Jedro

Res je bil obdolžencu dne 3. 12. 2014 izdan plačilni nalog (list. št. A2) za prekršek zoper javni red in mir na podlagi četrtega odstavka 6. člena Zakona o javnem redu in miru (v nadaljevanju ZJRM) in mu je bila izrečena globa v znesku 625,94 EUR, ki ga je storil 28. 7. 2014. To dejanje torej obdolženec ni storil v časovnem obdobju, ki ga navaja pritožba (25. 4. do 2. 5. 2014). Iz tega razloga obdolžencu izrečene denarne kazni za prekršek ni moč obravnavati kot dejanje, ki je bilo opisano v obtožbi. Dejstva iz obeh postopkov zato niso ista in tako ni moč govoriti o tem, da je bilo o istem dejanju zoper obdolženca že pravnomočno odločeno s plačilnim nalogom. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona zato ni podana, kršitev na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.R. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka na 144,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženega M.R. za krivega, ker je storil kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo ugotavlja v okoliščini, da se je sodišče prve stopnje ob izreku krivdoreka obdolžencu oprlo na listinsko dokumentacijo, ki pa ni bila povzeta v sodbo kot dokaz in ni ocenjena niti obrazložena. S pritožbenimi navedbami v tej smeri se pritožbeno sodišče ne strinja. Pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje na zadnji glavni obravnavi, na kateri sta bila navzoča obdolženec in njegov zagovornik, v sporazumu s strankami prebralo listinske priloge spisa (list. št. 94). Te listine, ki jih omenja pritožba, pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ocenilo, in sicer v točkah od 9 do 11, kar je smelo storiti. Zato sodišče prve stopnje v nakazani smeri ni kršilo določb kazenskega postopka, kršitev na katere je dolžno paziti, pa ni ugotovilo. Očitek sodišču prve stopnje, da je bistveno kršilo določbo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je torej brez temelja.

5. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožba ne da bi navedla v katerem vprašanju iz 372. člena ZKP naj bi sodišče prve stopnje kazenski zakon prekršilo. Iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da uveljavlja kršitev iz 3. točke 372. člena ZKP, saj sodišču prve stopnje očita, da je obdolženca obsodilo dvakrat za isto stvar. Z oškodovanko je bil obdolženec v konfliktu zaradi onemogočanja stikov z otrokom od 25. 4. 2014 do 2. 5. 2014 in je obdolženec bil za ta dejanja s pravnomočno odločbo o prekršku že kaznovan z denarno kaznijo. Nihče pa ne sme biti dvakrat obsojen za isto stvar (res iudicata). Tudi s temi pritožbenimi navedbami se ni moč strinjati. Res je bil obdolžencu dne 3. 12. 2014 izdan plačilni nalog (list. št. A2) za prekršek zoper javni red in mir na podlagi četrtega odstavka 6. člena Zakona o javnem redu in miru (v nadaljevanju ZJRM) in mu je bila izrečena globa v znesku 625,94 EUR, ki ga je storil 28. 7. 2014. To dejanje torej obdolženec ni storil v časovnem obdobju, ki ga navaja pritožba (25. 4. do 2. 5. 2014). Iz tega razloga obdolžencu izrečene denarne kazni za prekršek ni moč obravnavati kot dejanje, ki je bilo opisano v obtožbi. Dejstva iz obeh postopkov zato niso ista in tako ni moč govoriti o tem, da je bilo o istem dejanju zoper obdolženca že pravnomočno odločeno s plačilnim nalogom. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona zato ni podana, kršitev na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

6. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

7. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožba ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor ter sodišču prve stopnje očita, da je obdolženca spoznalo za krivega kljub temu, da ni ugotovilo zanesljivih dokazov, s katerimi bi lahko potrdilo krivdorek in bi ga zato moralo v dvomu oprostiti (in dubio pro reo). Mnenja je namreč, da je sodišče prve stopnje to načelo povsem spregledalo in izreklo obsodilno sodbo, kljub temu da je bil zagovor obdolženca logičen in notranje skladen ter je bil potrjen tudi s strani priče G.T., medtem ko je bilo pričanje oškodovanke polno vrzeli in se celo v bistvenih okoliščinah ni skladalo z izpovedbami njenih staršev M. in M.V., ki sta kot ožja družinska člana učbeniški primer priče z interesom. Sodišče pa je očitno verjelo oškodovanki in štelo njeno izpovedbo za dokazano zgolj zato, ker jih je zapisala na papir in ker so sama po sebi slišati kot težke obtožbe. Oškodovankine izjave pa dokazujejo le same sebe, nikjer pa niso podprte z minimumom tistega, kar bi moral biti standard kazenskega postopka.

8. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovanke. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Že sodišče prve stopnje je obdolženčev zagovor zavrnilo kot povsem nesprejemljiv. S temi obširnimi in sprejemljivimi razlogi se pritožbeno sodišče povsem strinja in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Nikakor ni moč pritrditi pritožbi, da bi moralo sodišče obdolženca v dvomu oprostiti. Razpolagalo je namreč s takimi trdnimi dokazi, na podlagi katerih je lahko z vso gotovostjo ugotovilo le, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje gotovo storil. Pritožbenim zatrjevanjem, da je oškodovanka izpovedovala nezanesljivo in da je celo svoje izpovedbe spreminjala ter da sta kot priči zaslišana njena starša pričala v njeno korist, prav tako ni moč slediti. Oškodovanka je ves čas izpovedovala enako, njena starša pa sta izpovedala le o okoliščinah, ki sta jih sama zaznala in o tistih, s katerimi ju je seznanila oškodovanka. Priča G.T., na katere izpovedbo se sklicuje pritožba, pa je povedal, da je pripeljal obdolženca k oškodovanki na nenajavljen obisk ter da je prišlo med obdolžencem in oškodovanko do prepira in je zato stopil med njiju, da ne bi prišlo do fizičnega obračuna med njima. Nobenega dvoma torej ni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja. Prav pa ima sodišče prve stopnje tudi ko je ugotovilo, da ima obdolženec težave s prekomernim pitjem alkohola in so botrovale vsem njegovim dejanjem ter da je zaradi teh težav tudi iskal pomoč v Univerzitetni psihiatrični kliniki.

9. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

10. Obdolženčev zagovornik se je zoper odločbo o kazenski sankciji pritožil le na načelni ravni, saj pritožbe v tem delu ni obrazložil, niti ni pritožbenemu sodišču oblikoval končnega predloga. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu določilo primerno dolgo kazen zapora in primerno dolgo preizkusno dobo.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica pritožbenega neuspeha ter temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa v znesku 144,00 EUR je bila odmerjena v skladu s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) po tar. št. 7111 (120,00 EUR - znesek takse za postopek pred sodiščem prve stopnje), 71113 (izrek pogojne obsodbe - količnik 0,8), 7122 (zavrnitev pritožbe - količnik 1,5) in premoženjskimi razmerami obdolženca.