naslednji dan po njegovi odklonitvi sprejema nepremičnine v posest. Tako je izrek v nasprotju z razlogi v obrazložitvi, zaradi pomanjkljive in nejasne obrazložitve pa se ne more preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče tudi ni obrazložilo, kaj znesek 25.000,00 EUR dejansko predstavlja, niti ni navedlo, kaj je pravna podlaga za plačilo vtoževanega zneska. Predlaga razveljavitev odločbe v izpodbijanem delu, podredno njeno spremembo.

4. Drugi toženec je na pritožbo tožnice pravočasno odgovoril in predlaga njeno zavrnitev, prvi toženec pa na vročeno pritožbo tožnice ni odgovoril. Tožnica in drugi toženec na vročeno pritožbo prvega toženca nista odgovorila.

5. Pritožba prvega toženca je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

O pritožbi tožnice

6. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugega toženca (9. člen OZ). Zavzeto stališče, da drugi toženec ni bil stranka prodajne pogodbe o nepremičnini, ki sta jo leta 2004 sklenila tožnica kot prodajalka in prvi toženec kot kupec, je pravilno, zato on ne more odgovarjati za kršitve pogodbenih obveznosti iz tega naslova. Prav tako ne gre zanemariti s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejstva, da drugi toženec za samo vsebino prodajne pogodbe o nepremičnini sploh ni vedel, česar pritožnica niti ne izpodbija. Ker mu vsebina (modalitete in pogoji plačila) prodajne pogodbe ni bila znana, tudi njegovo ravnanje ni moglo biti usmerjeno v povzročanje škode v smislu zamude s plačilom oziroma neplačilom zadnjega obroka kupnine po prodajni pogodbi.

7. Preostale pritožničine navedbe se nanašajo predvsem na domnevno protipravno ravnanje drugega toženca, ki naj bi nastopilo 19. 7. 2004, ko ga je tožnica z dopisom opozorila, da naj ravna zakonito in izroči „zakupljeni del nepremičnine“ v posest prvemu tožencu kot novemu lastniku. Tožnica poudarja, da na protipravnost njegovega ravnanja kaže tudi njegov neuspeh v (pravnomočno zaključeni) lastninski pravdi. Takšna tožničina pritožbena izvajanja višje sodišče zavrača in pojasnjuje, da že Ustava RS vsakemu posamezniku zagotavlja sodno varstvo pravic, zato uveljavljanje pravic v sodnem postopku, pa četudi neuspešno, še ne predstavlja zlorabe (procesnih) pravic in protipravnega ravnanja. Odškodninska obveznost stranke zaradi vložitve tožbe je lahko podana šele takrat, kadar škoda izvira iz neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali kadar stranka zlorabi postopek za drugačen namen, pri čemer ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje.(1) Da ni šlo za očitno neutemeljeno tožbo dokazuje že dejstvo, da je sodišče tožbeni zahtevek drugega toženca zavrnilo šele po izvedenem dokaznem postopku in oceni izvedenih dokazov. Poleg tega je drugi toženec takoj po pravnomočni odločitvi sodišča glede vprašanja lastništva nepremičnine ravnal skladno s pravnomočno sodno odločitvijo in se zavzel za čimprejšnjo izročitev nepremičnine v posest prvemu tožencu. V opisanem ravnanju drugega toženca tudi pritožbeno sodišče ne zazna elementov protipravnosti ali nepoštenosti, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da njegovo ravnanje ni dolozno,(2) posledično pa tudi ni podlage za njegovo odškodninsko odgovornost. 8. Pravilno je sklicevanje sodišča prve stopnje na načelo „volenti non fit iniuria“. Tožnica je imela takoj po poteku pogodbeno dogovorjenega roka (tj. 14. 7. 2006) vse pravne možnosti, da sodno uveljavi pravico do zapadle terjatve iz naslova plačila tretjega obroka kupnine za nepremičnino. Te svoje pravne možnosti ni izkoristila, zato teh očitkov sedaj ne more uveljavljati proti drugemu tožencu.

O pritožbi prvega toženca

9. Prvi toženec v svoji pritožbi pravilno opozarja na razhajanje med datumom začetka teka obresti, navedenem v izreku sodbe, in datumom začetka teka obresti, navedenem v njeni obrazložitvi. Treba je pritrditi pritožbenim navedbam v delu, v katerem pritožnik ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz sodbe je sicer razbrati pravilno stališče prvostopenjskega sodišča glede nastanka upniške zamude pritožnika v (prvem) trenutku, ko mu je bila ponujena izročitev nepremičnine v posest, prav tako pa prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi pravilno pojasni nastanek dolžniške zamude prvega toženca, ki nastopi s potekom trimesečnega roka od trenutka izročitve (dela) nepremičnine v posest. V nasprotju s pravkar navedenim pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi navede, da je prvi toženec kršil pogodbo 22. 12. 2014 (str. 18 izpodbijane sodbe). Z vsem navedenim pa je v nasprotju II. točka izreka izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče naložilo prvemu tožencu plačilo (tretjega zapadlega obroka kredita) v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (že) od 24. 10. 2014 do plačila. V razlogih sodbe to nasprotje med različnimi datumi začetka teka zakonskih zamudnih obresti (sploh) ni pojasnjeno, poleg tega pa so razlogi v tolikšni meri pomanjkljivi, da izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je terjalo razveljavitev sodbe v tem delu.

10. Pritožnikovim navedbam, da drugi toženec svoje obveznosti ni izpolnil, ker prvi toženec dopisa s pozivom na izročitev nepremičnine v posest ni prejel, ni moč pritrditi. Ni namreč mogoče mimo dejstva, da je drugi toženec izpovedal, da je že 22. 10. 2014 in 28. 10. 2014 poskusil dobiti prvega toženca na telefon in ga na tak način obvestiti o možnosti prevzema nepremičnine v posest. Nadalje se je zaradi neuspeha pri telefonskem obveščanju drugi toženec odločil za pisno obvestilo prvega toženca. Višje sodišče pojasnjuje, da v konkretnem primeru ni bil vnaprej določen način obvestitve prvega toženca, zato je drugi toženec s tem, ko je prvemu tožencu poslal obvestilo o izročitvi (dela) nepremičnine v posest, priporočeno po pošti s povratnico, pri čemer je uporabil najbolj strog oziroma najbolj zanesljiv način vročanja pošiljk, ki je na voljo posameznikom v Republiki Sloveniji, svojo obveznost obvestitve prvega toženca izpolnil. Pri tem ni važno, ali se se prvi toženec, ker pošiljke ni prevzel, z obvestilom (po lastni volji) tudi (dejansko) seznanil ali ne. Zgolj v primeru, da bi prvi toženec dokazal, da pošiljke na pošti iz utemeljenega razloga ni dvignil, bi lahko bilo vprašljivo konkretno obveščanje s strani drugega toženca, a prvi toženec česa takega ni ne zatrjeval, še manj dokazal.(3) Ob tem velja še dodati, da prvi toženec ni zanikal izpovedi drugega toženca, ko je ta izpovedal, da mu je prvi toženec takrat povedal, da pošiljke ne bo prevzel na pošti, saj se zaveda, da bo s tem dnem začel teči rok za plačilo tretjega obroka kupnine za nepremičnino. Višje sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da je drugi toženec dolžnost, da prvega toženca na primeren način seznani z nameravano izročitvijo nepremičnine v posest, izpolnil. Ker sprejem obvestila praviloma spada v sfero skrbnosti prvega toženca,(4) se na ne-prejem obvestila pritožnik ne more uspešno sklicevati.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede (domnevno) pomanjkljive obrazložitve sodbe v zvezi s plačilom zneska 25.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi povsem ustrezno pojasnilo, da predstavlja znesek 25.000,00 EUR tretji (zapadli) obrok kupnine po prodajni pogodbi za nepremičnino, ki je bila sklenjena med tožnico in prvim tožencem.

Odločitev pritožbenega sodišča in stroški postopka

12. Sodišče druge stopnje je pritožbi prvega toženca zoper obrestni del, vsebovan II. točki izreka izpodbijane sodbe, ugodilo, zato jo v tem delu, posledično pa še glede stroškov postopka v odnosu tožnica – prvi toženec (VI. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Napotki za nadaljnje sojenje so razvidni iz gornje obrazložitve – treba je odpraviti ugotovljeno neskladje.

13. V preostalem delu je pritožba prvega toženca, pritožba tožnice pa v celoti neutemeljena, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ju je sodišče druge stopnje zavrnilo in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Odgovor drugega toženca na tožničino pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (nepotreben strošek), zato stroške, nastale z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) krije sam. Odločitev o pritožbenih stroških prvega toženca se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 231/2013 z dne 24. 10. 2013. Op. št. (2): Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1916/2012 z dne 20. 3. 2013. Op. št. (3): Glej sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1465/2012 z dne 12. 12. 2012. Op. št. (4): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 148/2013 z dne 23. 4. 2015.