Jedro

Na glavno obravnavno je namesto postavljene zagovornice pristopil drug odvetnik in predložil splošno substitucijsko pooblastilo postavljene zagovornice. Ker ZKP ne predvideva možnosti, da bi postavljeni zagovornik smel pooblastiti drugega odvetnika za zagovarjanje obdolženca, je sodišče prve stopnje štelo, da tak prenos pooblastil za zagovor obdolženca ni dovoljen in je zato, ob smiselni uporabi določb 308. člena ZKP in II. odstavka 72. člena ZKP, postavljeno zagovornico razrešilo in obdolžencu, da bi lahko opravilo obravnavo v nujni priporni zadevi, postavilo drugega zagovornika po uradni dolžnosti. Sklep o razrešitvi postavljene zagovornice je izdalo ob smiselni uporabi določb II. odstavka 72. člena ZKP. Po določbah III. odstavka tega člena, pa pritožba zoper tak sklep ni dovoljena.

Izrek

Pritožba odvetnice L.V. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje kot nedovoljeno zavrglo pritožbo, ki jo je odvetnica L.V. vložila zoper sklep z dne 13.4.1999, opr. št. K 26/99, s katerim jo je sodišče prve stopnje razrešilo kot zagovornico po uradni dolžnosti.

Proti sklepu se je odvetnica pritožila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter ji prizna status zagovornice po uradni dolžnosti do konca tega kazenskega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Če si obdolženec v primerih obvezne obrambe ne vzame zagovornika sam, mu ga postavi sodišče o uradni dolžnosti. Zagovornik, ki je postavljen po uradni dolžnosti, opravlja svojo dolžnost vse dokler ni razrešen. Postopek razrešitve postavljenega zagovornika urejajo določbe 72. člena ZKP. V I. in II. odstavku navedenega člena so določeni primeri razrešitve postavljenega zagovornika iz objektivnih, nekrivdnih razlogov. V IV. odstavku pa je predpisana razrešitev postavljenega zagovornika, ki ne opravlja vredu svoje dolžnosti. V III. odstavku 72. člena pa je predpisano, da zoper sklep o razrešitvi iz I. in II. odstavka tega člena pritožba ni dovoljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da odvetnica L.V. kot obdolženčeva zagovornica po uradni dolžnosti ni pristopila na glavno obravnavo dne 1.4.1999. Namesto nje je pristopil odvetnik T.S. in sodišču predložil splošno substitucijsko pooblastilo odvetnice L.V.. Ker Zakon o kazenskem postopku ne predvideva možnosti, da bi postavljeni zagovornik smel pooblastiti drugega odvetnika za zagovarjanje obdolženca, zlasti ne prenos pooblastil na podlagi splošnega substitucijskega pooblastila, je sodišče prve stopnje štelo, da tako nadomeščanje zagovornice po uradni dolžnosti ni dovoljeno in je ob smiselni uporabi določb 308. člena ZKP v zvezi z II. odstavkom 72. člena ZKP, da bi lahko v nujni priporni zadevi opravilo glavno obravnavo, dotedanjo postavljeno zagovornico razrešilo in obdolžencu postavilo drugega zagovornika. Ob koncu te obravnave je sodišče prve stopnje izreklo sodbo, ki je takoj postala tudi pravnomočna. Ker je pripor zoper obdolženca odpravilo, so tudi prenehali razlogi za obvezno obrambo.

Čeprav sodišče prve stopnje v svojem sklepu ni navedlo izrecne pravne podlage za razrešitev postavljene zagovornice, pa je iz podatkov spisa očitno, da zagovornica ni bila razrešena iz razloga po 4. točki 72. člena ZKP, ko bi bila pritožba dovoljena, temveč ob smiselni uporabi določb II. odstavka 72. člena. Zoper tak sklep pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožba ni dovoljena.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo odvetnice zavrnilo kot neutemeljeno.