Jedro

Ugovor zastaranja je sicer materialnopravni ugovor, vendar gre pri vprašanju, ali je neka terjatev zastarana, tudi za dejansko vprašanje. Zato pritožnik v pritožbi zoper zamudno sodbo po 337. čl. ZPP/99, ki je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno izpodbijati, ne more uveljavljati ugovora zastaranja terjatve oz. novih dejstev, ki se nanašajo na zastaranje terjatve. Toženec ni odgovoril na tožbo, to pa pomeni, da po svoji krivdi ni uveljavljal ugovora zastaranja do prvega naroka za glavno obravnavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 454.435,00 Sit, dogovorjene obresti v znesku 124.915,05 Sit, dogovorjene obresti po veljavni obrestni meri za dolgoročne kredite Nove LB od zneska 454.435,00 Sit od 23.2.2000 do plačila in zakonite zamudne obresti od zneska 454.435,00 Sit od 7.4.2000 do plačila ter tožeči stranki povrniti stroške v višini 27.000,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do dneva plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi kršitve materialnega prava in določb zakona o pravdnem postopku iz vseh pritožbenih razlogov, kljub temu pa tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter naloži plačilo stroškov postopka tožeči stranki. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenega postopka. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. čl. zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99). Po citirani določbi ZPP sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če tožena stranka ne odgovori na tožbo v 30 dneh od njene vročitve, ob predpostavki, da so izpolnjeni še naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odst. 3. čl. tega zakona), - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedeni v tožbi in - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Toženi stranki je bila pravilno vročena tožba, s katero je tožeča stranka zahtevala vrnitev kadrovske štipendije, dne 10.10.2000, v pozivu pa je bila tudi opozorjena, da mora v roku 30 dni odgovoriti na tožbo, sicer bo izdana zamudna sodba, vendar v roku iz 277. čl. ZPP/99 tožena stranka na tožbo ni odgovorila. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem prvostopnega sodišča, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ta dejstva pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, oz. z dejstvi, ki so splošno znana. Kot izhaja iz tožbe je tožena stranka na podlagi pogodbe o štipendiranju z dne 15.11.1996 prejemala kadrovsko štipendijo v zneskih in na datume po priloženi specifikaciji, v skupnem znesku 454.435,00 SIT. Ker tožena stranka obveznosti iz pogodbe o štipendiranju ni izpolnila, saj ob pričetku študijskega leta 1999/2000 ni predložila potrdil o poteku študija, česar ni storila niti na poziv tožeče stranke, je v skladu s 6. čl. pogodbe tožeča stranka le-to razrdrla in toženko pozvala na vrnitev prejetih zneskov ter pripadajočih obresti, izračunanih na podlagi 2. odst. 6. čl. pogodbe. Vtoževani zneski po višini niso v nasprotju s predloženo specifikacijo, prav tako pa so priznane zamudne obresti v skladu z 2. odst. 16. čl. in 11. čl. pogodbe o štipendiranju. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo, je tudi materialnopravno pravilna, saj je nesporno, da tožena stranka obveznosti, sprejete s pogodbo o štipendiranju, ni izpolnila. Nesprejemljivo je tudi stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je terjatev iz naslova štipendije zastarala. Po določbi 3. odst. 360. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (Ur.l. SFRJ št. 29/78- 57/89) se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Tožena stranka je imela možnost uveljaviti ta ugovor v odgovoru na tožbo, ki ga je opustila in na prvem naroku, ki bi bil razpisan, če bi vložila odgovor na tožbo. V pritožbenem postopku pa tega po 337. čl. ZPP/99 ne more, saj sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo, česar pa tožena stranka ni izkazala. Ker gre pri ugotavljanju, ali je neka terjatev zastarana, tudi za dejansko vprašanje in ne zgolj za uporabo materialnega prava, je pritožbena navedba o zastaranju terjatev pravno nepomembna, saj se zamudna sodba po 2. odst. 378. čl. ZPP/99 ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka izpodbija zamudno sodbo tudi iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar pa ne more, saj se po 2. odst. 338. čl. ZPP/99 zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v skladu s 318. čl. ZPP/99, podani pa tudi niso razlogi, iz katerih se zamudna sodba lahko izpodbija (zmotna uporaba materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP/99). Ker pravna naziranja tožeče stranke v odgovoru na pritožbo niso prispevala k boljši razjasnitvi zadeve in s tem k odločitvi, je pritožbeno sodišče štelo, da odgovor na pritožbo ni bil potreben. Zato je na podlagi 1. odst. 165. čl. ZPP/99 sklenilo, da tožeča stranka sama trpi stroške le-tega.